UPRS Sodba I U 1649/2019-13

Jedro

Gre za ugotavljanje rezidentskega statusa za davčne namene, ki se skladno z ZDoh-2 in ustaljeno sodno prakso, na katero se v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka, ugotavlja izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje, v kateri ni podlage za uporabo Konvencije med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izogibanju dvojnega obdavčevanja, kot se smiselno uveljavlja v tožbi. Njene uporabe pri ugotavljanju rezidentskega statusa na podlagi nacionalne zakonodaje tudi ne narekujejo določbe Konvencije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo ugotovila, da se tožnik v skladu z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2018 dalje.

2. Davčni organ namreč ugotavlja, da iz tožnikove vloge, predloženih listin in uradoma pridobljenih podatkov izhaja, da se tožnik skladno s 6. členom ZDoh-2 šteje za davčnega rezidenta Slovenije, saj je izpolnjen tako pogoj po 1. kot tudi pogoj po 5. točki te določbe. Tožnik je namreč do 5. 4. 2018 ohranil stalno prebivališče v Sloveniji. V Sloveniji ostaja njegov mld. sin, ki živi na naslovu ... v Ljubljani ter je zdravstveno zavarovan po svoji mami, A.A., ki je tožnikova bivša zakonska partnerka. Dalje se ugotavlja, da je tožnik v Sloveniji lastnik dveh nepremičnin, za kateri po razpoložljivih podatkih v letu 2017 ni prejemal najemnine, in ustanovitelj dveh podjetij, in sicer B. in C., ki sta organizirana na naslovu ... v Ljubljani, kjer ima tožnik v obdobju od 6. 4. 2018 do 6. 4. 2020 prijavljeno začasno prebivališče. Ekonomske vezi, ki jih tožnik navaja do druge države, so izkazane le v povezavi s poslom, idejnimi zasnovami in projekti, ki jih opravlja v Bosni in Hercegovini, kljub pozivu pa dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da ima močnejše osebne in ekonomske interese v tujini v primerjavi s Slovenijo, do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-21-67/2019-2 z dne 14. 8. 2019 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Glede izpolnjevanja pogoja po 1. točki 6. člena ZDoh-2 sicer pritrdi tožnikovemu očitku, da je imel stalno prebivališče v Sloveniji prijavljeno le v obdobju od 29. 3. 2018 do 6. 4. 2018, se pa strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da tožnik ob upoštevanju Komentarja Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN, ki se skladno z upravno in upravnosodno prakso upoštevata tudi pri uporabi kriterija središča osebnih in ekonomskih interesov po določbah ZDoh-2, v Sloveniji ohranja tako pomembne rezidenčne vezi, zaradi katerih je v Sloveniji ohranil središče osebnih interesov. Močno vez v Sloveniji nedvomno predstavlja tožnikov otrok D.D., do katerega ima tožnik skladno s 123. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih preživninsko obveznost. Otroci kot vzdrževani družinski člani predstavljajo tožnikovo družino tudi, če z njim ne živijo in sta s soprogo razvezana. Iz uradnih evidenc organa je razvidno, da je tožnik na naslovu ... Ljubljana, kjer živi njegov sin, vse od 10. 1. 2011 do 29. 3. 2018 ohranjal začasno prebivališče, ga nato v obdobju od 29. 3. 2018 do 6. 4. 2018 spremenil v stalno prebivališče in nato ponovno prijavil začasno prebivališče, ki velja od 6. 4. 2018 do 6. 4. 2020, kar po presoji pritožbenega organa pomeni, da tožnik na tem naslovu ohranja bivališče oz. dom, ki mu je stalno na razpolago. Na istem naslovu se nahaja tudi sedež dveh zavodov, katerih ustanovitelj je tožnik. Opravljanje dejavnosti v Sloveniji (pridobitne ali nepridobitne) pa tudi predstavlja rezidenčno vez s Slovenijo. Glede pritožbenih navedb v tej zvezi še poudari, da gre nepridobitni pogoj za ustanovitev statusnopravne oblike zavoda ločevati od dejanskega ustvarjanja dobička. Nadalje ugotavlja, da je tožnik lastnik dveh, v izpodbijani odločbi navedenih nepremičnin (ID: del stavbe ... in del stavbe ..., obe k.o. ..., ID: del stavbe ... in del stavbe ..., obe k.o. ...) v Sloveniji, lastništvo, čeprav za tožnika morebiti nedobičkonosno, pa je ena izmed izrecno navedenih okoliščin v komentarju Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN, ki se upošteva pri določanju rezidentskega statusa.

4. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

5. Izpodbijana odločba je nepravilna in nezakonita, pritožbeni organ pa se do bistvenih trditev tožnika (npr. glede njegovega stalnega prebivališča) ni izrekel. Tožnik je bil z odločbo DT 4217-5033/2010 08161-00 z dne 15. 9. 2010 spoznan za nerezidenta Slovenije za davčne namene od 1. 1. 2010. Na podlagi te odločbe je tožnik rezident druge države, in sicer Bosne in Hercegovine, v kateri je od 1. 9. 2010 na podlagi pogodbe o zaposlitvi tudi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Izpodbijana odločba je nezakonita že zato, ker tožnik ne more biti rezident dveh držav hkrati. V času od izdaje odločbe z dne 15. 9. 2010 se ključne okoliščine v zadevi niso spremenile: tožnik je že tedaj v Sloveniji imel sina, soprogo (sedaj razvezan) in nepremičnine (ki deloma niso več v njegovi lasti), zato je drugačna odločitev v zadevi arbitrarna in nepravilna. Tožnik je rezident Republike Bosne in Hercegovine tudi v letih 2018 in 2019, kar dokazuje s priloženima potrdiloma z dne 12. 8. 2019, ki sta izdani na predpisanem obrazcu na podlagi Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo, z overjenim prevodom. To po stališču tožbe dokazuje, da tožnik ne more biti rezident dveh držav in ga tožena stranka z izpodbijano odločbo ne more izpisati iz rezidentstva tuje države. Na strani tožene stranke pa je, da skladno z načelom materialne resnice in 139. členom pridobi uradne podatke tudi v državah, s katerimi ima Republika Slovenija sklenjene sporazume. Glede na ugotovitve pritožbenega organa naj bi ključni interes tožnika predstavljal otrok, ki pa v letu 2010 ni bil ovira za izdajo odločbe o nerezidentskem statusu. Tožniku izjava v postopku ni bila omogočena, zato želi biti zaslišan v tem postopku, da bo sodišče lahko samo presodilo dejansko stanje ter sprejelo pravilno odločitev. Z drugo pripravljalno vlogo tožnik sodišču dodatno predloži še potrdila o rezidentskem statusu za leta 2010 do 2017, vsa z dne 15. 11. 2019 z overjenim prevodom.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi navedbami opozarja na sodno prakso Vrhovnega in Upravnega sodišča (sodbi X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015 in I U 1687/2016), po kateri se presoja rezidentstva fizične osebe opravi le na podlagi določb nacionalne davčne zakonodaje in ne na podlagi določb mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka. Vprašanje dvojnega rezidentstva (kadar je posameznik rezident Slovenije po 6. členu ZDoh-2 in tudi rezident države, s katero ima Slovenija sklenjeno mednarodno pogodbo) pa se uveljavlja v okviru postopka uveljavljanja ugodnosti po mednarodni pogodbi v Sloveniji ali v okviru postopka skupnega dogovarjanja po mednarodni pogodbi.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet tega upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero se ugotavlja, da se tožnik v skladu z določbami ZDoh-2 od 1. 1. 2018 dalje šteje za davčnega rezidenta Slovenije.

9. Gre torej za ugotavljanje rezidentskega statusa za davčne namene, ki se skladno z ZDoh-2 in ustaljeno sodno prakso, na katero se v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka, ugotavlja izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje, v kateri ni podlage za uporabo Konvencije, kot se smiselno uveljavlja v tožbi. Njene uporabe pri ugotavljanju rezidentskega statusa na podlagi nacionalne zakonodaje tudi ne narekujejo določbe Konvencije. O okoliščinah, ki jih je v pritožbi navajal tožnik (državljanstvo Republike Bosne in Hercegovine, zaposlitev, stalno prebivališče v Bosni in Hercegovini) se po presoji sodišča zadostno in s pravimi razlogi izreče pritožbeni organ v okviru presoje pogojev za ugotovitev rezidentstva Slovenije po določbah 6. člena ZDoh-2.

10. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja še, da tožnik, brez navedbe razlogov, davčno rezidentstvo Bosne in Hercegovine prvič navaja in dokazuje v upravnem sporu. Gre za nedopustne tožbene novote (20.člen ZUS-1), ki jih sodišče pri svojem odločanju kot tožbenih navedb ne upošteva (52. člen ZUS-1).

11. Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, z izpodbijano odločbo tudi ni bilo poseženo v pravnomočno odločbo z dne 15. 9. 2010, s katero je bil tožnik spoznan za nerezidenta Slovenije za davčne namene od 1. 1. 2010 dalje. V takšnem primeru pa se po presoji sodišča v zadevi lahko kasneje drugače odloči, ne le v primeru kasnejše spremembe pravno relevantnih okoliščin, temveč tudi v primeru spremembe zakona, pa tudi spremenjenih stališč o njegovi uporabi, ki so bile, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, v obravnavani zadevi razlog za začetek postopka ureditve rezidentskega statusa tožnika po uradni dolžnosti.

12. Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, je sodišče na podlagi druge alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2020

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1622/2011
• sodba I U 1010/2010
• sodba I U 489/2012