UPRS Sodba I U 1792/2017-37

Jedro

Bistveno je upoštevanje prijavljenega znaka in prejšnje znamke v celoti, (skupaj) z vsemi elementi, iz katerih sta sestavljena, in ne le posameznega sestavnega dela (kot na primer posamezne črke ali sklopa črk). Bistvena je torej celovita presoja znakov in ne preizkušanje njihovih posameznih delov. V končni fazi je odločilna celostna zaznava znamk(e) pri povprečnem potrošniku, torej kako jih bo kot celote dojel relevanten potrošnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške postopka.

III. Zahtevek stranke z interesom A., za povrnitev stroškov postopka, se zavrne.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo odločil, da se prijava znamke "AZOLAR" št.... z dne 18. 12. 2012 zavrne (1. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je toženka 18. 12. 2012 prejela tožnikovo zahtevo za registracijo predmetne znamke za blago iz razreda 5 po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK). V ugovornem roku je družba A. (v nadaljevanju stranka z interesom) na podlagi svoje prejšnje znamke Skupnosti "AZUMAR", ki je registrirana za blago iz razreda 5 po NK, iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) vložila ugovor zoper registracijo sporne znamke.

2. V zvezi s primerjavo znakov je toženka ugotovila, da sta oba znaka besedna, sestavljena iz ene besede, zato ni mogoča določitev dominantnega ali prevladujočega dela. Glede vizualne primerjave je ugotovila, da sta si znaka po številu črk oziroma dolžini besede enaka. Gre za srednje dolgi besedi, ki imata obe šest črk, od katerih so skupne štiri črke (dvakrat A, Z in R), ki so hkrati tudi na istih mestih. Zaradi enake dolžine besed, pretežnega števila enakih črk, ki se nahajajo na istih delih obeh besed ter enakih začetnih (A in Z) in končnih črkah (A in R) sta si primerjana znaka vizualno tako zelo podobna, da ju ločimo le s posebno pozornostjo, celo če ju vidimo skupaj. V besednih znakih je prvi del navadno tisti, ki najbolj pritegne pozornost potrošnika in mu ostane bolj jasno v spominu kot drugi deli znaka. Različne so le črke na sredini obeh besed, vendar je z vizualnega vidika ta razlika premajhna, da bi dala znakoma zadostno različnost.

3. V zvezi s fonetično analizo je toženka ugotovila, da imata primerjani besedi enako število zlogov (tri), pri čemer sta prva dva zloga enaka (A-ZO), zadnja dva pa precej podobna. Razlika je le v glasu črk "l" oziroma "m". Zadnja zloga -LAR in -MAR se pričneta s soglasnikoma L in M, ki oba sodita v skupino zvočnikov - glasov srednje odprtostne stopnje, ki niso izrazito slišni, zato sta črki A in R oziroma zlog AR bolj slišni. Pomenska primerjava ni mogoča, ker primerjani besedi nimata pomena v slovenskem jeziku. Tako sta si primerjana znaka na podlagi vizualne in fonetične analize v celoti gledano podobna.

4. V zvezi s primerjavo blaga je toženka ugotovila, da je blago stranke z interesom "farmacevtski proizvodi" enako blagu prijavljenega znaka, ker gre za splošno širšo kategorijo, v katero spadajo tudi farmacevtski proizvodi za zdravljenje centralnega živčnega sistema.

5. Toženka je zaključila, da sta primerjani besedi sestavljeni iz večine enakih črk in da je tudi primerjano blago enako, zato glede na celotni vtis, ki ga dajeta znaka, majhna razlika v tretji in četrti črki ne zadošča za sklep, da ni podana verjetnost zmede v javnosti. Upoštevati je treba tudi pravilo soodvisnosti med podobnostjo znamke in znaka ter podobnostjo blaga oziroma storitev, ki jih zajemata, saj gre v tem primeru za enako primerjano blago. Zato obstaja verjetnost, da bi bil povprečni potrošnik zaveden, da blago, ki ga označujeta znaka, izhaja iz istega podjetja ali ekonomsko povezanih podjetij. Podobnost med znaki je namreč dovolj visoka, da to velja tudi za specializirane potrošnike. Glede na to je toženka na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 zavrnila prijavo sporne znamke.

6. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka napačno zaključila, da sta primerjana znaka podobna. Primerjana znaka sta si kljub določenim enakim črkam vizualno in fonetično različna. Strinja se, da sta znaka po dolžini besede oziroma številu črk enaka, vendar prijavljeni znak v sredini vsebuje nekaj ključnih črk, ki so vizualno zelo drugačne kot črke v predhodni znamki. Primerjana znaka vsebujeta dve povsem različni črki (OL/UM), ki vplivata na celotni vtis znamk in ustvarjata zadostno različnost med njima. Okrogla oblika črke O je nezdružljiva z izgledom črke U, še bolj pa je očitna razlika med črkama L in M. Črki O in L v sredini prijavljenega znaka in črki U in M v sredini predhodne znamke si vizualno niso podobne. Na splošno velja, da so za relativno kratke besedne znake elementi na sredini ravno tako pomembni kot elementi na začetku ali na koncu znaka. Besedi ZOLA in ZUMA sta povsem drugačni in ne more veljati, da naj bi dodatek enakih prvih in zadnjih črk napravil ti dve besedi podobni. Primerjana znaka sta si identična le v enem, prvem zlogu (A/A).

7. Tudi fonetično gledano je med znakoma izrazita razlika v drugem (ZO/ZU) in zadnjem zlogu (LAR/MAR). Znaka se ujemata le v prvem zlogu (A/A), zadnja zloga pa je treba primerjati kot celoto in ju ne deliti na podzloge. Zaradi različnih glasov "l" in "m" obstaja dovolj izrazita razlika med zadnjima zlogoma, kar daje primerjanima znakoma zadostno distinktivnosti. S fonetičnega vidika primerjani znaki niso zamenljivo podobni. Relevantni potrošnik ju ne bo zlahka zamenjal, saj je glede informacij, povezanih z zdravili, veliko bolj pozoren in previden.

8. Tožnik se strinja, da primerjana znaka v slovenskem jeziku nimata pomena in da zato pomenska analiza ni mogoča. Na presojo verjetnosti zmede in podobnosti znakov pa vpliva tudi, da je relevantni potrošnik (zdravnik, farmacevt, pacient) veliko bolj pozoren in da končni uporabnik dobi tak proizvod praviloma preko strokovnjaka, ki je zelo dobro seznanjen s proizvodi in njihovimi imeni oziroma znamkami. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

10. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da sta si primerjana znaka podobna, saj sta po dolžini besed enaka, oba imata šest črk, od tega so štiri črke enake in se v obeh znakih tudi nahajajo na istih mestih. Znaka se v začetnem in končnem delu, ki si jih potrošnik najbolj zapomni, prekrivata, in ne vsebujeta nobenega drugega dodatnega razlikovalnega elementa. Podobni sta tudi črki U in O ter črki L in M. V tem primeru ne gre za relativno kratki besedi, ampak za srednje dolgi besedi. Neprimerna je tožnikova primerjava znakov na način, da je znakoma odvzel začetno in končno črko ter opravil primerjavo tako dobljenih novih znakov, saj je treba znaka primerjati kot celoti. Primerjana znaka tudi nimata pomena v slovenskem jeziku. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, ni relevantna za obravnavano zadevo. Zaradi celostnega vtisa, ki ga imata znaka na potrošnika, in ob upoštevanju blaga, ki ga pokrivata, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki je podana tudi pri bolj pozornih potrošnikih, saj bodo menili, da blago prihaja iz istega vira. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

11. Tožnik in stranka z interesom v naknadnih pripravljalnih vlogah vztrajata vsak pri svojih navedbah oziroma stališčih, ki jih v bistvenem ponavljata z dodatnimi argumenti.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev prijave znamke "AZOLAR" št. ... z dne 18. 12. 2012 iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

14. Med strankami ni sporno, da je blago, ki ga ščiti predhodna znamka, in blago, za katerega želi pridobiti zaščito zadevna (prijavljena) znamka, enako. Sporno pa je, ali je toženka pravilno opravila analizo podobnosti prijavljenega znaka in predhodne znamke stranke z interesom.

15. Sodišče se strinja s presojo toženke, da sta si primerjana znaka glede na rezultate vizualne in fonetične analize med seboj podobna, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti. Pri tem je toženka sicer upoštevala, da so potrošniki pri nakupu farmacevtskih proizvodov nekoliko bolj pozorni, vendar sodišče soglaša, da bi lahko kljub temu prišlo do zmede med potrošniki oziroma zmotnega povezovanja med znaki. Toženka je upoštevala tudi načelo, da sta podobnost znakov in podobnost blaga odvisna kriterija. S takimi zaključki sodišče soglaša in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj so prepričljivo in logično obrazloženi ter ustrezno pojasnjeni.

16. Tudi po presoji sodišča sta si namreč primerjana znaka vizualno podobna. Oba znaka sta besedna, z enakim stilom zapisa, z običajnimi črkami, v isti pisavi. Oba sta sestavljena iz enakega števila črk, od katerih so kar štiri črke skupne, ki se pri obeh znakih pojavljajo na istih mestih. Oba znaka imata enak začetni (AZ) in končni del (AR), pri čemer ne gre prezreti, da že izkustveno velja, da sta prvi del oziroma začetek znaka in končni del praviloma tista, ki najbolj pritegneta pozornost potrošnika, kar temelji na logičnem dejstvu, da se bere od leve proti desni, zaradi česar se potrošnik na začetni del (in tudi na končni del) znaka najbolj osredotoči oziroma je nanj najbolj pozoren.

17. Prav tako se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da je med primerjanima znakoma podana precej visoka stopnja fonetične podobnosti. Različen sredinski del v primerjanih znakih po oceni sodišča ne ustvarja pomembnega in odločujočega vtisa na potrošnika in ne prispeva k vtisu različnosti primerjanih znakov. Soglasnika "l" in "m" spadata v skupino zvočnikov, glasov srednje odprtostne stopnje, ki niso izrazito slišni, kot navaja toženka (tožnik pa temu ne ugovarja), sploh v primerjavi z bolj slišnima črkama "a" in "r" oziroma zlogom "AR" na koncu obeh znakov, kot je ugotovila že toženka v izpodbijani odločbi. Črke "o/u" in "l/m", ki se nahajajo v sredinskem delu obeh znakov, po presoji sodišča ne ustvarjajo visoke stopnje fonetične razlike med primerjanima znakoma, sploh pa ne take, da si slušno ne bi bila precej oziroma praktično zamenljivo podobna. Četudi je podana določena razlika pri izgovorjavi črk "o/u" in "l/m", tudi po oceni sodišča ne gre za tako razliko, ki bi izključevala vsako verjetnost zmede glede samih znamk, sploh pa ne zmede glede izvora znamk. Fonetična podoba med znakoma tako ni povsem drugačna. Zato so tožnikova razlogovanja, da primerjana znaka s fonetičnega vidika nista zamenljivo podobna, neutemeljena. Pri tem je treba upoštevati tudi enakost proizvodov, ki jih pokrivata oba znaka. Da primerjana znaka nimata pomena v slovenskem jeziku, pa je med strankami nesporno.

18. V zvezi s tožnikovim razlogovanjem, da si črke "o" in "u" ter "l" in m" oziroma "o/u" in "l/m" niso podobne, sodišče poudarja, da je bistveno upoštevanje prijavljenega znaka in prejšnje znamke v celoti, (skupaj) z vsemi elementi, iz katerih sta sestavljena, in ne le posameznega sestavnega dela (kot na primer posamezne črke ali sklopa črk), kot to želi izpostaviti tožnik. Pomembna je presoja prijavljenega znaka po vsebini in v obliki, kot je prijavljen. Povprečni potrošnik ni nagnjen k temu, da bi elemente, iz katerih je znamka sestavljena, razčlenjeval in podrobno analiziral ter proučeval, ampak praviloma zaznava znak kot celoto in se ne osredotoča (le) na posamezen element (na primer na posamično črko), iz katerega je znak sestavljen. Zato je bistvena celovita presoja znakov in ne preizkušanje njihovih posameznih delov. Analizo podobnosti se namreč opravi med znaki v celoti. V končni fazi je odločilna celostna zaznava znamk(e) pri povprečnem potrošniku, torej kako jih bo kot celote dojel relevanten potrošnik. Pri tem se sodišče tudi ne strinja, da gre za kratki besedi, saj sta obe sestavljeni kar iz šestih črk (in ne na primer samo iz treh črk ali manj).

19. Tožnik sicer opozarja na manjšo možnost zmede, ker naj bi bil potrošnik pri nakupu zadevnih proizvodov zelo previden in ker bo dobil blago s posredovanjem strokovnjaka, vendar to po presoji sodišča samo po sebi še ne pomeni, da ne more priti do zmede pri potrošnikih glede izvora blaga oziroma vtisa o povezanem izvoru proizvodov, sploh ob upoštevanju, da sta si primerjana znaka glede na celostni vtis zelo podobna. Zaradi enakosti blaga, kar je med strankami nesporno, to po mnenju sodišča ne more spremeniti odločitve v korist registracije prijavljenega znaka.

20. Toženka je tudi pravilno upoštevala načelo, po katerem sta podobnost znakov in podobnost blaga odvisna kriterija. Ni mogoče prezreti, da so elementi pravila podobnosti v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 med seboj odvisni, kar pomeni, da ima v primeru enakega blaga, na katero se prijavljeni znak in predhodna znamka nanašata, kar je med strankami v tej zadevi nesporno, tudi morebitna nižja stopnja podobnosti med znakoma večjo težo, in obratno. Ob tem sodišče pripominja, da je prav pri farmacevtskih proizvodih še toliko bolj pomembno, da zlasti pri končnem uporabniku, pa tudi pri strokovni oziroma specializirani relevantni javnosti, ne pride do možnosti zamenjave.

21. Na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na različno sodno prakso, saj gre za drugačno dejansko stanje v njih obravnavanih zadev. Zaključkov presoje iz navedenih zadev ni mogoče prenašati na predmetno zadevo, saj je vsak postopek odločanja o registraciji prijavljene znamke odvisen od konkretnih okoliščin posameznega primera.

22. Kolikor se tožnik sklicuje na to, da so pri različnih imenih zdravil začetki besede ali končnice velikokrat enake, da se končnica "AR" pojavlja pri številnih veljavno registriranih znamkah v razredu 5 po NK in da je pogost tudi začetek "AZ", sodišče pripominja, da zgolj na podlagi teh podatkov, brez poglobljene analize konkretnih primerov in drugih značilnosti posameznih znakov, še ni mogoče tako poenostavljeno sklepati o pomenu teh ugotovitev za odločitev v predmetni zadevi.

23. Glede na obrazloženo je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

24. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker navedeni dokazi in dejstva glede na razloge za sprejeto odločitev niso pomembni, saj njihova izvedba ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve o zadevi. Poleg tega stranki niti nista substancirano podali dokaznih predlogov, predlagane listine spisa pa je sodišče presodilo že v okviru preizkusa zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe.

25. Odločitev o stroških tožeče in tožene stranke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

26. Sodišče je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom A.. Ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov postopka stranki z interesom, se uporablja 154. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške. Ker se je stranka z interesom zavzemala za zavrnitev tožbe in je sodišče tako tudi odločilo, bi bila načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Vendar pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo le potrebni stroški, zato je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom take, da so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma, da so vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je sodišče lahko odločilo že na podlagi tožbenih navedb, izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije. Zato stranki z interesom stroškov postopka ni mogoče priznati.¹

-------------------------------
¹ Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1825/2016-15
• UPRS Sodba I U 154/2017-13
• sodba I U 1088/2011