<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba in sklep I U 729/2019-11

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.729.2019.11
Evidenčna številka:UP00036461
Datum odločbe:18.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
Institut:odmera dohodnine - obnova postopka - pravočasnost pritožbe - vročanje po ZUP - vročanje v tujino - vročanje z objavo na oglasni deski organa - vročanje z javnim naznanilom - nedovoljena pritožba

Jedro

Davčni organ je tožniku poskušal vročiti sklep o obnovi postopka in vabilo na naslov za vročanje, naveden v registru davčnih zavezancev v relevantnem obdobju (Češka) in kasneje, po izdaji odločbe z dne 25. 11. 2016, na naslov za vročanje, ki je bil takrat naveden v registru davčnih zavezancev (Rusija). Na slednji naslov (v Rusijo) je poskušal vročiti tudi odločbo z dne 25. 11. 2016. Potem, ko se je odločba davčnemu organu vrnila z oznako „non reclame“ in davčni organ ni uspel z vročitvijo, je navedene akte objavil v skladu z določbami 96. in 96. a člena ZUP na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava. Ker je tako v skladu z določbami ZUP objavil odločbo z dne 25. 11. 2016 z javnim naznanilom 27. 7. 2017, se je vročitev po preteku 15 dneh štela za opravljeno, zaradi česar je bila tožnikova pritožba, vložena v decembru 2017, vložena prepozno.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 4210-4196/2016-9 z dne 21. 3. 2018 se zavrne.

II. Tožba zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije DT 01-29285-0 z dne 25. 11. 2016 se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnika zoper odločbo tega organa DT 01-29285-0 z dne 25. 11. 2016. Iz izreka izpodbijanega sklepa še izhaja, da se zahteva za vračilo stroškov postopka zavrne, tožnik sam trpi svoje stroške tega postopka, davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ z odločbo DT. 01-29285-0 z dne 25. 11. 2016 obnovil postopek odmere tožnikove dohodnine za leto 2014. Odločba je bila tožniku vročena 12. 8. 2017. Zoper navedeno odločbo je tožnik 28. 12. 2017 vložil pritožbo. V pritožbi je tožnik navajal, da mu odločba o obnovi odmere dohodnine v znesku 26.564,79 EUR za leto 2014 sploh ni bila vročena osebno. Tožnik je navajal, da je davčnemu organu poznano, da ima tožnik stalno prebivališče na naslovu ... Vladivostok, Ruska federacija (kar je razvidno tudi iz obvestila o vročitvi na oglasno desko), kamor pa odločbe davčni organ ni pošiljal. Nadalje je navajal, da se za vročitev preko oglasne deske uporabljajo stroga pravila, ki jih določa četrti odstavek 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navedeni pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, da se vročitev lahko opravi na tak način. Pri tem pa je tožnik izpostavil vprašanje glede vročanja osebi, ki prebiva v tujini, preko oglasne deske. Po mnenju tožnika so bila huje kršena pravila postopka tudi zato, ker mu kot stranki sploh ni bila dana možnost sodelovati v postopku, skladno z določilom druge točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

3. Davčni organ se sklicuje na prvi odstavek 86. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da se zoper odločbo lahko vloži pritožba v roku 15 dni od vročitve odločbe. Glede na določbo 240. člena ZUP pa je davčni organ najprej preizkusil, ali je pritožba dovoljena, pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Ugotovil je, da sta bila sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2014 z dne 13. 5. 2016 ter vabilo z dne 13. 5. 2016 odposlana 17. 5. 2016 na naslov, ki je bil v času vročanja vpisan v registru davčnih zavezancev in sicer na naslov v Češki republiki. Sklep in vabilo sta bila davčnemu organu vrnjena 9. 6. 2016 z oznako „non reclame“ - ni dvignil. Davčni organ je sklep in vabilo poskusil vročiti na naslov kluba tožnika (HC SPARTA Praha) in prejel povratnico, iz katere je razvidno, da je bila vročitev opravljena 27. 6. 2016. Davčni organ je zato izdal odločbo v postopku obnove odmere dohodnine za leto 2014 z dne 25. 11. 2016, ki jo je vročal na naslov, ki je bil v času vročanja vpisan v registru davčnih zavezancev v Rusko federacijo. Odločba je bila davčnemu organu vrnjena 8. 12. 2016 z oznako „non reclame“. Ker je davčni organ 16. 2. 2017 sklep in vabilo dobil vrnjena s Češke, z oznako, da je tožnik neznan, ju je 22. 2. 2017 ponovno vročal na naslov, ki je bil v času vročanja vpisan v registru davčnih zavezancev in sicer v Rusko federacijo. Sklep in vabila sta bila iz Rusije vrnjena 4. 4. 2017 z oznako „non reclame“ - ni dvignil. Davčni organ je nato na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava 25. 5. 2017 objavil sklep o obnovi postopka dohodnine za leto 2014 in vabilo ter 27. 7. 2017 še odločbo o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2014. Davčni organ se sklicuje na tretji odstavek 96. člena ZUP in na 96. a člen ZUP, ki ju citira. Pri tem pojasnjuje, da vročitev z objavo sporočila na oglasni deski organ in na državnem portalu eUprava, dopolnjuje sistem osebnega vročanja po 87. členu ZUP, kadar vročitev ni mogoče opraviti, ker naslovnik ne prebiva na naslovu, ki ga je sporočil v vlogi, na morebitnem drugem naslovu, ki ga na primer ugotovi vročevalec ali organ ali na registriranem naslovu za vročenje. Glede na pojasnjeno davčni organ zaključuje, da je nesporno, da je bil sklep o obnovi postopka tako vročen tožniku 9. 6. 2017. Odločba o odmeri dohodnine, ki je izdana v postopku obnove, pa je bila tožniku vročena 11. 8. 2017, petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe je tako pretekel 28. 8. 2017. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik pritožbo vložil šele 28. 12. 2017, torej po poteku roka za vložitev pritožbe. Zato je pritožbo zavrgel na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP in se ni spuščal v vsebinsko obravnavanje pritožbenih razlogov.

4. Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ. Pritožbeni organ ocenjuje ravnanje prvostopenjskega organa kot pravilno. Ker osebna vročitev po določbah 87. člena ZUP ni bila uspešna, je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je vročal na podlagi določb 96. člena ZUP na oglasni deski organa in portalu e-uprava.

5. Z odločbo Finančne uprave Republike Slovenije DT 01-29285-0 z dne 25. 11. 2016 je odločeno, da se odločba št. 01 29285 z dne 31. 3. 2015 o odmeri dohodnine za leto 2014 odpravi in se nadomesti s to odločbo. Tožniku se za leto 2014 odmeri dohodnina v znesku 26.564,79 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 2.232,06 EUR znaša 24.332,73 EUR. Po odpravljeni odmerni odločbi je bilo tožniku vrnjeno 1.846,71 EUR, zato mora tožnik po tej odmerni odločbi plačati 26.179,44 EUR, v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. Po preteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali, tožnik trpi svoje osebne stroške, pritožba pa ne zadrži izvršitve te odločbe.

6. Tožnik vlaga tožbo. V tožbi navaja, da je davčni organ z odločbo z dne 25. 11. 2016 obnovil postopek tožniku odmerjene dohodnine za leto 2014 in odpravil odločbo z dne 31. 3. 2015, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2014. Z navedeno odločbo je bila tožniku na novo odmerjena dohodnina za leto 2014 v znesku 26.564,79 EUR. Tožnik navaja, da mu odločba, s katero mu je bila na novo odmerjena dohodnina za leto 2014, ni bila nikoli vročena, prav tako ne sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2014. Sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2014 z dne 13. 5. 2016 z vabilom z dne 13. 5. 2016 ter odločbo organa prve stopnje z dne 25. 11. 2016 naj bi prvostopenjski organ poskušal vročiti v skladu z določbami 87. člena ZUP na naslov, ki mu je bil v času vročanja znan kot naslov za vročanje tožniku in sicer na naslov na Češko. Predmetna pošiljka naj bi bila odposlana 17. 5. 2016 in 9. 6. 2017 vrnjena z oznako, da tožnik pisanj ni dvignil. Davčni organ je nato poskusil opraviti vročitev navedenih dokumentov na naslov tožnikovega kluba na Češkem. Na podlagi te pošiljke je davčni organ prejel povratnico, da je bila vročitev omenjenih dokumentov, naslovniku (klubu) opravljena 27. 6. 2016. Davčni organ je na podlagi te vročitve 25. 11. 2016 izdal odločbo in jo poskušal vročiti na naslov tožnika, ki je bil v času vročanja vpisan v registru davčnih zavezancev in sicer na naslov v Rusijo. Odločba je bila davčnemu organu vrnjena 8. 12. 2016, ker je ni bilo moč vročiti tožniku. Ker je davčni organ 16. 2. 2017 iz Češke prejel tudi vrnjen sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2014 z dne 13. 5. 2016 (z vabilom z dne 13. 5. 2016), je 22. 2. 2017 omenjena dokumenta ponovno poskušal vročiti tožniku, tako da ju je poslal na naslov v Rusijo. Sklep in vabilo nista bila uspešno vročena in sta bila davčnemu organu vrnjena 4. 4. 2017. Davčni organ je zato 25. 5. 2017 objavil sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2014 z dne 13. 5. 2016 in vabilo z dne 13. 5. 2016 ter 27. 7. 2017 še odločbo o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2014 z dne 25. 11. 2016.

7. S sklepom z dne 21. 3. 2018 je davčni organ tožnikovo pritožbo zavrgel kot prepozno, pritožbo zoper navedeni sklep pa zavrnil drugostopenjski organ. Tožnik drugostopenjski odločbi očita, da ni obrazložena, zaradi česar jo ni mogoče preizkusiti, zato tožnik meni, da mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik zatrjuje, da mu odločba o obnovi postopka odmere dohodnine ni bila osebno vročena, s tem pa mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Navedena odločbo je davčni organ objavil na oglasni deski in enotnem državnem portalu e-uprava dne 27. 7. 2017 ter po 15 dneh štel, da je bila vročitev opravljena. Tožnik pa zatrjuje, da mu navedena odločba sploh še ni bila vročena, zaradi česar se sklicuje na kršitve določb ZUP in Ustave RS, saj je bila tožniku odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Tožnik navaja, da iz obvestila z dne 20. 7. 2017, s katerim mu je davčni organ vročal navedeno odločbo, izhaja da je odločbo objavil na oglasni deski organa in na državnem portalu e-uprava, pri čemer naj bi bil razlog takšnega vročanja v tem, ker je bil tožnik v tem času preseljen v tujino. Tožnik meni, da to ne more biti razlog za to, da se mu odvzame možnost sodelovanja v postopku obnove, saj je bila tožniku s tem kršena pravica iz 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Tožnik se pri tem sklicuje še na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

8. Tožnik nadalje meni, da je stališče davčnega organa napačno in pravno zmotno, saj se za vročitev preko oglasne deske uporabljajo stroga pravila, ki jih zakon konkretno določa, pri čemer se sklicuje na četrti odstavek 96. člena ZUP. Da se vročitev sploh lahko opravi na takšen način morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom, ki pa v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni. Ob tem postavlja vprašanje glede vročanja osebi, ki prebiva v tujini, preko oglasne deske, in sicer kako bi lahko takšna oseba vedela, da se bo vročitev opravila na takšen način. Tožnik pri tem poudarja, da je določba 96. člena ZUP v konkretnem primeru nerelevantna, saj ureja pravila vročanja davčnim zavezancem, ki so že stranke postopka in med postopkom spremenijo svoje stalno ali začasno prebivališče. Tožnik nadalje očita davčnemu organu, da ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 96.a člena ZUP, ki ga citira. Navaja, da bi davčni organ moral, po tem, ko se je izkazalo, da tožnik ne živi na drugem naslovu, to je v Rusiji, ponovno poskusiti vročati odločbo tožniku na naslov za vročanje, kar pa davčni organ ni storil. Tožnik poziva sodišča, da pozove toženko, da predloži dokazilo, ki bo izkazovalo, do kdaj je v njenih uradnih evidencah kot naslov za vročanje pošiljk tožniku bil naveden naslov na Češkem in od kdaj naprej naslov v Rusiji. Tožniku se tudi postavlja vprašanje, čemu je tožniku listine, ki bi se morale vročati osebno, skušal davčni organ vročati njegovemu bivšemu delodajalcu v Prago na Češkem. Sklicuje se tudi na sodno prakso Upravnega sodišča RS (zadevo I U 2028/2014 z dne 26. 4. 2016) ter na 87. člen ZUP, ki se nanaša na obveznost osebnega vročanja. Prvostopenjskemu organu očita, da je v nasprotju z določili ZUP vročitev opravil na oglasni deski, čeprav mu je bilo poznano, da ima tožnik stalno prebivališče registrirano na naslovu ..., Vladivostok, Ruska federacija (kar je razvidno tudi iz obvestila o vročitvi na oglasni deski), kamor pa odločbe prvostopenjski organ ni pošiljal.

9. Tožnik poudarja, da so mu bila huje kršena pravila, ker mu kot stranki ni bila dana možnost sodelovati v postopku, zaradi česar so tudi kasneje izdane odločbe nezakonite. Tožnik zato tekom postopka ni mogel dokazovati, da je del davčnih obveznosti za dohodninsko leto 2014 plačeval tudi na Češkem, torej v državi, kjer je prejemal plačo. V času, ko je prejemal dohodek na Češkem, je tam plačal vse davčne obveznosti, tako tudi obveznost iz naslova odmere dohodnine. Zato je dvojna obdavčitev tožniku iz naslova dohodka, ki ga je prejemal na Češkem, neupravičena in nezakonita. Glede na vse navedeno tožnik predlaga, da sodišče po izvedeni glavni obravnavi odpravi oz. razveljavi odločbo organa prve stopnje DT 01-29285-0 z dne 20. 7. 2017 (pravilno 25. 11. 2016, opomba sodišča) v zvezi s sklepom DT 4210-4169/2016-9 z dne 21. 3. 2018, v zvezi z odločbo organa druge stopnje DT-499-01-396/2018 z dne 21. 3. 2019. Podrejeno pa predlaga, da sodišče odločbo organa prve stopnje DT 01-29285-0 z dne 20. 7. 2017 (pravilno 25. 11. 2016, opomba sodišča) v zvezi s sklepom DT-4210-4169/2016-9 z dne 21. 3. 2018, v zvezi z odločbo organa druge stopnje DT-499-01-396/2018 z dne 21. 3. 2019 razveljavi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. V obeh primerih pa naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih aktov ter predlaga zavrnitev tožbe.

11. Tožnik v pripravljalni vlogi izpostavlja, da je odgovor toženke na tožbo neobrazložen in da toženka za svoje navedbe ne predlaga nobenega dokaznega sredstva. Posledično tožnik sodišču primarno predlaga, da izda zamudno sodbo oziroma sodbo na podlagi pripoznave.

K I. točki izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je sklep prvostopenjskega organa z dne 21. 3. 2018 o zavrženju tožnikove pritožbe zoper odločbo davčnega organa DT 01-29285-0 z dne 25. 11. 2016 pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

14. V obravnavni zadevi je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo pritožbo kot prepozno. Tožnik temu ugovarja in zatrjuje, da mu odločba z dne 25. 11. 2016 ni bila vročena in da mu pred izdajo navedene odločbe ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Posledično je nepravilen sklep o zavrženju tožnikove pritožbe kot prepozne, kot tudi drugostopenjska odločba, s katero je zavrnjena tožnikova pritožba zoper navedeni sklep. Po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

15. V zadevi ni sporno, da je davčni organ z odločbo DT 01-29285-0 z dne 25. 11. 2016 odpravil odločbo, ki jo je izdal tožniku za leto 2014 in nadomestil s to odločbo, s katero mu je na novo odmeril dohodnino. Sporno pa je, ali je bila navedena odločba tožniku pravilno vročena. Tudi po presoji sodišča je davčni organ postopal pravilno.

16. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je davčni organ sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2014 z dne 13. 5. 2016 ter vabilo z dne 13. 5. 2016 poskušal tožniku vročiti na naslov, ki je bil v času vročanja vpisan v registru davčnih zavezancev, to je na naslov na Češkem. Odločbo o odmeri dohodnine z dne 25. 11. 2016 pa je davčni organ poskušal vročiti tožniku 8. 12. 2016 na naslov v Rusijo, ki je bil v času vročanja vpisan v registru davčnih zavezancev. Odločba je bila davčnemu organu vrnjena z oznako „non reclame“. Na naslov v Rusijo je davčni organ tožniku (ponovno) poslal tudi sklep o obnovi postopka z dne 13. 5. 2016 ter vabilo z dne 13. 5. 2016, ki pa sta bila 4. 4. 2017 vrnjena z oznako „non reclame“ (ni dvignil). Zato je davčni organ na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava 25. 5. 2017 objavil sklep o obnovi postopka dohodnine za leto 2014 in vabilo ter 27. 7. 2017 še odločbo o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2014. Po preteku 15 dni (tretji odstavek 96. člena ZUP) je davčni organ štel vročitev za opravljeno, to je 11. 8. 2017, rok za pritožbo pa je tako potekel 28. 8. 2017, zaradi česar je pritožba, ki jo je vložil tožnik šele 28. 12. 2017, prepozna.

17. Iz 96. člena ZUP izhaja, da če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (prvi odstavek). Če vročevalec ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, kjer naj se opravi vročitev, oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače (drugi odstavek). Če oseba iz prvega odstavka tega člena ne obvesti organa o spremembi prebivališča, sedeža ali naslova, ki ga je navedla v vlogi ali v pooblastilu in vročevalec v skladu z drugim odstavkom tega člena ne sporoči naslova, organ pa na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovi, da je naslov za vročanje, prijavljen na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča (v nadaljnjem besedilu naslov za vročanje) oziroma sedež enak naslovu, kjer je bil opravljen poizkus vročitve, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, v katerem se navedejo podatki o vzrokih za tako vročanje, organ, ki je dokument izdal, številka, datum in vrsta dokumenta, osebno ime oziroma firma naslovnika, naslov za vročanje oziroma drugo stalno ali začasno prebivališče, če naslovnik nima naslova za vročanje, sedež pravne ali fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, navedba upravne zadeve, datum javne objave sporočila z opozorilom, da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, posledice iz petega odstavka tega člena in kraj, kje je dokument (tretji odstavek). Če je iz uradnih evidenc razvidno, da je naslov za vročanje oziroma sedež drugačen kot naslov, na katerem je bil opravljen poizkus vročitve, se vročitev ponovno opravi na tem naslovu. Če vročitev ni možna iz razlogov iz drugega odstavka, organ odredi, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz prejšnjega odstavka (četrti odstavek). Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa, ki vodi postopek in na enotnem državnem portalu e-uprava (peti odstavek). Iz 96. a člena ZUP pa izhaja, da organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi (prvi odstavek). Če se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena tega zakona. Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava (drugi odstavek).

18. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavani zadevi ravnal v skladu s prej citirani določbami ZUP. Davčni organ je tožniku poskušal vročiti sklep o obnovi postopka in vabilo na naslov za vročanje, naveden v registru davčnih zavezancev v relevantnem obdobju (Češka) in kasneje, po izdaji odločbe z dne 25. 11. 2016, na naslov za vročanje, ki je bil takrat naveden v registru davčnih zavezancev (Rusija). Na slednji naslov (v Rusijo) je poskušal vročiti tudi odločbo z dne 25. 11. 2016. Potem, ko se je odločba davčnemu organu vrnila z oznako „non reclame“ in davčni organ ni uspel z vročitvijo, je navedene akte objavil v skladu z določbami 96. in 96. a člena ZUP na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava. Ker je tako v skladu z določbami ZUP objavil odločbo z dne 25. 11. 2016 z javnim naznanilom 27. 7. 2017, se je vročitev po preteku 15 dneh štela za opravljeno, zaradi česar je bila tožnikova pritožba, vložena v decembru 2017, vložena prepozno. Prvostopenjski organ je zato ravnal pravilno, ko je s sklepom z dne 21. 3. 2018 tožnikovo pritožbo zavrgel.

19. Glede na to, da je davčni organ ravnal v skladu s citiranimi določbami ZUP, po katerih tožniku odločbe z dne 25. 11. 2016 ni mogel vročiti osebno, to je v skladu z določbami 87. člena ZUP, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da mu je bila s tem, ko se je odločba štela za vročeno z javnim naznanilom, kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik se sklicuje, da mu iz razloga, ker živi v tujini, ne bi smela biti odvzeta možnost sodelovanja v postopku. V obravnavani zadevi sodišče sicer presoja (zgolj) pravočasnost pritožbe in se zato ne opredeljuje do tožnikovih ugovorov v zvezi z zakonitostjo izdane odločbe z dne 25. 11. 2016. Glede tožnikovih ugovorov, iz katerih izhaja, da mu organ naj ne bi vročil nobene listine in torej tudi odločbe z dne 25. 11. 2016, pa sodišče, kot že pojasnjeno, ugotavlja, da se je vročitev navedene odločbe štela za opravljeno po preteku 15 dni od javnega naznanila.

20. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je določba 96. člena ZUP v konkretnem primeru nerelevantna, ker ureja pravila vročanja davčnim zavezancem, ki so že stranke postopka in si med postopkom spremenijo svoje stalno ali začasno prebivališče. Izpodbijani sklep se namreč sklicuje tudi na 96.a člen ZUP. Slednji v prvem odstavku določa, da organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi (prvi odstavek). Drugi odstavek tega člena pa določa, da če se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom.

21. Tožnik prav tako ugovarja, da davčni organ ni ravnal v skladu s citiranim 96.a členom ZUP, pri čemer povzema navedeno zakonsko določbo in zaključuje, da bi davčni organ moral po tem, ko se je izkazalo, da tožnik ne živi na drugem naslovu, to je v Rusiji, moral ponovno poskusiti vročati odločbo tožniku na naslov za vročanje, kar pa davčni organ ni storil. Sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača kot nerelevantne. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da ima tožnik v registru davčnih zavezancev naslov v Rusiji, ..., Vladivostok, Ruska federacija, kamor je davčni organ tudi poskušal vročiti odločbo. Davčni organ tako odločbe ni vročal na morebiten drug naslov, kot to ureja citirana določba 96.a člena ZUP, po kateri naj bi se nato (po očitno neuspeli vročitvi) ponovno vročalo na naslov za vročanje. Tožnik pa tudi ne oporeka, da bi bil naslov za vročanje v Rusiji (..., Vladivostok, Ruska federacija), kamor je davčni organ poskušal vročiti odločbo, napačen. Zato sodišče zavrača tožnikov predlog, da naj bi sodišče pozvalo toženo stranko, da v spis predloži dokazilo, ki bo izkazovalo, do kdaj je v njenih uradnih evidencah kot naslov za vročanje pošiljk tožniku bil naveden naslov na Češkem in od kdaj naprej naslov v Rusiji. Po presoji sodišča bi namreč v primeru, da bi davčni organ tožniku poskusil vročiti odločbo na naslov, ki ne bi bil pravilen, moral tožnik to izkazati (za to predložiti dokaz), česar pa tožnik ni storil. Tožnik nasprotno sam navaja, da je davčnemu organu poznano, da ima stalno prebivališče na naslovu ..., Vladivostok, Ruska federacija), torej na naslovu, kamor je davčni organ tožniku poskušal vročiti odločbo (kar izhaja iz upravnih spisov). Zato sodišče tožnikove ugovore, da mu na navedeni naslov davčni organ odločbe ni pošiljal, zavrača.

22. Tožnikove ugovore v zvezi s sklicevanjem na zadevo I U 2028/2014 z dne 26. 4. 2016 je pravilno zavrnil že drugostopenjski organ. Nerelevantni so prav tako tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na vročanje določenih listin tožnikovemu bivšemu delodajalcu na Češkem. Ob pravilnem zaključku davčnega organa, da je bila tožniku odločba vročena na način, ki je predpisan v ZUP, je pravilen tudi izpodbijani sklep, s katerim je tožnikova pritožba zavržena kot prepozna. Posledično sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na samo vsebino odločbe z dne 25. 11. 2016 (da naj bi tožnik na Češkem plačal vse davčne obveznosti). Izpodbijani sklep je po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložen (z razlogi prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega organa).

23. Sodišče zavrača tudi tožnikovo stališče v pripravljalni vlogi, da bi moralo sodišče na podlagi prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izdati zamudno sodbo, ker odgovor toženke na tožbo ne ustreza standardu obrazloženega odgovora. ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se v upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. ZUS-1 v 63. in naslednjih členih ureja vrste sodb, ki se izdajo v upravnem sporu. Med njimi ni zamudne sodbe, ki jo sodišče po omenjeni določbi 318. člena ZPP izda in z njo ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo in pod v nadaljevanju naštetimi pogoji. V ZUS-1 je to urejeno drugače, saj v 38. členu ni določena obveznost vložitve odgovora na tožbo. Toženka mora poslati upravne spise, lahko pa izkoristi možnost in na tožbo odgovori. Ker je odgovor pravica in ne dolžnost, odločitev toženke, da je ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe.

24. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

25. Tožba ni dovoljena.

26. Čeprav bi moral tožnik najprej doseči odpravo sklepa o zavrženju pritožbe (zoper odločbo DT 01-29285-0 z dne 25. 11. 2016), pa tožnik v tožbi izrecno predlaga, da sodišče odpravi navedeno odločbo, to je odločbo DT 01-29285-0, katere datum nepravilno navaja 20. 7. 2017 ( pravilni datum navedene odločbe je 25. 11. 2016, opomba sodišča). Tožbo zoper navedeno odločbo je sodišče zavrglo kot nedovoljeno po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Iz slednje izhaja, da se tožba zavrže v primeru, če je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

27. Sodišče ob tem pripominja, da je kljub tožbenemu zahtevku tožnika, ki v tožbi predlaga (zgolj) odpravo odločbe (zoper katero tožba ni dovoljena), sledilo tudi vsebinskim navedbam tožnika in smiselno štelo, da tožnik izpodbija tudi sklep organa prve stopnje o zavrženje pritožbe in ga zato tudi presojalo.

28. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker dejansko stanje, ki je po presoji sodišča za zadevo relevantno, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

29. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

30. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 96, 96/1, 96/2, 96/3, 96/4, 96/5, 96a, 96a/1, 96a/2
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5NzA1