UPRS Sodba I U 1238/2018-10

Jedro

Izpolnjeni so pogoji, ki so za ugotavljanje davčne osnove s cenitvijo določeni v prvem odstavku 68. člena ZDavP-2. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik izdajal navidezne listine – komisijske pogodbe in račune za vozila terizkazal le del na tej podlagi doseženih prihodkov. Tožnik ni imel transakcijskega računa, na katerega bi polagal prejeto gotovino, prav tako pa ni vodil blagajniške dokumentacije (blagajniški prejemki, blagajniški dnevnik), tako da iz predložene dokumentacije tudi prejem gotovine ni razviden. Ob podanih pogojih za cenitev davčne osnove, pa se ta določi v verjetni višini, to je taki, ki se najbolj približa realnim rezultatom poslovanja. Verjetna davčna osnova se z oceno ugotavlja prav zato, ker realnih rezultatov poslovanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je tožniku z izpodbijano odločbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobja od 1. 1. 2014 do 31. 1. 2014, od 1. 9. 2014 do 30. 9. 2014 in od 1. 1. 2015 do 30. 9. 2015 dodatno odmerila in naložila v plačilo DDV za obdobje januar 2014, september 2014, januar-marec 2015, april-junij 2015 in julij-september 2015, po preračunani davčni stopnji DDV 18,0328%, od osnov in za davčna obdobja, razvidna iz tabele v I. točki izreka, v skupni višini 14.208,02 EUR in obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v znesku 271,19 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe.

2. Iz obrazložitve sledi, da je imel tožnik od 1. 10. 2013 do odjave 15. 2. 2016 registrirano dejavnost trgovine z motornimi vozili kot samostojni podjetnik posameznik. V postopku je bilo ugotovljeno, da je v inšpiciranem obdobju izdal skupno 1817 komisijskih pogodb in računov za prav toliko rabljenih osebnih vozil, ki so bili izdani kupcem iz Hrvaške (1396), Bosne in Hercegovine (339), Slovenije (31), Srbije in Makedonije (skupaj 4), 40 dokumentov iz zaporedja številk izdanih aktov pa ni bilo predloženih. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik provizijo v višini 10,00 EUR izkazal le za 1002 izdanih računov in komisijskih pogodb, za ostalih 775 računov in pogodb pa v knjigi prihodkov in s tem v obračunih DDV-O provizije ni izkazal niti v tej višini. Na podlagi predloženih listin ter tožnikovih pojasnil in na podlagi uradoma pridobljenih podatkov davčni organ dalje ugotavlja: - da v obravnavanih primerih ne gre za komisijsko prodajo vozil; - da je v vseh primerih kupec (fizična oseba iz Hrvaške, BiH, Srbije..) že sam opravil nakup vozila v tujini in s tem postal lastnik vozila oziroma je nakup zanj opravila katera druga fizična ali pravna oseba, ki se je organizirano ukvarjala s temi posli; - da so tuje fizične osebe, z namenom, da bi se izognile carinskim dajatvam v BiH oz. Srbiji (pri uvozu), s pomočjo tožnika sklepale navidezne (fiktivne) komisijske pogodbe in se na ta način izognile temu davku; - da so se kupci iz Hrvaške izognili plačilu posebnega davka na pridobivanje motornih vozil v RH po stopnji 5% tako, da so s predložitvijo obravnavanih navideznih komisijskih pogodb in izdanih računov prikrili dejanski nakup – neposredno od fizičnih oseb ali zavezancev za davek; - da tožnik ni vodil in ne razpolaga z blagajniško dokumentacijo (blagajniški prejemki, blagajniški dnevnik), ker je ni vodil, kar pomeni, da ne razpolaga z dokumentacijo, ki bi verodostojno izpričevala in dokazovala kdaj, od koga in v kakšni višini je prejel provizijo za storitev „prepisa“.

3. Ker temelji tožnikova davčna napoved oziroma obračun davka na neresničnih oziroma nepravilnih podatkih (neizkazana provizija od 775 izdanih računov in prenizko izkazana višina provizije za storitve „prepisa“ v višini 10,00 EUR) davčni organ v skladu z 68. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčno osnovo ugotovi z oceno, pri kateri upošteva, da je tožnik provizijo zaračunal za vse izstavljene pogodbe in račune (1817) in da je dejanska višina provizije znašala 50,00 EUR. V dokumentaciji namreč ni nobenega dokumenta, iz katerega bi bilo s podpisi „komitentov“ ali „kupcev vozil“ izkazano, da so dejansko oni plačali tožniku za storitev in v kakšni višini. Transakcijskega računa pri banki tožnik ni nikoli imel. Iz uradnih podatkov davčnega organa je razvidno, da tožnik ni imel drugih virov prihodkov za preživljanje sebe in svoje družine (žena in dva otroka), njegovi družinski člani v inšpiciranem obdobju niso bili prijavljeni v zaposlitev. V primeru pogodbe o komisijski prodaji pod št. 1138/08 z dne 12. 8. 2015 in izdanega računa iz knjige vezanih računov št. 1138/08-2015 z dne 13. 8. 2015 je tožnik izkazal višjo bruto osnovo, in sicer v višini 50,00 EUR, na hrbtni strani izdanega računa št. 0944/06-2015 z dne 20. 6. 2015 je tožnik ročno pripisal „A.A., – 40 EUR“. Pogodbi o komisijski prodaji in računu oba št. 0857/05-2015 (kupec B.B., Vrgorac, RH), je tožnik priložil fotokopijo nemškega prometnega dovoljenja z vpisanim zadnjim nemškim lastnikom, ki je v pogodbi vpisan kot komitent. Kdo je vozilo pripeljal iz Nemčije, ni navedeno. Na prometnem dovoljenju je ročno pripisano „A. d.o.o.“, vsem navedenim dokumentom pa je pripeta fotokopija „univerzalnega naloga za plačanje“, torej plačila na račun ... bank d.d. Zagreb, znesek 60,00 EUR je dne 1. 6. 2015 plačal C.C., Veliki Prolog, HR, na transakcijski račun tožnikovega očeta D.D., ki je priliv v navedeni višini prejel dne 2. 6. 2015. Po oceni davčnega organa gre za dejansko plačilo provizije za storitev izdaje komisijske pogodbe in računa s strani organizatorja posla iz RH. Iz postavk prometa na transakcijskem računu tožnikovega očeta je nadalje razviden priliv v višini 55,00 EUR z dne 7. 5. 2015. Vplačani znesek predstavlja plačilo provizije v zvezi z izdanim računom stranki E.E., ki je tako pridobljen račun „o nakupu“ uporabil na HR ob registraciji vozila. Kot vplačnik je namreč naveden E.E., ki mu je tožnik dne 4. 5. 2015 izdal pogodbo o komisijski prodaji in račun pod št. 0720/05-2015. F.F. pa je v zvezi z zahtevkom davčnega organa za posredovanje informacij v zvezi s prodajo motornega vozila, v zvezi s katero mu je tožnik izdal komisijsko pogodbo in izstavil račun za prodajo (pod št. 01329/09-2015 z dne 30. 9. 2015), v ustnem razgovoru povedal, da ve, da je avto prodal Hrvatu, ne spomni pa se, komu. Prav tako je izjavil, da je splošno znano dejstvo, da preprodajalci vzamejo provizijo 50,00 do 70,00 EUR. Po tem, ko davčni organ z obširno obrazložitvijo (na straneh 62 do 69) zavrne tožnikove pripombe na zapisnik, na tej podlagi ugotovi davčno osnovo za posamezno davčno obdobje in na podlagi določb Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) odmeri davek v višini kot izhaja iz izreka.

4. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-16-165/2016-2 z dne 19. 4. 2018 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in sledi razlogom prve stopnje.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja, ker meni, da je nepravilna in nezakonita. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo o pritožbi odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

6. Dodatna odmera davka je zmotna in ni potrjena z dokazili v spisu, prav tako pa davčni organ ni izvedel vseh dokazov, ki bi odločitev omogočali, kar pomeni, da dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, pritožbeni organ pa se ni opredelil do vseh pritožbenih navedb o kršitvi postopka in s tem kršil pravice tožnika do učinkovitega pravnega sredstva, pri čemer so se navedbe tožnika nanašale na način določanja višine davčne osnove. Odločbi sta tako nepravilni in nezakoniti, obremenjeni s kršitvami določb postopka, saj tožniku ni bila dana realna možnost, da bi svoje navedbe ustrezno izkazal, saj se niso izvajali z njegove strani predlagani dokazi, ob hkratnem očitku, da je breme dokazovanja na njem.

7. Sicer pa je tožnik prepričan, da tožena stranka ni imela ustrezne podlage za začetek postopka. Pri tožniku naj bi izvedla zgolj preveritev podatkov o izvozu. V zvezi s konkretnima primeroma iz zaprosila za izmenjavo podatkov iz Hrvaške, ugotovitve davčnega organa suma hrvaške davčne uprave, da bi lahko fizične osebe direktno sklepale posle s komitenti, niso niti potrdile niti zavrnile. Zato po mnenju tožnika ni bilo podlage za nadaljnje postopanje. V odločbi o pritožbi tudi ni odgovorjeno na ugovor tožnika, ki se nanaša na posredovanje tožnikove dokumentacije hrvaški davčni upravi, zlasti z vidika davčne tajnosti in brez navedbe pravne podlage za takšno postopanje.

8. Sploh pa je sporen tudi način, na katerega je davčni organ prišel do višine davčne osnove, in sicer določanje „števila storitev“, ki naj bi bile opravljene, kot tudi način določanja višine „provizije“. Tožnik je tekom postopka in izrecno tudi v pritožbi izpostavil, da je izpodbijana odločba na več mestih nejasna in protislovna do te mere, da iz nje ni mogoče ugotoviti podlage za sprejem določene odločitve. S tem so bile kršene tožnikove procesne pravice, zlasti pravica do izjave, saj se tožnik (glede na „konfuznost“ očitkov) ni mogel ustrezno izjasniti. Ugotovitev, da ne gre za komisijsko prodajo ob hkratni ugotovitvi, da tožnik ni opravljal prepisov vozil – spremembe lastništva, pomeni, da že v osnovi ni bilo pogojev za naložitev kakršnekoli dodatne davčne obveznosti. Z izpodbijano odločbo se tožniku tako nalaga davek za nekaj, kar po ugotovitvah davčnega organa sploh ne obstaja. Pritožbeni organ se o tem očitku ni izrekel, temveč je preprosto pojasnil, da ni šlo za komisijsko prodajo, pač pa za prepis.

9. Ne gre spregledati dejstva, da davčni organ ni izvedel nobenega od predlaganih dokazov, pač pa se je zadovoljil z oceno, ki jo je naredil na podlagi zgolj 11 preverjenih storitev, pri tem pa brez kakršnekoli podlage in mimo listinskih dokazov tožniku pripisal še neke dodatne storitve in mu tudi za te primere določil „provizijo“ v višini 50,00 EUR, kar je po mnenju tožnika nesprejemljivo. Tožnik je predlagal, da davčni organ pri dejanskih strankah teh pogodb (z njihovimi podatki je davčni organ razpolagal) preveri, kako je bilo dejansko s plačilom te provizije, saj tožnik dokazil ni mogel pridobiti sam in jih tudi ne zahtevati in bi zato davčni organ moral izvesti popoln dokazni postopek in pravilno ugotoviti vse okoliščine. Če je za toženo stranko neobičajno, da tožnik v 775 primerih zaslužka ni zahteval, to nikakor ne pomeni, da je neresnično. Tožnik negativnih dejstev (da provizija ni plačana), ne more dokazati z nobenim drugim dokazom kot s predlaganim zaslišanjem oseb, ki so bile stranke posla. Še bolj nesprejemljivo je, da davčni organ od nobene od teh oseb ni zahteval nobenih informacij, čeprav bi to lahko storil. Nesprejemljivo je tudi upoštevanje manjkajočih 40 računov, ki ga davčni organ utemelji zgolj z „zaporedjem izdanih računov“, pri čemer tožena stranka tožniku ni pojasnila niti tega, kateri računi naj ne bi bili predloženi oziroma v zvezi s katerim poslom naj bi bili izdani. Zatrjevani „manjko“ računov tako ni izkazan, kaj šele, da bi bilo izkazano, da je bila v tej zvezi zaračunana kakšna „provizija“.

10. Mimo dokazil in podatkov je tudi ocena, da naj bi plačilo za vsako od storitev znašalo kar 50,00 EUR. Ocena je nepravilna, še sploh, ker tožena stranka ni izvedla tistih dokazov, s katerimi ni lahko prišla do bistveno realnejše in pravilnejše ocene. Tožena stranka bi ugotovitveni postopek morala ustrezno izvesti, za to je imela tudi vse podatke in možnosti. Nenazadnje ji to nalaga zakon, kar pomeni, da bi morala pri strankah preveriti dejansko višino provizije. Ocena provizije je arbitrarna, pavšalna, življenjsko gledano absolutno pretirana in v nasprotju z načelom materialne resnice. Davčni organ v škodo tožnika ni preverjal niti tako elementarnih dejstev, kot je višina provizije pri drugih ponudnikih teh storitev. Tožnik je dokazal, da je šlo za provizijo v višini 10,00 EUR, kar izhaja iz računov, ki jih je izdajal strankam. Računi so oštevilčeni z enakimi številkami, kot pogodbe in izdani računi (za vozila), tako da je povsem jasno, na kateri posel konkretno oziroma na katero stranko se posamezni račun nanaša, kdaj je bila opravljena storitev in tudi koliko je bilo stranki zaračunano oz. koliko je stranka za opravljeno storitev plačala, kar vse bi davčni organ lahko in moral preveriti neposredno pri strankah. Pri tem je povsem nepomembno, če računi s strani strank niso podpisani. Nepomembna je tudi okoliščina, da tožnik ni imel odprtega transakcijskega računa, saj je posloval gotovinsko in s tem ni kršil nobenih predpisov, davčni organ pa tudi ne pojasni v čem naj bi ta okoliščina vplivala na višino provizije. Nerelevantna je tudi višina tožnikovih prihodkov v letu 2015, pri čemer tožnik poudarja, da je v znesku, ki se v odločbi navaja, zajet tudi promet trgovine in drugih storitev, ki jih je opravljal tožnik (izdaja potrdil o poreklu in podobno) in ne le za prejete provizije za prepis vozil. Zagotovo ni nepomembno dejstvo, da je tožnik iz manjšega kraja, kjer je kupna moč nizka in so ljudje še posebej občutljivi na višino zaračunanih storitev. Sklicevanje na račun za provizijo v višini 50,00 EUR ter na zapis 40,00 EUR na hrbtni strani enega računa, je nesprejemljivo, ker bi morala tožena stranka dejansko višino provizije preveriti pri strankah. Nakazili na transakcijski račun tožnikovega očeta ne predstavljata provizije. Očitno gre za neke povsem druge posle, kar bi moralo biti preverjeno pri osebah, ki naj bi po mnenju davčnega organa plačale provizijo. V ničemer pa tudi ne more biti relevantna domnevna ustna izjava Željka Topolnjaka, saj ne more imeti enake teže kot listinska dokumentacija. Če ni bilo res tako, potem nihče ne bi izvajal prepisov pri pravnih osebah oz. podjetnikih, pač pa bi do sprememb lastništva prišlo le na upravnih enotah oz. večjih servisih ipd., za katere je pa res splošno znano, da za svoje storitve v tej zvezi zaračunavajo le minimalne provizije (cca 5-10 EUR) ali pa sploh ne. Tožnik ponovno poudarja, da je za opravljene storitve prepisa zaračunaval 10,00 EUR in da gre za njegovo lastno in suvereno odločitev.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne tožena stranka. Tožbene navedbe in ugovori so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

14. Stališče tožnika, da davčni organ ni imel ustrezne podlage za začetek postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, ne drži. V tej zvezi sodišče razlogom na 20. in 21. strani odločbe o pritožbi dodaja le, da so načela izbire za davčni inšpekcijski nadzor določena v 134. členu ZDavP-2 in da začetek postopka ni pogojen s sumom nepravilnosti, njegovo vodenje pa tudi ne s potrditvijo določenega suma. Kot tožniku pravilno pojasni pritožbeni organ, inšpektor v okviru svojih delovnih nalog, glede na dejstva, ki jih ugotavlja med postopkom, samostojno odloča o obsegu inšpekcijskega pregleda. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi napoved, da bo Finančna uprava o ugotovljeni fiktivnosti komisijskih pogodb (prodaj) in namenu, ki so mu služile, obvestila davčna organa Bosne in Hercegovine in Hrvaške. Pravna podlaga za mednarodno izmenjavo so določbe Konvencije med RS in Bosno in Hercegovino o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja in določbe Direktive Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive Sveta 77/799/EGS z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposredne obdavčitve (ki je v slovenski pravni red prevzeta z določbami II. in III.A poglavja četrtega dela ZDavP-2). Tožbena trditev, da davčna tajnost ni zagotovljena in da ni navedena pravna podlaga za posredovanje podatkov, po navedenem ne drži.

15. Izpolnjeni pa so tudi pogoji, ki so za ugotavljanje davčne osnove s cenitvijo določeni v prvem odstavku 68. člena ZDavP-2, po katerem lahko davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek med drugim tudi v primeru, če ugotovi, da temelji davčna napoved oziroma obračun davka na neresničnih in nepravilnih podatkih (3. alinea), oziroma da zavezanec na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take formalne pomanjkljivosti, ki upravičujejo dvom o njihovi vsebinski pravilnosti (5. alinea). V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik izdajal navidezne listine – komisijske pogodbe in račune za vozila in izkazal le del na tej podlagi doseženih prihodkov. Tožnik ni imel transakcijskega računa, na katerega bi polagal prejeto gotovino, prav tako pa ni vodil blagajniške dokumentacije (blagajniški prejemki, blagajniški dnevnik), tako da iz predložene dokumentacije tudi prejem gotovine ni razviden.

16. Zatrjevane nejasnosti oziroma protislovnosti v razlogih izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na višino davčne osnove in posledično zatrjevanih kršitev procesnega zakona (zlasti pravice do izjave) sodišče ne ugotavlja. Iz razlogov izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi namreč povsem jasno sledi ugotovitev, da tožnik ni opravljal niti komisijske prodaje vozil niti prepisov (spremembe lastništva) na vozilih. Ugotavlja pa se, da je tožnik odplačno in po nalogu naročnikov – organizatorjev trgovine z rabljenimi starejšimi osebnimi vozili, ki so za kupce v BiH, Hrvaški in v manjšem delu v Srbiji, Makedoniji in Črni gori organizirali nakupe teh vozil v Nemčiji, Avstriji in drugih državah EU in jih prepeljali do kupcev, izdajal navidezne komisijske pogodbe in račune. Trditev, da se mu z izpodbijano odločbo nalaga davek za nekaj, kar po ugotovitvah davčnega organa sploh ne obstaja, zato sodišče zavrača kot očitno neutemeljen.

17. Neutemeljen je tudi ugovor kršitve načela materialne resnice. V postopku določanja davčne osnove s cenitvijo se skladno z 68. členom ZDavP-2 ugotavljajo dejstva, ki omogočajo določitev verjetne davčne osnove. Razlogi, da se tožeči stranki davčna osnova ugotovi z oceno, so v izpodbijani odločbi obširno in po presoji sodišča tudi pravilno obrazloženi. Tožeča stranka jim tudi v upravnem sporu konkretno ne ugovarja. Ob podanih pogojih za cenitev davčne osnove, pa se ta določi v verjetni višini, to je taki, ki se najbolj približa realnim rezultatom poslovanja. Verjetna davčna osnova se z oceno ugotavlja prav zato, ker realnih rezultatov poslovanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

18. Tudi višina davčne osnove je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi obrazložena tako, da omogoča preizkus uporabljenih podatkov, kot tudi pravilnosti uporabljene metode in rezultata. Sodišče v tej zvezi nepravilnosti ali nelogičnosti ne najde. V zvezi z višino davčne osnove pa sodišče poudarja, da je cenitev sicer ugotovitveni postopek, da pa se v njem ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določitev verjetne davčne osnove. Dejstva, ki to omogočajo, pa so bila po presoji sodišča v zadevi ugotovljena. Na ugovore, ki se nanašajo na upoštevanje 40 manjkajočih računov, je s (ponovno) navedbo številk nepredloženih računov in ustreznimi razlogi odgovorjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe (na straneh 69 in 70). V izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi je odgovorjeno tudi na očitek tožnika, ki se nanaša na davčno osnovo iz naslova 775 komisijskih pogodb v zvezi s katerimi tožnik „provizije“ ni izkazal. Tožnik je v tej zvezi zgolj zatrjeval, da za njihovo izdajo ni zaračunal ničesar, ne da bi za to navedel kakršnokoli pojasnilo ali razlog. Ugotovitve davčnega organa, da je tožnik pogodbe in račune izdal po nalogu in navodilih organizatorjev oz. fizičnih oseb iz Hrvaške in BiH, da iz predložene dokumentacije ni razvidna neodplačnost storitev (oz. so izdane komisijske pogodbe in računi za vozila enake tistim, v zvezi s katerimi je bila zaračunana „provizija“), da obseg zatrjevanih neodplačnih poslov predstavlja kar 42% izdanih pogodb in računov, da je tožnik pogodbe in račune izstavljal v okviru opravljanja dejavnosti, ki je prvenstveno namenjena pridobivanju dobička, da je tožnik v obračunu akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2015 izkazal davčno izgubo v višini 6.712,00 EUR, da je bila dejavnost tožnika edini vir zaslužka in preživetja tožnika in njegove družine, so nesporne in predstavljajo podlago za to, da se tudi provizija, ki je tožnik ni izkazal, všteva v verjetno davčno osnovo.

19. Sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, s katerimi je v izpodbijani odločbi utemeljen dvom v višino izkazane (10,00 EUR) provizije in z razlogi s katerimi je utemeljena višina provizije, ki se kot verjetna upošteva pri cenitvi. Račune, ki naj bi po navedbah tožnika dokazovali zatrjevano višino provizije, z neprerekanimi ugotovitvami na strani 65 izpodbijane odločbe kot neverodostojne zavrne že prvostopenjski organ. Iz odločbe namreč sledi, da je tožnik kot dokazila za zaračunano in plačano storitev „prepisa“ predložil račune na predtiskanih obrazcih vezane knjige računov. Obrazci so v polju „kupec ali naročnik“ neizpolnjeni, edini vezni podatek je vpisana številka računa, ki je enaka številki komisijske pogodbe in računa novemu lastniku. Iz pridobljenih pisnih izjav enajstih prodajalcev izhaja, da tožnika ne poznajo in da so dejanski posli prodaje in nakupa potekali povsem drugače, kot naj bi izkazovale tožnikove listine in da torej listine ne izkazujejo dejanskega poteka poslov. Obrazec tiskovine ni podpisan niti s strani tožnika niti s strani naročnika, kupca storitve, drugih dokazil o plačilu z gotovino pa tožnik nima. Višina provizije, ki je upoštevana pri izračunu verjetne davčne osnove, je ugotovljena na podlagi podatkov, ki so bili zbrani pri tožniku. Ocena davčne osnove z uporabo podatkov pri zavezancih za davek, ki so v istem davčnem obdobju in v podobnih okoliščinah opravljali enako ali podobno dejavnost, pa glede storitve, ki jih je opravljal tožnik (izdajanje navideznih pogodb in računov), tudi ni mogoča. Kot ugotavlja že pritožbeni organ se tovrstne storitve v praksi namreč ne oglašujejo.

20. Ugovor tožnika, da zbrani podatki ne zadoščajo za ugotovitev davčne osnove z oceno, je po navedenem neutemeljen. Neutemeljen pa je po presoji sodišča tudi ugovor neutemeljene zavrnitve tožnikove pripombe na zapisnik ,,da bi bilo višino in plačilo provizije mogoče preveriti pri strankah“, ki naj bi po tožbenih navedbah predstavljala dokazni predlog, s katerim naj bi dokazoval nižjo davčno osnovo od ugotovljene. Podatkov o dejanski vsebini in poteku poslovnih dogodkov tožnik davčnemu organu ni razkril. Po pojasnilu prokuristke, ki je povzeta na 47. strani izpodbijane odločbe, tožnik vozil ni videl in niti ni vedel, da so bili izstavljeni izvozni dokumenti niti kje in kdaj so bila izvožena. Po pojasnilu je bilo delo tožnika zgolj izdaja pogodb in računov, po prejemu plačila pa še izdaja računa iz vezane knjige računov za storitev tožnika. Na podlagi dokumentacije, ki je bila pridobljena v zvezi z enajstimi naključno izbranimi prodajami rabljenih vozil, ki so bila registrirana v Sloveniji in so bila prodana na Hrvaško ali v Bosno in Hercegovino, in pridobljenih odgovorov slovenskih prodajalcev teh vozil, je bilo ugotovljeno, da so dejanski posli prodaje in nakupa teh vozil potekali popolnoma drugače, kot izpričujejo listine, ki jih je v postopku predložil tožnik. Iz pridobljenih odgovorov vseh prodajalcev, ki so v celoti povzeti v razlogih izpodbijane odločbe, sledi tudi, da prodajalci vozil tožnika ne poznajo, na vprašanje „Ali ste v zvezi s prepisom plačali provizijo?“ pa je 7 prodajalcev izrecno odgovorilo nikalno (dva, da sta plačala odjavo vozila oziroma prepis, eden pa, da se plačila provizije ne spominja), pri čemer iz izpodbijane odločbe dalje sledi, da je tožnik v desetih primerih od obravnavanih enajstih izkazal prihodke iz naslova provizije. Ugotovitev, da so se pogodbe in računi izdajali tipsko, je nesporna, tožnik pa v zvezi s preostalimi pogodbami drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki je bil ugotovljen v obravnavanih enajstih primerih niti ne navaja niti ne navede „strank“, od katerih naj bi plačilo dejansko prejel. Zatrjevane kršitve procesnega zakona zato sodišče tudi v tem pogledu ne ugotavlja.

21. Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

22. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Dokaz z zaslišanjem stranke (tožnika) je namreč prvič predlagan šele v upravnem sporu, ne da bi tožnik za to navedel kakršni koli razlog. Gre torej za tožbeno novoto, ki je skladno s 3. odstavkom 20. člena in 52. členom ZUS-1 nedopustna.

Datum zadnje spremembe:

22.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2803/2017-12
• UPRS sodba I U 542/2016
• UPRS Sodba I U 1769/2019-12