UPRS Sodba I U 1752/2018-13

Jedro

Ponovna presoja drugostopenjskega organa, ki je hkrati tudi nadzorstveni organ (organ, ki odloča o zahtevi predlagatelja za odpravo oz. razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), ni dopustna. Odločanje slednjega o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe, je izključena, če je o pritožbi ali drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal in to odločbo presodil kot zakonito. Pritožbeni organ kot nadzorstveni organ namreč ne more nadzirati samega sebe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) zavrglo tožnikov predlog za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica DT 42914-38/2012-35 (11-3201-05) z dne 18. 9. 2013 (v nadaljevanju predmetni sklep o davčni izvršbi) po nadzorstveni pravici.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil predmet postopka obravnava tožnikovega predloga za odpravo odločbe Davčnega urada Nova Gorica z dne 18. 9. 2013. Prvostopenjski organ je 18. 9. 2013 na podlagi 175. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izdal odločbo, s katero je dolžniku davčne dolžnice A.A. (dolžničinemu dolžniku) naložil, da mora v roku 15 dni od prejema odločbe plačati neporavnani dolg po sklepu o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 16. 11. 2012. Tožnik v predmetnem predlogu pojasnjuje ključna dejstva in sicer, da je izpodbijani akt izdan na podlagi napačnih podatkov, ki jih je davčnemu organu posredovala davčna dolžnica A.A. glede obsega njenega premoženja. Po teh podatkih naj bi 16. 11. 2012 imela zoper tožnika terjatev iz naslova zemljiškega dolga. Ker tožnik zarubljenega zneska terjatve (225.498,70 EUR) ni plačal po sklepu, je prvostopenjski organ 18. 9. 2013 izdal odločbo, s katero mu je naložil v plačilo navedeni znesek pod pretnjo prisilne izterjave. Tožnik nadalje v predlogu navaja, da je 6. 11. 2017 izvedel, da je davčna dolžnica terjatev, ki jo je imela do tožnika 20. 3. 2012 skupaj z zemljiškim pismom prenesla na tretjo osebo. Tako v trenutku izdaje sklepa o davčni izvršbi ni bila več imetnica terjatve do tožnika, prvostopenjski organ pa je to terjatev nezakonito in napačno zarubil (pravilno - neuspešno poskušal zarubiti), saj tedaj zemljiški dolg ni več pripadal tožnici. Poleg tega navaja, da je bil postopek izveden nezakonito, kar pojasni. Sklicuje se na 88. člen ZDavP-2. Prvostopenjski organ pri izdaji navedenih aktov ni upošteval bistvenih dejstev, ker zanje ni vedel. Ta dejstva so obstajala že v času odločanja (da davčna dolžnica A.A. ni bila več imetnica zemljiškega pisma), kar davčni organ ni vedel. S tem utemeljuje predlog za odpravo oz. razveljavitev izpodbijane odločbe po nadzorstveni pravici. Navedeno predstavlja kršitev materialnega prava, zaradi katere mora pritožbeni organ sklep o davčni izvršbi in izpodbijano odločbo po nadzorstveni pravici odpraviti. Slednje je edino učinkovito pravno sredstvo v obravnavani zadevi.

3. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ 16. 11. 2012 izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika DT 42914-38/2012-11 (11-3201-05), s katerim je zarubil denarno terjatev davčne dolžnice (A.A.), ki jo ima do svojega dolžnika - B.B. (v postopku davčne izvršbe - dolžnikov dolžnik oz. v tem postopku predlagatelj) na podlagi pogodbe SV 977/08 z dne 15. 10. 2008 (posojilna in zastavna pogodba v notarskem zapisu) v znesku 255.498,70 EUR z zapadlostjo 15. 9. 2013. Z navedenim sklepom je davčni organ davčnemu dolžniku naložil, da mora zarubljeno terjatev plačati na naveden podračun, sicer bo znesek na podlagi 175. člena ZDavP-2 prisilno izterjan. Ker dolžničin dolžnik ni ravnal v skladu z navedenim sklepom o davčni izvršbi, je prvostopenjski organ 18. 9. 2013 izdal odločbo na podlagi 179. člena ZDavP-2, s katero je dolžničinemu dolžniku naložil, da mora v roku 15 dni po prejemu te odločbe plačati neporavnani dolg po sklepu o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 16. 11. 2012. Tožnik je 9. 10. 2013 z vlogo ugovarjal. To vlogo tožnika je davčni organ zavrnil s sklepom DT 42916-80/2013,4 (11-3001-01) z dne 27. 5. 2014, kar je pritožbeni organ potrdil s svojo odločbo z dne 27. 2. 2016. V upravnem sporu je Upravno sodišče RS 7. 6. 2016 s sodbo I U 580/2015-9 tožbi ugodilo in sklep prvostopenjskega organa z dne 27. 5. 2014 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovnem postopku je po dopolnitvi postopka prvostopenjski organ zadevo odstopil pritožbenemu organu, ki je z odločbo DT-499-29-742/2016-2 z dne 25. 4. 2017 pritožbo zoper odločbo z dne 18. 9. 2013 zavrnil. V upravnem sporu je nato Upravno sodišče RS tožnikovo tožbo 12. 6. 2018 zavrnilo s sodbo I U 1226/2017-12.

4. Na podlagi 88. člena ZDavP-2 davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek: 1. če jo je izdal stvarno nepristojen organ; 2. če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena. Odmerno odločbo lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon. Opredelitev odmerne odločbe vsebuje 65. člen ZDavP-2, katerega vsebino navaja. Iz 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izhaja, da lahko odločbo po nadzorstveni pravici odpravi ali razveljavi organ druge stopnje. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 29/2016 pa izhaja pravilna razlaga določbe 88. člena ZDavP-2 in sicer, da mora biti kršitev materialnega prava očitna, to je, da jo je moč ugotoviti neposredno na podlagi dejanskega stanja, ki izhaja iz odločbe in ne šele posredno, po preverjanju pravilnosti. Po povedanem morajo biti za odločanje organa po nadzorstveni pravici podani naslednji pogoji: izpodbija se odločba, izdana v upravnem postopku, v davčnem postopku pa se v skladu z 88. členom ZDavP-2 lahko izpodbija le odmerna odločba. Pogoje je tudi, da obstaja zakoniti razlog za odločanje po nadzorstveni pravici ter, da še ni pretekel zakonsko predpisani rok.

5. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v obravnavanem primeru na odločbo, katere odpravo po nadzorstveni pravici želi, že vložil pritožbo, o kateri je pritožbeni organ v ponovnem postopku že odločil in pritožbo zavrnil. Tožnik je zoper to odločbo vložil tudi tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo z dne 12. 6. 2018 tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V primeru, ko je pritožbeni organ že odločal o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil ter izpodbijano odločbo presodil kot zakonito, v okviru rednega pravnega sredstva ne more drugače presoditi. S presojo pritožbe je bila predlagateljeva pravica do presoje zakonitosti izčrpana (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012). Pritožbeni organ glede na citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS navaja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni formalni pogoji za obravnavo predmetnega predloga tožnika za odpravo odločbe z dne 18. 9. 2013 po nadzorstveni pravici, saj je pritožbeni organ že odločal o pritožbi zoper to odločbo in pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Odločitev je tudi potrdilo Upravno sodišče RS. Zato je davčni organ obravnavani tožnikov predlog za odpravo odločbe z dne 18. 9. 2013 po nadzorstveni pravici kot nedovoljen zavrgel.

6. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo in ugovarja, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, kršena določila postopka ter napačno ugotovljeno dejansko stanje, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. V tožbi uvodoma tožnik podaja kratko ozadje zadeve. Republika Slovenija je v danem primeru upnica tretje osebe (A.A.) in izterjuje domnevno terjatev A.A. do tožnika. Ta terjatev pa ni bila zarubljena po zakonitem postopku. Tožnik je kasneje izvedel, da Republika Slovenija terjatve A.A. ni mogla zarubiti, saj v času rubeža A.A. ni bila več imetnica te terjatve. Tožnik in A.A. sta 15. 10. 2008 sklenila posojilno pogodbo za 550.000,00 EUR ter sporazum o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičninah v lasti tožnika, ki jih navaja. V letu 2011 sta A.A. in tožnik prenovila neodplačano predmetno posojilo v zemljiški dolg, kar je bilo vknjiženo v zemljiško knjigo in izdano zemljiško pismo, katerega prva imetnica je bila A.A.. Zoper A.A. je DURS vodil več izvršilnih postopkov. Tožnik pa ni vedel, da A.A. v trenutku izdaje predmetnega sklepa o davčni izvršbi ni bila več imetnica zemljiškega pisma in s tem tudi ne terjatve, ki je inkorporirana v njem. Republika Slovenija pa terjatve tudi ni zarubila na predpisan način, ki velja za orderske vrednostne papirje. Tožnik ni imel možnosti, da bi te svoje ugovore uveljavljal že prej s pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo. Dne 18. 9. 2013 je davčni organ zaradi neplačila domnevno zarubljene terjatve iz zemljiškega pisma izdal davčno odločbo DT 42914-38/2012-35 (11-3201-05) - v nadaljevanju davčna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov za predmetni sklep o davčni izvršbi. Po mnenju tožnika je izpodbijani sklep nezakonit, saj v obravnavanem primeru ni bilo spoštovano stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe X Ips 106/2012, kar pojasni. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-6/13. Ker v trenutku izdaje predmetnega sklepa o davčni izvršbi, s katerim je Republika Slovenija domnevno zarubila del terjatve, vsebovane v zemljiškem pismu, po povedanem davčna dolžnica A.A. 16. 11. 2012 ni bila več imetnica terjatve, ki je bila predmet citiranega rubeža. Tako je že na prvi pogled očitno, da je izključena možnost, da bi na premoženju, ki ni več pripadalo davčni dolžnici A.A. sploh lahko opravljali kakršnokoli izvršbo. Teh dejstev pa tudi ni presojalo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ in tudi ne Upravno sodišče RS in tako ni ovire za njihovo presojo.

7. Tožnik v nadaljevanju navaja kršitve materialnega prava v predmetni zadevi, ki so vidne že na prvi pogled. Tožnikov pravni položaj kot dolžnika se zaradi spremembe upnika ne sme poslabšati, kar pojasni in se sklicuje na prvi odstavek 108. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po mnenju tožnika s tem, ko Republike Slovenija davčno odločbo uporablja kot izvršilni naslov, ji sama priznava pravno naravo odmerne odločbe v smislu ZDavP-2. Tožnik meni, da je bil rubež terjatve iz zemljiškega pisma opravljen nezakonito, saj ni bilo upoštevano dejstvo, da je bila 6. 4. 2011 v zemljiški knjigi vknjižena sprememba predmetne hipoteke v zemljiški dolg in je tako od tedaj terjatev iz naslova posojilne pogodbe inkorporirana v vrednostni papir po odredbi - zemljiško pismo. Od tega dne dalje terjatve iz posojilne pogodbe ni mogoče drugače prenesti kot s prenosom zemljiškega pisma. S tem v zvezi navaja drugi odstavek 188. člena SPZ in prvi odstavek 108. člena ZIZ. Edini zakoniti način za rubež terjatve iz ordrskega vrednostnega papirja (zemljiško pismo) je indosament. Navedeno velja tudi za Republiko Slovenijo. Davčni organ pa je rubež opravil na način, ki ni skladen z navedenim materialnim pravom, kar podrobneje pojasni. Davčni organ pa je tudi spregledal, da tožnik kot dolžnik terjatve iz vrednostnega papirja po odredbi (zemljiškega pisma) ne more vedeti, kdo je njegov upravičen imetnik, dokler se ta ne izkaže s predložitvijo zemljiškega pisma z izkazano nepretrgano verigo indosamentov. Glede na navedeno v zadevi s tem v zvezi tožnik sploh ni mogel ugovarjati. Z davčno odločbo je Republika Slovenija po mnenju tožnika ustvarila novo terjatev, kar pojasni na strani 8 tožbe. V konkretnem primeru je Republika Slovenija neupravičeno dobila dodatno terjatev do tožnika v višini 225.498,70 EUR. Poleg navedenega pa je davčni organ zarubil še nedospelo terjatev, saj ob izdaji predmetnega sklepa o davčni izvršbi zemljiški dolg še ni dospel v plačilo. Tako se tožnik sklicuje na drugi odstavek 174. člena ZDavP-2. V zemljiški knjigi je na predmetnih nepremičninah zaznamovan zemljiški dolg z zapadlostjo 15. 9. 2013 in je bilo tako materialno pravo napačno uporabljeno.

8. Sklepno tožnik v tožbi navaja, da je Republika Slovenija tožniku odrekla vsebinsko presojo z navedbo, da formalni pogoji za uporabo predlaganega izrednega pravnega sredstva niso podani, kar ne drži. Po mnenju tožnika je davčna odločba odmerna odločba v smislu ZDavP-2, saj jo je Republika Slovenija uporabila kot izvršilni naslov za izterjavo domnevno zarubljene terjatve davčne dolžnice A.A. in sedaj ne more trditi, da ne gre za odmerno odločbo. Tožnik meni, da je podan razlog za odpravo po nadzorstveni pravici glede na v tožbi navedene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. S tem bi se tudi zagotovila zakonitost delovanja Republike Slovenije ter spoštovanje pravnega reda. V predmetni zadevi gre namreč za grob poseg Republike Slovenije v pravni položaj posameznika. Poleg navedenega tudi še ni potekel predpisan rok za odpravo po nadzorstveni pravici. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter tožniku tudi prisodi povračilo stroškov postopka po odmeri sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

9. Toženka je v odgovoru na tožno vztraja pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih ter sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je v zadevi odločala sodnica posameznica, ker tožnik izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit, utemeljen s pravilnimi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

13. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je toženka z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavrgla tožnikov predlog za odpravo predmetne odločbe (odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica DT 42914-38/2012-35 (11-3201-05) z dne 18. 9. 2013) po nadzorstveni pravici. Za odločitev v predmetni zadevi je relevantno (pravno) vprašanje, ali je odprava odločbe po nadzorstveni pravici dopustna, če je organ, ki je pristojen za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil.

14. Tožnik je v obravnavani zadevi vložil zahtevo za odpravo po nadzorstveni pravici, med drugim tudi odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica DT 42914-38/2012-35 (11-3201-05) z dne 18. 9. 2013. Odločanje po nadzorstveni pravici pa pomeni hierarhični nadzor višjega (drugostopenjskega organa) nad zakonitostjo prvostopenjske upravne odločbe, ki jo je izdal nižji (prvostopenjski) organ (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012).

15. V skladu z določbo 88. člen ZDavP-2, ki ureja odpravo in razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici, davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek: 1. če jo je izdal stvarno nepristojen organ; 2. če je bila o isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena (prvi odstavek). Odmerno odločbo lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila vročena zavezancu, če je bil z njo prekršen materialni zakon (drugi odstavek). Glede na predhodno navedeno opredelitev odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici predstavlja izredno pravno sredstvo davčnega organa, s katerim lahko odpravi, razveljavi ali spremeni odmerno odločbo.

16. Tožnik v tožbi pretežno ugovarja nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki sicer načelno lahko pripelje tudi do kršitve materialnega zakona, vendar odprava odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne predstavlja kršitve materialnega zakona in tako ni mogoča.

17. V skladu z določbo prvega odstavka 129. člena ZUP je v obravnavani zadevi pritožbeni organ tožnikovo zahtevo za odpravo predmetnega sklepa o davčni izvršbi preizkusil in jo z izpodbijanim sklepom po presoji sodišča pravilno zavrgel. Tudi po mnenju sodišča pogoji za odločanje po nadzorstveni pravici v obravnavanem primeru niso izpolnjeni (88. člen ZDavP-2).

18. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je prvostopenjski organ 16. 11. 2012 izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika DT 42914-38/2012-11 (11-3201-05), s katerim je zarubil denarno terjatev davčne dolžnice (A.A.), ki jo ima do dolžnika, torej do tožnika B.B. na podlagi posojilne in zastavne pogodbe SV 977/08 z dne 15. 10. 2008 v notarskem zapisu v znesku 255.498,70 EUR z zapadlostjo 15. 9. 2013. Z navedenim sklepom je davčni organ dolžničinemu dolžniku naložil, da mora zarubljeno terjatev plačati na naveden podračun, sicer bo znesek na podlagi 175. člena ZDavP-2 prisilno izterjan. Ker dolžničin dolžnik ni ravnal v skladu z navedenim sklepom o davčni izvršbi, je prvostopenjski organ 18. 9. 2013 izdal odločbo na podlagi 179. člena ZDavP-2, s katero je dolžničinemu dolžniku naložil, da mora v roku 15 dni po prejemu te odločbe plačati neporavnani dolg po sklepu o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 16. 11. 2012. Tožnik je 9. 10. 2013 ugovarjal v vlogi, ki jo je davčni organ zavrnil s sklepom DT 42916-80/2013-4 (11-3001-01) z dne 27. 5. 2014, kar je pritožbeni organ potrdil z odločbo z dne 27. 2. 2016. V upravnem sporu je 7. 6. 2016 Upravno sodišče RS s sodbo I U 580/2015-9 tožbi ugodilo in sklep prvostopenjskega organa DT 42916-80/2013-4 (11-3001-01) z dne 27. 5. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovnem postopku je po dopolnitvi postopka prvostopenjski organ zadevo odstopil pritožbenemu organu, ki je z odločbo DT-499-29-742/2016-2 z dne 25. 4. 2017 tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 18. 9. 2013 zavrnil. V upravnem sporu je 12. 6. 2018 Upravno sodišča RS tožnikovo tožbo s sodbo I U 1226/2017-12 zavrnilo. Iz navedenega po presoji sodišča nesporno izhaja, da je tožnik v okviru rednih pravnih sredstev že izkoristil svojo pravico do pritožbe zoper obravnavano odločbo, zoper katero sedaj vlaga izredno pravno sredstvo, to je odpravo oz. razveljavitev po nadzorstveni pravici. Kot je to pravilno navedla že toženka, to izredno pravno sredstvo ni dopustno uporabiti v primeru, če je pristojni organ že odločal o pritožbi. Po povedanem razveljavitev oz. sprememba odločbe po nadzorstveni pravici ni dopustna, če je pristojni organ pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012. Ponovna presoja drugostopenjskega organa, ki je hkrati tudi nadzorstveni organ (organ, ki odloča o zahtevi predlagatelja za odpravo oz. razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), ni dopustna. Odločanje slednjega o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe, je izključena, če je o pritožbi ali drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal in to odločbo presodil kot zakonito. Pritožbeni organ kot nadzorstveni organ namreč ne more nadzirati samega sebe. Povedano drugače, nadzorstveni organ ne nadzira zakonitosti svojih izdanih konkretnih posamičnih aktov in stališč sprejetih v njih, saj ne nadzira samega sebe. Drugačna situacija pa bi bila, če zavezanec še ne bi vložil pritožbe ali pa bi bila ta zavržena (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 380(2012 z dne 12. 9. 2012). Po predhodno navedenem je po presoji sodišča pravilno stališče toženke, da je ponovna presoja drugostopenjskega davčnega organa, ki je hkrati tudi nadzorstveni organ (276. člen ZUP) o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe izključena, če je sam o pritožbi oz. drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal in jo presodil kot zakonito.

19. Po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu toženka pravilno in celovito navaja relevantne zakonske predpise in ustaljeno sodno prakso v zvezi z odločanjem po nadzorstveni pravici, ter pri tem pravilno zaključi, da gre tako po določbah ZUP, kot po določbah ZDavP-2 za izredno pravno sredstvo, ki ga ni mogoče uporabiti, če je predlagatelj že izkoristil pravico do pritožbe in je pritožbeni organ v okviru rednih pravnih sredstev o pritožbi že odločil. Čeprav zakon odprave odločbe, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena kot zakonita, izrecno ne izključuje, je ob upoštevanju sistema pravnih sredstev stališče, ki ga je v izpodbijanem sklepu zavzela tožena stranka, po presoji sodišča pravilno.

20. Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče ni našlo očitanih kršitev pravil postopka ter tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno in sicer, da tožnik z obravnavanim predlogom zahteva odpravo po nadzorstveni pravici predmetnega sklepa o davčni izvršbi in ker je v predmetni zadevi sporno pravno vprašanje. V obravnavanem primeru gre za vprašanje pravilne razlage materialnega prava in sicer 88. člena ZDavP-2.

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 523/2014
• UPRS sodba I U 862/2014
• UPRS sodba III U 215/2015