UPRS Sodba I U 664/2018-10

Jedro

Po določbah ZUP mora biti odločba obrazložena (prvi odstavek 214. člena ZUP). Če ni, je to dopusten razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. Pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče nadomestiti s pojasnjevanjem odločitve v odgovoru na tožbo, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je tudi predmet presoje v upravnem sporu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 6110-213/2017/3 z dne 2. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo v sofinanciranje v obdobju 2018 do 2021 na podpodročju vizualnih umetnosti sprejelo tožnikov štiriletni kulturni projekt z naslovom „...“ v višini 7.007,00 EUR v letu 2018 in predvideni višini 7.007,00 EUR na letni ravni v letih 2019, 2020 in 2021 (1. točka izreka). Odločila je še, da so sredstva za področje vizualne umetnosti zagotovljena na proračunski postavki 131076 Vizualne umetnosti – programi in projekti nevladnih organizacij (2. točka izreka), da se na podlagi te odločbe s tožnikom sklene pogodba o sofinanciranju (3. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da se je tožnik prijavil na Javni razpis za izbor večletnih kulturnih projektov, ki jih bo na področjih umetnosti v letih 2018 do 2021 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (oznaka JPR-VP-18-21, v nadaljevanju Javni razpis). V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnikova vloga pravočasna in popolna in da izpolnjuje splošne in posebne razpisne pogoje. Strokovna komisija je ocenila tožnikov projekt in mu dodelila največ, to je 100 točk. Povzema obrazložitev strokovne komisije ter ugotavlja, da je v skladu z 9. točko razpisa izračunana višina sredstev za program za leto 2018 7.007,00 EUR, enak znesek pa je predviden za leta 2019, 2020 in 2021.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je izpodbijana odločba nerazumljiva. Kljub temu, da je kandidiral za po razpisanih pogojih predvideno maksimalno višino sredstev, to je 15.000,00 EUR, in da je njegov projekt glede na razpisne kriterije prejel vse možne točke (100 točk), mu je bilo odobreno sofinanciranje le v višini 7.007,00 EUR. Posledično je Plečnikov sklad prejel bistveno manj sredstev, kot v času krize od leta 2014 do 2017 oz. pred krizo. Iz javno objavljenih rezultatov razpisa na spletni strani toženke ni možno razbrati, kako so bili razvrščeni projekti s področja vizualnih umetnosti in ni jasno, s kakšnim faktorjem so bila sredstva znižana. Rezultati kažejo, da je bilo za področje vizualnih umetnosti namenjenih bistveno premalo sredstev. Tako prijavljen razpis zavaja udeležence. Gre za nesprejemljivo nižanje sredstev za Plečnikova odličja in zavajajoče pogoje ter opozarja na pomembnost podeljevanja Plečnikovih odličij.

4. Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je iz formule v točki 9 Javnega razpisa razvidno, na kakšen način se določi končni znesek za posamezni projekt in opozarja na točko 17 Javnega razpisa, v kateri je toženka zainteresiranim prijaviteljem priporočala udeležbo na javnih inštrukcijah v zvezi z razpisom. Navedene možnosti tožnik ni izkoristil. Na očitke, da iz objavljenih rezultatov razpisa na spletni strani ni mogoče razbrati, kako so bili projekti razvrščeni in s kakšnim faktorjem so bila sredstva znižana pa odgovarja, da so na spletni strani toženke vedno objavljeni le bistveni podatki za projekte, kar je tudi skladno z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja. Iz objavljenega seznama res ni mogoče izračunati finančne uspešnosti posameznih prijaviteljev, a to tudi ni bil njen namen. Kolikor se tožnik ni strinjal z odločitvijo toženke, mu ne bi bilo treba skleniti pogodbe. Tožba je zato po njenem mnenju neutemeljena.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavni zadevi je sporna odločitev o sprejemu v financiranje tožnikovega štiriletnega kulturnega projekta z naslovom „...“ v višini 7.007,00 EUR v letu 2018 in predvideni višini 7.007,00 EUR na letni ravni v letih 2019, 2020 in 2021, kar je po tožnikovih navedbah manj kot polovica zneska, za katerega so zaprosili. Tožnik v tožbi oporeka predvsem, da odločbe ne more preizkusiti, ker niti ni jasno, s kakšnim faktorjem so bila sredstva znižana. Ne strinja pa se tudi s pogoji razpisa, ki so po njegovem zavajajoči, saj po njih noben projekt ne more prejeti maksimalno določene višine sredstev, če je sam ni dobil, kljub temu, da je prejel maksimalno število točk.

7. Zakonska podlaga za odločanje v tej zadevi je Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK). Ta zakon v prvem odstavku 100. člena glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po določbah ZUP pa mora biti odločba obrazložena (prvi odstavek 214. člena ZUP). Če ni, je to dopusten razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. To pomeni, da je sodna kontrola v teh postopkih omejena le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je obrazložena z razumnimi razlogi oz. v primernost pogojev razpisa.

8. Zato predmet presoje sodišča v obravnavnem primeru niso tožbeni očitki, ki so tudi sicer povsem pavšalni, ki se nanašajo na zavajajoče pogoje razpisa.

9. Pritrjuje pa sodišče tožniku, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz nje izhaja, da je strokovna komisija tožnikovemu projektu dodelila maksimalno število točk (100), sledi pa tabela, ki se sicer sklicuje na 9. točko Javnega razpisa, iz katere pa izhaja le odobrena oz. predvidena višina sredstev po posameznih letih.

10. Res je, da je način določitve višine sofinanciranja razviden iz 9. točke Javnega razpisa. V navedeni točki Javnega razpisa je določena formula, po kateri se izračuna višina sofinanciranja. Iz formule je razvidno, da je višina sofinanciranja odvisna od višine zaprošene vrednosti in korekcijskega faktorja. Ta pa je odvisen od razpoložljivih sredstev in seštevka zaprošenih vrednosti vseh odobrenih projektov, pomnoženim s številom točk (/100). Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja niti, koliko je znašal korekcijski faktor, zato je utemeljen tožnikov ugovor, da izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar je v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe.

11. Pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni mogoče nadomestiti s pojasnjevanjem odločitve v odgovoru na tožbo, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je tudi predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Zato razlogov, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče pri presoji zakonitosti ni moglo upoštevati.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku je ta organ po četrtem odstavku tega člena vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

13. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 129/2016
• UPRS sodba I U 1809/2015
• UPRS sodba II U 22/2014