UPRS Sodba I U 1135/2019-10

Jedro

V danem primeru so bile prevozne listine - CMR o prevozu predmetnega blaga ter listine v zvezi z C. dobavo ter druge listine, ki jih je pravočasno predložil tožnik v postopku DIN, nepravilno sestavljene oz. pomanjkljive do takšne mere, da niso izkazovale dejanske dobave predmetnega blaga družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško. Pomanjkljive prevozne listine - CMR ne izpolnjujejo pogojev 6. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga podpisani v Ženevi, 19. maja 1956, spremenjeni s Protokolom z dne 5. junija 1978 in ne morejo biti verodostojni dokaz, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije in predano deklariranim kupcem v tujini (družbama družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško), saj ne vsebujejo vseh relevantnih podatkov oz. podatkov o dejanski dobavi predmetnega blaga. Prevozne listine - CMR so lahko verodostojen dokaz le, če so v celoti in pravilno izpolnjene in izkazujejo dejanske dobave blaga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi prvostopenjski organ) tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti v davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 in davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. 206 do 31. 12. 2016 dodatno odmerila DDPO za obdobje od 1. 1. 2016 do 21. 12. 2016 v znesku 15.478,71 EUR po stopnji 17% od davčne osnove 91.051,22 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.157,72 EUR, obračunane po 7% letno obrestni meri od 4. 5. 2017 do 26. 5. 2018 in obresti v znesku 790,46 EUR od razlike posameznega obroka akontacije DDPO za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017, obračunane po 7% obrestni meri od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017, kot sledi v Preglednici št. 1, ki jo navaja (točka I.a izreka). Tožniku je odmerila DDV za januar do december 2016 v skupni višini 36.435,53 EUR in obresti po 7% letni obrestni meri, obračunane od prvega dne zamude do 28. 5. 2018, kot sledi v Preglednici št. 2, ki jo navaja (točka 2.b izreka). Odmerjen davek in obresti v točki I.a izreka odločbe oziroma iz Preglednice št. 1 v skupnem znesku 17.426,89 EUR mora biti plačan v roku 30 dni od vročitve te odločbe na račun, ki ga navaja. Odmerjeni davek in obresti v točki I.b izreka odločbe oziroma iz Preglednice št. 2 v skupnem znesku 40.390,04 EUR mora biti plačan v roku 30 dni od vročitve te odločbe na račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka za plačilo dodatno odmerjenih davčnih obveznosti iz točk I.a in I.b izreka odločbe, se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Zahteva tožnika z dne 26. 4. 2018 za povračilo stroškov se zavrne. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka IV izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je davčni organ tožniku dodatno odmeril in naložil v plačilo DDV po stopnji 22% v skupnem znesku 19.193,09 EUR ter 1.866,46 EUR iz naslova do 28. 5. 2018 nateklih zamudnih obresti (izpodbijani del izpodbijane odločbe), ker ni priznal oprostitev plačila DDV od tožnikovih dobav blaga davčnim zavezancem iz drugih držav članic EU (v Romunijo). Računi tožnika, od katerih davčni organ ni priznal pravice do oprostitve plačila DDV, so navedeni v Prilogi 4 obrazložitve izpodbijane odločbe in sicer: št. 165 z dne 9. 6. 2016, št. 204 z dne 27. 6. 2016, št. 276 z dne 26. 8. 2016, št. 298 z dne 13. 9. 2016, št. 324 z dne 28. 9. 2016, št. 339 z dne 4. 10. 2016, št. 392 z dne 8. 11. 2016, št. 443 z dne 8. 12. 2016 in št. 448 z dne 9. 12. 2016, ki jih je tožnik za dobavljeno blago izdal kupcu A., ..., Bukarešta, Romunija (v nadaljevanju A.). Račun št. 0469 z dne 14. 12, 2016 pa je tožnik izdal kupcu, družbi B. s.r.o., Bratislava, Slovaška za dobavljeno blago (v nadaljevanju B.). Tožnik je dobavljal mobilne telefonske aparate, tablice, elektronsko opremo, pripomočke in komponenete tudi subjektom v države članice EU. Davčni organ je v postopku DIN med drugim presojal ali so v predmetni zadevi izpolnjeni zakonski pogoji za uveljavljanje oprostitve plačila DDV iz 1. točke 46. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). V zvezi s predmetnimi dobavami je finančni organ od tožnika večkrat zahteval predložitev dokumentacije in pojasnila. Tožnik je tisti, ki mora dokazati izpolnjevanje deklariranih pogojev iz 1. točke 46. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV. Da je blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico EU, davčni zavezanec dokazuje z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa (prvi odstavek 79. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju PZDDV-1). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe na straneh od 29 do 32 izhaja presoja davčnega organa za vsak posamezen račun, prevozno listino – CMR in elektronska sporočila o prevozu, ki ga je izvajal C.: Proof of Delivery, C. Label Delivery in tracking number, Electronic Return Label Receipt oz. drugo listino za posamezno pošiljko blaga. Prvostopenjski organ je obširno in podrobno navedel pomanjkljivosti posameznih listin, zaradi katerih te verodostojno ne izkazujejo, da je obravnavano blago dejansko zapustilo ozemlje Slovenije in bilo dobavljeno v drugo državo članico EU (v danem primeru Romunijo in Slovaško). Do predloženih listin tožnika in tožnikovih pripomb na zapisnik DIN se je davčni organ opredelil na straneh od 35 do 39 ter od 64 do 71 obrazložitve izpodbijane odločbe. Prevozne listine – CMR in dokazila o prevozu, ki ga je izvajal C., si bile pomanjkljive do takšne mere, da niso vsebovale niti osnovnih podatkov, da bi bilo mogoče blago iz obravnavanih računov povezati s prevozno listino – CMR oziroma C. dobavo. Tožnik je šele v pripombah na zapisnik z dne 26. 4. 2018, kar je po seznanitvi z ugotovitvami DIN z dne 7. 3. 2018 in tudi po izdaji in vročitvi zapisnika DIN, davčnemu organu predlagal nova dokazila in dokaze, ki pa predstavljajo novoto v skladu s tretjim odstavkom 140. člena ZDavP-2. Po mnenju davčnega organa navedba tožnika, da ga je šele takrat tuja družba A. odvezala zaveze varovati poslovno skrivnost, pa po mnenju davčnega organa ne predstavlja opravičljivega razloga za naknadno predložitev dokazov. Kljub ugotovitvi, da predstavljajo te pripombe tožnika in ti dokazi novoto, jih je davčni organ vseeno presojal, kar je razvidno na straneh od 66 do 71 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pripombe tožnika na zapisnik DIN so razvidne na straneh 35 ter od 44 do 52, odgovori davčnega organa naje pa na straneh od 35 do 39 ter od 64 do 71 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker tožnik v postopku ni dokazal, da izpolnjuje vse predpisane pogoje iz 1. točke 46. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 79. člena PZDDV-1 za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV, je finančni organ na podlagi predmetnih računov oz. predmetnih dobav blaga tožniku dodatno obračunal in naložil v plačilo DDV v znesku 19.193,09 EUR ter obresti v znesku 1.866,46 EUR (kar tožnik v obravnavani zadevi izpodbija, opomba sodišča). Odmera DDV je razvidna na straneh 33 in 34 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Pritožbeni organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil in izpodbijano odločbo odpravil pod točko 1.a izreka v delu, ki se nanaša na odmero DDPO v znesku 15.141,85 s pripadki in pod točko I.b v delu, ki se nanaša na odmero DDV v znesku 6.933,08 EUR s pripadki ter v tem delu zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Zahtevo za povračilo stroškov postopka je zavrnil v delu, v katerem tožnik ni uspel s pritožbo, v preostalem delu pa drugostopenjski organ ni pristojen za odločanje o stroških postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na oprostitve plačila DDV v zvezi z dobavami na podlagi določbe 46. člena ZDDV-1 navaja, da so tožnikove pritožbene navedbe enake navedbam, ki jih je podal že v postopku DIN in jih je prvostopenjski organ po mnenju pritožbenega organa pravilno presodil na straneh od 29 do 32, od 35 do 38 in od 63 do 71 obrazložitve izpodbijane odločbe. Kot podlago za odločitev navaja 1. točko 46. člena ZDDV-1. Dokumentacija (prevozne listine - CMR in potrdila), ki jo je tožnik predložil v postopku DIN pred izdajo zapisnika DIN in katere vsebina ni sporna, tudi po mnenju pritožbenega organa ne omogoča jasnega in nedvoumnega spoznanja pravno relevantnega dejstva za pripoznanje v zadevi zatrjevane oprostitve plačila DDV. Tožnik s predloženimi dokazi v postopku DIN ni uspel dokazati, da se zatrjevana dobava dejansko nanaša na blago, ki ga je tožnik zaračunal z obravnavanimi računi. Takšnega spoznanja ne omogoča niti v pritožbi zatrjevan dalj časa trajajoč poslovni odnos med tožnikom in tujo družbo A., niti redno zakonsko določeno poročanje o dobavi blaga in storitev v druge države članice EU, ki ga je izvajal tožnik, niti nesporno prejeta plačila zadevnih računov. Zatrjevana dejstva in dokazi prepričajo zgolj, da je tožnik resnično posloval z družbo A., ne pa tudi, da je bilo blago, ki ga je tožnik tej družbi zaračunal z obravnavanimi računi tudi dejansko odpeljano v Romunijo, kjer ta družba posluje kot davčni zavezanec. Navedena dejstva je moč spoznati le s stopnjo verjetnosti, ne pa s stopnjo gotovosti (5. člen ZDavP-2). Enako velja za blago, zaračunano tuji družbi B., za katero prav tako ni sporno, da je v obravnavanem obdobju poslovno sodelovala s tožnikom. Za odločitev v konkretnem primeru je bistveno, da tožnik za odpremljeno blago tej družbi ni predložil dokazila o prevozu blaga na Slovaško, kjer ta družba deluje kot davčni zavezanec. Pritožbeni organ se sklicuje tudi na tretji odstavek 140. člena ZDavP-2, na podlagi katerega v davčnem postopku velja ostrejša omejitev pravice navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov s ciljem pospešitve davčnega postopka. Tožnik je šele po prejemu zapisnika DIN in seznanitvi z rezultatom predmetnega DIN davčnemu organu podal pisne pripombe in predložil dodatna dokazila o prevozu predmetnega blaga v Romunijo, ni pa tega storil npr. na ustni seznanitvi o rezultatih DIN ali pa že prej v postopku DIN. Davčni organ je tožnika pisno pozval k predložitvi izvirnih listin oz. drugih ustreznih dokazov o prevozu predmetnega blaga, kot to določa 79. člen PZDDV-1, čemur tožnik ne oporeka. Tožnik pa ni prepričal davčni organ z zatrjevanjem, da je imel zavezo varovati poslovno skrivnost družbe A., ki naj bi ga razvezala te zaveze šele po izdaji zapisnika DIN. Sklicuje se na načelo dolžnosti dajanja podatkov davčnemu organu iz 10. člena ZDavP-2, kar pojasni. Navedena določba je nadgrajena z določbo 138. člena ZDavP-2 o dolžnem sodelovanju davčnih zavezancev. Tudi po mnenju pritožbenega organa prvostopenjski organ ni bil dolžan vsebinsko presojati dejstev in dokazov, ki jih je tožnik predložil po izdaji zapisnika DIN in predstavljajo nedopustno novoto, saj zamude ni opravičil z opravičljivimi razlogi. Načelo materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2 ni bilo kršeno in tudi ni prišlo do kršitev pravil postopka iz 73. člena ZDavP-2, saj je prvostopenjski organ, kljub ugotovljeni nedovoljeni novoti, vsebinsko presodil dejstva in dokaze, ki jih je tožnik davčnemu organu predložil šele po vročitvi zapisnika DIN in jih na podlagi pravilnih in obsežno obrazloženih razlogov zavrnil (od strani 35 do 38 in od 64 do 71 obrazložitve izpodbijane odločbe). Po mnenju pritožbenega organa je prvostopenjski organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil in materialno pravo pravilno uporabil (1. točka 46. člena ZDDV-1 in prvi odstavek 79. člen PZDDV-1) ter je tako izpodbijana odločitev pravilna.

4. Tožnik se z odločitvijo davčnega organa glede ne strinja in jo izpodbija iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v delu, ki se nanaša na odstavek b), Preglednice št. 2, I. točke izreka in sicer za dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV v skupnem znesku 19.193,09 EUR z obrestmi po 7% letni obrestni meri v skupnem znesku 1.866,46 EUR za davčno obdobje od junija do decembra 2016 po tabeli, ki jo navaja na strani 2 tožbe ter v 2. in 3. odstavku II. točke izreka, za skupen znesek 21.059,55 EUR (glavnica in obresti do 28. 5. 2018) z zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2018 dalje. Z izpodbijanim delom izpodbijane odločbe je bilo tožniku dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV po stopnji 22% v skupnem znesku 19.193,09 EUR ter 1.866,46 EUR iz naslova do 28. 5. 2018 nateklih zamudnih obresti, ker davčni organ tožniku ni priznal uveljavljenih oprostitev plačila DDV od dobav blaga davčnim zavezancem iz drugih držav članic EU. Računi tožnika, od katerih davčni organ ni priznal pravice do oprostitve plačila DDV so navedeni v Prilogi 4 v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter v nadaljevanju tožbe. V nadaljevanju navaja potek dosedanjega postopka in meni, da davčni organ neutemeljeno ni priznal uveljavljene oprostitve plačila DDV od dobav elektronskih naprav oz. blaga iz obravnavanih računov iz Priloge 4 obrazložitve izpodbijane odločbe in je posledično tožniku zmotno odmeril in naložil v plačilo DDV, v znesku 19.193,09 EUR z obrestmi. Po mnenju davčnega organa tožnik ni uspel dokazati izpolnitve pogojev iz 1. točke 46. člena ZDDV-1 ter izkazati, da je obravnavano blago zapustilo ozemlje Slovenije in je bilo odposlano v državo članici EU kupca, kar pa je zmotno. Davčni organ je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovil, zmotna je tudi njegova dokazna ocena, zaradi česar je podana zmotna uporaba 10. člena ZUP in 73. ZDavP-2 ter zmotna uporaba 1. točke 46. člena ZDDV-1 in 79. člena PZDDV-1 ter 5. člena ZDavP-2. Davčni organ je v obrazložitvi navedel zgolj parcialno razlago posamezne dokazne listine, kar ni skladno z določbo 73. člena ZDavP-2, ki jo navaja. Tožnik meni, da je na podlagi računov pod zaporedno št. 1 do 9 Priloge št. 4 izpodbijane odločbe in sicer: št. 165 z dne 9. 6. 2016, št. 204 z dne 27. 6. 2016, št. 276 z dne 26. 8. 2016, št. 298 z dne 13. 9. 2016, št. 324 z dne 28. 9. 2016, št. 339 z dne 4. 10. 2016, št. 392 z dne 8. 11. 2016, št. 443 z dne 8. 12. 2016 in št. 448 z dne 9. 12. 2016, ki jih je tožnik izdal kupcu A. iz Bukarešte, v povezavi v ostalimi predloženimi dokazi jasno in nedvoumno dokazal, da je utemeljeno uveljavljal oprostitev plačila DDV v skupnem znesku 19.193,09 EUR. Obravnavane prevozne listine – CMR resda niso izpolnjene povsem „perfektno“, izpolnjene pa so vse bistvene sestavine in iz njih nesporno izhaja, da je tožnik dejansko dobavil blago kupcu A. v Romunijo in v povezavi z ostalimi dokumenti jasno in nedvoumno kaže, da se obravnavane dobave nanašajo prav na predmetno blago, ki je bilo predmet citiranih računov. Razumljivo je, da je blago, ki je bilo predmet prevoza v prevoznih listinah – CMR ter v potrdilih, ki jih izdaja UPS, označeno splošno – z vrsto blaga, drugačno postopanje pa bi bilo neživljenjsko. Kolikor bi prevoznik potrjeval prevzem konkretno število, vrsto in tip posameznega blaga, bi moral pakete odpreti, točno identificirati vsebino paketa in prešteti vse kose blaga, ki pa jih je bilo v konkretnem primeru tudi več tisoč. Pri tem noben predpis ne omejuje vrsto dokaznih sredstev. Za dokazovanje izpolnjevanja pogojev iz 1. točke 46. člena ZDDV-1, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico EU, se lahko uporabi vsak dokument, korespondenca o prodaji, potrdilo o plačilu, blagajniški prejemek, naročilo, za kar se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 832/2010.

5. Obravnavano blago je bilo dejansko dobavljeno kupcu A. v Romunijo in je bilo nesporno odposlano iz ozemlja Slovenije v drugo državo članico, s čimer so izpolnjeni pogoji iz 1. točke 46. člena ZDDV-1 kar potrjujejo naslednja dejstva: tožnik je bil s kupcem, družbo A. v dalj časa trajajočem poslovnem odnosu, na kar kaže njuna medsebojna komunikacija, ki jo je tožnik tudi predložil davčnemu organu; tožnik je skladno z ZDDV-1 in PZDDV-1 redno poročal in oddajal obrazce RP-O (zbirna poročila za dobave blaga in storitve v druge države članice) mesečno od junija do decembra 2016, v katerih je poročal o dobavah in tudi o dobavah kupcu A., ki je zaveden pod DDV št. ...; tožniku je kupec A. tudi 23. 3. 2018 posredoval elektronsko sporočilo, v katerem je potrdil, da je prejel vse blago, ki je bilo predmet spornih računov; vse obravnavane račune je kupec A. tudi plačal, tožnik pa navedeni družbi v obravnavanem obdobju ni izstavil drugih računov; dejavnost kupca A. je oglaševanje in tudi prodaja proizvodov družbe D., te proizvode pa je kupcu dobavljal tožnik; tožnik opravlja dejavnost prodaje mobilnih telefonskih aparatov, tablic in ostale elektronske opreme, pripomočkov in komponenet, povezanih z mobilnimi telefonskimi aparati. Tožnik je nesporno dokazal, da je bilo navedeno blago dejansko dobavljeno kupcu A. v Romunijo, na kar kaže njun ustaljeni poslovni odnos, celovitost pravnih poslov in časovno sosledje ter povezanost dejanj, ki so bila izvedena.

6. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi v odstavku b), Preglednice št. 2, I točke izreka za dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV v skupnem znesku 19.193,09 EUR z obrestmi po 7% letni obrestni meri v skupnem znesku 1.866,46 EUR (na dan 28. 5. 2018) ter vsemi nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od predhodno navedenih zneskov, 2 in 3 odstavku II točke izreka, za znesek 21.059,55 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2018 dalje. Sodišče naj toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki plačati odmerjene stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

7. V odgovoru na tožbo tožena prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, tožnikove pripombe na zapisnik DIN, pritožbene in tožbene navedbe so identične, zato se sodišče sklicuje na razloge iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

10. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali finančni organ z izpodbijano odločbo za leto 2016 tožniku pravilno in zakonito dodatno odmeril in naložil v plačilo DDV, ker tožnik ni uspel dokazati, da izpolnjuje pogoje iz 1. točke 46. člena ZDDV-1 in ni uspel izkazati, da je obravnavano blago, za katero je tožnik kupcema A. in B. izdal sporne račune, dejansko zapustilo ozemlje Slovenije in bilo odpeljano oz. odposlano v drugo državo članico EU (v danem primeru v Romunijo in na Slovaško).

11. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik v obravnavanem davčnem obdobju opravljal dejavnost prodaje mobilnih telefonskih aparatov, tablic in ostale elektronske opreme, pripomočkov in komponenet, povezanih z mobilnimi telefonskimi aparati, ki jih je po navedbah tožnika med drugim dobavljal tudi tuji družbi A. v Romunijo in tuji družbi B. na Slovaško. Na podlagi računov, ki jih je za navedeno dobavo blaga v letu 2019 izdal citiranima družbama, je v skladu s 1. točko 46. člena ZDDV-1 in prvim odstavkom 79. člena PZDDV-1 uveljavljal oprostitev plačila DDV.

12. Tožnik je tisti, ki mora v postopku dokazati, da izpolnjuje deklarirane pogoje iz 1. točke 46. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV. Da je blago zapustilo ozemlje Slovenije in bilo odpeljano ali odposlano v drugo državo članico EU pa davčni zavezanec dokazuje z računom in prevozno listino glede na vrsto prevoza ali z drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Razvidno mora tudi biti, da je namembni kraj tega blaga druga država članica EU (79. člen PZDDV-1).

13. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik družbi A. iz Romunije izdal 9 računov, na podlagi katerih je uveljavljal oprostitev plačila DDV. Računi ter vse listine v zvezi s konkretnimi računi oziroma konkretno dobavo blaga, ter tožnikove navedbe so razvidne na straneh 29 do 32 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pomanjkljivosti, neskladnosti oz. nepravilnosti posameznih listin ter tožnikovih navedb kakor tudi dokazna ocena posameznih dokazov, posamezne dobave, kakor tudi dokazov kot celote, je obsežno, skladno in prepričljivo navedel prvostopenjski organ na straneh 29 do 32, 35 do 38 in 63 do 71, pritožbeni organ pa na strani 20 obrazložitve odločb. Sodišče se z navedeno dokazno oceno v celoti strinja. V danem primeru so bile tudi po presoji sodišča prevozne listine - CMR o prevozu predmetnega blaga ter listine v zvezi z C. dobavo ter druge listine, ki jih je pravočasno predložil tožnik v postopku DIN, nepravilno sestavljene oz. pomanjkljive do takšne mere, da niso izkazovale dejanske dobave predmetnega blaga družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško. Med strankama pa ni sporno, da so bile prevozne listine - CMR pomanjkljivo izpolnjene, kar priznava tudi tožnik v pritožbi in tudi v tožbi. Tudi po presoji sodišča pomanjkljive prevozne listine - CMR ne izpolnjujejo pogojev 6. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga podpisani v Ženevi, 19. maja 1956, spremenjeni s Protokolom z dne 5. junija 1978 (v nadaljevanju Konvencija) in ne morejo biti verodostojni dokaz, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije in predano deklariranim kupcem v tujini (družbama družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško), saj ne vsebujejo vseh relevantnih podatkov oz. podatkov o dejanski dobavi predmetnega blaga. Po presoji sodišča so prevozne listine - CMR lahko verodostojen dokaz le, če so v celoti in pravilno izpolnjene in izkazujejo dejanske dobave blaga, skladno z določbo 6. člena Konvencije. Finančni organ je v predmetnem postopku DIN pri tožniku ugotovil odstopanje deklariranih podatkov od podatkov, evidentiranih v poslovnih knjigah tožnika, ter podatkov v prevoznih listinah - CMR ter listinah glede C. dobave blaga, kakor tudi v drugih listinah in navedbah tožnika po predmetnih računih. Tudi po mnenju sodišča predloženi dokazi tožnika ne vsebujejo verodostojnih podatkov, na podlagi katerih bi nedvoumno izhajalo, da je prav konkretno blago po spornih računih bilo dobavljeno kupcema v Romunijo in na Slovaško. Tožnik pri obravnavanih poslih ni ravnal s potrebno skrbnostjo (malomarnost). Dejstvo, da so bili predmetni računi plačani, kar med strankama ni sporno, pa tudi po mnenju sodišča ne dokazuje izpolnjevanje pogojev iz 1. točke 46. člena ZDDV-1. Enako velja tudi za tožnikovo zatrjevanje o trajnejšemu poslovnemu odnosu z družbo A., iz katerega zgolj izhaja, da je imel tožnik tesnejše poslovne stike z navedeno družbo, ne pa, da ji je dejansko dobavil konkretno blago po spornih računih. Enako velja tudi za tožnikovo poročanje o dobavah blaga in storitev v druge države članice EU na podlagi zakona. Iz vseh pravočasno predloženih dokazov tudi po presoji sodišče ne izhaja nedvoumno, da je prav konkretno blago po spornih računih bilo dejansko dobavljeno v drugo državo EU (konkretno v Romunijo in na Slovaško) in tako tudi dejansko zapustilo ozemlje Slovenije.

14. Tožnikove navedbe in dokazi, ki jih je podal v postopku po prejemu zapisnika DIN, tudi po presoji sodišča predstavljajo nedopustno novoto, v skladu z drugim in tretjim odstavkom 140. člena ZDavP-2. Sodišče se glede navedenega v celoti strinja z navedbami davčnega organa na strani 20 obrazložitve odločbe. Tudi po presoji sodišča tožnik ni navedel opravičljivega razloga, zaradi katerega teh navedb in dokazov ni podal že prej v postopku DIN. Tožnik zgolj zatrjuje, ne pa dokazuje, da ga je tuja družba A. šele v času po prejemu zapisnika DIN odvezala zaveze varovati poslovno skrivnost. Tožnika je davčni organ pravilno pozval, naj v postopku DIN predloži vse dokaze. Po mnenju sodišča so bile tožniku dane vse možnosti, da z vsemi dokaznimi sredstvi v upravnem postopku izkaže izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV.

15. Tudi po presoji sodišča tožnik v postopku ni uspel dokazati, da je izpolnil vse pogoje, kot jih določa 1. točka 46. člena ZDDV-1 in sicer, da je sporno blago po predmetnih računih odpeljal iz ozemlja Slovenije v drugo državo članico in da je bilo tudi dejansko predano kupcu iz tujine (1. točka 46. člena ZDDV-1 in 79. člen PZDDV-1). Tudi po mnenju sodišča je tožnik neupravičeno uveljavljal oprostitev plačila DDV po predmetnih računih in je tako posledično nastala obveznost obračuna DDV, kar je razvidno na straneh 33 in 34 obrazložitve izpodbijane odločbe. Finančni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe po mnenju sodišča pravilno zaključil, da tožnik ni dokazal, da je izpolnil vse zakonsko predpisane pogoje za uveljavljanje oprostitve plačila DDV, ki jih določa 1. točka 46. člena ZDDV-1, po katerem so plačila DDV oproščene dobave blaga, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora in ki izkazujejo, da je blago prispelo v drugo državo članico (načelo obdavčitve po namembnem kraju). Posledično tožniku finančni organ pravilno ni priznal uveljavljeno oprostitev plačila DDV po predmetnih računih.

16. Glede na predhodno navedeno sodišče ne more slediti tožnikovim tožbenim navedbam, da obravnavane prevozne listine – CMR resda niso izpolnjene povsem „perfektno“, izpolnjene pa so vse bistvene sestavine in da iz njih nedvoumno izhaja, da je tožnik dejansko dobavil prav predmetno blago, zaračunano s spornimi računi, kupcu A. v Romunijo in da je v povezavi z ostalimi predloženimi dokumenti jasno razvidno, da se obravnavane dobave nanašajo prav na predmetno blago, ki je bilo predmet citiranih računov. Navedeni tožbeni ugovor je neutemeljen. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno davčnega organa, tudi materialno pravo je bilo pravilno ugotovljeno. V danem primeru je po mnenju sodišča v predmetni zadevi bistveno, da tožnik ni izkazal, da je izpolnil svoje obveznosti iz carinskega postopka in ni z verodostojnimi listinami ali kako drugače izkazal, da je bilo predmetno blago dejansko odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico EU k prejemniku blaga, katerega ID številko za DDV je navedel. S tem pa ni izpolnil zakonsko določenih pogojev za oprostitev plačila DDV iz 1. točke 46. člena ZDDV-1. Posledično je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju nastala podlaga za naknaden obračun DDV (razviden na straneh 33 in 34 obrazložitve izpodbijane odločbe).

17. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Tožnik je v tožbi predlagal dokazovanje z zaslišanjem tožnika, pri čemer pa tega dokaznega predloga ni v ničemer substanciral, zato ga zato sodišče zavrača. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Poleg navedenega sodišče ugotavlja, da je vsebina tožnikove tožbe identična tožnikovi pritožbi in pripombam na zapisnik DIN, ki so navedene na straneh 44 do 52 obrazložitve izpodbijane odločbe, v zvezi s katerimi se je po presoji sodišča pravilno in obsežno opredelil tako prvostopenjski, kot tudi že pritožbeni organ.

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 765/2018-12
• UPRS Sodba I U 79/2018-13
• UPRS Sodba I U 1813/2019-12