UPRS Sodba I U 241/2020-7

Jedro

Ne iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja, da bi bil tožnik preganjan iz katerega koli izmed razlogov iz 26. in 27. člena ZMZ-1. Tožnik v preteklosti ni bil žrtev preganjanja, niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi preganjanje ali resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 13. 1. 2020 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Navajal je, da je državo zapustil zaradi dela. V Maroku je delal priložnostno na kmetiji. Vključil se je v strokovno šolo in po štirih mesecih ni mogel nadaljevati šolanja, ker ni imel dovolj denarja za prevoz in druge stroške. Šolo je zapustil leta 2015, iskal je redno delo, vendar ga ni našel. Želel je izboljšati svojo prihodnost in zato je zapustil izvorno državo. Za pot je potreboval približno tisoč evrov, pri tem so mu pomagali strici. Denar jim bo vrnil, ko bo zaslužil. Na osebnem razgovoru je dejal, da je odšel zaradi revščine. Tudi šole ni nadaljeval zaradi revščine. Končal je devet let osnovne šole. Drugi razlog je ta, da v izvorni državi ni služb, da bi lahko pomagal svoji družini. Ne more se zanesti samo na to, da jim pomagajo samo strici. On je najstarejši otrok in družina od njega pričakuje, da jim pomaga. V Maroku lahko zaslužiš od 10 do 12 evrov na dan, on je zaslužil 7 evrov na dan. Povprečna plača v Maroku je 300 evrov, vendar to ni v poljedelstvu, s tako vsoto bi lahko preživel. Nikakor se ne želi vrniti v Maroko, saj tam nima prihodnosti. Raje umre, kot da bi se vrnil. Ko si bo uredil prihodnost tukaj in pomagal svoji družini, se lahko vrne.

3. V nadaljevanju tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel revščino in nezmožnost dobiti službo v Maroku. Zato je njegovo prošnjo zavrnila na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Izvorno je državo zapustil zaradi revščine, torej zaradi slabega ekonomskega stanja, saj v Maroku ni našel službe. Tožnik preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. Razlogi, ki jih je navajal, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1.

4. Tožena stranka še ugotavlja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik sicer v postopku ni izkazal svoje istovetnosti, dejal pa je, da je državljan Maroka in tožena stranka nima razloga za utemeljen dvom v točnost te navedbe. V njegovih navedbah tudi ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Sicer je dejal, da je v Maroku težko dobiti službo, ob tem pa ni navajal drugih težav, razen ekonomskih, niti ni izkazal, da Maroko zanj ne bi bil varna država. Ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da se mu prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

5. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, da so razmere v njegovi državi takšne, da tam ne more živeti. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP – npr. sodbe v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23. 4. 2002, Budina proti Rusiji z dne 18. 6. 2009, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23. 2. 2012). Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka bi ga morala seznaniti z uporabo koncepta varne izvorne države. Iz prošnje za mednarodno zaščito sicer izhaja, da je Maroko uvrščen med varne izvorne države, vendar iz zapisnika ni razvidno, ali je bil tožnik seznanjen s tem, kaj to pomeni oziroma na podlagi katerih okoliščin je Republika Slovenija odločila, da Maroko uvrsti na seznam varnih izvornih držav, ter kaj to pomeni. Le tako bi mu bilo omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Tako je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka ni preverjala, ali so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o njegovi izvorni državi. Morala bi upoštevati tudi ranljivost prosilcev za azil. Če država pozna specifična dejstva, zaradi katerih bi lahko bil posameznik v primeru vrnitve v državo izvora izpostavljen ravnanjem, ki pomenijo kršitev 2. in 3. člena EKČP, mora oceniti tveganja po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali se je posameznik odločil, ali se bo na take okoliščine skliceval ali ne – česar pa ni storila. Ker je toženka v izreku izpodbijane odločbe odločila samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne in ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, in sicer tako, da bi najprej (v 1. točki izreka) odločila o statusu begunca in v 2. točki izreka še o subsidiarni zaščiti, je odločba nezakonita. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status begunca oziroma podredno, da po odpravi odločbe tožniku prizna pravico do subsidiarne zaščite.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da v postopku ni prišlo do kršitve 3. člena EKČP, saj je iz izjav tožnika očitno, da je izvorno državo zapustil izključno zaradi ekonomskih razlogov. Glede očitka, da bi morala odločiti v dveh točkah izreka, poudarja, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki pa se lahko podeli v dveh oblikah, vendar se o tem odloča v enotnem postopku. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 ter I Up 157/2019 z dne 9. 10. 2019. Meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeni se opira na razloga iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) oziroma če prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

9. Po presoji sodišča tožena stranka obstoj razloga iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v svoji obrazložitvi ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka, pač pa se sklicuje na utemeljitev izpodbijane odločbe.

10. Sodišče ugotavlja, da tožniku očitno ne grozi preganjanje ali resna škoda. Tožena stranka je po presoji sodišča v postopku pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Pravilno je ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja iz 26. in 27. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1.

11. Tožnik je namreč v postopku zatrjeval, da je zapustil državo, da bi našel službo in pomagal svoji družini. Ni imel denarja za prevoz in druge stroške, zato ni nadaljeval šolanja, službe ni našel, razen priložnostne v poljedelstvu, plača ni zadoščala za preživetje. Če bi zaslužil 300 EUR, bi to zadostovalo za preživetje. Iz vsega navedenega ne izhaja, da bi bil tožnik v Maroku preganjan v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1 oziroma da bi mu v Maroku grozila resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1.

12. Sodišče se tako v celoti strinja s toženkino oceno, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo podlage za priznanje mednarodne zaščite po določbah ZMZ-1. Ne iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja, da bi bil tožnik preganjan iz katerega koli izmed razlogov iz 26. in 27. člena ZMZ-1. Tožnik v preteklosti ni bil žrtev preganjanja, kot preganjanje opredeljuje azilna zakonodaja, niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi preganjanje ali resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Glede resne škode namreč ni niti navedel dejstev (relativne intenzivnosti dejanj), ki bi jih bilo mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, niti ni navajal kakršnih koli drugih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost tveganja resne škode iz prve ali tretje alineje 28. člena ZMZ-1.

13. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj – kot že navedeno - tožnik ni navajal razlogov, zaradi katerih Maroko, ki je z Odlokom razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Maroka, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Sodišče se tudi v tem delu torej v celoti strinja z navedbami tožene stranke in njenimi razlogi.

14. Prav tako ni utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da Maroko tožniku ne zagotavlja varstva pravic po 3. členu EKČP. Ravnanja, ki jih je tožnik le pavšalno zatrjeval tekom postopka mednarodne zaščite (slaba ekonomska situacija, revščina, pomanjkanje sredstev za šolanje), ne dosegajo minimalne ravni resnosti kršitve človekovega dostojanstva po 3. členu EKČP in jih je tožena stranka pravilno zavrnila. Tožnik je toženi stranki očital, da naj ne bi upoštevala, da resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 zajema tudi primer, "ko posameznik nima dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb". Tožnik sicer ne navaja, da v Maroku ne bi imel dostopa do zagotavljanja osnovnih potreb, glede pomanjkanja sredstev pa sodišče ugotavlja, da je sam izjavil, da je, ko je delal, zaslužil 7 EUR na dan, kar mesečno znaša približno 150 EUR, za pot do Slovenije pa je porabil 1.000 EUR (imel je nekaj svojih prihrankov, nekaj denarja pa je prispevala družina), zato ugotavlja, da bi očitno tožnik glede na navedeno imel tudi v Maroku sredstva za zagotavljanje osnovnih potreb. Sodišče zato tožniku ne sledi, da v Maroku ni imel dostopa oziroma sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb.

15. Tožnik se v zvezi z revščino in nezagotavljanjem varstva pravic po 3. členu EKČP v Maroku sklicuje tudi na sodno prakso ESČP. Vendar pa gre v zadevah Larioshima in Budina za drugačen primer, v katerem sta pritožnici zatrjevali, da od države prejemata pokojnino oziroma socialne transferje, ki ne zadoščajo za preživetje. ESČP je pojasnilo, da se za ponižujoče ravnanje šteje povzročitev dejanske telesne poškodbe ali intenzivnega psihičnega ali mentalnega trpljenja, kot tako pa se lahko šteje tudi ravnanje, ki posameznika poniža ali razvrednoti zaradi pomanjkanja spoštovanja, ali ki zmanjšuje njegovo dostojanstvo ali sproža čustva strahu ali trpljenja in manjvrednosti v taki meri, da ga lahko moralno ali fizično stre; tudi nezadostna pokojnina oziroma pomoč, ki sta jo pritožnici prejemali od države, kot taka sicer ne izključuje obravnave po 3. členu EKČP, vendar je ESČP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Nasprotno stališče ne izhaja niti iz sodb ESČP v zadevah M. S. S. proti Belgiji in Grčiji ter Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji. V navedenih zadevah je šlo za drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema (zadeva M. S. S.) oziroma množičen izgon iz Italije v Libijo zaradi neupoštevanja razlik med ekonomskimi migranti in prosilci za mednarodno zaščito (zadeva Hirsi Jamaa).¹ Zato tudi sklicevanje na navedeno sodno prakso ESČP ne daje podlage za drugačno odločitev, kot jo je v konkretnem primeru sprejela tožena stranka.

16. Tožnik je toženi stranki očital, da ni pridobila poročil o izvorni državi in zato ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja. Glede na to, da tožnik v postopku ni navedel pravno relevantnih dejstev v zvezi s preganjanjem ali resno škodo v Maroku, tožena stranka tudi ni bila dolžna pridobiti poročil o izvorni državi, saj je Maroko skladno z Odlokom razglašen za varno izvorno državo, tožnik pa ni navedel okoliščin, zakaj zanj ta država ne bi bila varna. Sodišče še ugotavlja, da je tožena stranka tožnika v postopku obvestila o tem, da je Maroko po Odloku varna izvorna država. Glede na dejstvo, da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, to pomeni, da bi lahko navedel vsa dejstva in predlagal vse dokaze, ki izkazujejo nasprotno, pa tega ni storil. Zato s tem, ko tožena stranka tožniku ni še posebej pojasnjevala, kaj pomeni, da je Maroko varna izvorna država, ni kršila pravico do izjave tožnika v postopku, kot sicer smiselno tožnik očita v tožbi toženi stranki. Glede očitka, da tožena stranka ni po uradni dolžnosti upoštevala dejstva ranljivosti prosilcev za azil ter ni upoštevala specifičnih dejstev, zaradi katerih bi lahko bil posameznik v primeru vrnitve v državo izvora izpostavljen ravnanjem, ki pomenijo kršitev 2. in 3. člena EKČP, četudi se tožnik nanje ni skliceval, sodišče pripominja, da je ta očitek pavšalen. Kot že navedeno, tožnik ni navedel nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da Maroko zanj ni varna izvorna država (dokazno breme v zvezi s tem pa je na njem). Ker pa je Maroko po Odloku varna izvorna država, toženi stranki tudi ni moč očitati, da ni po uradni dolžnosti upoštevala (sicer nekonkretiziranih) specifičnih dejstev, v zvezi s katerimi bi bil lahko tožnik v primeru vrnitve v Maroko podvržen ravnanjem, ki bi pomenili kršitev 2. in 3. člena EKČP.

17. Tožnik pa je v tožbi ugovarjal tudi pravilnosti izreka izpodbijane odločbe, češ da tožena stranka o njegovi prošnji ni odločila v dveh točkah izreka, ločeno glede statusa begunca in posebej glede statusa subsidiarne zaščite. Sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v odločbi I Up 157/2019 z dne 9. 10. 2019 odločilo, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se jo lahko podeli v dveh oblikah, ne gre pa za dve pravici in ne za dva samostojna zahtevka, pri čemer se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, kar je pozneje večkrat ponovilo, med drugim v sklepu I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019, v katerem se je opredelilo tudi do sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji (C-662/17), ki ne daje podlage za drugačno stališče. Glede na to in ker je v konkretnem primeru tožena stranka z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno v celoti in je s tem zavrnila tako status begunca kot status subsidiarne zaščite sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana.

18. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

19. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika. Pri tem je izhajalo iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73)².

-------------------------------
¹ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 124/2020 z dne 5. 2. 2020, odst. 25-26.
² Glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, odst. 21-27.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 501/2018-6
• UPRS Sodba I U 125/2020-9
• UPRS Sodba I U 1752/2021-13