UPRS Sodba I U 36/2020-11

Jedro

Tožena stranka je opravila poizvedbo o morebitnih ovirah pred izročitvijo tožnika pri MNZ in v zvezi s tem prejela odgovor, da izvršitev odločbe o izročitvi tožnika ni mogoča do pravnomočno zaključenega in izvršljivega postopka v zvezi z mednarodno zaščito. Do te, ključne okoliščine, se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje št. 56010-6/2019/25 z dne 11. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo dovolila izročitev A.A.-sedaj tožnika, državljana Republike Severne Makedonije, pristojnim organom Republike Severne Makedonije zaradi izvršitve kazni zapora štirih (4) let, izrečene s sodbo Temeljnega sodišča Veles opr. št. K 80/17 z dne 5. 9. 2017 v zvezi s sodbo Apelacijskega sodišča v Skopju opr. št. KŽ 903/17 z dne 18. 12. 2017 zaradi storitve kaznivega dejanja „zadovoljevanja spolne sle pred drugimi“ po tretjem odstavku 190. člena v zvezi s prvim odstavkom 45. člena Kazenskega zakonika Republika Severne Makedonije (1. točka izreka); odločila, da se izročitev tožnika dovoli pod pogoji iz 19. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (ZKP) in sicer, da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo; da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazenska sankcija za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo; da se zoper tožnika ne sme uporabiti hujša kazen od tiste, na katero je bil obsojen s sodbo iz prejšnjega odstavka te odločbe in da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev (2. točka izreka); odločila, da bo predajo tožnika pristojnim organom Republike Severne Makedonije skladno z drugim odstavkom 532. člena ZKP v zvezi z 22. členom Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi, izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (3. točka izreka) in odločila še, da se predlog za povračilo stroškov pravnega zastopanja stranke zavrne (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku dne 5. 3. 2019 odvzeta prostost na ozemlju Republike Slovenije na podlagi mednarodne tiralice Interpola Skopje z dne 16. 10. 2018. Tožniku je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Kpd 11686/2019 z dne 19. 4. 2019 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 11686/2019 z dne 21. 4. 2019 odrejen izročitveni pripor. Nato je sodišče s sklepom št. I Ks 11686/2019 z dne 7. 8. 2019 sklenilo, da so pogoji za izročitev tožnika Republiki Severni Makedoniji izpolnjeni. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Kp 11686/2019 z dne 4. 9. 2019 kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Tožnik je bil dne 5. 3. 2019, skladno s 524. členom ZKP, zaslišan pred preiskovalno sodnico, s čemer mu je bila dana možnost, da izpostavi vsa relevantna dejstva, ki vplivajo na sprejem odločitve o izročitvi, ki jih tudi povzema.

4. Tožnik je bil, skladno z 22. členom Ustave, zaradi zagotovitve kontradiktornosti postopka, dne 16. 9. 2019 pozvan k podaji pisne izjave v zvezi z relevantnimi okoliščinami za sprejem odločitve o izročitvi ter predložitvi dokazov. Pojasnjeno mu je bilo, da bo minister pri odločitvi upošteval tako dejstva in dokaze, ki izhajajo iz sodnega spisa, kot tudi dejstva in dokaze, ki izhajajo iz upravnega spisa. Tožnik je dne 4. 9. 2019 vložil pisno izjavo, da izročitvi Republiki Severni Makedoniji nasprotuje. Navedel je, da sojenje v Republiki Makedoniji ni bilo pošteno. Grozili so tudi njegovi ženi. Odkar je v Sloveniji, se grožnje njegovih nasprotnikov nadaljujejo, kar dokazuje pismo, odposlano iz Makedonije dne 30. 7. 2019, s strani neznane osebe. Zato obstaja nevarnost, da bo v Republiki Severni Makedoniji podvržen mučenju in nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kar predstavlja kršitev iz 17. in 18. člena Ustave in 2. in 3. člena EKČP. Skrbi tudi za mladoletno hčerko, ki je otrok s posebnimi potrebami, ki potrebuje njegovo skrb, s čemer smiselno uveljavlja kršitev 8. člena EKČP.

5. Tožena stranka se v nadaljevanju opredeljuje do vseh tožnikovih navedb iz izjave. Najprej pojasnjuje, da je svojo odločitev sprejela na podlagi določb Ustave, EKČP, Pogodbe med republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi z dne 6. 2. 1996 in ZKP.

6. Glede pravice pribežališča v zvezi s tožnikovo izjavo, da je dne 6. 6. 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, tožena stranka na podlagi poizvedb pri Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 13. 8. 2019, da je bil z njim opravljen osebni razgovor in da v postopku še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnik tako v času izdaje predmetne odločbe pravice do pribežališča ne uživa, kar v luči zakonske dikcije 530. člena ZKP pomeni, da ni ovir za izdajo odločbe o izročitvi (sodba VS RS I Up 1049/2001 z dne 8. 5. 2002).

7. Glede navedb, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno, tožena stranka navaja, da se je o tem vprašanju pravnomočno izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani v svojem sklepu št. I Ks z dne 7. 8. 2019, v katerem je odločilo, da je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tožnik storil kaznivo dejanje, za katerega se izročitev zahteva. Ker je tožnik zahteval tudi zapisnike obravnav s Temeljnega sodišča v Velesu, tožena stranka ugotavlja, da gre za dokazni predlog, ki se nanaša na vprašanje ugotavljanja obstoja utemeljenosti suma ter odgovornosti za kaznivo dejanje, česar ni pristojna presojati, zato je navedeni dokazni predlog zavrnila.

8. Glede navedb o verjetnosti kršitve pravice do življenja ter verjetnosti mučenja in nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja iz 3. člena EKČP, tožena stranka ugotavlja, da sta se pristojni sodišči opredelili do teh navedb in jih kot pavšalne zavrnili. Pojasnjuje, da je po praksi ESČP, v veljavi dokazni standard „velike verjetnosti“. Tožnikove navedbe o grožnjah s strani sosedov sprejema kot verjetne, ne sprejema pa tožnikovih trditev, da so bile grožnje podane zaradi družinskega spora, temveč meni, da so bile podane zaradi storitve kaznivega dejanja, kar dokazujejo pravnomočne sodne odločbe. Tudi tožnikove navedbe o grožnjah njegovi ženi ocenjuje za verjetne, vendar pa izpostavlja, da iz obvestila PP Negotin izhaja, da je bilo v zvezi s prijavo njegove žene, podano zoper B.B., slednjemu izrečeno opozorilo, ki ga je tudi sprejel. To obvestilo pa potrjuje, da organi pregona resno obravnavajo prijave občanov. Predloženemu pismu, poslanemu s strani osebe C., z (navedenega) naslova, ni mogoče podeliti velike dokazne vrednosti, saj ne izkazuje motiva za grožnje in tudi ne izkazuje, kako bi mu ta oseba lahko škodovala. Tožnikove navedbe o različni politični pripadnosti kot razlogu za grožnje pa niso z ničemer izkazane. Zato tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni konkretno izkazal, kako bi grožnje s strani posameznikov lahko učinkovale v celotni državi oziroma v vseh zaporih države; prav tako ni predložil dokazov, da ga država ne bi bila sposobna zaščititi. Ker je tožnik predlagal tudi njegovo zaslišanje, še pojasnjuje, da je ta dokazni predlog zavrnila, ker je upoštevala zapisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 4. 2019 o njegovem zaslišanju in njegovo pisno izjavo z dne. 4. 9. 2019. Oba postopka namreč predstavljata neločljivo celoto.

9. Glede navedb o nesorazmernosti kazni tožena stranka ugotavlja, da iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 8. 2019 izhaja, da zakonski znaki kaznivega dejanja iz sodbe makedonskega sodišča po vsebini ustrezajo kaznivemu dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, za katerega je po četrtem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika RS (KZ-1) zagrožena kazen kazen do 5 let zapora. Izrečena kazenska sankcija v Republiki Severni Makedoniji tako ne presega ocenjene višine morebitno izrečene kazni za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 173. člena KZ-1, zaradi česar tožena stranka zaključuje, da standard „velike nesorazmernosti“ kazni, ki bi pomenil kršitev 3. člena EKČP, ni podan.

10. Glede navedb o kršitvi pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP tožena stranka ugotavlja, da tožnik živi z ženo in 10-letno hčerko, ki ima na enem očesu protezo. Hči je mladoletna, živi skupaj z mamo in se šola v Republiki Sloveniji. Mati in hči sta državljanki Republike Bolgarije. Glede na to, da je tožnik v priporu, finančno za hčerko skrbi predvsem mama, tudi ob pomoči socialnih prispevkov države. Žena in hči ga bosta v primeru prestajanja kazni v Republiki Severni Makedoniji lahko obiskovali oziroma se tudi tja preselili. Tožena stranka ocenjuje, da je poseg v zasebno oziroma družinsko življenje tožnika, do katerega bi prišlo z izročitvijo, upoštevajoč resnost kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil obsojen, sorazmeren z legitimnim ciljem, ki ga predstavlja izročitev obsojene osebe državi na podlagi bilateralne pogodbe. Tudi iz (navedene) sodne prakse ESČP izhaja, da pravica do zasebnega ali družinskega življenja samo v izjemnih primerih pretehta nad legitimnim ciljem izročitve.

11. Glede navedb o kršitvi pravice do poštenega sojenja tožena stranka ugotavlja, da sta se do tožnikove navedbe, da sojenje v Republiki Severni Makedoniji ni bilo pošteno, že pravnomočno opredelili pristojni sodišči. Tako gre za pravnomočno razsojeno stvar. Tožnik tudi ni vložil izrednega pravnega sredstva. Zato z vidika standardov ESČP ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije EKČP.

12. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da ni izkazana verjetnost, da bi bil tožnik v primeru izročitve Republiki Severni Makedoniji podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma da bi bila ogrožena njegova pravica do življenja. Prav tako ni izkazana verjetnost kršitve pravice do poštenega sojenja, niti pravice do družinskega oziroma zasebnega življenja, kot tudi ne kršitev drugih pravic, zagotovljenih z Ustavo in EKČP. Tožnik v Republiki Sloveniji tudi ne uživa pravice pribežališča. Tožena stranka se še opredeljuje do priglašenih stroškov pravnega zastopanja.

13. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da je šlo v njegovem primeru za neutemeljeno in nepošteno sojenje. Pričanje oškodovank in posredno s tem povezani (mnenje izvedenca in CSD) so edini dokaz proti njemu. Drugih predlaganih dokazov sodišče ni hotelo izvesti. Ker nima dostopa do sodnega spisa pri Temeljnem sodišču v Velesu, je tako preiskovalnemu sodniku kot tudi toženi stranki predlagal, da od Temeljnega sodišča v Velesu pridobi zapisnike obravnav v kazenski zadevi zoper tožnika, kar pa se ni zgodilo in kar pomeni, da je bil onemogočen pri dokazovanju, da je šlo za nepošteno sojenje. Očitanih dejanj namreč ni storil. Njegova družina je v dolgoletnem sporu s starši omenjenih deklic. Prav tako so starši omenjenih deklic člani stranke VMRO OPMNE, ki je sovražna stranki SDSM, katere član je tožnik. Skratka, v njegovem primeru je šlo za nepošteno sojenje v smislu 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Začeli so groziti tudi njegovi ženi, zato je avgusta 2018 skupaj s hčerko zbežala v Slovenijo. Za hčerko, ki je otrok s posebnimi potrebami, mora skrbeti, kar predstavlja ugovor izročitvi iz razloga kršitve 8. člena EKČP. Grožnje se stopnjujejo tudi s strani njegovih nasprotnikov oziroma posledično režima v Severni Makedoniji, od kar je tožnik v Sloveniji. Tako je v avgustu 2019 v pripor v Ljubljani prejel pismo iz Severne Makedonije, da ga čakajo, da se vrne v Makedonijo, da ga uničijo oziroma ubijejo. Njegova žena, ki je bila med dopustom v Republiki Makedoniji, se je zaradi groženj soseda morala zateči na policijsko postajo v Negotinu. Tako obstaja velika verjetnost, da bo v primeru izročitve Republiki Severni Makedoniji podvržen mučenju oziroma nečloveškemu ravnanju. Dne 8. 1. 2019 je vložil prošnjo za prebivanje v Republiki Sloveniji in bil v zvezi s tem za dne 5. 3. 2019 vabljen na zaslišanje. Na zaslišanje se ni mogel zglasiti, ker so ga ravno tega dne zjutraj priprli policisti. Prav tako je 6. 6. 2019 vložil prošnjo za azil. Zato bi bila izročitev v času odločanja o mednarodni zaščiti v direktnem nasprotju z določilom 36. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki določa, da do vložitve prošnje vlagatelj namere ne sme biti odstranjen iz Republike Slovenije v skladu s predpisi, ki urejajo vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. O vloženi prošnji za mednarodno zaščito mora pristojni organ odločiti v 6 mesecih, o vloženi prošnji za izročitev pa v 30 mesecih, v konkretnem primeru do 5. 9. 2021, torej ni nobene potrebe za prehitevanje in nezakonito odločitev. Tožnik na podlagi navedenega ocenjuje, da niso podani pogoji za njegovo izročitev Severni Makedoniji. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo z dne 11. 11. 2019 odpravi oziroma spremeni tako, da se izročitev tožnika ne dovoli. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo vkolikor ni pravočasna, zavrže oziroma podrejeno, da tožbo zavrne. Meni, da je pravilno uporabila vse materialne predpise, ki so relevantni za odločanje o tožnikovi izročitvi. Upoštevala je vse s strani tožnika predlagane dokaze in se do teh dokazov tudi argumentirano opredelila. Ugotovljena so bila vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločitev. Ker obstaja pravnomočna sodba makedonskega sodišča glede kaznivega dejanja, zaradi katerega se izročitev zahteva, ni izvedla predlaganega dokaza, da pri Temeljnem sodišču v Velesu pridobi zapisnik sodnih obravnav zoper tožnika, saj se je dokazni predlog nanašal na vprašanja ugotavljanja obstoja utemeljenosti suma oziroma obstoja pravnomočne sodbe ter odgovornosti za kaznivo dejanje, katerih pa tožena stranka ni pristojna presojati in posledično tudi ne izvajati takega dokaza. Kar zadeva očitek glede potrebnosti izvedbe navedenega dokaza v povezavi z zatrjevanjem kršitve pravice do poštenega postopka, pa tožena stranka navaja, da sta to presojo opravili tako Okrožno sodišče v Ljubljani kot tudi Višje sodišče v Ljubljani, ki sta tudi sprejeli odločitev, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna. Do vseh tožnikovih očitkov se je tudi sama tožena stranka obrazloženo opredelila v izpodbijani odločbi. Tožnik ni predložil dokazov o ogroženosti obsojencev v zaporih v Republiki Severni Makedoniji. Glede na navedeno ocenjuje, da ni izkazana verjetnost, da bi bil tožnik v primeru izročitve Republiki Severni Makedoniji v zaporu podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma da bi bila ogrožena njegova pravica do življenja.

15. Tožba je utemeljena.

16. Sodišče uvodoma najprej pojasnjuje, da je tožba tožnika v obravnavanem primeru pravočasna. Tožnikov pooblaščenec je odločbo o izročitvi prejel dne 11. 12. 2019, tožbo pa priporočeno po pošti vložil dne 10. 1. 2020, kar je pravočasno.

17. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je torej odločba o izročitvi tožnika Republiki Severni Makedoniji, ki je bila izdana na podlagi prvega odstavka 530. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

18. Po določbi prvega odstavka 530. člena ZKP minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. Po določbi tretjega odstavka istega člena minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

19. Med strankama ni sporno, da je tožnik dne 13. 8. 2019 na Ministrstvo za notranje zadeve vložil prošnjo za mednarodno zaščito. To pomeni, da sta hkrati tekla dva postopka, postopek glede mednarodne zaščite in postopek glede izročitve. Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani o izpolnjevanju pogojev za izročitev tožnika je postal pravnomočen dne 4. 9. 2019, medtem ko o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito še ni pravnomočno odločeno. Sporno je, ali minister, glede na to, da o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito še ni pravnomočno odločeno, lahko dovoli tožnikovo izročitev. Tožnik je namreč že v svoji izjavi kot odgovoru na poziv tožene stranke, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe o izročitvi, zatrjeval in enako zatrjuje tudi v tožbi, da bi njegova izročitev pred pravnomočnostjo odločitve v postopku o mednarodni zaščiti bila v direktnem nasprotju z določbami ZMZ-1, Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 in Ženevsko konvencijo. Navedel je tudi, da mora pristojni državni organ o prošnji za mednarodno zaščito odločiti v šestih mesecih po vložitvi, o prošnji za izročitev pa v 30 mesecih, tako da ni potrebe za prehitevanje in nezakonito odločitev.

20. Glede pravice pribežališča tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik v svoji pisni vlogi predlagal tudi vpogled v spis Ministrstva za notranje zadeve (MNZ). Temu ni mogla slediti, saj so postopki mednarodne zaščite v razmerju do postopkov kazenskega pregona in postopku izvršitve kazenske sankcije zaupne narave, pri čemer je bila tožniku dana možnost, da tudi v izročitvenem postopku navede dejstva in predlaga dokaze, ki jih je predložil v postopku mednarodne zaščite. Sodišče v zvezi s tem opozarja, da tožena stranka za potrebe svojega (upravnega) postopka lahko pridobi tudi podatke iz spisa MNZ v zvezi s tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Sicer pa je tožena stranka poizvedbo o morebitnih ovirah pred izročitvijo tožnika pri MNZ opravila in v zvezi s tem prejela odgovor (ki je sestavni del spisa), da izvršitev odločbe o izročitvi tožnika ni mogoča do pravnomočno zaključenega in izvršljivega postopka v zvezi z mednarodno zaščito. Do te, ključne okoliščine, se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila. Iz spisa tudi ni razvidno, da bi tožena stranka, zaradi hkratnega teka dveh postopkov, za potrebe svojega postopka, zaprosila MNZ za prednostno reševanje tožnikove prošnje o mednarodni zaščiti, čeprav bi tudi to lahko storila. Svojo odločitev glede pravice pribežališča je oprla (zgolj) na zgoraj navedeno sodno odločbo Vrhovnega sodišča RS (iz leta 2002), kar je bilo torej pred vstopom Republike Slovenije v članstvo Evropske unije.

21. Sodišče je v predmetni zadevi že v sklepu I U 36/2020 z dne 15. 1. 2020, s katerim je zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo zoper izpodbijano odločbo, ugodilo tako, da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu. V obrazložitvi tega sklepa je poudarilo, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta pred odločitvijo sodišča o tožbi nastala težko popravljiva škoda. Če bi bila namreč izpodbijana odločba izvršena še pred odločitvijo sodišča v tem upravnem sporu, se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal pod jurisdikcijo slovenske države. To pomeni, da sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito in bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

22. Glede na navedeno sodišče meni tudi, da bi tožniku tudi z izvršitvijo izpodbijane odločbe pred pravnomočno odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, nastala težko popravljiva škoda. Tudi v tem primeru se tožnik ne bi več nahajal pod jurisdikcijo slovenske države in zato za sprejem meritorne odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ne bi bil več izkazan njegov pravni interes.

23. V mednarodnem pravu človekovih pravic načeloma velja, da mora biti najprej opravljena ustrezna presoja vseh relevantnih okoliščin z vidika pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP oziroma tovrstnih okoliščin v zvezi s prošnjo za azil in šele, če po taki presoji pristojni organ ugotovi, da tveganja za kršitev 3. člena EKČP ni, je možna izvršitev izročitve po bilateralni pogodbi v zvezi s kazenskim postopkom oziroma izvršitvijo kazenske sankcije.¹ Na stališču, da mora biti azilni postopek, kadar le-ta teče vzporedno z izročitvenim postopkom, najprej pravnomočno končan in da je šele po pravnomočno končanem azilnem postopku dopustna izročitev v skladu z mednarodnim pravom, stoji tudi UNHCR.²

24. Tožena stranka sicer v izpodbijani odločbi povzema stališča kazenskih sodišč glede tveganja za morebitno kršitev 3. člena EKČP, ki je absolutna pravica, ter morebitno kršitev pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP, ki ni absolutno zavarovana pravica. Vendar pa v izpodbijanem aktu tožena stranka ni izhajala iz mednarodne obveznosti glede spoštovanja pravice do azila iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z učinkovitim sodnim varstvom iz 47. člena Listine EU. Ni torej upoštevala, ali bi tožnik v primeru izročitve pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito, glede te odločitve, imel zagotovljeno učinkovito sodno varstvo tudi po izročitvi. Če bi namreč tožniku bila priznana mednarodna zaščita, bi to pomenilo, da bi moral pristojni minister, na podlagi tretjega odstavka 530. člena ZKP, zahtevo za izročitev tožnika zavrniti. To pa bi lahko pripeljalo do nedopustne situacije, da bi bil tožnik že predan Republiki Severni Makedoniji, čeprav bi njegova izročitev pravzaprav morala biti zavrnjena. To pa bi, kot to navaja tožnik v tožbi, pomenilo kršitev določb Ženevske konvencije.

25. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče zavzelo drugačno stališče kot npr. v sodbi IV 115/2019 z dne 4. 6. 2019.

26. Ker po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bila celovito opravljena presoja okoliščin v zvezi s tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, je odločitev o izročitvi tožnika preuranjena. Sodišče je zato že iz navedenega razloga, ki predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1, moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče se zato do drugih tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo.

27. Ker je tožnik predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

28. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka povrniti stroške tega postopka. V skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je zavezanec za DDV.

-------------------------------
¹ Glej na primer sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah: Khodzhayev v. Russia, App. no. 52466/08, 12. 5. 2010, odst. 94-105; Ryabikin v. Russia, App. no. 8320/04, 19. 6. 2008, odst. 25-42; Abdulazhon Isakov v. Russia, App. no. 14049/08, 8. 7. 2010, odst. 106-112.
² Guidance note on extradition and international refugee protection, UNHCR, Protection Policy and Legal Advice Section, Division of International Protection Services, Geneva, April 2008, str. 26/tč. 64-65.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 38913/2019
• UPRS Sodba I U 1534/2019-18
• UPRS sodba in sklep I U 272/2015