UPRS Sklep I U 492/2020-5

Jedro

Izdajo odložitvene začasne odredbe, torej začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v obravnavanem primeru uveljavlja tožeča stranka, je ob upoštevanju te zakonske določbe mogoče z uspehom uveljavljati le v zvezi s tožbo na odpravo odločbe, s katero se nalagajo obveznosti, ki so, če jih zavezane stranke prostovoljno ne izpolnijo, predmet izvršbe po določbah ZUP. V obravnavanem primeru ne gre za takšen položaj. Izpodbijana odločba je delno ugotovitvena in delno oblikovalna (konstitutivna), ki pravno učinkuje že z izdajo. Kršitev prepovedi pa lahko privede do stopnjevanja ukrepov in celo do odvzema dovoljenja banki (hranilnici) za opravljanje bančnih poslov.

Izrek

I. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži do odločitve o tožbi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo z oznako PBH-24.50-004/19-005 z dne 25. 3. 2020 Banka Slovenije (v nadaljevanju tudi tožena stranka) ugotavlja, da sta bili tožeči stranki izdani odredba o odsvojitvi delnic z oznako PBH-24.50-004/19-01 z dne 27. 5. 2019 in odločba o ugovoru z oznako PBH-24.50-004719-02 z dne 30. 7. 2019, v skladu s katerima bi morala tožeča stranka do 16. 12. 2019 odsvojiti navadne (redne) delnice A. d.d. z oznako ... tako, da se bo delež glasovalnih pravic in skupni obseg delnic zmanjšal pod 10-odstotni delež v osnovnem kapitalu; da je bila tožeča stranka dne 17. 12. 2019 imetnica 63.000 delnic ..., kar predstavlja 54,38 % deleža v kapitalu, dne 24. 3. 2020 pa je imetnica 63.360 delnic ..., kar predstavlja 54,69 % deleža v kapitalu. Tožeča stranka tako delnic ... ni odsvojila v roku, določenem z odredbo, zato ji Banka Slovenije na podlagi prvega odstavka 269. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) prepoveduje uresničevanje vseh pravic iz delnic ..., razen pravic iz 11.575 delnic ..., ki ne presegajo kvalificiranega deleža (1. točka izreka). A., d.d. po izdaji odločbe o prepovedi uresničevanja vseh pravic iz delnic tega tožeči stranki ne sme omogočiti (3. točka izreka).

2. Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati vlaga predlog za izdajo začasne odredbe in s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe do njene pravnomočnosti, saj ji bo v primeru, da se odločba izvrši, nastala težko popravljiva škoda. Najavljena je dokapitalizacija družbe, v kateri bi sicer tožeča stranka lahko uveljavljala prednostno pravico in tako zavarovala svoj ekonomski interes, česar v primeru izdane izpodbijane odločbe ne more storiti.

3. Če ostane izpodbijani akt v veljavi, tožeča stranka ne bo smela uveljaviti prednostne pravice pri pridobitvi delnic, izdanih v postopku dokapitalizacije, ki jo ima na podlagi 337. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Vse nove delnice bodo tako lahko prevzeli drugi delničarji ali tretje osebe, njen delež v kapitalu družbe pa se bo zmanjšal pod 50 %. Dne 24. 1. 2020 sprejeta sprememba statuta A., ki omogoča povečanje osnovnega kapitala družbe, tožeči stranki omogoča, da ohrani svoj kapitalski delež, oziroma da svoja upravičenja proda kupcu. Tožeča stranka kot prodajalka se je namreč izrecno zavezala, da bo prodala tudi prednostne pravice do novih delnic, kupec – B. pa se je s pogodbo zavezal, da jih bo kupil in prevzel. S tem bi se ohranil kapitalski delež, ki je predmet prodaje po kupoprodajni pogodbi (v nadaljevanju Pogodba). Če pa bodo tožeči stranki odvzete prednostne pravice do vpisa novih delnic, bo ogrožena izpolnitev odložnega pogoja, da mora prodajalec – tožeča stranka prodati vsaj delež v višini 50% osnovnega kapitala družbe in eno delnico. Če tožeča stranka ne bo mogla sodelovati v dokapitalizaciji in ohraniti svojega poslovnega deleža, ne bo ogrožen le njen ekonomski interes (zmanjšala se bo vrednost – prodajna cena njenega deleža, saj se bo iz večinskega deleža spremenil v manjšinski delež), ampak bo ogrožena tudi izvedba že sklenjene Pogodbe. Sedaj veljavno določilo o odobrenem kapitalu (10. člen Statuta A.) namreč omogoča povečanje števila delnic za 100.000 novih delnic, kar bi pomenilo skupno 215.856 delnic ... po izdaji novih delnic. Tožeča stranka ima sedaj 63.360 delnic ..., kar predstavlja 54,68 % delež v kapitalu oziroma glasovalnih pravic. Če v dokapitalizaciji ne bi sodelovala, bi po izdaji vseh novih delnic njen delež znašal le 29,35 %. S tem pa se bistveno zmanjša tudi njegova vrednost. Splošno znano je, da se vrednost večinskega paketa prodaja po višji ceni. Odbitek za manjšinski delež je sestavljen iz odbitka zaradi neobvladovanja in odbitka zaradi manjše tržljivosti, kar potrjuje tudi strokovna literatura, npr. na spletu objavljeno magistrsko delo A.A., strokovnega svetovalca na Inštitutu za revizijo.

4. Z odlogom izvršitve izpodbijane odločbe pa tudi ne bo prizadeta javna korist, saj tožeča stranka nima dovoljenja za kvalificiran delež, zato tudi nima glasovalnih pravic iz delnic ..., ki presegajo 10% delež v kapitalu družbe. Ker pa za družbo velja tudi Zakon o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) in prevzemna ponudba ni bila objavljena, veljajo tudi sankcije odvzema glasovalnih pravic za vse delnice tožeče stranke, kot izhaja iz odločbe ATVP z dne 6. 8. 2019. Tožeča stranka tako, tudi v primeru, če je izvršitev izpodbijane odločbe odložena, ne more vplivati na vodenje družbe, saj nima nobene glasovalne pravice. Izpodbijani ukrep zgolj poslabšuje položaj tožeče stranke kot prodajalca, v ničemer pa ne izboljšuje položaja družbe – banke, ki zaradi dodatnega ukrepa ni nič bolj varovana pred morebitnim škodljivim delovanjem delničarja, kot je že sedaj z odvzemom glasovalnih pravic. Pri tem je treba upoštevati, da je izpodbijana odločba vsaj preuranjena (ker še ni končan postopek, v katerem se odloča o dovoljenju Kupcu za pridobitev kvalificiranega deleža) in s tem nepravilna in nezakonita. Njeno učinkovanje v času odločanja o dokapitalizaciji A. pa bi nezakonito poseglo v pravice tožeče stranke in ji preprečilo realizacijo že sklenjene kupoprodajne pogodbe, na podlagi katere je odsvojila delnice v skladu z odredbo Banke Slovenije.

5. Tožena stranka v obširnem odgovoru prereka vse navedbe tožeče stranke, kolikor se z njimi izrecno ne strinja in sodišču predlaga, da predlog za odlog izvršitve izpodbijane odločbe kot neutemeljen zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Uvodoma kratko povzema upravni postopek do vložitve tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe v tem postopku sodnega varstva. Glede predlogov in navedb tožeče stranke pa meni, da ob upoštevanju zakonske ureditve in predstavljenih stališč Vrhovnega sodišča RS v zvezi z 32. členom ZUS-1, pogoji za izdajo začasne odredbe na tej podlagi niso izpolnjeni. Izdajo začasne odredbe pa v zadevi preprečuje tudi neizkazana verjetnost uspeha s tožbo. Nadalje opozarja, da se po predlogu tožeče stranke izvršitev izpodbijane odločbe odloži do njene pravnomočnosti, kar je z vidika cilja, ki ga skuša doseči v tem upravnem sporu (odprava izpodbijane odločbe), nesmiselno. Tako postavljenemu zahtevku sodišče tudi zato ne more ugoditi. Iz obrazložitve predloga za izdajo začasne odredbe pa ne izhaja: - da skuša tožeča stranka z njim doseči zaščito pravnega položaja oz. interesa, ki je lahko predmet pravnega varstva; - da grozi nastanek zatrjevane škode v krajšem času, tj. do izdaje sodbe; - konkretizirana opredelitev obsega škode; - da je škoda, ki jo zatrjuje, težko popravljiva; - da brez izdaje začasne odredbe ne bi več mogla doseči namena sodnega varstva; - da sploh ima kakršnokoli možnost uspeha s tožbo v tem postopku in - da javna korist in korist nasprotnih strank (drugih potencialno prizadetih subjektov) z izdajo začasne odredbe ne bi bila prizadeta oz. je ta nevarnost manjša od tiste, ki grozi tožeči stranki. Tožeča stranka tako ni zadostila zahtevi trditvenega in dokaznega bremena oz. ni izkazala utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe, kar tožena stranka podrobneje pojasni v nadaljevanju svojega odgovora.

6. V zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe, na katerega v odgovoru opozarja tožena stranka, sodišče ugotavlja, da je tožba vložena v predpisanem petnajstdnevnem roku. Na sodišče je sicer prispela dne 14. 4. 2020, ker je bila na sodišče poslana priporočeno po pošti dne 10. 4. 2020, se ta dan šteje za dan izročitve sodišču (112. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

8. Ob upoštevanju določb ZBan-2 in ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Zato zakon ureja pogoje za izdajo začasne odredbe, katere prvenstveni namen je preprečitev škode, ki bi bila, ob morebitnem uspehu s tožbo, težko popravljiva, in s tem zagotovitev učinkovitega sodnega varstva. Po drugem odstavku 32. ZUS-1 člena sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Skladno s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz enakih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

9. Navedbe tožeče in tožene stranke, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, niso predmet presoje v postopku odločanja o začasni odredbi in bodo predmet presoje v okviru odločanja o utemeljenosti tožbe zoper izpodbijano odločbo. Verjetnost uspeha s tožbo namreč ni pogoj za izdajo začasne odredbe po določbah ZUS-1. Po stališču Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep I Up 22/2017) so določbe ZUS-1 v tem delu specialne in jih zato ureditev po Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ne dopolnjuje.

10. Izdajo odložitvene začasne odredbe, torej začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v obravnavanem primeru uveljavlja tožeča stranka, je ob upoštevanju te zakonske določbe mogoče z uspehom uveljavljati le v zvezi s tožbo na odpravo odločbe, s katero se nalagajo obveznosti, ki so, če jih zavezane stranke prostovoljno ne izpolnijo, predmet izvršbe po določbah ZUP. V obravnavanem primeru ne gre za takšen položaj. Izpodbijana odločba je delno ugotovitvena in delno oblikovalna (konstitutivna), ki pravno učinkuje že z izdajo. Kršitev prepovedi pa, kot v odgovoru na tožbo navaja tožena stranka, lahko privede do stopnjevanja ukrepov in celo do odvzema dovoljenja banki (hranilnici) za opravljanje bančnih poslov. Ker izdaja začasne odredbe za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe po navedenem ni mogoča, je sodišče predlog zavrnilo že iz tega razloga.

11. Izpolnjeni pa tudi niso drugi pogoji za njeno izdajo, saj tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu v delu, ki se nanaša na zatrjevano škodo. V tej zvezi navaja le spremembe Statuta hranilnice, ki ob ugotovljeni potrebi po dodatnem kapitalu omogoča povečanje osnovnega kapitala. Kdaj konkretno naj bi do načrtovanega povečanja kapitala hranilnice prišlo, tožeča stranka niti ne navede, s tem pa tudi ne navede in ne izkaže škode, ki ji grozi dejansko in neposredno in je zato začasna odredba nujna za njeno preprečitev. V celoti nekonkretiziran je tudi obseg škode. Tožeča stranka navaja zgolj splošno znano dejstvo, da je pri prodaji večinskega paketa prodajna cena delnic višja.

12. Ker pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani, je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Datum zadnje spremembe:

14.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep IV U 189/2019-8
• UPRS Sklep I U 447/2023-31
• Sklep I Up 271/2000