UPRS Sodba I U 463/2018-14

Jedro

Tožnik v tožbi ni navedel nobenega konkretnega razloga oziroma argumenta, zakaj bi bila izpodbijana odločba nezakonita, sodišče pa procesne ali materialno-pravne nezakonitosti tudi ni našlo ne glede na skopo vsebino v tožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Komisija RS za varstvo pacientovih pravic na podlagi 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1990 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi z 78. členom Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/2008 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPacP) v upravni zadevi predlagatelja A.A., ki ga zastopa zastopnica pacientovih pravic B.B., dr. med., sina po pokojnem pacientu C.C., zaradi domnevne kršitve pacientovih pravic in kršitve pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo po pacientovi smrti po 42. členu ZPacP, zoper izvajalca Splošno bolnišnico Č., po opravljeni senatni obravnavi dne 10. 1. 2018, v prvi točki izreka odločila, da se zahteva za drugo obravnavo vlagatelja A.A., da je bila pri pok. pacientu C.C. – očetu vlagatelja, pri izvajalcu Splošni bolnišnici Č., kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe po 11. členu ZPacP, zavrne. V drugi točki izreka odločbe je bilo odločeno, da se zahtevi za drugo obravnavo, da je bila vlagatelju pri izvajalcu kršena pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo po očetovi smrti po 42. členu ZPacP, ugodi in se izvajalcu naloži, da mu v roku 10 dni po prejemu te odločbe izroči fotokopijo medicinske dokumentacije očeta.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je vlagatelj druge zahteve pravočasno po zastopnici pacientovih pravic podal zahtevo za drugo obravnavo skladno s 56. členom ZPacP in sicer zaradi primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe po 11. členu ZPacP pri njegovem umrlem očetu C.C. ter še, da mu je bila kot sinu kršena pravica do seznanitve, izročitve zdravstvene dokumentacije po očetovi smrti po 42. členu ZPacP. V postopku obravnave prve zahteve pri izvajalcu ni bil dosežen dogovor. Tožena stranka pravi, da v zahtevi za drugo obravnavo vlagatelj izvajalcu očita, da je bilo zdravljenje njegovega očeta C.C. v času od 17. 6. 2017 do njegove smrti, to je do 8. 7. 2017, neprimerno, da je bilo predolgo v bolnišnici, da je ves čas ležal v postelji, ne da bi ga kaj dvignili iz postelje, da je imel roke privezane k postelji tako, da jih ni mogel premikati, da so mu vstavili sondo, ki je ni bil vajen, in mu je samo škodovala. Tudi transfuzija mu je škodovala. Ocenjuje, da so zdravniki pri izvajalcu naredili napako in očeta napačno in nestrokovno zdravili ter še, da je imel oče spremenjene, zatečene roke, polne tekočine, ki jih doma ni imel.

3. Tožena stranka navaja, da tekom postopka pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic vlagatelj ni predložil nobenih dokazov za svoje navedbe o neustreznem zdravljenju, se pa je skliceval na besede medicinske sestre, ki jo je v postopku opisal kot osebo, ki ima dolge temne lase in je močnejše postave, katera naj bi mu ob priliki obiska očeta rekla, „da je potrebno tukaj le umreti“ in da je te besede razumel slabo. Senat je ocenil pričevanje medicinske sestre in je povedala, da je bila ena izmed medicinskih sester, ki so delale na oddelku, kjer se je zdravil pacient C.C.. Besede vlagatelja druge zahteve v celoti prereka, teh besed ni nikoli izrekla, je pa videvala vlagatelja v času izven časa predvidenega za obiske, o čemer ga je večkrat opozorila. Je pa prepričljivo prerekala besede, ki jih ji je pripisal vlagatelj.

4. Senat se je seznanil tudi s pisno izjavo zdravnice D.D., ki jo je Komisija prejela dne 13. 12. 2017, skupaj s celotno medicinsko dokumentacijo pacienta, in na katero se je priča v senatu tudi sklicevala. Iz njene izjave je razvidno, da je bil pacient C.C. dne 17. 6. 2017 sprejet na Interni oddelek Splošne bolnišnice Č. zaradi akutnega pielonefritisa. Iz listine, na katero se je ob zaslišanju priča sklicevala, je opisan tudi način komunikacije med svojci med časom zdravljenja kot tudi po smrti. Iz te izjave je ponovno razvidno, da je vse informacije med hospitalizacijo sprejemala pacientova žena. Večkrat je bil ob podajanju informacij prisoten tudi vlagatelj druge zahteve, ki pa pri tem ni aktivno sodeloval. Ženi pokojnega pacienta je kot lečeča zdravnica ponudila možnost, da se sin, torej vlagatelj druge zahteve, zglasi pri njej in da mu ponovno obrazloži potek zdravljenja njegovega očeta. Vlagatelj druge zahteve se je oglasil pri njej, vendar kljub pojasnilom z le-temi ni bil zadovoljen.

5. V dokaznem postopku je senat vpogledal tudi v pisno izjavo predstojnika Internega oddelka prim. E.E., dr. med., ki je prepričan, da s stališča izvajalca ni bilo napak v zdravljenju niti ne odstopanj od kakovostne in varne zdravstvene oskrbe bolnika, ki je bil multimorbiden, dementen, s hudimi elektrolitnimi in acidobaznimi motnjami, akutno respiracijsko in suficijenco, akutno ledvično odpovedjo in dalj časa nepokreten, z motnjami požiranja. V obrazložitvi odločbe na strani 2 so podrobno opisani diagnoza ter postopki zdravljenja.

6. Na podlagi zaslišanja priče, prim. E.E., dr. med. in D.D., dr. med., senat ni imel razlogov za dvom v odločitev. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka in možnosti, da vlagatelj zahteve dobi odgovore na posamezna vprašanja, pa jih ni postavil oziroma njihove obrazložitve preprosto ni sprejel, je senat zaključil, da je bila obravnava pacienta C.C. ustrezna, primerna in kakovostna, zato se je odločil, da se zahtevek v tem delu zavrne.

7. V tožbi, potem ko jo je tožnik na poziv sodišča dopolnil z temeljnimi sestavinami, tožnik pravi, da izpodbija samo prvo točko izreka odločbe in pravi, da nasprotuje ugotovitvi, da je bila pri zdravljenju njegovega očeta v bolnici v Č. izvedena primerna, varna in kakovostna zdravstvena oskrba. Toži, ker bi rad dosegel, da so očeta neprimerno zdravili in da se obsodi zdravnike in medicinsko osebje, ki je zdravilo njegovega očeta ter da se izpodbijani akt odpravi.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožnik ni predložil dokazov za svoje trditve, ampak se je skliceval na besede medicinske sestre. Tožena stranka je besede medicinske sestre preverila pri konkretni osebi, ki je bila prepoznana in je navedbe tožnika v celoti in prepričljivo zanikala. Tožena stranka je ocenila tudi izjavo zdravnice, ki jo je prejela skupaj s celotno dokumentacijo. Tožena stranka je tudi vpogledala v pisno izjavo predstojnika internega oddelka in poudarja, da je tožnik dobil možnost, da dobi odgovore na posamezna vprašanja, pa jih ni postavil oziroma njihove obrazložitve preprosto ni sprejel. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Ker tožnik v tožbi ni navedel nobenega konkretnega razloga oziroma argumenta, zakaj bi bila izpodbijana odločba nezakonita, sodišče pa procesne ali materialno-pravne nezakonitosti tudi ni našlo ne glede na skopo vsebino v tožbi, sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Po določbi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), sodišču namreč ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in to ugotovi v sodbi. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

16.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 334/2018-15
• UPRS sodba III U 395/2014
• UPRS Sodba IV U 221/2017-25