UPRS Sodba I U 166/2020-8

Jedro

Pristojni organ je o tožnikovi prvi prošnji odločil in jo zavrnil, tožnik je vložil tožbo in sodišče je tožbo zavrglo, ker je tožnik med upravnim sporom samovoljno zapustil azilni dom. To pomeni, da je bila njegova prošnja pravnomočno zavrnjena. Pravnomočna upravna odločba, pomeni odločitev o pravici oziroma pravni obveznosti, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek z dne 20. 1. 2020 za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pojasnjuje, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito z dne 3. 10. 2018 zavrnila. Odločitev je postala pravnomočna 17. 7. 2019.

2. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik v svojem zahtevku navedel, da je potni list in osebno izkaznico izgubil na Madžarskem ali v Srbiji. Nato pa je zgodbo spremenil in pripomnil, da se pravzaprav ne spomni, kdaj jih je izgubil, kar je posledica težav, ki jih je imel v življenju. Nadalje je povedal, da nima nobenih novih razlogov ter da uveljavlja iste razloge kot jih je uveljavljal že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Prav tako nima nobenih novih dokazov. Na vprašanje, zakaj je po podaji prve prošnje zapustil Slovenijo, je odgovoril, da je imel poškodovano nogo, nato pa si je v Sloveniji poškodoval še drugo nogo, vendar ni prejel ustreznega zdravljenja. Ker je obenem prejel še negativno odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, se je odločil za odhod v Nemčijo. Tam so mu nogi pozdravili in tam je lahko delal. Sedaj bo v Sloveniji počakal na zaključek postopka. Ob zaključku razgovora ni imel nič za dodati, prav tako tudi pooblaščenec zanj ni imel vprašanj.

3. Tožena stranka se sklicuje na določbo 64. in 65. člena ZMZ-1. Ugotavlja, da tožnik svoj prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih je podal pri prošnji za mednarodno zaščito z dne 3. 10. 2018. Tožnik je namreč sam navedel, da uveljavlja povsem enaka dejstva, ki jih je že navajal v postopku mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, in ki so bila znana že pred izdajo odločbe tožene stranke v postopku mednarodne zaščite. Ker bi tožnik ob upoštevanju prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 moral sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek, kar pa ni storil, je tožena stranka njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito zavrgla.

4. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Povzema razloge, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo in ki jih je navajal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tunizijo je moral zapustiti zaradi težav, ki jih je imel zaradi poroke z ženo, ki ni pripadala muslimanski veri. Leta 2015 se je na skrivaj, brez vednosti družine, poročil z Madžarko. S težavami se je pričel soočati že dva tedna po poroki. Zaradi več incidentov (grožnje, fizični napad) se je v januarju 2018 najprej njegova žena odločila, da ga ne more več obiskovati in Tunizijo zapustila, takoj nato pa si je tudi tožnik začel urejati potrebno za odhod. Nazadnje je maja 2018 tudi sam zapustil Tunizijo, saj si je želel normalnega življenja. Če bi se v Tunizijo moral vrniti bi umrl ali morda postal invalid, saj si ni nikoli do konca opomogel od poškodb, ki jih je dobil od brata v začetku leta 2017.

5. Tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je tožena stranka 3. 10. 2018 zavrnila. V upravnem sporu I U 2539/2018 z dne 27. 12. 2018 je naslovno sodišče tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke razveljavilo in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

6. V ponovljenem postopku je tožena stranka dne 21. 3. 2019 ponovno izdala zavrnilno odločbo. Tudi zoper navedeno odločitev je tožnik pravočasno sprožil upravni spor, nato pa samovoljno zapustil azilni dom. Sodišče je zato tožnikovo tožbo zavrglo s sklepom I U 635/2019 z dne 21. 6. 2019.

7. Po samovoljni zapustitvi azilnega doma je tožnik odšel v Nemčijo, saj v Sloveniji ni dobil ustrezne zdravstvene oskrbe za poškodovano nogo. V skladu z Uredbo 604/2013/EU je bil tožnik vrnjen v Slovenijo, kjer je bil z njim 20. 1. 2020 opravljen uradni postopek v zvezi s pridobitvijo mednarodne zaščite.

8. Toženi stranki očita, da je dejansko stanje napačno ugotovila s tem, ko je njegovo vlogo z dne 20. 1. 2020 obravnavala kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, in to kljub temu, da o njegovi prošnji z dne 3. 10. 2018 še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnika je napačno in neupravičeno obravnavala kot tujca v skladu z Zakonom o tujcih in ga postavila v zanj manj ugoden položaj tako z dejanskega kot pravnega vidika.

9. Tožnik je 16. 5. 2019 res samovoljno zapustil azilni dom po tem, ko je zoper zavrnilno odločbo tožene stranke z dne 21. 3. 2019 sprožil upravni spor. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa je sodišče tožnikovo tožbo zavrglo. Tožena stranka je glede na navedeno pravno zmotno štela, da naj bi zavrnilna odločba z dne 21. 3. 2019 postala pravnomočna 17. 7. 2019. Dokazno breme je posledično prevalila na tožnika in njegovo vlogo z dne 20. 1. 2020 v tej luči z izpodbijanim sklepom zavrgla.

10. Sklicuje se na 1. alinejo prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, ki določa, da državljan tretje države vloži ponovno prošnjo, ko »je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja«. Ker iz tretjega odstavka 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju, ZUP), v zvezi s 33. členom ZMZ-1, izhaja, da odločba, ki se izpodbija v upravnem sporu in se s sodno odločbo ne odpravi oziroma razveljavi, postane pravnomočna tedaj, ko postane pravnomočna sodna odločba, s katero je bilo odločeno o njeni zakonitosti, v konkretni zadevi velja, da odločitev o prošnji tožnika z dne 3. 10. 2018 (še) ni postala pravnomočna. Iz razloga, ker je naslovno sodišče tožnikovo tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zakonitosti izpodbijane odločbe ni presojalo. S tem pa tožnikova prošnja ni bila pravnomočno zavrnjena, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za obravnavo vloge po 1. alineji prvega odstavka 64. čl. ZMZ-1.

11. Izpodbijanemu sklepu očita neobrazloženost, saj v njem tožena stranka navaja zgolj, da je odločba z dne 17. 7. 2019 postala pravnomočna, pri tem pa ne pojasni razlogov za nastop pravnomočnosti. Ker dejansko stanje v materialnopravno bistvenih točkah ni opisano, se sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. V tožbi se sklicuje še na pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS in enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, iz katerih izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. To pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Glede na navedeno bi morali iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajati povsem konkretni pravno relevantni zaključki, kar pa ni razvidno.

13. Meni, da je zaradi pomanjkljive obrazložitve tožena stranka nedopustno posegla v tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Pravica do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le tedaj, ko organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter dejansko stanje konkretno presodi, česar pa v konkretni zadevi tožena stranka ni storila. Predlagal je zaslišanje tožnika.

14. V odgovoru na tožbo tožena stranka tudi sama povzema potek dosedanjega postopka in navaja, da je po tem, ko je naslovno sodišče s sodbo I U 2539/2018 z dne 27. 12. 2018 njeno odločbo odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovljeni postopek, s tožnikom najprej opravila ponovni razgovor, nato pa po preučitvi vseh informacij in trditev tožnika 21. 3. 2019 tožnikovo prošnjo ponovno zavrnila. Ker je tožnik nazadnje samovoljno zapustil azilni dom in pravnega interesa za odločitev o njegovih pravicah in pravnih interesih ni več izkazoval, je naslovno sodišče njegovo tožbo zavrglo. Slednji sklep je postal pravnomočen dne 17. 7. 2019. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 1. točko 225. člen ZUP, ki določa, da odločba postane pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati v upravnem sporu pred upravnim sodiščem. Meni, da tožnikovo sklicevanje na 3. točko navedenega člena ni pravilno. Če je tožnik menil, da je bila odločba tožene stranke z dne 21. 3. 2019 nezakonita, bi moral to dokazati v sodnem postopku. S tem, ko je samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Nemčijo pa je pokazal ravno nasprotno in sicer, da nima pravnega interesa in da odločba tožene stranke očitno ne posega v njegovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Z dnem, ko je postal sklep I U 635/2019 z dne 21. 6. 2019 pravnomočen, je postala pravnomočna tudi odločba tožene stranke z dne 21. 3. 2019. In tako ne drži trditev tožnika, da o njegovi prošnji še ne bi bilo pravnomočno odločeno. Meni, da je tako upravičeno presojala tožnikov zahtevek na podlagi 64. člena ZMZ-1 ter ga zavrgla iz že navedenih razlogov.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Zakonodajalec je z določiloma 64. in 65. člena ZMZ-1 v notranji pravni red prenesel oddelek IV, poglavja III Procesne direktive 2013/32/EU. V konkretnem primeru ne gre za to, da bi tožena stranka naknadno prošnjo oziroma navedbe obravnavala v okviru obravnavanja predhodne prošnje, ali da bi naknadne navedbe oziroma naknadno prošnjo obravnavala v okviru preizkusa že izdane odločbe, ali da bi sodišče naknadne navedbe oziroma naknadno prošnjo obravnavala v okviru preizkusa s tožbo zoper prvotno odločbo tožene stranke, kot je to določil zakonodajalec EU v členu 40(1) Procesne direktive 2013/32/EU.¹ Slovenski zakonodajalec je namreč predpisal možnost, da se naknadne navedbe oziroma naknadna prošnja obravnava v posebnem (ločenem) upravnem postopku, zoper katerega tožnik lahko vloži novo zahtevo za sodno varstvo po ZMZ-1, vendar pa je treba v tem posebnem upravnem (in sodnem) postopku obravnavanja zahteve za ponovno uvedbo postopka mednarodne zaščite upoštevati tudi dejstva, ki so bila predmet obravnave v prvotnem postopku.

17. S takšno ureditvijo slovenski zakonodajalec ni prestopil meje dopustnosti pri prenosu določbe 40. člena Procesne direktive 2013/32/EU v notranji pravni red, saj se je tožena stranka držala temeljnega pravila, da je treba v predhodnem preizkusu o dopustnosti naknadne prošnje oceniti, ali so je pojavili elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito oziroma če je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve (člen 40(2) Procesne direktive 2013/32/EU), ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite (člen 40(3) Procesne direktive 2013/32). V tem okviru tožeča stranka nima nobenega ugovora v tožbi v tem smislu, da bi slovenski zakonodajalec nepravilno prenesel Procesno direktivo 2013/32/EU v notranji pravni red.

18. Tožeča stranka pa v tožbi uveljavlja, da je tožena stranka dokazno breme prevalila na tožnika s tem, ko je prošnjo obravnavala kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Sodišče pripominja, da je tožnikov procesni položaj v postopku po 64. in 65. členu ZMZ-1 drugačen samo v tem smislu, da bi moral tožnik za to, da bi stekel nov postopek v zvezi z novo prošnjo za mednarodno zaščito, „podati nove navedbe“; te nove navedbe, če bi pomembno povečevale verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, pa bi lahko vodile tudi do odgovornosti tožene stranke, da bi ugotavljala stanje v izvorni državi. Sodišče je namreč že večkrat izpostavilo, da v elementu dokaznega bremena ZMZ-1 ni v celoti usklajen s Procesno direktivo 2013/32/EU, zato tudi v postopku po 64. in 65. člen ZMZ-1 dokazno breme ni izključno na strani prosilca, če se izkaže, da nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin² oziroma 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah (prepoved nečloveškega ravnanja).

19. Tožena stranka je prepričljivo utemeljila, da tožnik ni navedel nobenih novih elementov, ki bi pomembno povečevale verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. S tega vidika tožnik v tožbi niti nima tožbenih ugovorov. Ugovarja pa, da tožena stranka ne bi smela odločati po 64. členu ZMZ-1, ampak bi morala obravnavati njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

20. Za razrešitev tega upravnega spora je pomembno, da zakonodajalec EU ni predpisal pravil o tem, kdaj se šteje upravni akt za pravnomočen v tem smislu, da je na tej podlagi mogoče začeti predhodni postopek za odločanje o dopustnosti ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Ta ureditev je prepuščena zakonodajalcu države članice.

21. V obravnavanem primeru sta relevantna primera iz prve alineje in druge alineje prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Po teh določilih državljan tretje države lahko vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, če mu je bila pravnomočno zavrnjena prošnja (prva alineja), ali če je bil njegov postopek ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1. Tretji odstavek 50. člena ZMZ-1 določa, da oseba lahko novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka 49. člena ZMZ-1. Določilo šestega odstavka 49. člena ZMZ-1 določa, da pristojni organ s sklepom ustavi postopek, če se prošnja v skladu s tem zakonom šteje za umaknjeno. Prošnja se po ZMZ-1 in tudi po Procesni direktivi 2013/32/EU šteje za umaknjeno, če je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh ni vrnil (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).

22. Tožnik je sicer vložil drugo prošnjo znotraj roka 9 mesecev od izdaje sklepa, vendar to ni bil sklep o ustavitvi postopka, ki ga izda pristojni organ - torej je tožena stranka - ampak je bil izdan sklep o zavrženju tožbe, ki ga je izdalo sodišče v upravnem sporu (v zadevi I U 635/2019-12 z dne 21. 6. 2019), ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom po vložitvi tožbe v upravnem sporu in zato ni imel več pravnega interesa za tožbo.

23. Določba druge alineje prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 se torej ne uporablja v situaciji, ko prosilec samovoljno zapusti azilni dom po tem, ko mu je bila že izdana zavrnila odločba v upravnem postopku in po tem, ko je vložil tožbo v upravnem sporu. Šele v primeru, če bi tožnik samovoljno zapustil azilni dom tekom upravnega postopka in bi upravni organ postopek ustavil, preden bi izdal vsebinsko odločitev, bi tožnik lahko v 9 mesecih od izdaje sklepa tožene stranke o ustavitvi postopka lahko vložil novo prošnjo in le-ta ne bi smela biti obravnavana po 64. členu ZMZ-1 kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

24. Pristojni organ je torej o tožnikovi prošnji odločil in jo zavrnil, tožnik je vložil tožbo in sodišče je tožbo zavrglo, ker je tožnik med upravnim sporom samovoljno zapustil azilni dom, kar pomeni, da je bila njegova prošnja pravnomočno zavrnjena v smislu prve alineje prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, četudi je sodišče njegovo tožbo zavrglo in je ni zavrnilo. Pravnomočno pa je bila zavrnjena tožnikova prošnja za mednarodno zaščito. Upravna odločba, izdana v ponovnem postopku, potem ko je Upravno sodišče prvič tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, pomeni odločitev o pravici oziroma pravni obveznosti, ki se zaradi sklepa sodišča v zadevi I U 635/2019-17 ne more več izpodbijati v upravnem sporu. Upravna odločba je tako postala pravnomočna v smislu prvega odstavka 225. člena ZUP. Določilo tretjega odstavka 225. člena ZUP ne vpliva na drugačno interpretacijo 64. člena ZMZ-1 v zvezi s Procesno direktivo 2013/32/EU in namenom postopka v primeru ponovne prošnje po oddelku IV poglavja III Procesne direktive 2013/32/EU. Upravno sodišče je v zadevi I U 635/2009-12 „odločalo o zakonitosti“ akta tožene stranke v smislu tretjega odstavka 225. člena ZUP, vendar je tekom tega postopka tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se ni vrnil v določenem roku. Zato je sodišče v okviru presoje zakonitosti upravne odločbe tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Drugačna razlaga bi tudi vodila do dileme, kdaj zavrženje tožbe v tovrstnih primerih sploh dobi pravnomočni učinek.

25. Sodišče je v tej interpretaciji upoštevalo konkretne okoliščine tega primera in sicer, da tožnik glede na argumente, dejanske navedbe in predlagane dokaze v tožbi nima takšnega zahtevka, za katerega bi bilo mogoče reči, da ni očitno neutemeljen („arguable claim“) z vidika načela nevračanja iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah. Zato v konkretnem primeru ni potrebna kakšna posebna interpretacija ZMZ-1 oziroma sekundarnega prava EU v skladu s primarnim pravom EU. Pravna ureditev v ZMZ-1 in ZUP, v zvezi s katero je sodišče podalo zgornjo interpretacijo, po oceni sodišča ne posega nesorazmerno v nobeno tožnikovo pravico, ampak je tožnik iz neupravičenih razlogov sam povzročil, da je sodišče s sklepom njegovo tožbo v prvotnem postopku zavrglo. Ker tožnik v tožbi ne uveljavlja, da mu v primeru vrnitve v Tunizijo grozi nečloveško ravnanje ali preganjanje v smislu ZMZ-1, sodišče ni našlo razlogov za nezakonitost izpodbijanega akta v povezavi z zgornjo interpretacijo.

26. Tožnik je sicer predlagal zaslišanje, pri čemer ni utemeljil, kako bi lahko njegovo zaslišanje vplivalo na odločitev v tej zadevi. Poleg tega pa je po določbi člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposreden učinek,³ in po interpretaciji tega določila s strani Sodišča EU, vprašanje ali je potrebno, da sodišče, pri katerem je vloženo pravno sredstvo iz člena 46 Procesne direktive 2013/32, zasliši prosilca, presojati ob upoštevanju obveznosti navedenega sodišča, da opravi podrobno in ex nunc presojo iz člena 46(3) te direktive zaradi učinkovitega sodnega varstva pravic in interesov prosilca. Samo v primeru, da navedeno sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem. V teh okoliščinah se namreč z možnostjo, da se ne opravi zaslišanje, upošteva interes držav članic in prosilcev, ki je naveden v uvodni izjavi 18 navedene direktive, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.⁴ Če pa sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo, nasprotno oceni, da je treba zaslišati prosilca, zato da bo lahko opravilo podrobno in ex nunc presojo, ki se zahteva, to zaslišanje, ki ga odredi navedeno sodišče, pomeni procesno dejanje, ki ga ne sme opustiti iz razloga pospešitve postopka, ki je naveden v uvodni izjavi 20 Procesne direktive 2013/32.⁵ Ta ugotovitev je podprta s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, v skladu s katero zaslišanje ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank (sodba z dne 4. junija 2015, Andechser Molkerei Scheitz/Komisija, C‑682/13 P, neobjavljena, EU:C:2015:356, točka 46, ki se sklicuje na sodbo ESČP z dne 12. novembra 2002, Döry proti Švedski, CE:ECHR:2002:1112JUD002839495, točka 37).⁶

27. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Po določbi člena 40(3) Procesne direktive 2013/32/EU države članice lahko določijo tudi druge razloge za nadaljnje obravnavanje naknadne prošnje.
² Glej na primer sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah M.D. et M.A. c. Belgique, Req. no. 58689/12, 19. 1. 2016, odst. 64-66 in mutatis mutandis: A.C. et autres c. Espagne, Req. no. 6528/11, 22. 4. 2014, odst. 100-102 ter Singh et autres c. belgique, Req. no. 33210/11, 2. 10. 2012, odst. 89-105.
³ C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73.
⁴ C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 44.
⁵ Ibid. odst. 45; glej tudi: C-585/16, Alheto, odst. 107-112, 114, 118; C-652/16, Ahmedbekova, odst. 98-99.
⁶ C-348/16, Sacko, odst. 47.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 508/2019-8
• UPRS Sodba I U 1216/2019-12
• UPRS Sodba I U 1808/2019-7