UPRS Sodba I U 689/2019-7

Jedro

Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Izvršilni naslov je bil izdan v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ (v nadaljevanju tudi davčni organ) je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da knjigovodska evidenca za tožnico na dan 13. 12. 2017 izkazuje neporavnane obveznosti po sklepu o davčni izvršbi št. DT 4934-188242/2017-1 08 v skupni višini 1.709,37 EUR, od tega znaša glavnica 1.644,16 EUR, zamudne obresti 55,21 EUR in stroški izdaje sklepa 10,00 EUR. Neporavnane obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov v 2. točki izreka (na 1. do 6. strani) izpodbijanega sklepa. Davčni organ je odredil opravo davčne izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri organizacijah za plačilni promet, in odločil, da se z izpodbijanim sklepom nadomesti sklep št. DT 4934-188424/2017-1 08 z dne 13. 12. 2017.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je davčni organ s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934-188242/2017-1 08 z dne 13. 12. 2017 (v nadaljevanju sklep z dne 13. 12. 2017) zoper tožnico kot davčno dolžnico uvedel postopek davčne izvršbe, zoper katerega je tožnica vložila pritožbo. Na podlagi 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep, saj je ugotovil, da sklep z dne 13. 12. 2017 ne vsebuje vseh sestavin, kot jih določata 145. in 151. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), da so se pri eni obveznosti terjale le zamudne obresti v znesku 0,05 EUR in da so stroški sklepa navedeni tako v 1. točki kot tudi v 4. točki sklepa z dne 13. 12. 2017. Z nadomestim sklepom je davčni organ navedene nepravilnosti odpravil.

3. Drugostopenjski davčni organ je (ponovno) pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pravilno postopal v skladu z določbo 242. člena ZUP, saj je v prvem delu izreka izpodbijanega sklepa o zadevi odločil (drugače), v drugem delu pa izrekel, da se z izpodbijanim sklepom nadomesti prejšnji sklep, to je sklep z dne 13. 12. 2017. Pogoji za izvršbo so bili izpolnjeni, tožnica pa v pritožbi niti ni ugovarjala, da bi poravnala terjano obveznost. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice, da ji od leta 2015 prispevke za obvezno zdravstveno zavarovaje plačuje Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD), je drugostopenjski organ pojasnil, da se tožnico terja za plačilo obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer za obdobje pred letom 2015, točneje za obdobje od avgusta 2011 do decembra 2012 in od januarja 2014 do oktobra 2014. Iz uradne evidence pa je tudi razvidno, da je bila tožnica za obdobje od 13. 10. 1996 do 29. 10. 2014 prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (zavarovalna podlaga 007), zaradi česar je bila dolžna plačevati prispevke za zavarovanje, zato so njene pritožbene navedbe, da pred letom 2015 ni bila pokojninsko in invalidsko zavarovana, neutemeljene in ne morejo vplivati na odločitev v konkretni zadevi. Kot nekonkretiziran je drugostopenjski organ zavrnil še tožničin ugovor, da je knjigovodska evidenca davčnega organa popolnoma napačna.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni bila nikoli prostovoljno pokojninsko in zdravstveno zavarovana, zato jo davčni organ nima pravice terjati za plačilo prispevkov. Poleg tega davčni organ ni predložil nobenega dokaza za to, da je bila zavarovana, medtem ko sama ne more predložiti nobenega dokumenta, da ni bila zavarovana in lahko to zatrjuje zgolj pavšalno. Tožnica še navaja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da osebna vročitev na naslovu A. ni bila nikoli mogoča, saj tam ni nikoli prebivala, pač pa je do konca leta 2014 prebivala in bila prijavljena na naslovu C., kamor bi ji morali vročati pošto. Sklepno tožnica predlaga razveljavitev (pravilno odpravo, opomba sodišča) izpodbijanega sklepa ter posledično tudi odločbe pritožbenega organa.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da sta izpodbijani sklep in odločba drugostopenjskega davčnega organa izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njunim razlogom in se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

8. Tožbeni ugovori, upoštevaje, da gre v tem upravnem sporu za sodno presojo sklepa o davčni izvršbi, so splošni in nekonkretizirani, saj tožnica v tožbi le vztraja, da ni bila nikoli prostovoljno pokojninsko in zdravstveno zavarovana, zato jo davčni organ nima pravice terjati za plačilo prispevkov, poleg tega pa davčni organ tudi ni predložil nobenega dokaza za to, da je bila zavarovana. Iz navedenega ugovora je mogoče razbrati, da tožnica predmetni sklep izpodbija iz razloga, ker meni, da za izdajo izvršilnega naslova, s katerim ji je bilo naloženo plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zaradi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, ni bilo podlage. V zvezi s tem je že drugostopenjski organ tožnici pravilno pojasnil, da v postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se namreč lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Izvršilni naslov je bil izdan v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana. Kot nerelevantnega sodišče zato zavrača tudi tožničin (dokazni) predlog, naj tožena stranka dokaže, da je bila tožnica v spornem obdobju pokojninsko in zdravstveno zavarovana. Pri tem bi namreč šlo za dokazovanje v tem upravnem sporu pravno neodločilnega dejstva.

9. V zvezi s tožbenimi navedbami glede vročanja, sodišče pripominja, da davčni organ nima pristojnosti preverjati pravilnosti in zakonitosti izdaje in vročanja izvršilnega naslova ter posledično pravilnosti potrdila o izvršljivosti, temveč je to dolžnost predlagatelja izvršbe.

10. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je tožnica podala samo pravnoneupoštevne ugovore in samo takšen dokazni predlog, ki v zadevi ni pomemben za odločitev.

12. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

27.08.2020

Podobni dokumenti:

• sodba II U 10/2011
• UPRS Sodba I U 2373/2018-11
• UPRS Sodba I U 2062/2018-8