UPRS Sodba I U 1361/2018-12

Jedro

Vloga tožnikovega pooblaščenca je bila potrebna za pravilno rešitev zadeve. Po prejemu te vloge je prvostopenjski organ na tožnikovega pooblaščenca naslovil dopis o spremenjenem, krajšem datumu ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja. Tožnik je po presoji sodišča upravičen do povračila stroškov za vlogo v zvezi s popravkom datuma o ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja, saj se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za tožnika ugodno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Upravne enote ... št. 218-31/2018-13 z dne 21. 3. 2018 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevek tožnika za povrnitev stroškov v zvezi s popravkom obvestila o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. V obrazložitvi sklepa navaja, da je prejel dopis tožnikovega pooblaščenca, iz katerega izhaja, da je upravni organ v evidenco vozniških dovoljenj tožniku vnesel podatke o sankciji prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter da lahko novo vozniško dovoljenje pridobi po šestih mesecih od izvršitve odločbe, ko ponovno opravi vozniški izpit B kategorije in ko izpolni druge pogoje Zakona o voznikih oziroma po 15. 5. 2018. Z navedenim se ne strinja, saj organ ni pravilno upošteval časa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja. Pooblaščenec je podal tudi zahtevek, naj se tožniku priznajo in odmerijo stroški te vloge, saj se je postopek začel po uradni dolžnosti. Prvostopenjski organ ugotavlja, da iz dodatno pridobljenega odgovora sodišča z dne 28. 2. 2018 izhaja, da je sodišče predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja ugodilo in odločilo, da se začasno odvzeto vozniško dovoljenje vrne z dnem vročitve, to je 5. 9. 2017. Na podlagi navedb sodišča v dopisu je prvostopenjski organ poslal pooblaščencu tožnika dopis, v katerem ga je obvestil o popravku zadnjega stavka drugega odstavka poslanega obvestila, ki se pravilno glasi, da lahko vozniško dovoljenje pridobi po 11. 5. 2018. Na podlagi predstavljenega je bilo ugotovljeno, da je pooblaščenec tožnika priglasil stroške podane vloge za izdajo popravka teksta obvestila o vpisu podatkov o prenehanju veljavnega vozniškega dovoljenja v evidenco vozniških dovoljenj na podlagi sodne odločitve, in sicer v delu, ki se nanaša na seznanitev o datumu in pogojih pridobitve novega vozniškega dovoljenja, torej na obvestilo, na katerega ni predvidena pritožba. V konkretnem primeru upravni organ ni vodil upravnega postopka, ni odločal v upravnem postopku ali izdal upravne odločbe, za kar se skladno s 113. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) odmerijo nastali stroški, zato je na podlagi 1. točke 129. člena ZUP zahtevo za povrnitev odvetniških stroškov zavrgel.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

3. Tožnik v tožbi navaja, da se je prvostopenjski organ strinjal s stališčem tožnika, da je potrebno upoštevati celoten čas začasnega odvzema, v zvezi s katerim je bila tožniku izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter ta čas všteti v čas, ko lahko stranka ponovno pridobi vozniško dovoljenje. Dejstvo je, da je šlo za napačno postopanje in napačno obvestilo o tem, kdaj lahko tožnik ponovno pridobi vozniško dovoljenje, kar pa je za tožnika ključnega pomena, saj bi v primeru, če bi se ravnal po navedbah iz napačnega obvestila, vozniški izpit lahko pridobil kasneje, kot je bil to dejansko upravičen narediti. Tožnik je pravilno posredoval pri prvostopenjskemu organu in zahteval popravo, kar je bilo tudi izvršeno, prav tako pa je moral biti ustrezno popravljen tudi sam vpis v evidenco, pri čemer pa gre pri navedbi in izvedbi vpisa o tem, kdaj lahko tožnik pridobi novo vozniško dovoljenje, nedvomno za upravno zadevo oziroma odločanje o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi posameznika. Dejstvo je, da tudi Zakon o voznikih in Pravilnik o vozniških dovoljenjih določata, da se vse vloge, povezane z vozniškimi dovoljenji, vlagajo pri upravnih enotah, ki o tem odločajo, pošiljajo obvestila in drugo. Upravna enota vse podatke, vezane na vozniška dovoljenja, vnese v evidenco, kar že samo po sebi predstavlja vodenje upravnega postopka, pri čemer gre za opravljanje vpisov po uradni dolžnosti, zato so vsi stroški, ki nastanejo strankam v zvezi z vpisi v evidenco vozniških dovoljenj po uradni dolžnosti, stroški upravnega postopka ne glede na to, ali je v tej zvezi izdana še posebej kakšna odločba ali ne, pri čemer ni nobenega dvoma, da je bilo v konkretnem primeru izdano napačno obvestilo. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da bi moral dobiti tožnik povrnjene stroške, ki so mu nastali in bi moral prvostopenjski organ vsebinsko odločati o priglašenih stroških, ne pa priglasitve stroškov zavreči. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep ter drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo pošlje prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da so mu nastali potrebni stroški, postopek se je začel po uradni dolžnosti, tožnik je v postopku uspel, tako da gre za stroške, ki so tožniku nastali zaradi upravnega postopka in jih je prvostopenjski organ dolžan povrniti. Nadalje se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 984/2018 z dne 21. 8. 2019, kjer se je obravnavala enaka problematika, tožbenemu zahtevku pa je sodišče ugodilo, zato ni razloga, da bi glede na enake okoliščine sodišče ne zavzelo enakega stališča.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da so v obravnavani zadevi sporni stroški tožnika v zvezi z vlogo njegovega pooblaščenca zaradi popravka datuma o ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja.

8. Iz obvestila prvostopenjskega organa z dne 4. 1. 2018, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da prvostopenjski organ obvešča tožnika, da je v evidenco izdanih vozniških dovoljenj vpisal podatke o sankciji prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar je v skladu s 139. členom ob smiselni uporabi določb 124. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1). Določba 139. člena ZIKS-1 določa, da se za izvršitev kazenske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila smiselno uporabljajo določbe 124. člena tega zakona. Po določbi drugega odstavka 124. člena ZIKS-1 se kazen prepovedi vožnje motornega vozila za potrebe izvrševanja te kazni vpiše v evidenco izdanih vozniških dovoljenj, in sicer podatke vpisujejo sodišča, pri katerih ti nastanejo. Po določbi sedmega odstavka istega člena do vzpostavitve ustreznih elektronskih povezav opravi vpis v evidenco iz drugega odstavka upravna enota v kraju sedeža sodišča, ki je izreklo kazen prepovedi vožnje.

9. Ker stroškov vpisa podatkov v računalniško evidenco izdanih vozniških dovoljenj ZIKS-1 ne ureja, se glede tega vprašanja uporabljajo določbe ZUP o stroških postopka. Stroške postopka ureja 113. člen ZUP. Po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Po določbi drugega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in končal za stranko neugodno, če pa se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke.

10. V obravnavanem primeru je šlo za obvestilo o vpisu stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v računalniško evidenco izdanih vozniških dovoljenj. Ta vpis je glede na navedene določbe ZIKS-1 izvršila upravna enota po uradni dolžnosti. Zaradi tega so stroški, ki nastanejo v zvezi z vpisi v evidenco vozniških dovolj po uradni dolžnosti tudi po presoji sodišča stroški zaradi upravnega postopka.

11. V konkretnem primeru je bila vloga tožnikovega pooblaščenca potrebna za pravilno rešitev zadeve. Po prejemu te vloge je prvostopenjski organ na tožnikovega pooblaščenca naslovil dopis o spremenjenem, krajšem datumu ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja. Tožnik je po presoji sodišča upravičen do povračila stroškov za vlogo v zvezi s popravkom datuma o ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja, saj se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za tožnika ugodno, kar ustreza okoliščini iz drugega odstavka 113. člena ZUP. Tudi sicer stroški zaradi napake upravnega organa, ki je nastala v postopku in ki bi tožniku lahko bila v škodo, ne morejo bremeniti tožnika. Sodišče je enaka stališča zavzelo v povsem primerljivi zadevi št. I U 984/2018-8.

12. Sodišče želi k temu še dodati, da ni pravilno stališče, da v navedeni zadevi ne bi šlo za upravno zadevo, kar je sicer res lahko razlog za zavrženje vloge po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. V navedeni zadevi gre namreč za popravo podatkov, o katerih se vodi uradna evidenca, določila o vodenju uradnih evidenc (na primer potrdilo in listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca ipd.) pa določa prav ZUP (členi 179 - 180a). Torej že iz tega razloga iz narave stvari izhaja, da gre za upravno zadevo. Iz navedenega razloga bi moral prvostopenjski organ o vlogi odločati po vsebini in je ne bi smel zavreči.

13. Ker prvostopenjski organ po presoji sodišča ni ravnal pravilno, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo, ker ni bil pravilno uporabljen 129. člen ZUP, ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Upravni organ bo moral v ponovljenem postopku o vlogi odločati po vsebini.

14. Tožnik je s predlogom za lastno zaslišanje smiselno predlagal razpis glavne obravnave. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, za kar ima v takem primeru izrecno pooblastilo v 1. alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt sodišče odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Določilo drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, 4. člen navedenega Pravilnika pa določa, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu.

Datum zadnje spremembe:

17.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 984/2018-8
• Sodba U 270/2003
• VSK sklep I Cp 858/2003