UPRS Sklep I U 480/2019-9

Jedro

Ker tožeča stranka izpodbija odločitev o svoji vlogi za vrnitev listin, ki so ji bile zasežene na podlagi 21. člena ZFU, torej odločitev o vprašanju, ki se tiče zbiranja dokaznega gradiva, in s tem odločitev, ki po določbah ZUS-1 ni upravni akt niti akt, ki ga je dopustno samostojno izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Ob nespornem dejstvu, da je obravnavane listine že pred izdajo izpodbijanega sklepa zasegla Policijska uprava Maribor, pa zavrženje tožbe dodatno utemeljuje pomanjkanje pravnega interesa tožeče stranke za njegovo odpravo. Ker se ob navedenem s predlagano odpravo izpodbijanega sklepa pravni položaj tožnika ne more spremeniti, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo tudi na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo sklepa št. 0610-4975/2017-10 z dne 22. 1. 2018, s katerim je Finančna uprava Republike Slovenije v I. točki zavrnila vlogo tožeče stranke za vrnitev zaseženih listin, navedenih v tej točki izreka, in v II. točki odločila, da stranka trpi stroške postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da je davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ki poteka zoper tožečo stranko, zasegel listine, predvsem zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Listine predstavljajo dokaze, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, zato jih davčni organ tožeči stranki skladno z določbami tretjega odstavka 21. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) ni dolžan vrniti. Iz razlogov dalje sledi, da je bil v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora in na podlagi mednarodne izmenjave podatkov do sedaj na podlagi tožeči stranki zaseženih listin ugotovljen obstoj utemeljenega suma goljufije DDV - zlorabe posebne sheme obdavčitve DDV in da so listine (računi), ki so bile predložene v postopku odmere DMV, neverodostojne ali ponarejene, zaradi česar so bile zasežene listine dne 12. 1. 2018 predane Policijski upravi Maribor, kjer je bil istega dne sestavljen zapisnik o zasegu (220. člen ZKP).

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi ter pri razlogih izpodbijanega sklepa in odločbe o zavrnitvi pritožbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

5. Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Sklep, izdan v postopku pred izdajo odločbe, se lahko (samostojno) izpodbija le, kolikor je z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Drugače tudi ne določa Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

6. Ker tožeča stranka izpodbija odločitev o svoji vlogi za vrnitev listin, ki so ji bile zasežene na podlagi 21. člena ZFU, torej odločitev o vprašanju, ki se tiče zbiranja dokaznega gradiva, in s tem odločitev, ki po določbah ZUS-1 ni upravni akt niti akt, ki ga je dopustno samostojno izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

7. Ob nespornem dejstvu, da je obravnavane listine že pred izdajo izpodbijanega sklepa zasegla Policijska uprava Maribor, pa zavrženje tožbe dodatno utemeljuje pomanjkanje pravnega interesa tožeče stranke za njegovo odpravo. Ker se ob navedenem s predlagano odpravo izpodbijanega sklepa pravni položaj tožnika ne more spremeniti, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo tudi na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

8. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

9. Sodišče je v zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2981/2009
• UPRS Sklep I U 1648/2018-6
• Sklep I Up 126/2008