UPRS Sodba I U 1755/2018-14

Jedro

Glede ocene strokovne komisije morajo biti navedeni jasni in določni razlogi, ki omogočajo presojo njene razumnosti in upoštevanja pogojev javnega razpisa. Iz razlogov mora izhajati, zakaj projekt po mnenju strokovne komisije bolj ali manj izpolnjuje posamezne kriterije razpisa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 6110-27/2018/2 z dne 9. 7. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila sofinanciranje tožničinega projekta, prijavljenega na javni razpis za izbor kulturnih projektov na področjih umetnosti, ki jih bo v letu 2018 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (JPR-UM-2018; v nadaljevanju Razpis), na razpisnem podpodročju delovne štipendije. Iz obrazložitve izhaja, da se je tožnica na razpis prijavila z vlogo za sofinanciranje projekta na področju glasbene umetnosti, ki jo je v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (v nadaljevanju ZUJIK) in Pravilnikom o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izborov kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) ocenila pristojna strokovna komisija za področje glasbenih umetnosti. Pri tem je upoštevala kriterije, določene v točki 6.2. razpisnega besedila. Tožničin projekt ni prejel dovolj točk za dodelitev sofinanciranja, iz obrazložitve strokovne komisije pa izhaja, da so tožničine reference problematične, pri čemer gre v prvi vrsti za seznam nastopov, od katerih je velika večina nereferenčnih, kot primeri pa so navedeni nastopi na slavnostnem koncertu ob 50-letnici OŠ ..., novoletni nastop štipendistov na ljubljanskem gradu in koncert za podjetje A.. Starejšega datuma ali nereferenčne so tudi nagrade, ki jih je tožnica navedla v prijavi, zato je komisija menila, da tožnica ne izkazuje potrebnih referenc za pridobitev sofinanciranja. Njen delovni načrt je zamišljen precej splošno in brez pravega koncepta, poleg navedb o poudarku na slovenskih glasbenih delih, posebej mlajših in še neuveljavljenih avtorjev, pa ni razvidno, kakšna naj bi bila vsebina koncertov. Zato je komisija menila, da je projekt s tako zamišljenim delovnim načrtom manj pomemben za tožničin umetnostni razvoj in prav tako manj pomemben prispevek k razvoju slovenske glasbene umetnosti.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pavšalna in pomanjkljiva, da se odločbe ne da preizkusiti. Ni jasno, kaj je strokovna komisija imela v mislih, ko je tožničine reference pavšalno ocenila kot "problematične", niti tega, po katerih kriterijih so bile kot "referenčne" ocenjene nagrade in priporočila strokovnjakov. Navedeni niso niti kriteriji za oceno pomena projekta za umetniški razvoj prijavitelja in za razvoj slovenske glasbene umetnosti. Iz izpodbijane odločbe tako izhaja le navedba posameznega kriterija in število dodeljenih točk po tem kriteriju, pojasnila glede tega števila točk pa so tako pavšalna, da izpodbijana odločba ne vsebuje nobenih konkretnih, argumentiranih in tehtnih razlogov, zakaj je bilo tožnici dodeljeno prav tako število točk.

3. Ne v odločbi, ne v razpisu, niso navedeni merljivi oziroma določljivi kriteriji za ocenjevanje, iz zgolj pavšalnega sklicevanja na problematične reference in nereferenčne nastope ter nagrade pa ni mogoče razbrati razlogov za dosežene točke in posledično za zavrnitev tožničine vloge. Glede na pravne podlage mora že predlog komisije vsebovati vsebinske razloge o tem, na kakšen način oziroma kaj je bilo upoštevano pri vrednotenju projekta po posameznih kriterijih. Na podlagi takega predloga minister izda odločbo, ki mora biti ustrezno obrazložena.

4. Tožnica navaja še, da je v vlogi navedla več kot 100 nastopov in koncertov, toženka pa je izpostavila zgolj 3. Končna ocena je tudi v nasprotju z odločbo toženke z dne 28. 3. 2017, s katero je tožnici zaradi izjemnosti in pomembnega prispevka k slovenski kulturi v zadnjem 3-letnem obdobju priznala pravico do plačila prispevkov za socialno varnost. Pri tem je tožnica v svoji prijavi na obravnavani razpis navedla enake reference kot v postopku, kjer je bila izdana navedena odločba, ter dodala še dodatne reference za prejšnje leto.

5. Poleg ostalega toženka tožnici ni omogočila, da bi se izjasnila o njenih ugotovitvah, kar pomeni kršitev pravice do izjave oziroma načela zaslišanja stranke, s tem pa tudi načelo materialne resnice. Do vsega navedenega je prišlo "tudi zaradi nedoločne in pomanjkljive razpisne dokumentacije predmetnega projektnega razpisa, ki ne vsebuje določljivih kriterijev", zato tožnica sodišču primarno predlaga, naj razpis razveljavi in toženki naloži, naj pri ponovnem razpisu odpravi navedene pomanjkljivosti, podredno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj ji naloži povračilo tožničinih stroškov upravnega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja določbe obravnavanega razpisa in razloge izpodbijane odločbe ter dodaja, da so obrazložitve strokovne komisije "sestavljene iz splošne ocene ob presoji projekta, v kateri so navedene tudi posamezne opažene pomanjkljivosti, sledijo pa ji obrazložitve po posameznih kriterijih, iz katerih je razvidna odločitev komisije na podlagi vsakega kriterija posebej. Pri teh obrazložitvah mnenje strokovne komisije zajema tudi vse morebitne podkriterije znotraj posameznega kriterija in torej predstavlja mnenje strokovne komisije o ustreznosti projekta na podlagi kriterija v celoti, ne pa po posameznih sestavnih delih kriterija (…)". Za oceno je pomembna primerjava projekta z drugimi projekti, prijavljenimi na razpis. Med številnimi nastopi in tekmovanji, ki jih je tožnica navedla kot reference, ni mogoče najti referenčnih slovenskih prizorišč, kot npr. nacionalnih javnih zavodov Cankarjev dom, Slovenska filharmonija, SNG Opera in balet Ljubljana, SNG Maribor, ali pa vsaj pomembnejših kulturnih domov. Prav tako niso navedena pomembnejša sodelovanja z orkestri, izjema je le nastop s pihalnim orkestrom ..., ki pa primerjalno ne sodi med najboljše slovenske orkestre. Zelo pomemben del istega kriterija predstavljajo priporočila referenčnih strokovnjakov, ki pa jih tožnica v vlogi "ni izkazala". V zadevi je odločala na podlagi tožničine vloge, v kateri je morala tožnica navesti vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Zato meni, da je bil postopek voden zakonito in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

7. Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi navaja dodatne razloge, iz katerih meni, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in da ocenjevanje ni potekalo na podlagi ustreznih kriterijev.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka ustrezno obrazložila svojo odločitev o zavrnitvi sofinanciranja tožničinega projekta, s katerim se je prijavila na javni razpis. Zakonska podlaga za odločanje v tej zadevi je ZUJIK, ki v prvem odstavku 100. člena glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po določbah ZUP mora biti odločba obrazložena (tretji odstavek 110. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP); če ni, je to dopusten razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja.

10. To po eni strani pomeni, da je sodni nadzor v teh postopkih omejen le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je obrazložena z razumnimi razlogi. Vendar pa po drugi strani ta ureditev pomeni tudi, da morajo biti glede ocene strokovne komisije navedeni jasni in določni razlogi, ki omogočajo presojo njene razumnosti in upoštevanja pogojev javnega razpisa. Iz razlogov mora torej izhajati, zakaj projekt po mnenju strokovne komisije bolj ali manj izpolnjuje posamezne kriterije razpisa. Zgolj kvantifikacija (npr. v obliki točkovanja) ne zadostuje, saj iz nje razlogi ne izhajajo, komisija pa svojega mnenja ne more opreti na kriterije, ki niso bili določeni z razpisom.

11. Predmetni razpis sicer opredeljuje pojma „referenčnih prizorišč“ ter „referenčnih kustosov in kuratorjev“ (točka 4, opredelitev pojmov), vendar se ti opredelitvi tako izrecno kot smiselno, po vsebini, nanašata na področja „razstavnih in performativnih dogodkov s področja vizualnih oz. intermedijskih umetnosti“, torej ne na področje glasbene umetnosti, kamor spada tožničina prijava. To sicer ne pomeni, da toženka tožničinega izpolnjevanja pogojev razpisa ne bi mogla obrazložiti tudi s pojmom „referenčnosti“, vendar pa bi morala uporabo tega pojma jasno povezati z vsebino razpisnih kriterijev oziroma obrazložiti, kakšne reference in zakaj ob upoštevanju razpisnih pogojev šteje za „referenčne“.

12. Ker tega ni storila, temveč je le pavšalno zatrdila „nereferenčnost“ tožničinih nastopov in nagrad, je odločitev oprla na kriterij, ki ni bil določen z razpisom, oziroma je njena odločitev v okviru razpisnih kriterijev ostala neobrazložena. Tega ne spreminja omemba manjšega števila nastopov kot primer, saj - posebej glede na obseg in raznolikost tožničinega spiska nastopov - manjše število povsem različnih primerov ne more nadomestiti ustrezne vsebinske razlage kriterija. Podobno velja tudi za preostala kriterija, saj se obrazložitev omejuje na pavšalen povzetek bistvenih značilnosti prijave in ugotovitev oziroma trditev o stopnji izpolnjevanja kriterija, kar po povedanem ne pomeni ustrezne obrazložitve.

13. Sodišče pripominja še, da iz točke razpisa 8.2.6., ki se nanaša na ocenjevanje kriterijev za delovne štipendije na področju glasbenih umetnosti, ne izhaja, da bi bili predmet ocenjevanja tudi prijaviteljevi nastopi. Zakaj in kako je toženka upoštevala te nastope in kakšen je njihov vpliv na končno oceno, ne izhaja niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki je zato tudi v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.

14. Pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo oziroma pojasnili v odgovoru na tožbo, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je tudi predmet presoje v upravnem sporu. Obrazložitev mora namreč v prvi vrsti zagotoviti stranki možnost vložitve učinkovitega pravnega sredstva, kar je brez navedbe jasnih in popolnih razlogov za odločitev smiselno nemogoče. Odgovor na tožbo je tako namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe. Zato razlogov, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni moglo upoštevati.

15. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku je ta organ po petem odstavku 64. člena ZUS-1 vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

16. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1524/2019-12
• UPRS Sodba I U 749/2020-12
• sodba I U 1724/2009