<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 410/2019-12

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.410.2019.12
Evidenčna številka:UP00035646
Datum odločbe:05.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), mag. Mojca Muha (poroč.), Lara Bartenjev
Področje:DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:prispevki za socialno varnost - obvezno zavarovanje - družbenik - sprememba zavarovalne pogodbe - nastanek zavarovalnega primera - evidenca - predhodno vprašanje - pravica do izjave - kršitev pravil postopka

Jedro

Glede na to, da je bila pri izdaji izpodbijane odločbe uradna evidenca davčnega organa ključen in hkrati tudi edini dokaz, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba glede temelja tožnikove obveznosti, bi bilo treba tožniku omogočiti seznanitev s tem dokazom in prisostvovanje pri njegovi izvedbi ter mu o tem dati možnost izjave, še zlasti glede na to, da tožnik temelj svoje obveznosti osporava. Izpodbijana odločba navaja, da iz uradne evidence davčnega organa izhaja, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje za prispevke za socialno varnost v skladu zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1 in 16. členom ZPIZ-2), niso pa opisane okoliščine, na podlagi katerih se ugotavlja temelj (zavarovalno razmerje) za preostale prispevke, ki se tožniku nalagajo (za obvezno zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni), pri čemer glede prispevkov za primer brezposelnosti niti ni navedena pravna podlaga.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4250-2294/2018-1 z dne 20. 2. 2018 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku obračunal in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost za mesece za čas od vključno februarja 2013 do konca leta 2016 s pripadajočimi obrestmi, v skupnem znesku 20.408,74 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ na podlagi svoje evidence, ki temelji na podatkih evidence o obveznem socialnem zavarovanju, ugotovil, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in poslovodja družbe A. d.o.o. od 1. 1. 2012 do 3. 4. 2017 po zavarovalni podlagi 040/112 za prispevke za socialno varnost v skladu z drugim odstavkom 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) in 16. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Na podlagi izvedene kontrole je bilo ugotovljeno, da tožnik ni obračunal in plačal prispevkov, ki bi jih moral obračunati in plačati skladno s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), 1. alineo prvega odstavka 222. člena in 2. alineo 223. člena ZPIZ-1 ter 1. alineo prvega odstavka 152. člena in 3. alineo prvega odstavka 153. člena ZPIZ-2, drugim odstavkom 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), prvim odstavkom 11. člena in 2. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1) ter 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), pri čemer pa se prispevki za čas od januarja 2012 do vključno januarja 2013 zaradi zastaranja po 125. členu ZDavP-2 ne odmerijo.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe je ponovno citiral določila ZPIZ-1, ZPIZ-2, ZZVZZ, ZSDP in ZSDP-1 ter Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Dodaja, da ni sporno, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju družbenik in poslovodja družbe A. d.o.o., pri čemer iz uradne evidence davčnega organa izhaja, da je bil temu ustrezno zavarovan po podlagi 040 - družbeniki, ki so poslovodne osebe. Posledično odločitev ob upoštevanju določb citiranih zakonov ne more biti drugačna, saj je vzpostavljeno pravno razmerje (vpis tožnika kot družbenika in poslovodje v sodni register), ki narekuje obvezno zavarovanje in posledično plačevanje prispevkov. Drugostopenjski davčni organ tudi zavrne vse pritožbene razloge (očitek neenakopravnosti, sklicevanje na nevednost oz. nepoznavanje pravil, o nezadostni poučenosti, nezmožnosti plačila).

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, in sicer zaradi štirih razlogov: kršitve 27. člena Ustave RS o domnevi nedolžnosti, 23. člena Ustave RS o sojenju brez nepotrebnega odlašanja in 2. člena Ustave RS o socialni in pravni državi ter zaradi enostranske, samovoljne, zahrbtne in za tožnika škodljive vključitve v bistveno drugačen status zavarovanja s strani uradne osebe državnega organa in hkratne opustitve zadostne pojasnilne dolžnosti v tej zvezi. Navaja, da ga je v ugotovljeni zavarovalni status postavil ZPIZ oz. ZZZS, zato dejansko s tožbo nastopa proti tema dvema subjektoma, četudi jo dejansko vlaga zoper izpodbijano odločbo FURS; ta dva organa sta namreč opustila določena dejanja, a tega ne bi smela storiti, zato gre dejansko za spor z ZPIZ in ZZZS in ne s FURS; tožnik tako torej toži FURS, prek nje pa ZPIZ in ZZZS. Ne strinja se z delom izreka izpodbijane odločbe glede nesuspenzivnosti pritožbe, saj to sicer izvotli njegovo pravico do pritožbe, saj se pritožuje ravno z namenom izognitve izvršbi. Nadalje navaja, da je sam imel za pritožbo na voljo le osemdnevni rok, pri FURS pa je trajalo kar pet let, da je izdala izpodbijano odločbo, kar pomeni tolikšno neenakost rokov, da gre že za neenakost pred zakonom. Tako dolg reakcijski čas je nerazumen, predstavlja nepotrebno odlašanje, celo tolikšno, da je prišlo že tudi do delnega zastaranja. ZPIZ, ZZZS in FURS so „počakali“ dobrih pet let, ko se je očitanih dolgov nabralo že kar nekaj, in ga zdaj prek FURS začeli terjati. Tožnik pravi, da je njegov zavarovalni status posledica neprostovoljnosti, saj zaradi njega tožnik trpi nezmožnost obračunavanja in plačevanja prispevkov, njegov dolg pa se je v petih letih ves čas povečeval, česar zaradi neaktivnosti FURS, ZPIZ in ZZZS ni vedel, temveč je mislil, da se njegove obveznosti ne povečujejo oz. da jih sploh nima. Zavarovalnega statusa, ki ga je imel, ni zadostno razumel, poleg tega pa se tudi ne spomni, da bi kadarkoli vstopil v obvezno zavarovanje na osnovi 040, ne spomni se niti odjave iz prejšnjega zavarovalnega statusa, ki bi omogočilo prijavo na novi zavarovalni osnovi. Ne odjave iz starega zavarovanja ne prijave v novo zavarovanje tožnik ni podpisal. Po tožnikovi prejšnji zavarovalni podlagi je bilo za plačilo zavezano njegovo podjetje, po novi podlagi pa je to on osebno, pri tem pa mu zavod ni zadostno pojasnil, kakšne posledice bodo zanj nastopile. Sklepa, da je FURS namerno pet let zavlačeval z izdajanjem odločb, da lastniki podjetij brez plače ne bi vedeli, da morajo podjetja zapreti, če državi nočejo ostati dolžni za prispevke. Sprememba zavarovalnih podlag, ki se sicer še vedno številčijo enako (040) se je zgodila potiho in brez pojasnil, spremenil pa se je zavezanec za plačilo. Tožnikovo podjetje pred 1. 1. 2012 ni obračunavalo plač in plačevalo prispevkov za tožnika, niti tožniku ni izplačevalo dobička, ker za to ni imelo sredstev. Tudi po tem datumu se nič od navedenega navidez ni spremenilo, dejansko pa se je, vendar pa je bil tožnik na to opozorjen šele z opominom v letu 2017. Tožnik je bil v tem novem zavarovalnem statusu le zato, ker je bil vanj postavljen brez svojega strinjanja s strani ZZZS ali ZPIZ, ni pa se iz njega odjavil, ker vse do 2017 za to ni vedel, saj mu ni bilo treba ničesar plačevati in ni bil seznanjen, da obstajajo tudi drugi statusi (npr. 001 ali pa status nezaposlenega prebivalca RS, ki ni zavarovan na drugi osnovi). Zavarovalnica ni zadostno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, v status ga je postavila na osnovi nekakšne adhezivne pogodbe, ki je tožnik niti podpisal ni. Izpodbijana odločba se sklicuje na uradno evidenco prijav in odjav, vendar njemu ta evidenca ni bila dostavljena, zato bi bilo na mestu, da se ta evidenca kot dokaz na sodišče dostavi s strani FURS, ZZZS ali ZPIZ. Tožnik navaja tudi, da ni imel nobenih prejemkov, zato ni jasno, od kod osnova, od katere so mu bili odmerjeni prispevki. Tudi odmerne stopnje so izredno visoke glede na njegove realne prihodke, kar ni v skladu z načelom socialne države. Njegove odmerne stopnje so višje kot pri zavezancih, ki dosegajo višje prihodke od tožnika. Tožnik je bil neprostovoljno 1. 1. 2012 spremenjen iz t.i. „lastnika podjetja brez plače“ v zavezanca za obračunavanje in plačevanje svojih prispevkov, ki pa jih zaradi pomanjkanja sredstev ni mogel plačevati, saj je njegova realna obremenitev tako presegla njegov vsakokratni prihodek, kar pomeni, da bi bil dolžan samo za davek (op. sodišča: mišljeno prispevke) plačati celoten prihodek in še nekaj zraven. To vse je v nasprotju z načelom pravne in socialne države. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožnika s tem razbremeni odgovornosti za plačilo. Želi si, da bi bile z njegovo tožbo zaobsežene še tožbe za predhodno prejete in na kasnejše obdobje nanašajoče se odločbe, vendar ne ve, ali bi to sploh bilo možno. Sodišču predlaga tudi vložitev zahteve za oceno ustavnosti zakonov, na podlagi katerih je bil tožnik postavljen v takšen različen status na prisilen način in na podlagi katerih je obremenjen s prispevki, ki presegajo njegove dejanske prihodke. Tožnik je naknadno vložil še eno vlogo, v kateri svoje tožbene ugovore ponavlja in dodatno argumentira.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da davčni postopek ni kaznovalne narave, zato so očitki, da je nesuspenzivnost pritožbe zoper izpodbijano odločbo povzročila kršitev domneve nedolžnosti, neutemeljeni. Domneva nedolžnosti je kazenskopravno ustavno jamstvo, ki se v tem postopku ne varuje. Nesuspenzivnost je na mestu tudi zaradi varovanja javne koristi, saj prispevki tvorijo pomemben fiskalni prihodek in bi njihov izpad pomenil težke posledice za uresničevanje nalog države. Tudi očitana kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je lahko zagrešena le v sodnem postopku, ne pa v upravnem. Postopek tudi ni trajal šestdeset mesecev, temveč je bila tožniku v zakonsko predvidenih okvirih in ob upoštevanju zastaralnih rokov odmerjena v preteklosti nastala obveznost. Izdaja odločb za nazaj pa izhaja iz dejstva, da tožnik ni izpolnil svojih zakonskih dolžnosti obračuna in plačila prispevkov v zakonskih rokih. Tožnik bi lahko ugovore, ki jih naslavlja na ZPIZ in ZZZS učinkovito uveljavljal kvečjemu pred tema zavodoma in te ne morebijo biti predmet tega upravnega spora. Navedbe o položaju tožnikove družbe niso relevantne, saj se družbi obveznosti ne nalagajo, pa tudi status zavarovanca ni vezan na doseganje dohodkov. Toženka tudi ponovno navaja, da nepoznavanje prava škoduje, tožnik pa, če česa ni razumel, bi lahko ravnal tudi samoiniciativno in poskrbel za zavarovanje svojih pravic in koristi.

5. Tožba je utemeljena.

6. Z izpodbijano odločbo so bili tožniku obračunani in v plačilo naloženi prispevki zavarovanca (za obvezno zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in starševsko varstvo) in delodajalca (za obvezno zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni) za socialno varnost ter pripadajoče obresti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je temelj tožnikove plačilne obveznosti osnovan na podatkih uradne evidence davčnega organa, ki kažejo, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in poslovodja v gospodarski družbi v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1 in 16. členom ZPIZ-2. Materialnopravne podlage, na katere se v utemeljitev tožnikove plačilne obveznosti v svojih obrazložitvah sklicujeta prvostopenjski in drugostopenjski davčni organ, so zakoni, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in družinske prejemke, prispevke za socialno varnost, ter ZDavP-2.

7. Četudi tožnik ne osporava, da je bil v relevantnem obdobju poslovodja in družbenik v družbi A. d.o.o., pa se protivi ugotovitvi davčnega organa, da je bil v posledici tega pravnoveljavno vključen v obvezno zavarovanje. Zatrjuje, da ni podpisal odjav iz zavarovanja po predhodnem statusu in prijav v zavarovanje po relevantni zavarovalni podlagi, da je bil v zavarovalno podlago pahnjen, brez da bi bil s tem seznanjen, torej neprostovoljno, in tudi brez zavedanja o pomenu in posledicah takšnega zavarovalnega statusa. Ob tako spornem temelju tožnikove plačilne obveznosti, tj. ob spornosti samega nastanka zavarovalnega razmerja, pa bi davčni organ moral dejstva v zvezi s to, za odločitev bistveno, okoliščino popolnoma ugotoviti. Po presoji sodišča ima tozadevno prav tožnik, ki izpodbija zgolj na podlagi evidence davčnega organa v tej zvezi ugotovljeno dejansko stanje.

8. Tožbene navedbe so utemeljene tudi glede uveljavljane procesne kršitve v zvezi z izvedbo dokaza z vpogledom v oz. izpisom iz uradne evidence davčnega organa. Tožnik trdi, da mu ta evidenca ni bila dostavljena, česar toženka ne prereka. Glede na to, da je bil pri izdaji izpodbijane odločbe to ključen in hkrati tudi edini dokaz, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba glede temelja tožnikove obveznosti, bi bilo seveda treba tožniku omogočiti seznanitev s tem dokazom in prisostvovanje pri njegovi izvedbi ter mu o tem dati možnost izjave, še zlasti glede na to, da tožnik temelj svoje obveznosti osporava. Sodišče v tej zvezi še pripominja, da izpodbijana odločba navaja, da iz uradne evidence davčnega organa izhaja, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje za prispevke za socialno varnost v skladu zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1 in 16. členom ZPIZ-2), niso pa opisane okoliščine, na podlagi katerih se ugotavlja temelj (zavarovalno razmerje) za preostale prispevke, ki se tožniku nalagajo (za obvezno zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni), pri čemer glede prispevkov za primer brezposelnosti niti ni navedena pravna podlaga (upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da Zakon o urejanju trga dela v 54. členu med zavarovalnimi podlagami niti ne navaja primera družbenikov, ki so hkrati poslovodje družb, če niso zavarovane na drugi podlagi), zato se izpodbijane odločbe v tem delu niti ne da preizkusiti.

9. Prav pa daje sodišče tožniku tudi glede tega, da je bil prikrajšan za uveljavljanje svojih ugovorov v postopkih pred nosilci zavarovanj (ZPIZ, ZZZS idr.), saj bi tožnik, ob upoštevanju pravil o predhodnih vprašanjih iz 147. člena in naslednjih Zakona o splošnem upravnem postopku ter ob upoštevanju področnih predpisov o ugotavljanju zavarovalnih razmerij in lastnosti zavarovancev, če bi bili v zvezi s temeljem tožnikove obveznosti plačila prispevkov izdani pravni akti, lahko imel možnost vlaganja pravnih sredstev in sodnega varstva pred specializiranim sodiščem zoper le-te. Tožena stranka niti v izpodbijani odločbi niti v drugostopenjski odločbi ne navaja, da bi takšni strani akti s strani nosilcev zavarovanj oz. drugih pristojni oseb bili izdani; še več, v odgovoru na tožbo celo sama navaja, da bi tožnik lahko svoje ugovore lahko uveljavljal kvečjemu pred ZPIZ in ZZZS, ne pa v tem upravnem sporu. Vendar pa ima po presoji sodišča tozadevno prav tožnik, saj ob odsotnosti pravnih aktov o temelju tožnikove obveznosti, izdanih s strani nosilcev zavarovanj, tožnik seveda svojih tozadevnih ugovorov ni imel možnosti uveljavljati prej, temveč jih upravičeno uveljavlja šele sedaj, ko je toženka z izpodbijano odločbo odločila o vsem: o temelju tožnikove obveznosti, o njeni višini in še o naložitvi v plačilo.

10. Ker po navedenem v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka in dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v ponovnem postopku popolno ugotovi relevantno dejansko stanje ob ustreznem upoštevanju pravil o reševanju predhodnih vprašanj, tožnika seznani z bistvenimi okoliščinami in mu omogoči izjavo ter v zadevi izda ustrezno obrazloženo odločbo.

11. Tožnik stroškov postopka ne priglaša.

12. Sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 15, 15/2
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 16
Zakon o prispevkih za socialno varnost (1996) - ZPSV - člen 4, 6
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 147

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4ODc1