UPRS Sodba I U 935/2019-11

Jedro

Ker razlogi in pravna podlaga za izpodbijano odločitev izhajajo šele iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa, tožniku v postopku ni bila dana možnost, da se izjasni. V obravnavani zadevi je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, ki jo je davčni organ storil s tem, da tožniku v postopku ni dal možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo pravilne odločbe. Pritožbeni organ je neutemeljeno zavrnil tožnikov ugovor, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se o zadevi izjavi, z navedbo, da predstavlja pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 zgolj formalen pogoj in da ima zavezanec uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, dejstva s tem v zvezi pa izhajajo iz uradnih evidenc, zato po mnenju pritožbenega organa zaslišanje stranke v predmetni zadevi ni bilo potrebno. Tožnik je bil šele z obrazložitvijo pritožbenega organa seznanjen z razlogi in pravno podlago za odločitev in mu tako v okviru upravnega postopka ni bila zagotovljena pravica do izjave in tudi ne do učinkovitega pravnega sredstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4218-6797/2018-2 z dne 14. 12. 2018 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, prvostopenjski, tudi finančni organ) ugodila zahtevku tožnika z dne 25. 9. 2018, za določitev statusa nerezidenta Slovenije v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) za obdobje od 29. 9. 2017 dalje. Tožnik trpi stroške tega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik davčnemu organu 25. 9. 2018 predložil vlogo za ugotovitev nerezidentskega statusa. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik odjavil stalno prebivališče v Sloveniji, se odselil v tujino in center svojih življenjskih interesov prenesel v Švico, s katero ima tesnejše ekonomske in osebne vezi. V Slovenijo se vrača le občasno na obisk k znancem in se v Slovenijo tudi ne namerava vrniti. Zdravstveno in socialno zavarovanje ima urejeno v Švici, za kar je tožnik predložil dokazila. Iz uradnih evidenc je bilo ugotovljeno, da se tožnik šteje za nerezidenta Slovenije v skladu z ZDoh-2 za obdobje od 29. 9. 2017 dalje, ker ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz 6. člena ZDoh-2. Če se okoliščine, ki vplivajo na rezidentski status spremenijo, mora davčni zavezanec o tem v roku 8 dni obvestiti davčni organ.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločbe uvodoma ugotavlja, da je prvostopenjska odločba bistveno pomanjkljiva, ker ne vsebuje elementov, kot jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da je bila pravna podlaga za odločitev določba 6. člena ZDoh-2, katere vsebino navaja. Zaradi ekonomičnosti postopka pritožbeni organ sam dopolnjuje obrazložitev izpodbijane odločitve. Med taksativno naštetimi pogoji je v 6. členu ZDoh-2 med drugimi v točki 1 določen pogoj, da je v skladu z ZDoh-2 zavezanec rezident Slovenije v davčnem letu, če ima v tem času uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se tožnik šteje za nerezidenta Slovenije šele od 29. 9. 2017 dalje, ker ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena ZDoh-2. Tožnik je odjavil svoje stalno prebivališče v Sloveniji in se odselil v tujino, hkrati pa je tudi center svojih življenjskih interesov prenesel v Švico. Ker se le občasno vreča v Slovenijo pri tožniku ni izpolnjen pogoj iz 6. točke 6. člena ZDoh-2 (da je v kateremkoli času v davčnem letu prisoten v Sloveniji skupno več kot 183 dni). Z vpogledom v upravni spis in v register davčnih zavezancev je pritožbeni organ ugotovil, da tožnik od 29. 9. 2018 dalje nima več stalnega prebivališča v Sloveniji in tako od tega dne dalje ne izpolnjuje več pogoja iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, da bi bil rezident Slovenije (uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji). Prvostopenjski organ je pravilno odločil o tožnikovem rezidentskem statusu in je tako neutemeljen tožnikov ugovor, da bi davčni organ moral ugotavljati časovnico in ugotoviti od kdaj se šteje, da je tožnik prenesel središče življenjskih interesov v tujino. Pritožbeni organ tudi ocenjuje, da ni bila kršena pravica tožnika, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo pravilne odločbe, saj je uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji podatek, ki se ga da ugotoviti iz uradnih evidenc brez zaslišanja stranke. Pri pogoju iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 gre za formalni pogoj, ki pri zavezancu, ki uveljavlja status nerezidenta, ne sme biti izpolnjen in ki v danem primeru tudi sploh ni sporen. Po Zakonu o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) je prijava oz. odjava stalnega prebivališča obvezna in se vodi v Registru stalnega prebivalstva, ki je uradna evidenca.

4. Tožnik po mnenju pritožbenega organa ne more uspeti z ugovorom, da je izpodbijana odločba nepopolna, ker organ ni odločal o celotnem zahtevku tožnika, saj je po vsebini iz izreka izpodbijane odločbe mogoče razbrati, da je organ odločal o rezidentskemu statusu tožnika, kot je izhajalo iz njegove vloge, vendar pa ni v celoti ugodil njegovi zahtevi.

5. Sklicuje se na spremenjeno sodno prakso v letu 2015, ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015 in sicer, da se rezidentstvo presoja zgolj na podlagi določb nacionalne zakonodaje, torej po ZDoh-2, ne pa tudi po prelomnih pravilih sklenjenih konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanja davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja (v nadaljevanju KIDO). Posledično tožnik ne more uspeti z ugovori, da bi se moralo pri presojanju tožnikovega rezidentskega statusa uporabiti drugi odstavek 7. člena ZDoh-2.

6. Da ne pride do dvojne obdavčitve ima zavezanec pravico uveljavljati ugodnost, ki jo daje mednarodna pogodba (oprostitev ali znižanje davkov) v postopku odmere dohodnine in tega ne more uveljavljati v tem postopku, v katerem se ugotavlja tožnikov rezidentski status na podlagi določb ZDoh-2. To pomeni, da se status dvojnega rezidentstva (če se zavezanec šteje za rezidenta Slovenije po 6. členu ZDoh-2 in tudi za rezidenta države, s katero ima Slovenija sklenjeno mednarodno pogodbo) in s tem uporaba prelomnih pravil iz mednarodne pogodbe (KIDO), presoja samo v okviru postopka uveljavljanja ugodnosti po mednarodni pogodbi. Po povedanem je po mnenju pritožbenega organa izpodbijana odločba pravilna.

7. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri uvodoma v točki I. povzema izrek izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve slednje izhaja, da se tožnik šteje za davčnega nerezidenta Slovenije šele od 29. 9. 2017 dalje, ker ne izpolnjuje nobenega pogoja iz 6. člena ZDoh-2. V nadaljevanju v točki II. tožbe povzema zavrnilne razloge pritožbenega organa. Tožnik že od 15. 4. 2011 dalje biva v Švici, kjer ima tudi dejansko in stalno prebivališče ter tesnejše osebne in ekonomske odnose. V vseh davčnih letih od 15. 4. 2011 dalje je bil v Sloveniji prisoten manj kot 183 dni oz. v dveh zaporednih davčnih letih manj kot 365 dni, zaradi česar gre šteti, da je nerezident Slovenije že od 15. 4. 2011 dalje in je rezident Švice. Kot izhaja iz dovoljenja za bivanje v Švici – viza z oznako „B“ z veljavnostjo od 15. 4. 2011 do 6. 2. 2023, ki pomeni bivalno vizo, se je tožnik 15. 4. 2011 zaradi zaposlitve za stalno preselil v Švico. Iz potrdila o stalnem prebivališču Veleposlaništva RS v Bernu z dne 29. 9. 2017 izhaja, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Švici na naslovu ..., Immensee, Švica, kjer biva skupaj s svoji ženo A.A.. Tu ima še danes prijavljeno stalno prebivališče, kar izhaja iz najemnih pogodb, ki jih navaja. Najprej je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu A., Kussnacht, kar je razvidno iz priložene pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2011. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2016 pa izhaja, da je zaposlen pri B., Perlen. Iz potrdila zavoda AHV-IV z dne 23. 5. 2011 s kopijo kartice in polico zavarovanja pri zavarovalnici C., ki jo navaja, pa izhaja, da je obvezno zdravstveno in socialno zavarovan v Švici. Tožnik ima veljavno švicarsko vozniško dovoljenje, izdano 9. 9. 2016, prilaga pa tudi potrdilo o zavarovanju tožnikovega osebnega vozila Fiat Punto pri zavarovalnici D.. Kot izhaja iz predloženega potrdila o švicarskem davčnem rezidentstvu z dne 13. 10. 2017, je tožnik rezident Švice že od 15. 4. 2011, zanj pa zaradi stalnega prebivališča v kantonu Shwzy velja neomejeno obdavčenje skladno s švicarsko davčno zakonodajo. Prilaga tudi obrazec DR-02, iz katerega izhaja, da je tožnik vložil vlogo za nerezidentski status v Sloveniji od 15. 4. 2011 dalje, da je rezident Švice ter da ima v Švici odprt tudi bančni račun. V Švici ima tožnik družino, velik krog tesnih prijateljev in poslovnih poznanstev. S Slovenijo nima nobene osebne vezi in tudi ne nobenega premoženja. Center osebnih in ekonomskih interesov je tožnik prenesel v Švico. V Slovenijo se vrača le enkrat ali dvakrat na leto, ko obišče znance, preostali čas pa prebiva v Švici, kjer je zaposlen. Tožnik nima nobenih formalnih in tudi ne dejanskih vezi s Slovenijo in se v Slovenijo tudi ne namerava vrniti. Po določbah KIDO Slovenija-Švica je tožnik izključno rezident Švice. Tožnik je bil prepričan, da med Slovenijo in Švico poteka izmenjava podatkov po uradni dolžnosti samodejno in da mu ni potrebno pričeti s kakršnimikoli postopki v Sloveniji ali v Švici glede davčnega rezidentstva. Ves čas je bil v dobri veri, da ima svoj davčni rezidentski status urejen.

8. Tožnik ob preselitvi v Švico ni vedel in tudi ni mogel vedeti za določila o obvezni naznanitvi svojega odhoda iz Slovenije za stalno, kot tudi, da je potrebno urediti status davčnega nerezidentstva Slovenije. In tudi ni vedel za obveznost prijave spremembe v davčni register, kar je izvedel šele nedavno in nemudoma uredil status davčnega nerezidenta. Po povedanem tožnik meni, da ni davčni rezident Slovenije že od 15. 4. 2011 dalje in ne šele od 29. 9. 2017 dalje, kot je to navedeno v izpodbijani odločbi. Tožnik sodišču predlaga, da naj odločbo prvostopenjskega in pritožbenega organa odpravi in toženi stranki naloži, da je tožniku dolžna priznati status nerezidenta Republike Slovenije za obdobje od 15. 4. 2011 dalje. Tožniku naj sodišče tudi prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

10. Tožba je utemeljena.

11. V danem primeru je med strankama sporno, ali je davčni organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito ugodil zahtevku tožnika z dne 25. 9. 2018, za določitev statusa nerezidenta Slovenije v skladu z ZDoh-2 le za obdobje od 29. 9. 2017 dalje. Temu tožnik nasprotuje in meni, da bi ga moral davčni organ šteti za nerezidenta Republike Slovenije za namene ZDoh-2 že od 15. 4. 2011 dalje in tudi, da bi ga moral davčni organ tudi po KIDO Slovenija-Švica šteti za nerezidenta Republike Slovenije za davčne namene od 15. 4. 2011 dalje.

12. V skladu z določbami ZDoh-2 je davčna obveznost posameznika odvisna od njegovega statusa, to je, ali je rezident ali nerezident. Na podlagi 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od šestih pogojev, ki so navedeni v 6. členu ZDoh-2. Iz zelo skope obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja zgolj navedba zakonske norme 1. točke 6. člena ZDoh-2, ki določa, da je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času uradno prijavljeno stalno prebivališče ter navedba, da je tožnik odjavil stalno prebivališče v Sloveniji in se odselil v tujino brez navedbe datuma. Pravilna je bila ugotovitev pritožbenega organa, da je izpodbijana odločba bistveno pomanjkljiva in da ne vsebuje vseh elementov iz 214. člena ZUP, da ne vsebuje navedbe pravne podlage in jo je zato pritožbeni organ dopolnil s svojo obrazložitvijo.

13. Ker razlogi in pravna podlaga za izpodbijano odločitev izhajajo šele iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa, tudi po presoji sodišča tožniku v postopku ni bila dana možnost, da se izjasni, kot to pravilno ugovarja tožnik. Tudi po mnenju sodišča je bila v obravnavani zadevi storjena bistvena kršitev določb postopka, ki jo je davčni organ storil s tem, da tožniku v postopku ni dal možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo pravilne odločbe. Pritožbeni organ pa je po presoji sodišča neutemeljeno zavrnil tožnikov ugovor, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se o zadevi izjavi, z navedbo, da predstavlja pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 zgolj formalen pogoj in da ima zavezanec uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, dejstva s tem v zvezi pa izhajajo iz uradnih evidenc, zato po mnenju pritožbenega organa zaslišanje stranke v predmetni zadevi ni bilo potrebno. Tožnik je bil po mnenju sodišča šele z obrazložitvijo pritožbenega organa seznanjen z razlogi in pravno podlago za odločitev in mu tako v okviru upravnega postopka ni bila zagotovljena pravica do izjave in tudi ne do učinkovitega pravnega sredstva. Dokazni postopek po mnenju sodišča ni bil pravilno izpeljan. Po presoji sodišča so bila v predmetni zadevi pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP; 2. točka prvega odstavka 27. Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

14. Obravnavani postopek se je začel na podlagi tožnikove vloge z dne 25. 9. 2018 za ugotovitev tožnikovega nerezidenčnega statusa za davčne namene v Republiki Sloveniji po 6. členu in 7. členu ZDoh-2 in po 4. členu KIDO Slovenija-Švica ter za spremembo podatkov v davčnem registru. V tej vlogi je tožnik podal naslednji zahtevek: da naj davčni organ ugotovi, da se tožnik po ZDoh-2 šteje za nerezidenta Republike Slovenije za davčne namene od 15. 4. 2011 dalje in da naj se tudi po KIDO Slovenija-Švica šteje za nerezidenta Republike Slovenije za davčne namene od 15. 4. 2011 dalje. Iz izreka izpodbijane odločbe, katerega pravilnost je pritožbeni organ potrdil, pa izhaja, da je davčni organ zahtevku tožnika za določitev statusa nerezidenta Slovenije v skladu z ZDoh-2 ugodil le za obdobje od 29. 9. 2017 dalje. Tudi po presoji sodišča davčni organ ni odločil o celotnem tožnikovem zahtevku in sicer, da naj ga šteje za nerezidenta Republike Slovenije za davčne namene od 15. 4. 2011 dalje (in ne le od 29. 9. 2017 dalje, opomba sodišča), saj ni zavrnil tožnikovega zahtevka, da naj ga šteje za nerezidenta Slovenije od 15. 4. 2011 dalje. Poleg navedenega iz tožnikovega zahtevka izhaja tudi, da naj ga davčni organ tudi po KIDO Slovenija-Švica šteje za nerezidenta Republike Slovenije za davčne namene od 15. 4. 2011 dalje. Tudi glede tega dela zahtevka davčni organ ni odločal. Po povedanem je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da davčni organ ni odločal o celotnem zahtevku tožnika. Glede na navedeno, je sodišče menilo, da je podan tožnikov pravni interes za vložitev tožbe, saj si z njo tožnik lahko izboljša svoj položaj, kljub temu, da je davčni organ z izrekom, navedenim v izpodbijani odločbi tožnikovemu zahtevku ugodil, vendar dejansko po presoji sodišča tožnikovemu zahtevku davčni organ ni v celoti ugodil, v preostalem delu pa ga z izrekom izpodbijane odločbe tudi ni zavrnil, kot bi ga moral. Poleg navedenega pa davčni organ tudi ni odločil o celotnem zahtevku tožnika in sicer, da naj ga davčni organ tudi po KIDO Slovenija-Švica šteje za nerezidenta Republike Slovenije za davčne namene od 15. 4. 2011 dalje.

15. Zaradi predhodno navedenih nepravilnosti je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ob upoštevanju stališč sodišča o zadevi ponovno odloči. V ponovnem postopku naj organ prve stopnje očitane kršitve odpravi.

16. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi bistvene kršitve določb postopka, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, zato ni bilo treba na glavni obravnavi izvajati dokazov, ki jih je predlagal tožnik.

18. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 928/2019-10
• UPRS Sodba I U 853/2018-20
• VSL sklep II Cp 3545/2011