<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 430/2019-7

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.430.2019.7
Evidenčna številka:UP00033599
Datum odločbe:25.02.2020
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič (preds.), Bojana Prezelj Trampuž (poroč.), Lara Bartenjev
Področje:DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:davčna izvršba - rubež denarnih sredstev - izpodbijanje izvršilnega naslova - odločba o prekršku - neplačana globa za prekršek - zastaranje - zastaralni rok

Jedro

V upravnem sporu tožnik izvršilnih naslovov ne more izpodbijati, ker sta postala izvršljiva dne 3. 7. 2010 (sodba Okrajnega sodišča v Brežicah) oz. dne 9. 9. 2013 (sklep Carinskega urada). Prvostopenjski organ tako v postopku davčne izvršbe ni pristojen preverjati vročitve izvršilnega naslova tožniku in posledično izvršljivost le-tega, temveč ima zgolj pristojnost, da na podlagi izvršilnega naslova, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti (kar pomeni, da je bil tožniku vročen in je imel možnost seznanitve z njim), začne za obveznost, ki ni bila plačana v predpisanem roku, davčno izvršbo.

Izvrševanje izrečenih stroškov postopka se je začelo s sklepom o davčni izvršbi z dne 12. 1. 2011, torej pred potekom dveletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 44. člena ZP-1, ter nadaljevalo s sklepom o davčni izvršbi z dne 5. 9. 2013. Izpodbijani sklep je bil tako izdan pred potekom zastaralnih rokov za dokončanje pravočasno začete izvršbe po določbah ZDavP-2, na katere napotuje četrti odstavek 44. člena ZP-1. Relativno zastaranje pravice do izterjave pretrga oz. prekine vsako dejanje, namenjeno izterjavi, kar sklep o davčni izvršbi nedvomno je.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ sklenil, da je tožnik dolžan plačati stroške postopka v znesku 614,27 EUR, stroške davčne izvršbe v znesku 25,00 EUR in stroške izdaje izpodbijanega sklepa v znesku 10,00 EUR. Obveznosti temeljijo na izvršilnih naslovih: odločbi PR0000069/2010 z dne 12. 5. 2010, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Brežicah in ki je postala izvršljiva dne 3. 7. 2010, ter sklepu DT 4933-87660/2013-3 z dne 5. 9. 2013, ki ga je izdala Finančna uprava Republike Slovenije, in ki je postal izvršljiv dne 9. 9. 2013. Izvršba se opravi z rubežem denarnih prejemkov, ki jih tožnik prejema pri delodajalcu oziroma izplačevalcu A. d.o.o. Navedeno izvršbo davčni organ opravlja na podlagi 156. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Iz rubeža so na podlagi drugega odstavka 162. člena ZDavP-2 izvzeta denarna sredstva iz naslova prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe po 159. členu istega zakona. Prav tako pri rubežu veljajo omejitve iz 160. člena ZDavP-2.

2. Drugostopenjski organ je odločil, da se izpodbijani sklep v 1. točki v drugem odstavku v 1. alineji izreka spremeni tako, da se izvršilni naslov pravilno glasi „sodba“ in v 1. točki v drugem odstavku v 2. alineji izreka v navedbi izdajatelja izvršilnega naslova tako, da se pravilno glasi „Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Murska Sobota“. V preostalem delu je izpodbijani sklep potrdil in pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi drugostopenjski organ navaja določbe ZDavP-2 ter ugotovitev, da izpodbijani sklep vsebuje sestavine iz 151. člena ZDavP-2, zaradi nepravilno navedenega izvršilnega naslova in izdajatelja le-tega, pa je bilo treba skladno z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) spremeniti izrek izpodbijanega sklepa. V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Glede navedbe tožnika, da izvršilnega naslova ni prejel, je drugostopenjski organ pojasnil, da skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2, s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, davčni organ pa tudi ni pristojen preverjati vročitev izvršilnega naslova tožniku in posledično izvršljivost le-tega. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe. V zvezi z zastaranjem je drugostopenjski organ pojasnil, da se po določbi 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrečene sankcije za prekršek ne smejo izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, po vsakem pretrganju pa začne teči znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (tretji odstavek 44. člena ZP-1). ZP-1 v četrtem odstavku 44. člena določa, da globe, odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. Navedena določba je bila vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1H), ki je začel veljati dne 13. 6. 2013 in ki je v prehodnih določbah (30. člen) določil, da se novi četrti odstavek 44. člena uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene. ZP-1 v 44. členu torej določa zgolj rok za začetek postopka izvršbe, v kolikor je ta začeta pravočasno, pa glede samega dokončanja napotuje na uporabo določb ZDavP-2. Ta pa v 125. členu določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, ne glede na navedeno pa davčna obveznost v vsakem primeru preneha, ko poteče deset let (126. člen ZDavP-2). Izterjava predmetne terjatve se je začela z izdajo sklepa o davčni izvršbi DT 42913-07463/2011-1 (03022-11) z dne 12. 1. 2011, nadaljevala s sklepom o davčni izvršbi DT 4933-87660/2013-3 z dne 5. 9. 2013 ter nato z izpodbijanim sklepom. Pritožbene navedbe glede zastaranja tako niso utemeljene. Prvostopni organ je ravnal pravilno in zakonito tudi, ko je terjal stroške davčne izvršbe v višini 10,00 EUR za izdajo izpodbijanega sklepa, za kar je imel podlago v določbi prvega odstavka 152. člena ZDavP-2.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi navaja, da ne bi smel biti izdan, toženka pa tudi ne bi smela spremeniti prvostopenjskega sklepa na način, kot je to storila. Toženka bi morala izpodbijani sklep zgolj razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje, ne pa sama spreminjati odločbe v bistvenih okoliščinah. Prav tako ni sprejemljivo, da tožnik ob sklepu o izvršbi ni prejel izvršilnih naslovov, s katerimi bi se na ta način lahko seznanil in na njih po potrebi odreagiral. Toženka tudi ni ravnala pravilno, ko je zavrnila ugovor zastaranja. Svojo odločitev utemeljuje s sklicevanjem na besedilo 44. člena ZP-1, ki pa ga interpretira povsem napačno in v tožnikovo škodo. Tožnik je prepričan, da določila 44. člena ZP-1 ne govorijo zgolj o začetku izvrševanja sankcij, pač pa določajo tudi absolutno obdobje v okviru katerega je izvršitev sankcije še dopustna in sprejemljiva, pri tem pa je treba upoštevati določila ZP-1, ki je veljal v času storitve prekrška. Tako je kvečjemu treba upoštevati 44. člen ZP-1, brez četrtega odstavka, ki glede izterjave globe napotuje na uporabo predpisov, ki urejajo davčno izvršbo. Tudi prehodna določba, na katero se sklicuje tožena stranka ne more retroaktivno spreminjati tožnikovega položaja, sicer bi prišlo do kršitve prepovedi retroaktivnosti. Po mnenju tožnika je vsak sklep o davčni izvršbi treba gledati samostojno, saj ne gre za enoten postopek davčne izvršbe in ni mogoče upoštevati sklepov o izvršbi iz leta 2011 oz. 2013, pač pa le konkretni izpodbijani sklep. Četudi bi se upoštevalo stališče toženke, da je bil prvi sklep o izvršbi izdan dne 12. 1. 2011, drugi sklep pa dne 5. 9. 2013, sta do izdaje izpodbijanega sklepa minili dve leti (relativni zastaralni rok), kot tudi štiri leta (absolutni zastaralni rok). Zastaranje sicer res pretrga vsako dejanje organa in po vsakem pretrganju le-to začne teči znova, vendar pa se ne sme (znova) začeti izvrševati po preteku štirih let. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih ter predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je pravna podlaga odločitve pravilno navedena in obrazložena v razlogih izpodbijanega sklepa, iz katerih izhaja tudi ugotovljeno relevantno dejansko stanje. V obravnavanem primeru gre za izvršbo na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah PR 69/2010 z dne 12. 5. 2010, s katero so bili tožniku naloženi v plačilo stroški postopka v znesku 614,27 EUR, in sklepa Carinskega urada DT 4933-87660/2013-3 z dne 5. 9. 2013, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo stroška davčne izvršbe. Po določbi 146. člena ZDavP-2 je v primerih, kadar se na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero te obveznosti. V upravnem sporu tožnik izvršilnih naslovov ne more izpodbijati, ker sta postala izvršljiva dne 3. 7. 2010 (sodba Okrajnega sodišča v Brežicah) oz. dne 9. 9. 2013 (sklep Carinskega urada). Prvostopenjski organ tako v postopku davčne izvršbe ni pristojen preverjati vročitve izvršilnega naslova tožniku in posledično izvršljivost le-tega, temveč ima zgolj pristojnost, da na podlagi izvršilnega naslova, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti (kar pomeni, da je bil tožniku vročen in je imel možnost seznanitve z njim), začne za obveznost, ki ni bila plačana v predpisanem roku, davčno izvršbo.

7. Glede poprave izpodbijanega sklepa se toženka v obrazložitvi odločbe pravilno sklicuje na določilo 251. člena ZUP. S tem, ko je toženka popravila izrek izpodbijanega sklepa tako, da vsebuje pravilno navedbo izvršilnega naslova in organa, ki je izdal izvršilni naslov, toženka ni spremenila odločitve v škodo tožnika, saj obveznost, ki je predmet izvršilnega postopka, ostaja nespremenjena.

8. V zvezi z ugovorom zastaranja sodišče pojasnjuje, da se po določbi 44. člena ZP-1 izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (prvi odstavek). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (tretji odstavek). Četrti odstavek 44. člena ZP-1 pa določa, da že začetega izvrševanja (ta mora biti začet po prvem in tretjem odstavku 44. člena ZP-1) ni mogoče več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. To pomeni, da ta zakonska določba glede zastaralnih rokov že pravočasno začete izvršbe, napotuje na uporabo ZDavP-2. Ta pa določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (tretji odstavek 125. člen ZDavP-2) oziroma v desetih letih, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

9. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi moral davčni organ uporabiti določbe 44. člena ZP-1, veljavnega v času storitve prekrška, ter da naj bi bilo z uporabo ZP-1H, ki je dodal še četrti odstavek, kršeno načelo prepovedi retroaktivne uporabe pravnih predpisov. V petem odstavku 30. člena ZP-1H (Dokončanje postopkov o prekrških) je namreč določeno, da se določba novega četrtega odstavka 44. člena zakona uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene. To pomeni, da je sam ZP-1H, ki je začel veljati 14. 6. 2013, v tem členu določil veljavnost določbe novega četrtega odstavka 44. člena ZP-1, ki je bil tako v obravnavani zadevi pravilno uporabljen.

10. Upoštevaje zgoraj navedeno, glede na datum izvršljivosti izvršilnega naslova (3. 7. 2010), ki ga skladno s podatki upravnih spisov navaja toženka, je ugovor zastaranja neutemeljen. Izvrševanje izrečenih stroškov postopka se je namreč začelo s sklepom o davčni izvršbi DT 42913-07463/2011-1 (03022-11) z dne 12. 1. 2011, torej pred potekom dveletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 44. člena ZP-1, ter nadaljevalo s sklepom o davčni izvršbi DT 4933-87660/2013-3 z dne 5. 9. 2013. Izpodbijani sklep pa je bil tako izdan pred potekom zastaralnih rokov za dokončanje pravočasno začete izvršbe po določbah ZDavP-2, na katere napotuje četrti odstavek 44. člena ZP-1. Ob tem sodišče pojasnjuje, da relativno zastaranje pravice do izterjave pretrga oz. prekine vsako dejanje, namenjeno izterjavi, kar sklep o davčni izvršbi nedvomno je. Iz tega sledi, da je neutemeljena navedba tožnika, da je treba vsak sklep o davčni izvršbi gledati samostojno, saj ne gre za nov postopek, ampak le za nadaljevanje do tedaj neuspešne izvršbe.

11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe neutemeljene. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi, zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 125, 125/3, 126, 126/6, 156, 157, 157/7
Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 44, 44/1, 44/3, 44/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4MDYz