<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1210/2018-17

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1210.2018.17
Evidenčna številka:UP00036843
Datum odločbe:14.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Irena Grm (preds.), Andrej Kmecl (poroč.), Lara Bartenjev
Področje:GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO
Institut:ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - ograja - enostaven objekt - odmik od parcelne meje - soglasje - odstranitev objekta - ustavitev gradnje

Jedro

Kakršno koli ograjo tik ob javni površini oziroma v odmiku, manjšem od 1,5 m, je mogoče bilo legalno postaviti le na podlagi gradbenega dovoljenja, brez gradbenega dovoljenja pa, če je izpolnjevala pogoje za enostaven objekt in s soglasjem organa Mestne uprave, pristojnega za promet.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo objekta – ograje v polni armiranobetonski izvedbi, v tam navedenih izmerah, vzdolž parcelne meje na zemljišču parc. št. 1866/75, k.o. ... (1. točka izreka), to ograjo do 28. 2. 2018 na svoje stroške odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugi osebi na stroške zavezanca ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Poleg tega so bile za navedeni objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka) ter bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (5. točka izreka) in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik imel po gradbenem dovoljenju z dne 15. 2. 2005 za novogradnjo dveh stanovanjskih objektov z zunanjo ureditvijo, pravico postaviti „transparentno ograjo v lahki kovinski izvedbi, kombinirano z nizkim parapetnim zidom in zelenjem, lesena ali živa meja, višine 1,60 m“. Tožnik je po lastni izjavi v oktobru 2014 odstranil obstoječo ograjo in pričel z gradnjo nove, armiranobetonske ograje, vzdolž parcelne meje na zemljišču št. 1866/75, k.o. ..., za kar pa ni imel soglasja mejašev. Po prostorskem aktu so na predmetnem območju dopustne le lesene ograje ali žive meje, lahko v kombinaciji z žičnato ograjo, z višino do 1,80 m. Poleg tega morajo biti nezahtevni in enostavni objekti odmaknjeni od ceste in drugih javnih površin najmanj 1,50 m, če so odmiki manjši, pa je treba pridobiti soglasje pristojnega izvajalca gospodarske javne službe. Ta služba je tožniku sicer izdala soglasje za gradnjo enostavnega objekta – ograje na predmetnem zemljišču ob regulacijski liniji javne površine, vendar ob upoštevanju pogojev višine 1,80 m ter izvedbe lesene ograje ali žive meje, lahko v kombinaciji z žičnato ograjo, ter ob upoštevanju nadaljnjih pogojev. Na podlagi navedenih ugotovitev prvostopenjski organ ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za gradnjo ograje iz gradbenega dovoljenja, niti pogoji za gradnjo po predpisih, ki so veljali v času gradnje obravnavne ograje, ne po zakonodaji, veljavni v času izdaje izpodbijane odločbe.

3. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo odpravil tretjo alinejo 4. točke izreka izpodbijane odločbe (prepoved uporabe objekta ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem), v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnil.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je ograjo v armiranobetonski izvedbi zgradil pred veljavnostjo podrobnih prostorskih izvedbenih pogojev (PPIP), ki dopuščajo le lesene ograje ali žive meje, zato je treba upoštevati splošne pogoje OPN, ki za sosedske ograje določa le pogoj glede višine, pri čemer je višino in vrsto materiala ograje treba prilagoditi sosednjim ograjam. Višina ograje pri tem ni sporna, neustrezen naj bi bil material, zaradi česar je bistvena ugotovitev, ali je predmetna ograja prilagojena sosednjim ograjam. Toženka tega ni ugotavljala in je odločitev oprla zgolj na zdaj veljavni predpis, ne da bi upoštevala določbe prostorskega akta v času gradnje. Inšpekcijski organ je materialno pravo uporabil drugače, kot mu je to naložilo naslovno sodišče, zaradi česar je zmotno ugotovil tudi dejansko stanje. Iz sodbe naslovnega sodišča namreč izhaja, da za obravnavano gradnjo ni potrebno soglasje, izostala pa je tudi opredelitev, kako je inšpekcijski organ upošteval dejstvo, da je bilo tožniku za gradnjo ograje „v obravnavanem območju“ izdano gradbeno dovoljenje.

5. Protispisna je navedba v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, da je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik ograjo gradil v varovalnem pasu, saj je v prvostopenjski odločbi ugotovljeno, da je bilo investitorju izdano soglasje za gradnjo ograje ob regulacijski linji javne površine, ob upoštevanju določenih pogojev. Tudi glede interpretacije pojma posega v območje varovalnih pasov ali varovanih območjih, se tožnik v celoti sklicuje na stališča naslovnega sodišča v sodbi I U 1780/2016, ko je šlo za odločanje o soglasju za gradnjo predmetne ograje. Opozarja še, da se pravna relevantnost izdanega gradbenega dovoljenja „lahko nanaša le na dejstvo, da je glede na lego ograje upravni organ že presodil dopustnost umestitve enostavnega objekta, torej da se z ograjo ne posega v območje varovalnih pasov ali varovanega območja“. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora.

6. Stranka z interesom A.A. v svojem odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz izpodbijane in drugostopenjske upravne odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, poleg tega pa zahteva povračilo stroškov upravnega spora.

7. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe ter iz tožbenih navedb, med strankami niso sporne fizične značilnosti obravnavane ograje, torej njene dimenzije, izvedba in lega neposredno ob javni površini. Prav tako ni sporno, da je tožnik v letu 2005 pridobil gradbeno dovoljenje, ki mu je dajalo pravico postaviti transparentno ograjo v lahki kovinski izvedbi (…), višine 1,60 m, da je tožnik to ograjo postavil, vendar leta 2014 tudi odstranil ter nadomestil z obravnavano.

10. Izpodbijana odločba je bila izdana v času veljavnosti Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je nelegalno gradnjo opredeljeval kot gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, pa je bila izvedena brez njega (točka 12. 1. prvega odstavka 2. člena). Po tretjem odstavku 3. člena tega zakona za enostavne objekte - med katere spada tudi obravnavana ograja - ni potrebno gradbeno dovoljenje, če je takšna gradnja v skladu z izvedenim prostorskim aktom. Tak akt je bil v času gradnje obravnavane ograje (ki, kot rečeno, med strankama ni sporen) občinski prostorski načrt (OPN) Mestne občine Ljubljana (MOL). Po sedemnajstem odstavku 24. člena izvedbenega dela OPN MOL je dopustno ograjo postaviti v odmiku najmanj 1,50 m od regulacijske linije javne ceste in drugih javnih površin, če so ti odmiki manjši, pa mora s tem soglašati organ Mestne uprave MOL, pristojen za promet. Ta določba OPN MOL se v času od gradnje obravnavane ograje do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenila.

11. To pomeni, da je bilo kakršno koli ograjo tik ob javni površini oziroma v odmiku, manjšem od 1,5 m, mogoče legalno postaviti le na podlagi gradbenega dovoljenja, brez gradbenega dovoljenja pa, če je izpolnjevala pogoje za enostaven objekt in s soglasjem organa Mestne uprave MOL, pristojnega za promet.

12. Kot rečeno, med strankami ni sporno, da je tožnik na mestu obravnavane ograje v letu 2005 postavil ograjo na podlagi gradbenega dovoljenja. Vendar pa ni sporno niti to, da je to ograjo v letu 2014 odstranil in namesto nje postavil obravnavano ograjo, ki se od ograje, na kakršno se nanaša gradbeno dovoljenje, razlikuje tako po višini, kot po izvedbi. Iz tožbenih navedb je sicer mogoče sklepati, da tožnik meni, da je z gradbenim dovoljenjem iz leta 2005 pridobil pravico do postavitve ograje neposredno ob javni površini, in sicer ne glede na to, kakšna ta ograja dejansko je. Vendar pa je to stališče zmotno, saj smiselno pomeni, da je za legalnost objekta pomemben le obstoj gradbenega dovoljenja, ne glede na to, gradnja kakšnega objekta je dovoljena s tem dovoljenjem oziroma kako je s tem gradbenim dovoljenjem zagotovljeno izpolnjevanje lokacijskih pogojev. Tako stališče je v očitnem in neposrednem nasprotju z ureditvijo ZGO-1, ki se odraža npr. v drugem odstavku 73. člena, po katerem je treba v primeru sprememb objekta, ki vplivajo na lokacijske pogoje, izdati najmanj novo odločbo, ki deloma nadomesti gradbeno dovoljenje. Tožnik se zato v zvezi z legalnostjo obravnavane ograje ne more sklicevati na gradbeno dovoljenje iz leta 2005, saj obravnavana ograja ni ograja, kakršna je bila dovoljena s tem gradbenim dovoljenjem.

13. Med strankama ni sporno niti to, da tožnik nima veljavnega soglasja pristojnega organa MOL za postavitev ograje tik ob javni površini, saj tožnik česa drugega niti ne zatrjuje. Nič drugega ne izhaja niti iz sodbe naslovnega sodišča I U 1780/2016, na katero se tožnik izrecno sklicuje, in s katero je bilo tako soglasje za obravnavano ograjo odpravljeno kot nezakonito. Da bi to soglasje za postavitev obravnavane ograje ne bilo potrebno, ne izhaja niti iz sodbe naslovnega sodišča I U 834/2016, v kateri se sodišče sploh ne spušča v vprašanje soglasja, temveč je odločitev oprlo na ugotovitev, da toženka ni ugotovila vseh relevantnih dejstev. Po vsem povedanem je mogoče le ponoviti, da bi bilo za legalno gradnjo obravnavane ograje brez gradbenega dovoljenja potrebno omenjeno soglasje, česar ne spreminja nobena od okoliščin oziroma odločb, na katere se sklicuje tožnik.

14. Toženka torej tudi po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da obravnavana ograja, za katero tožnik ni pridobil ne gradbenega dovoljenja, ne soglasja organa MOL, pristojnega za promet, pomeni nelegalno gradnjo. To pomeni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot rečeno, so vse fizične lastnosti obravnavane ograje in druge dejanske okoliščine v zvezi z njeno postavitvijo ter lokacijo, torej vsa pravno relevantna dejstva, med strankama nesporna, kar pomeni, da sodba temelji izključno na razlagi relevantnih pravnih norm. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ta del izreka se nanaša tudi na zahtevo prizadete stranke za povračilo stroškov upravnega spora. Ker ZUS-1 povračila stroškov prizadeti stranki ne ureja, je treba za odločitev o teh stroških uporabiti ustrezne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP; prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni. Glede na navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo, ki se bistveno ne razlikujejo od razlogovanja toženke v upravnem postopku, ta odgovor namreč po presoji sodišča v ni bil potreben.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 2, 2/1, 2/1-12.1, 3, 3/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.09.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwMDA4