UPRS Sodba I U 577/2018-9

Jedro

Tožnik v postopku ni izkazal, da bi stanovanje na naslovu ..., Novo mesto kupil zgolj formalno in da naj bi bil dejanski kupec tega stanovanja njegov brat A.A. ter, da naj bi slednji tudi plačal kupnino za navedeno stanovanje. Davčni organ je razloge za takšen zaključek sprejel na podlagi obširnega ugotovitvenega postopka, pri čemer je v obrazložitvi izpodbijane odločbe (stran 29 do 44) za to navedel tudi prepričljive in argumentirane razloge, ki jih kot pravilne sprejema tudi sodišče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) tožniku odmerila davek po 68. a členu Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2 (pravilno po 68. členu ZDavP-2, opomba sodišča) za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 od davčne osnove 193.300,86 EUR po stopnji 33,38% v znesku 64.523,82 EUR, s pripadajočimi obrestmi v znesku 3.641,45 EUR, obračunanimi od 1. 6. 2012 do dneva izdaje te odločbe in naložila plačilo davka in obresti v skupnem znesku 68.165,27 EUR (I. in II. točka izreka). Iz III. in IV. točke izreka izhaja, da se zahteva tožnika za povrnitev stroškov zavrne ter, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil ponovni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davka, odmerjenega po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011. O ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 16. 11. 2016. Nanj je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval in na katere je odgovoril v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ najprej povzema ugotovitve iz prvotnega postopka, ki ga je vodil v letu 2012, v katerem je tožniku izdal odločbo 15. 1. 2013. S slednjo je tožniku odmeril davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 od davčne osnove 193.300,86 EUR po povprečni stopnji dohodnine 33,38 % v znesku 64.523,82 EUR, s pripadajočimi obrestmi v znesku 501,58 EUR, obračunanimi od 1. 6. 2012 do dneva izdaje odločbe. Navedeno odločitev je potrdil drugostopenjski organ, ki je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Upravno sodišče RS pa je s sodbo I U 356/2015-14 z dne 24. 5. 2016 tožnikovi tožbi ugodilo, navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. Po presoji sodišča iz navedene sodbe so bila v postopku kršena pravila o dokazovanju, posledično je bilo v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

3. Izpodbijana odločba je izdana v ponovnem postopku, v katerem je davčni organ v skladu z danimi napotili Upravnega sodišča RS izvedel tudi zaslišanje prič. Davčni organ najprej navaja ugotovitve iz prvotnega postopka. Tako navaja, da je bil tožnik do 3. 10. 2008 zaposlen, od 10. 11. 2008 je bil zavarovanec, od 1. 9. 2012 pa je nezaposlen. V letu 2011 je prejel 922,44 EUR socialne pomoči, od 14. 5. 2009 pa ima tožnik vpisano osebno dopolnilno delo - izdelovanje izdelkov umetne obrti, to je diatonične harmonike „Jerko“. Na podlagi pridobljenih podatkov po 39. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in prijave premoženja, ki jo je podal tožnik, je davčni organ ugotavljal razkorak v prirastu tožnikovega premoženja. Ugotovil je razliko po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 v višini 193.300,86 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v relevantnem obdobju nabavil štiri avtomobile, nato vse štiri prodal, zadnjega, to je Mercedes Benz E200, svojemu očetu, za katerega pa davčni organ meni, da gre zgolj za fiktivno prodajo. Iz tožnikovih transakcijskih računov je tudi razvidno, da je tožnik prejemal prilive iz naslova prodaje delnic in skladov, večji del odlivov pa predstavljajo izdatki za nakup stanovanja v letu 2008 v znesku 94.851,07 EUR, za nakup stanovanja za brata A.A. na naslovu ..., Novo mesto. Tožnik je kupil še stanovanje na naslovu ... v znesku 85.000,00 EUR ter 16. 9. 2009 tudi stanovanje na naslovu ... za znesek 81.300,00 EUR. Sporen ostaja nakup stanovanja na naslovu ..., Novo mesto, saj je tožnik trdil, da navedeno stanovanje dejansko ni kupil zase, pač pa za brata, A.A.. Davčni organ je preveril premoženjsko stanje tožnikovega brata A.A. in pri tem ugotovil, da po uradnih evidencah ni imel dovolj dohodkov, s katerimi bi sporno stanovanje lahko kupil. V letu 2009 pa je bil celo prejemnik denarne socialne pomoči. V postopku je davčni organ tudi ugotovil, da trditev tožnika, da je osebni avtomobil Mercedes Benz E200 kupil za svojega očeta B.B., ni izkazana. Denarnega toka iz tožnikovega transakcijskega računa ni videti, prav tako pa tožnik nima drugega avtomobila. Tudi posojila, ki naj bil jih tožnik prejel od svojih staršev in stare matere, niso izkazana.

4. V ponovnem postopku je davčni organ ponovno preučil vso dokumentacijo iz prvotnega postopka ter vse podatke, s katerimi razpolaga, ter v skladu z napotili Upravnega sodišča RS izvedel tudi zaslišanje prič. Kot pomembno je izpostavil, da tudi v prvotnem postopku za obdavčitev ni bilo odločilno pravno lastništvo stanovanja na naslovu ..., Novo mesto pač pa je pomembno, da se pojasni vir sredstev za njegov nakup. Zgolj trditev tožnika in pisna izjava brata A.A., da je navedeno stanovanje kupil on, ni dovolj. Tožnik niti A.A. pa nista predložila dokaza, da je A.A. razpolagal s sredstvi za plačilo kupnine za nakup spornega stanovanja, kar bi davčni organ upošteval kot pojasnjen vir. Enako velja za dokazovanje razpolaganja s sredstvi, ki naj bi jih oče in mati posodila sinu – tožniku v skupni višini 25.000,00 EUR, kakor tudi za posojilo, ki naj bi ga tožnik prejel od brata A.A. v višini 20.000,00 EUR. Ker davčnemu organu, razen pisnih izjav, tožnik ni predložil nobenih drugih dokazov, je preverjal, ali so navedene osebe razpolagale s sredstvi, ki naj bi jih tožnikov brat A.A. namenil za nakup spornega stanovanja oziroma, naj bi jih tožnikova starša in tožnikov brat A.A. namenili za posojilo tožniku, tožnikov oče pa bi jim namenil za nakup avtomobila Mercedes Benz E200. Davčni organ pa za to ni našel potrditve. Opravil je vpogled v izpiske transakcijskih računov za A.A., iz katerih pa ne izhaja, da bi omenjeni imel sredstva, s katerimi bi lahko kupil sporno stanovanje (stran 30 do 32 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ugotovil je tudi, da se je A.A. v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik stanovanja na naslovu ..., Novo mesto šele na podlagi prodajne pogodbe z dne 5. 3. 2015, ki sta jo sklenila s tožnikom.

5. Davčni organ je zaslišal kot pričo tožnikovega brata A.A., ki je izjavil, da je kupil stanovanje na naslovu ..., Novo mesto s pomočjo staršev in starih staršev. Med drugim je povedal, da je igral harmoniko v ansamblu od 15 leta naprej in da je z omenjeno dejavnostjo prenehal pred 10 leti. Privarčeval naj bi praktično ves zaslužek iz zaposlitve, saj naj bi živel pri starših. Stara mama mu je vsak mesec namenila žepnino tudi za čas, ko je služil vojaški rok. Za nakup spornega stanovanja pa naj bi mu podarila 20.000,00 EUR. Davčni organ navedbam A.A. ni sledil, za kar je navedel obširne razloge (stran 33 do 40 obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz razlogov, ki jih je navedel (stran 40 obrazložitve izpodbijane odločbe), je zaključil, da subjektivnih okoliščin za sklenitev pogodbe za omenjeno stanovanje na drugo ime (ime tožnika) ni bilo. Na podlagi vseh ugotovitev v postopku je zaključil, da tožnik ni uspel dokazati, da je sporno stanovanje na naslovu ... v Novem mestu kupil A.A. in da je v ta namen razpolagal z dohodki iz preteklih let ter, da je s temi sredstvi 15. 9. 2010 plačal kupnino za navedeno stanovanje. Kot pričo je davčni organ zaslišal tudi tožnikovo mater, C.C., vendar ni sledil njeni izpovedbi, da naj bi tožniku posodila sredstva v višini 12.500,00 EUR (skupaj z možem naj bi posodila 25.000,00 EUR) za nakup spornega stanovanja. Davčni organ namreč ni sledil njeni izpovedbi glede izvora sredstev, ki naj bi jih posodila tožniku. Na podlagi podatkov, ki jih je pridobil, je ugotovil, da sama ni razpolagala s takimi dohodki, da bi lahko sinu - tožniku posodila sredstva v takem znesku (stran 41 do 44 obrazložitve izpodbijane odločbe). Davčni organ je ugotovil, da C.C. ni imela tako visokih dohodkov, kot je to trdila. Veliko sredstev je vložila v ohranjanje svojega zdravja in v skupno premoženje (popravilo zob, nakup avtomobila, postavitev nove strešne kritine za hišo).

6. Davčni organ je zaslišal kot pričo zaslišal tudi tožnikovega očeta B.B., ki je izpovedal, da si je vse življenje želel avtomobil znamke Mercedes ter opisal, kako je varčeval in od kod mu denar, ki naj bi ga posodil tožniku. Tožniku naj bi skupaj z ženo posodila 1. 10. 2009 znesek 25.000,00 EUR za nakup stanovanja. Ko je tožnik vrnil ta denar, pa naj bi s prihranki v višini 7.000,00 EUR B. B. kupil navedeni avtomobil. Davčni organ njegovi navedbi ni sledil tako glede izvora navedenih sredstev, kot tudi glede dejanskega lastništva tega avtomobila. Tožnik ni bil samo formalni lastnik tega avtomobila, pač pa po ugotovitvah davčnega organa tudi dejanski uporabnik tega avtomobila. Davčni organ pa ni zaslišal še prodajalca avtomobila znamke Mercedes, to je D.D., saj je ta svojo pisno izjavo podal že v prvotnem postopku, njegova izjava pa je tudi skladna z vsebino prodajne pogodbe za navedeni avtomobil. Iz razlogov, ki jih je podrobno pojasnil (stran 47 do 49 obrazložitve izpodbijane odločbe), je zaključil, da tožnik ni uspel dokazati, da je avtomobil znamke Mercedes Benz E200 kupil B.B. in da je v ta namen razpolagal z dohodki iz preteklih let ter, da je s temi sredstvi plačal kupnino za navedeni avtomobil ter da sta tožniku starša za nakup stanovanja posodila 25.000,00 EUR. Na podlagi celotnega ugotovitvenega postopka je davčni organ ugotovil davčno osnovo v višini 193.300,86 EUR, kot razliko med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačujejo. Od navedene davčne osnove je davčni organ tožniku odmeril davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 v višini 64.523,82 EUR z obrestmi v višini 3.641,45 EUR.

7. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge kršitve materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Najprej povzema izpodbijano odločitev, s katero se ne strinja. Navaja, da je davčni organ v ponovljenem postopku zgolj „pro forma“ zaslišal priče, dejansko pa njihovih izjav sploh ni jemal resno, niti jih ni upošteval pri svoji odločitvi. Nekaterih oseb, katerih dejanja oziroma ugotovitve šteje kot ključne, sploh ni zaslišal. Tožnik se glede postopka DIN sklicuje na 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in sicer na načelo materialne resnice, na 9. člen ZUP (načelo zaslišanja stranke, prepoved odločbe presenečenja) in druga načela, ki se morajo upoštevati v postopku. V obravnavani zadevi se je davčni organ rigorozno postavil na stališče, da za tožnika velja obrnjeno dokazno breme. Čeprav pride v davčnem postopku po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 v poštev deloma obrnjeno dokazno breme, tega davčni organ ne sme razveči v neskončnost, kar je storil v predmetni zadevi. Celoten postopek v obravnavani zadevi se je sprevrgel v DIN nad tožnikovim bratom A.A., v katerem se je davčni organ ukvarjal ne samo z njegovim premoženjskim stanjem, temveč tudi z njegovim družinskim življenjem, z odnosom do sina, do bivše zakonske partnerice, itd. Ravnanje davčnega organa kaže na očitno arbitrarno postopanje. Tožnik davčnemu organu očita, da je šel pri odkrivanju izvora premoženja mnogo predaleč ter DIN razširil na osebo, zoper katero postopek sploh ne teče.

8. Davčni organ je izpodbijano odločbo (višino davčne osnove) utemeljil med drugim na tem, da je tožnik s svojimi sredstvi kupil stanovanje na naslovu ... 104a v Novem mestu. Tožnik je navedel, obrazložil in predložil dokaze, da je dejanski lastnik tega stanovanja tožnikov brat A.A.. Slednji je izpovedal, da je dejanski lastnik tega stanovanja, ki je bilo kupljeno z njegovimi denarnimi sredstvi tako, da je kupnino plačal s plačilnim nalogom v višini 81.300,00 EUR. Potrdil je, da je kupoprodajno pogodbo za to stanovanje res sklenil tožnik, vendar, da je to storil z namenom pridobitve ugodnosti v obliki brezplačnega parkirnega mesta v podzemni garaži. Tožnik je v spis vložil plačilni nalog z dne 15. 9. 2010, na podlagi katerega je A.A. plačal kupnino za sporno stanovanje v znesku 81.300,00 EUR. Dejanski kupec tega stanovanja, A.A. je imel navedeno stanovanje v posesti ves čas, od nakupa pa do danes, ter 7. 12. 2012 tam tudi prijavil stalno prebivališče. Davčni organ je kot prvi ključni moment, ki definira lastništvo nad sredstvi, s katerimi je bilo kupljeno sporno stanovanje na naslovu ..., Novo mesto, štel trenutek izvršitve plačilnega naloga v višini 81.300,00 EUR na Pošti Slovenije. Pri tem ni verjel izpovedbi A.A., da je položnico v višini 81.300,00 EUR plačal on. Davčni organ navaja, da že nestrokovno oko vidi, da plačilnega naloga ni izpolnila ista oseba in da je ime na plačilnem nalogu res prečrtano in popravljeno (prečrtano je bilo ime “D.“ in zraven napisano ime „E.). Po mnenju davčnega organa naj bi šlo za pisavo poštne uslužbenke. V zvezi s tem je davčni organ pridobil odgovor Urada za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju UPPD) z dne 21. 12. 2016, iz katerega naj bi izhajalo, da je poštna uslužbenka kot stranko vpisala tožnika. Davčni organ pa ga ni seznanil z odgovorom UPPD in mu ni omogočil, da se izjavi o ključnem dokazu, na podlagi katerega je zaključil, da je znesek 81.300,00 EUR vplačal tožnik in ne njegov brat A.A.. S tem je davčni organ zagrešil bistveno kršitev pravil upravnega postopka, kar je razlog, da izpodbijana odločba ni zakonita.

9. Tožnik poudarja, da davčni organ v zvezi s tem, kdo je na Pošti Slovenije dejansko plačal sporni plačilni nalog, ni zaslišal poštne uslužbenke, ki bi opisala potek tega dogodka. Tudi to je razlog, da izpodbijana odločba ni zakonita. Davčnemu organu tudi očita, da je, čeprav gre za strokovno vprašanje, zaključil, da pisavi na spornem plačilnem nalogu nista enaki. Kot drugi ključni moment, ki definira lastništvo nad sredstvi, s katerimi je bilo kupljeno sporno stanovanje na naslovu ..., Novo mesto je davčni organ štel kupoprodajno pogodbo sklenjeno med prodajalcem A. d.d. in tožnikom. Sklenitev te pogodbe tožnik ni nikoli zanikal, vendar pa je bil, kot že večkrat pojasnjeno, v resnici „slamnati mož“, ki je sklenil predmetno pogodbo v poslovnem interesu svojega brata A.A., ki je tudi priskrbel denarna sredstva za nakup tega stanovanja. Poglavitni cilj za takšno ravnaje je bil v pridobitvi premoženjske koristi A.A., ki je zato, ker je kot kupec nastopal tožnik, poleg spornega stanovanja dobil še brezplačno podzemno garažo. To je bil tudi razlog, da tožnik lastninske pravice na temu stanovanju ni vknjižil v zemljiško knijgo na svoje ime, saj je bil dejanski kupec in lastnik njegov brat A.A..

10. Davčni organ je kot tretji ključni moment, ki definira lastništvo nad sredstvi, s katerimi je bil kupljeno stanovanje na naslovu ... 104a, Novo mesto štel domnevno neverodostojno izpovedbo A.A.. Kot razlog za zaključek o neverodostojni izpovedi davčni organ šteje (svojo) ugotovitev, da pogodba o nakupu stanovanja na naslovu ... , Novo mesto ni vsebovala brezplačne garaže, kar sta trdila tožnik in A.A.. Navedeno ne drži, kar tožnik utemeljuje s primerjavo površin stanovanj in njihovih cen na naslovu ... 104a, Novo mesto. Navedbe, da naj garaža ne bi bila brezplačna, naj bi potrdil nekdo iz podjetja A. d.d., ki pa je v stečaju. Kdo naj bi navedeno potrdil, davčni organ ni razkril, kar predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke. Davčni organ v zvezi s tem tudi ni opravil ustreznih poizvedb pri družbi A. d.d. in družbah B. d.o.o. ter C. d.o.o. S tem, ko davčni organ ni zaslišal predstavnikov navedenih družb, ki so bile udeležene v transakciji, oziroma oseb, ki so podpisale konkretno pogodbo, je prekršil svojo dolžnost iskanja materialne resnice. Davčni organ tudi ni verjel izpovedbi, da je tožnik namesto A.A. podpisal pogodbo, ker se je A.A. bal, da bo ob morebitni delitvi skupnega premoženja sporno stanovanje, če bo na njem v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik, zapadlo v režim skupnega premoženja, ki je nastajalo z njegovo partnerko F.F.. Pri tem je davčni organ navedel, da sta oba izjavila, da nikoli nista prebivala skupaj. Do kakšne mere je to sploh pomembno v predmetnem postopku pa ni izkazano. Pri tem tožnik izpostavlja, da A.A. ni pravnik, da bi lahko z gotovostjo vedel, da mati njegovega otroka ne more poseči na kupljeno stanovanje. Napačen je tudi zaključek davčnega organa, da nekdo, ki prejema denarno socialno pomoč, ne more participirati pri delitvi skupnega premoženja. Sem namreč sodijo tudi drugi prispevki (npr. pomoč, varstvo in vzgoja otrok, itd). Davčni organ se sklicuje tudi na izpise prometa po transakcijskih računih (TR) A.A.. Dejstvo, da A.A. na svojem TR računu ni imel dovolj sredstev za nakup spornega stanovanja, je lahko le razlog za DIN glede izvora teh sredstev, ne pa razlog za stališče, da sredstva niso bila njegova. Davčni organ je nadalje navedel, da če bi držalo, da je A.A. razpolagal s sredstvi za nakup spornega stanovanja, bi lahko plačal obveznost po sklepu o izvršbi OŠ ... za sina, G.G.. Tožnik meni, da tudi navedeno ne drži ter, da dejstvo, da A.A. ni plačal navedene obveznosti ne pove ničesar. Prav tako ne pove ničesar dejstvo, da je A.A. uveljavljal davčne olajšave za šoloobveznega otroka in da je prejemal denarno socialno pomoč. Navedeno ne more potrjevati domnev, da ni imel prihrankov, ki jih je zaslužil z igranjem harmonike. Tožnik ugovarja tudi navedbi davčnega organa, da bi, v primeru, če bi bil res lastnik spornega stanovanja, prepis v zemljiški opravil že konec leta 2011 oz. v začetku 2012. Prav tako zavrača navedbe davčnega organa, da A.A. ni stalno prijavljen na naslovu spornega stanovanja, saj ima A.A. stalno prebivališče v predmetnem stanovanju prijavljeno že od 7. 12. 2012. O trditvah A.A., da je sredstva za nakup spornega stanovanja pridobil s prodajo harmonike, da je harmoniko tudi poučeval ter igral na porokah, ne obstajajo listinski dokazi. Ta denar ne more biti razviden iz TR, prav tako tudi ne denar, ki mu ga je podarila stara mati. Tako ne držijo navedbe davčnega organa, da prihodki A.A. za celotno zaposlitveno obdobje znašajo 42.000,00 EUR. Davčni organ se do teh tožnikovih navedb ni opredelil. Tožnik zato davčnemu organu očita arbitrarno postopanje.

11. Tožnik se nadalje ne strinja s stališčem davčnega organa, da so bila sredstva, s katerimi je bil opravljen nakup osebnega vozila Mercedes Benz E200, tožnikova sredstva. Tožnik vztraja, da je navedeno osebno vozilo dejansko kupil njegov oče, B.B.. Zaradi zavarovalniškega popusta, ki je pripadal tožniku, je tožnik na prošnjo svojega očeta navedeno vozilo kupil na svoje ime, vendar s sredstvi očeta. Davčni organ se je pri zaključku, da je bilo citirano vozilo kupljeno s sredstvi tožnika in da je v lasti tožnika, oprl na pogodbo o nakupu vozila, ki sta jo podpisala D.D. kot prodajalec in tožnik kot kupec. Kupnino naj bi po izjavi D.D. plačal tožnik. Tožnik poudarja, da ni važno, kdo iz družine A.A. je dejansko prinesel denar za nakup navedenega vozila in izročil v roke D.D.. Ta očitno ni vedel v čem je bistvo poizvedb davčnega organa, zato je v prvotnem postopku posredoval podatke, ki so izhajali iz listin, kljub temu, da mu je bilo znano, da je bil dejanski kupec vozila B.B.. Zaslišanje D.D. in H.H. bi na hiter in enostaven način pokazalo resnično dejansko stanje, ki sedaj očitno ni izkazano, saj je iz spisa razvidno, da sta ti dve priči podali (v prvotnem in ponovljenem postopku) različni izjavi. Kljub temu, da je tožnik predložil diametralno nasprotno izjavo D.D. in novo izjavo H.H., davčni organ ni zaslišal niti D.D. niti H.H., pri čemer tožnik izrecno izpostavlja, da H.H. v prvotnem postopku sploh ni bil udeležen. Davčni organ je tako prekršil pravico do zaslišanja stranke, v posledici tega pa tudi zmotno ugotovil dejansko stanje v zadevi. Tožnik meni, da je popolnoma vseeno, kdaj je do administrativnega prepisa spornega avtomobila dejansko prišlo, pomembna je samo ugotovitev, da so bila sredstva za nakup tega avtomobila last B.B.. Meni tudi, da niso relevantna navajanja davčnega organa, da je tožnik dejansko razpolagal s sredstvi za nakup spornega vozila, kot tudi ne navajanja, da tožnik nima drugega avtomobila. Zavrača tudi ugotovitve davčnega organa, da ne gre verjeti, da je imel B.B. dovolj sredstev za nakup spornega vozila, niti s sredstvi svoje zakonske partnerice C.C.. Sredstva, ki jih je B.B. namenil za nakup spornega avtomobila, so bila rezultat varčevanja v 40 letih delovne dobe. Poleg tega je denar dobil tudi od prodanih podedovanih 5 harmonik in sicer znesek 10.000,00 EUR. Nato je 5 harmonik za enak znesek 10.000,00 EUR prodal tudi, ko je po upokojitvi prenehal z igranjem. B.B. je prav tako imel privarčevana sredstva iz naslova podedovanega premoženja. Denar je služil z nastopi v ansamblu, saj je igral od svojega 18 leta. Klub izpovedbi B.B. glede virov svojega premoženja je davčni organ zaključil, da njegova izpovedba ni resnična. S tem je prekršil temeljna načela upravnega postopanja in posledično napačno ugotovil dejansko stanje. Navedeno velja tudi za izpovedbo tožnikove matere C.C., ki je izpovedala, da je sredstva, ki sta jih zakonca B.B. in C.C. porabila za nakup spornega avtomobila, dobila kot odpravnino v obliki delnic, ki jih je prejela v letu 2000 zaradi izgube zaposlitve v vrednosti 10.000,00 EUR. Poleg tega je C.C. podedovala še zemljišče, ki ga je nato v letu 2007 prodala za 5.800,00 EUR. Tožnikova starša sta več čas skromno živela, zato je nerazumno sklepanje davčnega organa, da je znesek 25.000,00 EUR previsok in ga nista mogla prihraniti. Sklepno tožnik predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naj tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in zavrača tožnikove očitke ter se sklicuje na ugotovitve v postopku. Sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

15. Po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2, ki je veljal v relevantnem obdobju, se davek odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. Davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšana za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po šestem odstavku tega člena se tako ugotovljena verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja.

16. V postopku je davčni organ izračunal neto vrednost tožnikovega premoženja v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011. Ugotovil je, da za prirast premoženja v tem obdobju ter za sredstva, s katerimi je tožnik razpolagal v navedenem obdobju in jih trošil, niso zadostovali dohodki, ki jih je tožnik napovedal in ki izhajajo iz prodaje delnic in skladov, saj razkorak znaša 193.300,86 EUR. Tožnik se ne strinja z davčnim organom, ki je med tožnikovimi sredstvi, ki povečujejo davčno osnovo, štel tudi kupnino za stanovanje na naslovu ..., Novo mesto ter kupnino za osebni avtomobil Mercedes Benz E200. Že v postopku je tožnik zatrjeval, da navedeno stanovanje in navedeni avtomobil ni kupil iz svojih sredstev ter da je bil lastnik navedenega stanovanja in osebnega avtomobila zgolj formalno (to stanovanje naj bi kupil v imenu brata, avtomobil pa v imenu očeta) in ne dejansko. Razlog za to so bile ugodnosti (brezplačna garaža, ugodnejše zavarovanje). Glede pridobitve sredstev kot vira porabe sredstev je tožnik navajal, da jih je pridobil tudi na način (npr. darilo, posojilo), ki ga ni mogoče izkazati (ni bilo pridobljeno preko TRR). Navedeno tožnik zatrjuje tudi v tožbi. S tem tožnik izpodbija pravilnost ugotovljene davčne osnove, od katere je bil v obravnavni zadevi odmerjen davek na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2, s čimer posledično izpodbija tako odmerjeni davek. Tudi po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

17. Sodišče se strinja z zaključkom davčnega organa, da tožnik v postopku ni izkazal, da bi stanovanje na naslovu ..., Novo mesto kupil zgolj formalno in da naj bi bil dejanski kupec tega stanovanja njegov brat A.A. ter, da naj bi slednji tudi plačal kupnino za navedeno stanovanje. Davčni organ je razloge za takšen zaključek sprejel na podlagi obširnega ugotovitvenega postopka, pri čemer je v obrazložitvi izpodbijane odločbe (stran 29 do 44) za to navedel tudi prepričljive in argumentirane razloge, ki jih kot pravilne sprejema tudi sodišče.

18. V postopku je bilo ugotovljeno, kar tudi sicer ni sporno, da je tožnik 16. 9. 2010 kupil stanovanje na naslovu ..., Novo mesto za 81.300,00 EUR ter, da se tudi intabulacijska klavzula v kupni pogodbi glasi na tožnika. Glede tožnikovega zatrjevanja, da je pri plačilu kupnine za navedeno stanovanje šlo za denarna sredstva njegovega brata A.A., je davčni organ opravil zaslišanja in glede sredstev za nakup spornega stanovanja zaslišal tako tožnikovega brata A.A., njegovo bivšo partnerico F.F. ter mamo C.C.. Prav tako je davčni organ preveril premoženjsko stanje tožnikovega brata A.A. in pri tem ugotovil, da je v letih od 1997 do 2011 zaslužil 42.627,57 EUR neto dohodkov, pri čemer je bil v letu 2011 tudi prejemnik denarne socialne pomoči. V letih 2009 do vključno 2011 pa ni imel obdavčljivih dohodkov. Davčni organ ni sledil navedbam A.A., ki je trdil, da je plačal kupnino za navedeno stanovanje ter, da naj bi sredstva pridobil v predhodnih obdobjih in naj bi jih hranil doma. Navajal je, da naj bi sredstva za nakup predmetnega stanovanja zaslužil s poučevanjem harmonike, igranjem na porokah, nagradami na tekmovanjih, s prodajo harmonik ter, da je razpolagal tudi z denarjem, ki naj bi mu ga podarila stara mati in z denarjem od pridobljenih kreditov. Tudi po presoji sodišča davčni organ utemeljeno ni sledil omenjenim navedbam in jih je štel za nedokazane, saj o tem v postopku ni bil predložen noben preverljiv dokaz.

19. Po presoji sodišča je davčni organ pravilno upošteval tudi dejstvo, da A.A. nobenega od dohodkov, ki jih zatrjuje, ni napovedal davčnemu organu. Iz ugotovitev v postopku tudi izhaja, da je bil tožnik celo prejemnik denarne socialne pomoči. Tudi po presoji sodišča od osebe, ki se prijavlja za denarno socialno pomoč (ki pripada najbolj ogroženim ljudem), ni mogoče pričakovati, da bo imel doma shranjena sredstva za nakup stanovanja. Zato se sodišče strinja z davčnim organom, da navedbam A.A. ni mogoče slediti in jih šteti za verodostojne. Davčni organ je tudi argumentirano in po presoji sodišča pravilno zavrnil navedbo A.A., ki je zatrjeval, da je sredstva pridobil tudi z dvema posojiloma iz leta 2006 (v višini 11.160,00 CHF in 796,60 EUR), ter zatrjeval, da naj bi ta denar štiri leta hranil doma. Sodišče se strinja s stališčem davčnega organa, da ni verjetno, da bi omenjena denarna sredstva, pridobljena z navedenimi posojili, dejansko prihranil do nakupa spornega stanovanja. Poleg tega pa je bilo v postopku tudi ugotovljeno, da je v obdobju od leta 2006 kupil (in prodal) 12 avtomobilov, za nakup katerih je tudi potreboval denarna sredstva. Po presoji sodišča je prav tako pravilen tudi zaključek davčnega organa, da stara mama A.A., to je I.I., ni razpolagala s takšnimi dohodki, da bi mu lahko izročila 20.000,00 EUR gotovine, o čemer pa tudi ne obstoja noben dokaz.

20. Davčni organ je pravilno zaključil, da tožnik ni dokazal, da bi ob nakupu stanovanja na naslovu ..., Novo mesto prejel brezplačno garažo (kar naj bi bilo po navedbi tožnika razlog, da je to stanovanje kupil tožnik in ne tožnikov brat A.A.). Sodišče se strinja z davčnim organom, da zgolj primerjanje cen nepremičnin, ob tem, da niso bile kupljene istočasno in od istega prodajalca, tega ne izkazuje. Slednje pa tudi po presoji sodišča niti ni bistveno, glede na to, da tožnik ni izkazal, da bi sredstva za nakup spornega stanovanja res zagotovil tožnikov brat A.A.. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je transakcijo plačila kupnine (plačilni nalog z dne 15. 9. 2010) za sporno stanovanje opravil tožnik. Pri tem se davčni organ sklicuje tudi na dopis Urada za preprečevanje pranja denarja (UPPD) z dne 21. 12. 2016, iz katerega izhaja, da je bila na poštnem okencu ugotovljena identiteta vplačnika s preverjanjem osebnega dokumenta. Na podlagi vseh navedenih ugotovitev v postopku, sodišče pritrjuje zaključku obeh davčnih organov, da ne zadoščajo (zgolj) izjave, da naj bi bil tožnikov brat A.A. dejanski kupec spornega stanovanja, saj bi navedeno v postopku moralo biti izkazano, kar pa ni bilo. Davčna organa sta se v postopku opredelila do tožnikovih navedb in tudi utemeljila razloge, zaradi katerih jim nista sledila. Ob takem postopanju davčnega organa, ki je celovito preverjal tožnikove ugovore in navedbe, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi se celoten postopek sprevrgel v DIN nad tožnikovim bratom A.A. ter, da naj bi šel davčni organ pri svojem postopanju predaleč.

21. Davčni organ je z namenom, da pravilno ugotovi dejansko stanje zadeve in se opredeli do tožnikovih navedb, te presojal celovito, z vseh vidikov. Glede na to, da je tožnik zatrjeval, da je kupnino za sporno stanovanje plačal njegov brat A.A., je davčni organ preverjal resničnost teh navedb. Glede slednjega je davčni organ v postopku ugotavljal, ali je tožnikov brat A.A. razpolagal s sredstvi v takšni višini, da bi lahko bil dejanski kupec stanovanja na naslovu ... 104a, Novo mesto, kar je v postopku zatrjeval tožnik. Iz ugotovitev obširnega ugotovitvenega postopka izhaja, da tožnikov brat A.A. s takšnimi sredstvi ni razpolagal, kar je tudi po presoji sodišča v zadevi ključnega pomena. Navedeno je samo po sebi razlog, da ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da naj bi bil tožnik zgolj navidezni (slamnati) kupec spornega stanovanja, resnični kupec pa tožnikov brat A.A.. Prav tako je po mnenju sodišča davčni organ argumentirano zavrnil tudi tožnikove ugovore, ki se nanašajo na razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval zakaj naj bi pri nakupu navedenega stanovanja nastopal zgolj kot formalni kupec. Davčni organ se je pravilno opredelil do razlogov tožnika v zvezi s pridobitvijo ugodnosti v obliki brezplačnega parkirnega mesta v podzemni garaži, s tem ko je ugotovil, da navedeni razlog ni izkazan. Prav tako je pravilno ugotovil, da ni izkazan razlog, ki ga je prav tako navajal tožnik, in sicer strah, da bi do navedenega stanovanja imela upravičenja bivša partnerka tožnikovega brata F.F.. Ugotovil je tudi, da je tožnik s plačilnim nalogom na pošti plačal kupnino za navedeno stanovanje, pri čemer se sklicuje tudi na odgovor UPPD z dne 21. 12. 2016, iz katerega izhaja, da je poštna uslužbenka kot stranko vpisala tožnika, pri čemer je tudi iz predložene osebne izkaznice preverila njegovo identiteto. Čeprav je v zadevi kot že povedano ključno, kdo je dal denar za sporno stanovanje, pa iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je tudi položnico v višini 81.300,00 EUR, torej kupnino za sporno stanovanje, plačal tožnik. Tožnik temu nasprotuje. Meni, da bi davčni organ moral zaslišati poštno uslužbenko, ki bi opisala potek postopka omenjenega plačila. Prav tako meni, da je davčni organ storil bistveno kršitev določb postopka, ker tožnika ni seznanil z odgovorom UPPD. Sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača. Glede tožnikovega predloga za zaslišanje poštne uslužbenke se sodišče strinja z davčnim organom, ki je pojasnil zakaj temu dokaznemu predlogu ni sledil. Sodišče se s tem v zvezi strinja tudi z drugostopenjskim organom, da poštna uslužbenka ne bi mogla pojasniti bistvenega v zadevi in sicer, kdo je dejanski kupec spornega stanovanja, saj je le identificirala osebo, ki je vplačala znesek kupnine. Zato navedeni dokazni predlog tudi po presoji sodišča ni pomemben in ni potreben. Očitek, da tožnika prvostopenjski organ ni seznanil z odgovorom UPPD, pa tožnik prvič navaja v tožbi, zaradi česar ga sodišče zavrača kot nedovoljeno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1).

22. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da bi davčni organ v zvezi z zatrjevanjem o pridobitvi brezplačne garaže moral opraviti ustrezne poizvedbe in zaslišati predstavnike družb A. d.d., B. d.o.o. in C. d.o.o. te,r da je s tem, ko ni zaslišal predstavnikov navedenih družb oziroma oseb, ki so podpisale konkretno pogodbo, prekršil svojo dolžnost iskanja materialne resnice. Tožnik namreč v postopku ni dokazal, da bi ob nakupu stanovanja na naslovu ..., Novo mesto prejel brezplačno garažo. Davčni organ je ugotovil, da navedeno iz kupoprodajne pogodbe za to stanovanje ne izhaja. Na tožniku pa je dokazno breme, torej, da navedeno dokaže drugače, česar pa tožnik ni dokazal. Navedeno pa niti ni bistveno ob dejstvu, da tožnik ni dokazal, da bi dejansko sredstva za nakup spornega stanovanja zagotovil njegov brat A.A.. Prav tako sodišče zavrača tožnikove ugovore, da dejstvo, da je bil tožnikov brat A.A. prejemnik denarne socialne pomoči, naj ne bi pomenilo, da ne bi mogel tudi razpolagati s sredstvi za nakup spornega stanovanja. Po mnenju tožnika naj tudi ne bi bilo pomembno dejstvo, da tožnikov brat A.A. ni plačal obveznosti za sina G.G. (za OŠ ...). Sodišče se strinja s stališči davčnega organa glede navedenih okoliščin, tožnikove ugovore pa zavrača. S tem v zvezi tudi sodišče zavrača tožnikove ugovore, da vse navedene okoliščine ne potrjujejo domneve, da tožnikov brat A.A. ni imel prihrankov, ki jih je zaslužil z igranjem in poučevanjem harmonike ter s prodajo harmonik in prihrankov denarja, ki mu ga naj bi podarila stara mati. Tudi po presoji sodišča navedene okoliščine (neplačilo stroškov za šolo za sina G.G., zahtevek za denarno socialno pomoč) dokazujejo ravno nasprotno, to je, da tožnikov brat A.A. ni imel prihrankov za nakup spornega stanovanja.

23. Sodišče se prav tako strinja s stališčem davčnega organa, da tožnik v postopku ni izkazal, da je prejel denarna sredstva od staršev, brata in od babice v zatrjevani višini. Davčni organ je v postopku zaslišal tožnikovo mater C.C., ki je izpovedala, da je tožniku posodila 12.500,00 EUR, ki jih je tožnik tudi vrnil. Vendar pa tožnikova mati po ugotovitvah davčnega organa s sredstvi v taki višini ni razpolagala. Tako je izjavila, da je podedovala travnik, ki ga je kasneje prodala za cca. 15.000,00 EUR. Po ugotovitvah davčnega organa je navedeni travnik prodala leta 2007, vendar (le) za 5.800,00 EUR. C.C. je navajala, da njeni prihranki izvirajo iz njene plače. Davčni organ pa je ugotovil, da je bila do 31. 5. 2000 zaposlena v D., nato pa do 3. 4. 2001 v E. d.d., od 4. 4. 2001 do 3. 10. 2001 pa je bila samostojna podjetnica posameznica, nato pa je bila v obdobju od 4. 10. 2002 do 3. 1. 2004 brezposelna oseba, prejemnica denarne socialne pomoči pri Zavodu za zaposlovanje, kar pomeni, da je bila privarčevana sredstva primorana porabljati tudi za plačilo življenjskih stroškov, vključno z odpravnino, ki jo je prejela ob odhodu iz družbe E.. Od 4. 10. 2002 je bila prejemnica začasnih invalidskih nadomestil, od 1. 8. 2013 pa je upokojenka. Davčni organ je prav tako preveril poslovanje C.C. preko TR in ugotovil, da iz njenega poslovanja izhaja, da je višek sredstev vezala v obliki depozitov. Zato davčni organ ni sledil njeni navedbi, da je imela privarčevana sredstva doma v gotovini, saj iz načina njenega poslovanja izhaja ravno nasprotno. Davčni organ je ugotovil, da je v letih 2009 in 2010 prejela enkratno denarno socialno pomoč, česar pa se ob zaslišanju ni spominjala. Prav tako je ugotovil, da ni izkazano, da bi C.C. prodala delnice družbe E., kot je izjavila. Po presoji sodišča je davčni organ v postopku pravilno zaključil, da ni izkazala, da bi na dan 1. 10. 2009 razpolagala s sredstvi, ki naj bi jih skupaj z možem posodila tožniku (skupno 25.000,00 EUR, vsak 12.500,00 EUR). Iz obsežnega ugotovitvenega postopka izhajajo po presoji sodišča pravilne ugotovitve davčnega organ, da sta zakonca B.B. in C.C. lahko imela določene prihranke, ki sta jih porabljala za plačilo življenjskih stroškov in ob skromni pokojnini moža in brezposelnosti C.C. tudi za večje izdatke (popravilo zob, nakup avtomobila Renault Senic leta 2006, in nato novega v letu 2012, za pokrivanje hiše-nove kritine v letu 2010). Davčni organ pa je priznal kot pojasnjen vir tožnika za nakup stanovanja znesek 3.500,00 EUR – gre za znesek, za katerega je davčni organ ugotovil, da ga je C.C. dvignila iz svojega TRR in je predstavljal znesek iz njene bančne vezave. Navedeni znesek je tožniku priznal kot dano darilo njegove matere C.C. in za ta znesek tožniku znižal davčno osnovo.

24. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvami davčnega organa, ki se nanašajo na pričanje tožnikovega očeta B.B.. Iz njegove izpovedi izhaja, da naj bi privarčeval znatna sredstva, od katerih naj bi tožniku namenil, skupaj z ženo 25.000,00 EUR za nakup spornega stanovanja v letu 2009. Davčni organ tudi po presoji sodišča upravičeno ni sledil njegovi izpovedbi, da naj bi sredstva pridobil s prodajo premoženja, ki ga je pridobil ob smrti očeta pred 29 leti in s prodajo harmonik, ki naj bi jih prodal pred desetimi leti. Gre namreč za velik časovni razkorak med obdobjem, ko naj bi tožnikov oče prejel določena denarna sredstva in nakupom spornega stanovanja, za katerega naj bi tožnik prejel sredstva s strani očeta. Kot že omenjeno, sta zakonca B.B. in C.C. v obdobju od 2006 do 2012 kupila dva osebna avtomobila, opravila nakup in zamenjavo strešne kritine na stanovanjski hiši. Tudi sodišče zato sledi zaključkom davčnega organa, da dejansko nista mogla prihraniti finančnih sredstev v zatrjevani višini.

25. Po presoji sodišča so prav tako pravilni zaključki davčnega organa, da tožnik v postopku ni uspel izkazati, da osebnega avtomobila znamke Mercedes Benz ni kupil on, temveč njegov oče. Tožnik je zatrjeval, da je bil zgolj formalni kupec, ker naj bi na tak način privarčevali pri plačilih za zavarovanje. V pripombah na zapisnik je tožnik predložil izjavi D.D. in H.H., ki sta datirani z 8. 3. 2015. Iz teh dveh izjav izhaja, da naj bi kupnino za naveden avtomobil prejel brat D.D. H.H. od B.B., ker naj bi bil D.D. odsoten. Za ti dve izjavi je ugotovljeno, da se ne ujemata z izjavo, ki jo je prejel davčni organ v predhodnem postopku 24. 10. 2012. Iz slednje izhaja, da se je s prodajalcem D.D. dogovarjal tožnik, ki je kupil navedeni avto ter da sta kupnino prinesla brata dvojčka. Davčni organ še navaja, da tožnik tudi v postopku ni nikoli zatrjeval, da bi bil njegov oče prisoten pri nakupu tega avtomobila, sicer pa je sam navedel v pripombah na zapisnik, da je brezpredmetno kdo je izročil in kdo prejel denar. Sodišče se strinja s stališčem obeh davčnih organov, ki sta ocenila, da ni potrebno zaslišanje D.D. in H.H., saj omenjena ne bi mogla pripomoči k raziskavi glavnega vprašanja in sicer s čigavim denarjem je bil plačan navedeni osebni avtomobil. Tudi po presoji sodišča je v zadevi bistveno s čigavim denarjem je bil plačan omenjeni avtomobil. Na navedeno vprašanje pa ne bi bilo odgovorjeno z zaslišanjem D.D. in H.H., kar je v postopku predlagal tožnik. Zato tudi po presoji sodišča navedeni dokazni predlog ni potreben in ni pomemben in ga je davčni organ, ki je ob spreminjanju izjav omenjenih oseb tudi zaključil, da njihove izjave niso verodostojne, utemeljeno zavrnil. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi davčni organ prekršil pravico do zaslišanja stranke. Tožnik sam navaja, da je pomembno le čigava so bila sredstva za nakup navedenega avtomobila. V postopku pa ni bilo izkazano, kar je ključno, da bi sredstva za nakup tega avtomobila bila od B.B..

26. Sodišče se strinja z davčnim organom, da v postopku ni bilo dokazano, da bi tožnikov oče dejansko razpolagal z ustreznim zneskom gotovine za nakup avtomobila Mercedes Benz E200. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da so bila sredstva za nakup navedenega avtomobila rezultat varčevanja B.B. v 40 letih delovne dobe. Že davčni organ se je po presoji sodišča pravilno opredelil do navedb B.B. glede pridobitve teh sredstev (s prodajo premoženja pred 29 leti in s prodajo harmonik pred desetimi leti ter z igranjem harmonike od 18 leta dalje), saj gre tudi po presoji sodišča za prevelik časovni razkorak med obdobjem, ko naj bi tožnikov oče prejel določena denarna sredstva in nakupom spornega stanovanja, za katerega naj bi tožnik od svojega očeta prejel sredstva. V postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da sta zakonca B.B. in C.C. v obdobju od 2006 do 2012 kupila dva osebna avtomobila. Vsi listinski dokazi, pridobljeni v postopku, pa so pokazali, da je bil (poleg tega, da je bil tožnik formalni lastnik) dejanski uporabnik avtomobila tožnik in ne njegov oče. Logično je tudi sklepanje davčnega organa, da tožnikov oče in njegova mati kot upokojenca ne potrebujeta dveh avtomobilov, tožnik pa drugega avtomobila (razen navedenega avtomobila znamke Mercedes Benza) ni imel. Tožnikove ugovore, ki se z navedenimi zaključki ne strinja, sodišče zavrača in sprejema kot pravilno ugotovitev davčnega organa, da je navedeni avtomobil kupil tožnik in ne tožnikov oče B.B..

27. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka in da so bila kršena temeljna načela upravnega postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, na ugotovitve davčnega organa je dal pripombe, do katerih se je davčni organ tudi opredelil. Davčni organ je v obravnavanem postopku ugotavljal davčno osnovo s pomočjo obsežnega ugotovitvenega postopka, katerega cilj je bil, da se čimbolj približa popolnemu dejanskemu stanju. Davčni organ v takem postopku že po naravi stvari na podlagi uradoma pridobljenih podatkov davčne osnove ne more ugotoviti z dokaznim standardom gotovosti (prepričanja), saj je le zavezanec tisti, ki razpolaga ali bi moral razpolagati s podatki, ki izvirajo iz njegove sfere. Po v sodni praksi že večkrat zavzetem stališču je zato skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 zavezanec tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja. Tudi določbo 76. člena ZDavP-2 je razumeti tako, da mora tožnik predložiti dokaze, ki so v njegovi sferi, saj so njemu ti dokazi bistveno lažje dostopni kot pa davčnemu organu. V nasprotnem se po pravilu o dokaznem bremenu njegovih trditev ne šteje za dokazane. Ker gre za pravila o dokazovanju, sodišče zavrača ugovore tožnika, ki meni, da je v obravnavani zadevi davčni organ šel predaleč. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi davčni organ s svojim ravnanjem v načela pravne države ni posegel. Davčni organ je dejansko stanje v zadevi po presoji sodišča pravilno ugotovil in pravilno uporabil tudi materialno pravo.

28. S tem je po presoji sodišča odgovorjeno na ključne tožnikove ugovore, odgovor na vse ostale tožnikove ugovore pa izhaja iz konteksta obrazložitve te sodbe. V delu, v katerem so tožbene navedbe enake pritožbenim, jih iz razlogov, iz katerih jih je zavrnil že drugostopenjski organ, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče.

29. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji, ker je ugotovilo, da so bili v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in pravilno presojani vsi dokazi, ki so pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1057/2017-7
• UPRS sodba I U 1409/2015
• UPRS Sodba I U 2256/2018-40