UPRS Sodba I U 2462/2018-10

Jedro

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo in je mogoča le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno določeni. Te razloge določa ZUP v 260. členu. Med temi zakonskimi razlogi je v 9. točki 260. člena ZUP določen kot obnovitveni razlog tudi razlog, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, navedena možnost ni bila dana. Tožnik se sicer sklicuje na navedeni obnovitveni razlog, pri čemer pa po presoji sodišča ne gre za to, da tožnik ne bi sodeloval kot stranka v postopku, katerega obnovo je predlagal, pač pa se, kot je razvidno iz njegovih navedb, sklicuje na kršitve pravil postopka, ker v postopku ni bil zaslišan kot stranka. S tem pa po presoji sodišča tožnik uveljavlja kršitve pravil postopka, ki bi jih lahko uveljavljal v pritožbi (ki pa je ni vložil), ne pa v obnovi postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni oziroma finančni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za obnovo postopka odmere dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin, ki je bil končan z odločbo DT 41-42152-193/2018-00173 z dne 7. 6. 2018. Iz izreka izpodbijanega sklepa še izhaja, da tožnik trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 4. 7. 2018 vložil zahtevek za obnovo postopka odmere dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin, ki je bil končan z odločbo DT 41-42152-193/2018-00173 z dne 7. 6. 2018. V zahtevku se je tožnik skliceval na 9. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker mu je po njegovih navedbah davčni organ vročil UPN nalog v previsokem znesku, ki ni sorazmeren tržnim vrednostim zemljišč in ker so po njegovih navedbah vse dokapitalizacije oproščene plačila dajatev. Nadalje je v zahtevku navajal, da ga podaja zlasti zato, ker mu je bila vročena odločba, ki ne ustreza zakonitemu vrednotenju zemljišča v času pridobitve, po pošteni tržni vrednosti in ker je bilo s tem kršeno temeljno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

3. Davčni organ se sklicuje na določbo 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri mora organ najprej preizkusiti zahtevo stranke in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma po tem zakonu ne more biti stranka. Nadalje se sklicuje na 9. točko 260. člena ZUP, ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Tožniku je bila v postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala izdana odločba DT 41-42152-193/2018-00173 z dne 7. 6. 2018. Zoper navedeno odločbo je imel tožnik možnost vložiti pritožbo na Ministrstvo za finance v 15 dneh od vročitve odločbe. Ker tožnik v 15 dnevnem roku ni vložil pritožbe, je navedena odločba 28. 6. 2018 postala dokončna in pravnomočna. Glede na navedeno predlog tožnika za obnovo postopka v skladu z določbo 9. točke 260. člena ZUP ni upravičen, saj je tožnik imel možnost uporabe rednega pravnega sredstva, ki pa ga ni izkoristil.

4. Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ. Pritožbeni organ ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Tožniku je bil davek odmerjen na podlagi dejstev, kot so bila v skladu z načelom materialne resnice ugotovljena v postopku odmere davka. Tožnik pa v predlogu za obnovo postopka smiselno izpostavlja obstoj novega dejstva (da je poštena tržna vrednost zemljišča v času pridobitve na dan 30. 10. 2012 znašala 95.806,60 EUR in ne 37.220,00 EUR, kot to ugotavlja davčni organ), pri čemer predloga obnove ne utemeljuje na 1. točki 260. člena ZUP (obstoj novega dejstva), ampak na 9. točki 260. člena ZUP (nemožnost udeležbe v postopku). V konkretni zadevi ni mogoče utemeljevati dejstva, da tožniku ni bila omogočena udeležba v postopku. Odmera davka je bila namreč uvedena na podlagi napovedi za odmero davka, ki jo je tožnik podal 15. 5. 2018. V napovedi so bili podani podatki, potrebni za odmero davka, priložena sta bila tudi Sklep o domiku, ki je postal pravnomočen 7. 1. 2013, iz katerega je bila jasno razvidna vrednost nepremičnine v k. o. ... ob pridobitvi ter Pogodba o prevzemu novih vložkov z dne 11. 4. 2018, iz katere je razvidna vrednost navedene nepremičnine v času odsvojitve. Glede na to, da so bili podatki o vrednosti nepremičnine v času pridobitve in v času odsvojitve razvidni iz predloženih dokazil ter tudi iz napovedi za odmero davka, je davčni organ lahko izvedel skrajšani ugotovitveni postopek.

5. Zato pritožbeni organ zavrača pritožbene navedbe tožnika, da mu v postopku ni bilo omogočeno sodelovanje ter da ni mogel uveljavljati poštene tržne vrednosti nepremičnine ob pridobitvi. Tožnik je namreč podal napoved za odmero davka, na podlagi katere je bila v skrajšanem postopku izdana odločba o odmeri davka, ki je bila tožniku vročena, a se zoper njo ni pritožil. Zato tožnikove navedbe, da mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku, pritožbeni organ zavrača. Prav tako ne sledi navedbam tožnika, da obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP vlaga stranski udeleženec – A.A., ki naj bi ji šel položaj stranske udeleženke zaradi dejstva, da je bila po dogovoru s tožnikom pozvana k plačilu 16.059 EUR davka. Odstop terjatve Finančne uprave RS za plačilo davka osebi A.A. po stališču drugostopenjskega organa ne pomeni, da se omenjeni prizna položaj stranske udeleženke v postopku. Zakon o dohodnini (ZDoh-2) namreč ne daje položaja stranke v postopku plačniku davka tako, kot je to določeno v Zakonu o davku na promet nepremičnin (ZDPN2), kjer je v 6. členu določeno, da ima v postopku položaj stranke tudi kupec, kadar pogodbeno prevzema obveznost plačila davka na promet nepremičnin. V konkretni zadevi oseba A.A. niti ni navedena kot plačnica davka v listini, s katero se je nepremičnina odsvojila. Ker tožnik ni izkazal verjetnosti okoliščine, na katero se predlog za obnovo postopka opira, je tudi po oceni pritožbenega organa izpodbijani sklep o zavrženju tožnikovega zahtevka pravilen.

6. Tožnik se z navedenim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo ter uveljavlja tožbene razloge nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega predpisa ter kršitve določil Ustave Republike Slovenije. V tožbi navaja, da je izvedel dokapitalizacijo podjetja B. d.o.o. s stvarnim vložkom - zemljiščem, parc. št. 171/36, k. o. .... Slednje se je po notarskem potrdilu opr. št. SV- 1093/18 z dne 11. 4. 2018 vlagalo kot povečanje poslovnega deleža družbe B. d.o.o v vrednosti 200.000,00 EUR na dan 11. 4. 2018. Poštena tržna vrednost tega zemljišča na dan pridobitve (30. 10. 2012) pa znaša 95.806,60 EUR in ne 37.220,00 EUR, kot to ugotavlja davčni organ. Znesek 37.220,00 EUR pomeni diskontirano vrednost terjatev po 2. dražbi izvršilnega oddelka Okrajnega sodišča in ne poštene tržne vrednosti zemljišča v času pridobitve. O pošteni tržni vrednosti zemljišča v času pridobitve je izdano cenitveno poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin C.C., iz katerega izhaja, da le-ta znaša v času pridobitve (na dan 30. 10. 2012) 95.806,60 EUR. Tožnik se sklicuje na Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki v 200. a členu določa, da če je upnik ali z njim povezana oseba kupila nepremičnino za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti po 178. členu tega zakona, in pridobljena kupnina ne bi zadostovala za popolno poplačilo tega upnika, se pri poplačilu tega upnika, ne glede na dejansko višino kupnine, šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine. Prav tako se tožnik sklicuje na 178. člen ZIZ, ki določa način ugotovitve vrednosti nepremičnine.

7. Tožnik navaja, da do poteka roka za pritožbo zoper odločbo o odmeri davka še ni razpolagal s cenitvijo zemljišča. Sklicuje se na dejanja prvostopenjskega organa (opustitev zaslišanja stranke in nemožnost predlaganja vseh dokazov v roku 15 dni zaradi dopustov), ki tožnika ni poučil o njegovih pravicah. Zato meni, da so bila kršena bistvena načela upravnega postopka – načelo zaslišanja stranke, načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi. To so razlogi, zaradi katerih je tožnik predlagal obnovo omenjenega postopka. Tožnik se sklicuje na 260. člen ZUP ter na 9. točko tega člena, na podlagi katerega meni, da je v predmetni zadevi podan obnovitveni razlog (osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku pred izdajo odločbe). Davčnemu organu očita, da je prejudiciral odločitev, ko je v izpodbijanem sklepu preuranjeno ugotovil, da je tožnik dolžan plačati davek, preden se je imel možnost izjasniti o vseh dejstvih in okoliščinah z odločbo naložene davčne obveznosti. Z naložitvijo davka tožniku, brez upoštevanju temeljnega načela zaslišanja stranke, so se tožniku povzročile nepopravljive posledice, ogrožen je njegov premoženjsko-finančni položaj, zlasti pogodbene dolžnice A.A.. Slednja je glede na dogovor s tožnikom pozvana k plačilu 16.059,66 EUR davka od dobička iz kapitala, namesto tožnika, ki je že plačal 8.000,00 EUR. Tožnik predlaga, da sodišče dovoli obnovo postopka, končanega z odločbo DT 41-42152-193/2018-00173 z dne 7. 6. 2018 in z izpodbijanim sklepom.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11. V zadevi ni sporno, da je bila tožniku z odločbo davčnega organa DT 41-42152-193/2018-00173 z dne 7. 6. 2018 odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 160.397,70 EUR po stopnji 15% v znesku 24.059,66 EUR. Prav tako ni sporno, da tožnik zoper navedeno odločbo ni vložil pritožbe na Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ in da je tako navedena odločba postala dokončna in tudi pravnomočna. Sporno pa je, ker tožnik meni, da bi davčni organ moral ugoditi njegovemu zahtevku za obnovo navedenega postopka z dne 4. 7. 2018, pri čemer se sklicuje na razlog za obnovo postopka iz 9. točke 260. člena ZUP. Slednji določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem sporu ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

12. Po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Tožnik se sklicuje na to, da v postopku, katerega obnovo je zahteval, ni bil zaslišan kot stranka in poučen o svojih pravicah v postopku, s tem pa naj bi bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka. Posledično naj bi bilo po mnenju tožnika napačno ugotovljeno dejansko stanje kot tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. V postopku je bila namreč pri odmeri dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve zemljišča upoštevana vrednost zemljišča v času pridobitve (30. 10. 2012) v višini 37.220,00 EUR, tožnik pa zatrjuje, da je poštena tržna vrednost znašala 95.806,60 EUR, za kar je priložil poročilo cenilca z dne 27. 6. 2018.

13. Tudi po presoji sodišča tožnik z omenjenimi navedbami ni izkazal verjetnosti okoliščine, na katero se opira predlog za obnovo postopka. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo in je mogoča le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno določeni. Te razloge določa ZUP v 260. členu. Med temi zakonskimi razlogi je v 9. točki 260. člena ZUP določen kot obnovitveni razlog tudi razlog, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, navedena možnost ni bila dana. Tožnik se sicer sklicuje na navedeni obnovitveni razlog, pri čemer pa po presoji sodišča ne gre za to, da tožnik ne bi sodeloval kot stranka v postopku, katerega obnovo je predlagal, pač pa se, kot je razvidno iz njegovih navedb, sklicuje na kršitve pravil postopka, ker v postopku ni bil zaslišan kot stranka. S tem pa po presoji sodišča tožnik uveljavlja kršitve pravil postopka, ki bi jih lahko uveljavljal v pritožbi (ki pa je ni vložil), ne pa v obnovi postopka. Prav tako se tožnik v zahtevku za obnovo postopka ne more uspešno sklicevati na v postopku napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik bi navedeno moral uveljavljati s pritožbo zoper odločbo (237. člen ZUP) in če s pritožbo ne bi uspel, nato tudi s tožbo v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 2. člena ZUS-1). Zato sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove navedbe glede vrednosti nepremičnine, glede katere mu je bila z odločbo z dne 7. 6. 2018 odmerjena dohodnina. Ob ugotovitvi, da tožnik ni izkazal verjetnosti okoliščine, na katero se predlog za obnovo postopka opira, je bil tudi po presoji sodišča tožnikov zahtevek za obnovo postopka pravilno zavržen. Zato sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove navedbe, ki se nanašajo na sam potek in vsebino postopka odmere dohodnine. Prav tako kot nerelevantno zavrača tožnikovo sklicevanje na tožnikov dogovor s A.A., v zvezi s čimer se je pravilno opredelil že drugostopenjski organ.

14. Ob navedenih ugotovitvah je prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožnikovo zahtevo zavrgel. Iz navedene določbe namreč izhaja, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim, tudi v primeru, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

15. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, prav tako ne kršitev določb Ustave RS, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker dejansko stanje, ki je za zadevo relevantno, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pač pa je relevantna pravilna uporaba materialnega prava.

17. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2262/2017-12
• Sodba U 925/94-4
• UPRS sodba III U 279/2012