<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 497/2019-9

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.497.2019.9
Evidenčna številka:UP00035645
Datum odločbe:11.02.2020
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), mag. Mojca Muha (poroč.), Lara Bartenjev
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:inšpekcijski postopek - stroški upravnega postopka - denarna socialna pomoč - oprostitev plačila stroškov postopka - pogoji za oprostitev - obrazložitev odločbe

Jedro

V obravnavanem primeru je nesporno, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči. Glede na četrti odstavek 23. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku to pomeni, da za tožnico velja domneva, da stroškov postopka ne more plačati brez škode za nujno preživljanje, in se torej v takšnem primeru finančni položaj stranke in njene družine ne ugotavlja, kar je ugotovila že toženka. Kljub temu toženka tožnice ni oprostila plačila stroškov postopka v celoti, ampak je ob upoštevanju, da tožnica nima družine oziroma družinskih članov, zaključila, da je tožnica upravičena do oprostitve plačila polovice njihovega celotnega zneska. Zakaj je dejstvo, da je tožnica samska oseba, relevantno za odločitev, iz obrazložitve ni razvidno. Prav tako ni mogoče razbrati, zakaj je toženka ocenila, da je tožnico primerno oprostiti plačila ravno polovice stroškov. Toženka svoje odločitve ne pojasni, temveč zgolj zaključi, da je „primeren del stroškov, katerega plačila naj se tožnica oprosti, polovica njihovega celotnega zneska“.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0617-66/2018/4 z dne 7. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka ugodila pritožbi tožnice, odpravila sklep Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območnega urada Novo mesto, št. U06172-158/2015/48 z dne 2. 10. 2018 in tožnico oprostila plačila dela stroškov, določenih s sklepom št. U06172-158/2015/42 z dne 15. 6. 2018, in sicer za polovico celotnega zneska, kar znaša 3.897,76 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka pojasnjuje, da je prvostopenjski organ s sklepom št. U06172-158/2015/48 z dne 2. 10. 2018 zavrnil prošnjo tožnice za oprostitev plačila stroškov. Tožnica je zoper sklep vložila pritožbo, kateri je priložila odločbo Centra za socialno delo A. št. 1231-792/2018-S2/1 z dne 5. 6. 2018, iz katere izhaja, da je tožnica za čas od 1. 6. 2018 do 31. 10. 2018 upravičena do denarne socialne pomoči. To pomeni, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa veljala domneva, da tožnica ne more plačati stroškov postopka brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Prvostopenjski organ tega dejstva pri odločitvi ni upošteval, pri zavrnitvi prošnje za oprostitev plačila stroškov pa se je skliceval na domnevne zneske stroškov, ki naj bi jih tožnica v preteklosti imela za oskrbo psov, kljub temu, da stroškov postopka ni mogoče uporabljati kot sredstvo za „vzgojo“ strank v postopku oziroma za preprečevanje njihovega nezakonitega ravnanja, saj se v ta namen izrekajo globe ali druge sankcije. Plačilo stroškov ni neposredno povezano z vsebino postopka, zato tudi odločitev o plačilu stroškov ne more biti odvisna od ravnanja in obnašanja strank na splošno, temveč le od okoliščin, ki jih kot relevantne opredeljujejo določbe X. poglavja Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvi odstavek 122. člena ZUP določa, da lahko organ, ki vodi postopek, oprosti stranko plačila vseh stroškov ali dela stroškov, če spozna, da jih ta ne more plačati brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Glede na četrti odstavek 23. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) pa se šteje, da stranka ne more plačati stroškov postopka brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine, če na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč. V takšnim primerih se finančni položaj stranke in njene družine ne ugotavlja. Glede na priloženo odločbo Centra za socialno delo za tožnico torej velja domneva, da stroškov postopka ne more plačati brez škode za nujno preživljanje. Ob upoštevanju, da tožnica nima družine oziroma družinskih članov ter tako velja za samsko osebo, toženka meni, da je tožnica upravičena do oprostitve plačila dela stroškov. Ob upoštevanju prvega odstavka 252. člena ZUP, ki določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi, je toženka odpravila odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sama rešila zadevo.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in sodišču predlaga, da tožbi v celoti ugodi tako, da spremeni 2. točko izreka izpodbijane odločbe in tožnico oprosti celotnega plačila stroškov določenih s sklepom št. U06172-158/2015/42 z dne 15. 6. 2018. Kot tožnica v postopku, ki se je pričel na pobudo Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin z izdajo odločbe št. U06172-158/2015/3 z dne 20. 2. 2015, s katero ji je bila naložena registracija in cepljenje psov proti steklini ter zagotovitev pogojev za rejo psov, vse do danes ni prejela dokončne vsebinske odločitve. Zaradi ravnanja pristojnih državnih služb in organov so ji bili psi odvzeti in evtanazirani, pristojni organ pa jo bremeni za celotne stroške povezane z nezakonitim odvzemom. Absurdno je, da ji je naloženo plačilo teh stroškov, ne da bi bilo pred tem odločeno o glavni stvari, o sami upravičenosti podlage za odvzem psov. Plačila stroškov s sredstvi, ki jih ima na voljo za življenje, nikakor ne zmore. Organ ni pravilno oziroma v zadostni meri ugotovil in upošteval njenega dejanskega stanja ter vseh dejstev, ki so pomembna za pravilno odločitev. Naložil ji je plačilo 3.897,76 76 EUR, kljub temu, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa veljala domneva, da ne more plačati stroškov postopka brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Izrek 2. točke izpodbijane odločbe je v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja obveznost delnega plačila, iz obrazložitve pa domneva nesposobnosti plačila, zaradi česar bi jo organ moral v celoti oprostiti plačila stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice in se sklicuje na že podane razloge v izpodbijani odločbi. Tožnica je bila za čas od 1. 6. 2018 do 31. 10. 2018 upravičena do denarne socialne pomoči in v času izdaje izpodbijane odločbe je veljala domneva, da ne more plačati stroškov postopka. Upoštevaje, da nima družine, je upravičena do oprostitve plačila zgolj dela stroškov.

5. Tožba je utemeljena.

6. Stroški postopka so vsi stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi njega (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, ipd.; prvi odstavek 113. člena ZUP). Tudi če je organ med postopkom imel stroške, to ne pomeni, da jih bo sam trpel. ZUP namreč v nadaljevanju 113. člena in naslednjih členih ureja vprašanje, koga bodo ti stroški ob koncu postopka dejansko bremenili in komu jih bo dolžan povrniti. Za stroške postopka je v 117. členu določeno, da jih trpi zavezanec, kar pomeni, da organ breme stroškov, ki jih je imel v zvezi z izvedbo izvršilnega postopka, prevali na zavezanca tako, da mu naloži njihovo povračilo.

7. Ne glede na navedeno pa lahko organ, ki vodi postopek, v skladu s prvim odstavkom 122. člena ZUP oprosti stranko plačila vseh ali dela stroškov postopka, če spozna, da jih ta ne more plačati brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Podrobnejše pogoje za oprostitev plačila stroškov postopka ureja Pravilnik. Iz prvega odstavka 23. člena Pravilnika izhaja, da stranka ne more plačati stroškov postopka brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine, če glede na njen finančni položaj in glede na finančni položaj njene družine, brez škode za socialno stanje sebe in družine, ne bi zmogla plačati stroškov postopka. V nadaljevanju pa četrti odstavek 23. člena Pravilnika vsebuje domnevo, da se šteje, da stranka ne more plačati stroškov postopka brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč. V takšnih primerih se finančni položaj stranke in njene družine ne ugotavlja.

8. V obravnavanem primeru je nesporno, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči. Glede na četrti odstavek 23. člena Pravilnika to pomeni, da za tožnico velja domneva, da stroškov postopka ne more plačati brez škode za nujno preživljanje, in se torej v takšnem primeru finančni položaj stranke in njene družine ne ugotavlja, kar je ugotovila že toženka. Kljub temu toženka tožnice ni oprostila plačila stroškov postopka v celoti, ampak je ob upoštevanju, da tožnica nima družine oziroma družinskih članov, zaključila, da je tožnica upravičena do oprostitve plačila polovice njihovega celotnega zneska. Zakaj je dejstvo, da je tožnica samska oseba, relevantno za odločitev, iz obrazložitve ni razvidno. Prav tako ni mogoče razbrati, zakaj je toženka ocenila, da je tožnico primerno oprostiti plačila ravno polovice stroškov. Toženka svoje odločitve ne pojasni, temveč zgolj zaključi, da je „primeren del stroškov, katerega plačila naj se tožnica oprosti, polovica njihovega celotnega zneska“. Ob tem ne gre spregledati, da je izrek izpodbijane odločbe tudi v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja obveznost delnega plačila stroškov, iz obrazložitve pa domneva nesposobnosti plačila stroškov, kar bi pomenilo, da mora biti tožnica v celoti oproščena plačila stroškov.

9. Ker izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve glede tega, zakaj toženka tožnice, kljub domnevi nesposobnosti plačila, ni oprostila plačila stroškov postopka v celoti, pravilnosti odločbe ni bilo mogoče preizkusiti. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka.

10. Sodišče je odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 113, 122, 122/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o stroških v upravnem postopku (2005) - člen 23, 23/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4OTQw