UPRS Sklep I U 2576/2018-13

Jedro

Izpodbijana odločba v ničemer ne posega v materialno pravico oziroma obveznosti tožnice, kakor tudi ne v tožničine pravne koristi in torej ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici ali obveznosti tožnice, kakor tudi ne o tožničini pravni koristi. Tožnica namreč zaradi same vložitve pobude za podelitev javnega pooblastila ni pridobila nobenih materialnopravnih ali procesnih pravic ali pravnih koristi, zato ne gre za upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

V postopku podelitve javnega pooblastila po ZZDej v upravnem postopku (z upravno odločbo) odloči šele minister o podelitvi javnega pooblastila na podlagi drugega odstavka 87.e člena ZZDej. V času od prejema pobude pa do odločanja ministra o podelitvi javnega pooblastila pa ne gre za upravno odločanje, ki bi moralo imeti za posledico izdajo upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju ministrstvo, tudi tožena stranka) zavrnilo tožničino pobudo z obrazloženim interesom za izvajanje javnih pooblastil za vodenje registra izvajalcev psihologije in klinične psihologije, izvajanje strokovnega nadzora s svetovanjem, načrtovanje specializacij in specialističnih izpitov iz klinične psihologije in izdajanje pravilnikov, s katerimi se podrobneje uredi področje dejavnosti klinične psihologije, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje (točka 1 izreka); posebni stroški postopka niso nastali (točka 2 izreka).

2. Iz obrazložitev izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v pobudi navedla, da izpolnjuje vse zakonsko predpisane zahteve za prevzem javnih pooblastil; da se v zbornici združuje 157 psihologov; da je v zbornico vključenih več kot 60% vseh zdravstvenih delavcev in sodelavcev; da zbornica deluje na področju zagotavljana strokovnosti in kakovosti; da ima zbornica usposobljene kadre za izvajanje javnih pooblastil in ima vzpostavljeno vso infrastrukturo in zagotavlja organizacijsko in stroškovno ločeno izvajanje upravnih nalog, ki so predmet javnega pooblastila. Tožnica je v pobudi podala tudi okvirni izračun stroškov izvajanja nalog javnih pooblastil. Ministrstvo je pobudo tožnice zavrnilo, saj je ocenilo, da nista izpolnjena kumulativno predpisana pogoja iz 87.d člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), to sta javni interes in racionalna raba javnega premoženja.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov ter v tožbi med drugim navaja¹, da ve, da se javna pooblastila po ZZDej podeljujejo ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja javna naročila o javnem razpisu, da torej zgolj ugoditev pobudi še ne pomeni podelitve javnih pooblastil, vendar pa zavrnitev pobude vsekakor pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za podelitev javnih pooblastil na področju klinične psihologije, da razpisa za podelitev javnih pooblastil ne bo in tako tožnica ne bo imela možnosti njihove pridobitve. Tožnica meni, da je bilo z izpodbijano odločbo napačno ugotovljeno, da pogoja za podelitev javnih pooblastil iz 87.d člena ZZDej nista kumulativno izpolnjena, zato bi moralo ministrstvo pobudi toženke ugoditi in začeti postopek podelitve javnih pooblastil za področje klinične psihologije. Pravni interes tožnice za tožbo pa naj bi izhajal iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-137/01 z dne 12. 7. 2001 ter neposredno iz izpodbijane odločbe, saj je bilo o pobudi tožnice odločeno z oblastvenim aktom, skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pa pomeni odločanje o pravicah in pravnih koristih tožnice, ob zavrnitvi pobude pa gre za poseg v tožničin pravni položaj. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožničine tožbene navedbe in se sklicuje na izpodbijano odločbo ter navaja dodatne razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločba pravilna. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbi ter obširno utemeljuje razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena pobuda za podelitev javnega pooblastila tožnici s področja klinične psihologije v skladu z določbo 87.d člena ZZDej, ki določa, da zbornica ali strokovno združenje ministru, pristojnemu za zdravje lahko poda pobudo z obrazloženim interesom za izvajanje javnih pooblastil. Minister, pristojen za zdravje, ob upoštevanju javnega interesa ter načela racionalne rabe javnega premoženja, odloči o pobudi v roku enega meseca od njenega prejema. Začetek postopka podelitve javnega pooblastila se objavi v Uradnem listu RS. Izbira se opravi na javnem natečaju ob smiselni uporabi določb zakona, ki urejajo javna naročila o javnem razpisu. Ministrstvo je pobudo toženke zavrnilo, ker je ocenilo, da nista izpolnjena kumulativno predpisana pogoja iz 87.d člena ZZDdej, to sta javni interes in racionalna raba javnega premoženja.

8. Upravni akt je na podlagi določbe drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloči o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora lahko tožnica v upravnem sporu varuje le svoje pravice ali pravne koristi, zato lahko izpodbija le posamični akt. Upravni spor je tako mogoč le v primeru, če tožnica zatrjuje kršitev lastnih pravic oziroma svojih neposrednih, na zakon oprtih osebnih koristih.

9. Po presoji sodišča izpodbijana odločba v ničemer ne posega v materialno pravico oziroma obveznosti tožnice, kakor tudi ne v tožničine pravne koristi in torej ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici ali obveznosti tožnice, kakor tudi ne o tožničini pravni koristi. Tožnica namreč zaradi same vložitve pobude za podelitev javnega pooblastila ni pridobila nobenih materialnopravnih ali procesnih pravic ali pravnih koristi. Tako po presoji sodišča izpodbijana odločba ne izpolnjuje formalnega in tudi ne materialnega kriterija, saj ne gre za upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu (kljub napačnem pravnem pouku izpodbijane odločbe). Sodišče še dodaja, da je sprejeti sklep tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je v sklepu I Up 444/2013 z dne 12. 12. 2013 zavzelo stališče, da določba 87.d člena ZZDej ne predvideva izdaje nobenega upravnega akta v smislu določbe drugega odstavka 2. člena ZUS-1. V postopku podelitve javnega pooblastila po ZZDej v upravnem postopku (z upravno odločbo) odloči šele minister o podelitvi javnega pooblastila na podlagi drugega odstavka 87.e člena ZZDej. V času od prejema pobude pa do odločanja ministra o podelitvi javnega pooblastila pa ne gre za upravno odločanje, ki bi moralo imeti za posledico izdajo upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1.

10. Glede na navedeno je sodišče na podlagi četrte točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, saj izpodbijana odločba ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

11. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Sodišče povzema zgolj tiste tožbene navedbe, ki so relevantne pri presojanju dovoljenosti tožbe.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 444/2013
• UPRS Sklep I U 991/2016-15
• Sklep I Up 44/2006