UPRS Sodba I U 252/2020-7

Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj je tako ob vložitvi prošnje kot na osebnem razgovoru s tem v zvezi navajal le zdravstvene razloge in revščino, češ da je bilo njegovo ekonomsko stanje podpovprečno in da zaradi bolezni ni mogel delati. Tožnik je sicer navedel, da denarja za zdravljenje ni imel, vendar je istočasno pojasnil, da je zdravljenje v državnih bolnišnicah brezplačno. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno tožnikovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Presodila je namreč, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, pa tudi sicer prihaja iz varne izvorne države.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik musliman iz Alžirije, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj med postopkom ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Iz policijske depeše izhaja, da je kot razlog za mednarodno zaščito navedel iskanje zaposlitve, v lastnoročni izjavi pa revščino in bolezen. Enaka razloga za zapustitev izvorne države je navedel tudi ob vložitvi prošnje. Povedal je, da je bil v Alžiriji zaposlen v vojski med leti 2000 in 2008, njegovo ekonomsko stanje pa je bilo zelo slabo. Pred dvema letoma je bil zaradi hudih bolečin sprejet v bolnišnico, kjer so mu odstranili ledvico. Alžirijo je zapustil leta 2019, vendar ni pojasnil, zakaj. V osebnem razgovoru je povedal, da je vojaško službo opustil zaradi poškodbe hrbtenice. Iz Alžirije je odšel, ker zaradi bolezni ni mogel delati, zaradi pomanjkanja denarja se tudi ni mogel zdraviti. V letu 2017 so mu odstranili ledvico. Nato je imel duševne težave, postal je nemiren, nervozen, nespečen, kar je še sedaj. Iz njegovih navedb je še razvidno, da so v Alžiriji zasebne in državne bolnice, ki so brezplačne, da je tam precej problemov, in da se brez podkupnin ni mogoče zaposliti. Na vprašanje pooblaščenca, ali se v Alžiriji govori o trgu s človeškimi organi, je povedal, da je slišal, da ljudje prodajo svoje organe.

3. Po presoji tožene stranke je tožnik navajal le nepomembna dejstva, saj težav z zdravjem in revščino ni mogoče povezati z utemeljenim strahom pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi, veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, zajema pa jih ne niti resna škoda, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Tožnik je sicer podrobno, na določenih mestih zmedeno, opisoval zdravstvene težave, vendar zanje ni predložil dokaza, v Sloveniji tudi ni poskusil poiskati zdravniške pomoči. Zato je tožena stranka dvomila v resničnost navedeno navedenih razlogov, tudi če bi bile njegove zdravstvene težave resnične, pa je ocenila, da je bil v izvorni državi deležen vse potrebne zdravstvene oskrbe. Posebej je izpostavila, da je tožnik sam navedel, da je zdravljenje v državnih bolnišnicah brezplačno. Prav tako opozarja na neskladja v njegovih izjavah glede službovanja v vojski in ocenjuje, da tožnik v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito ni bil iskren. Zato so po presoji tožene stranke glavni razlog za zapustitev izvorne države slabe ekonomske razmere, čemur pa institut mednarodne zaščite ni namenjen. Sicer pa tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah pa po oceni tožene stranke ni tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

5. Ob sklicevanju na izjavo na osebnem razgovoru, da so mu v bolnici brez razlogov odstranili ledvico, ker naj bi zbolel za rakom, je navedel, da za ta poseg ni dal pisnega pristanka. Kasneje naj bi mu povedali, da nima raka. Meni, da sta bila kirurška reza opravljena nestrokovno, zdravstveno stanje, tudi duševno, pa naj bi se mu po opravljenem posegu še poslabšalo. Zelo verjetno naj bi bil žrtev trgovine z organi, zaradi česar ga je strah, da bi se to v primeru vrnitve v izvorno državo ponovilo. Zaradi težav s hrbtenico naj bi namreč ponovno moral v bolnico, kjer bi bil tarča podkupljenih zdravnikov in kriminalcev, ki se ukvarjajo s trgovanjem človeških organov. S tem v zvezi je tožnik navedel dva spletna vira. Glede na to, da je v izvorni državi že bil žrtev trgovine z organi in da bo moral zaradi slabega zdravstvenega stanja ponovno v bolnico, tožnik ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-50/08, Up-2177/08 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 294/2016 meni, da ima utemeljen strah pred bodočo resno škodo. Zato Alžirija zanj naj ne bi bila varna izvorna država. Toženi stranki še očita, da ni pridobila splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi.

6. Iz tožbenih navedb je razviden še očitek toženi stranki, da tožnika ni pravilno seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države in mu ni dala možnosti, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago, saj ga je zgolj pozvala, da na kratko pove osebne razloge za odhod. Meni še, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker tožena stranka ni odločila v dveh ločenih točkah izreka. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status begunca, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženi strani v ponoven postopek.

7. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da tožnik v upravnem postopku ni navajal, da sumi, da je bil žrtev trgovine z organi. Trgovino z organi je omenil le, ko je odgovoril na vprašanje pooblaščenca, in sicer, da se dogaja, da ljudje prodajo svoje organe. Ne strinja se s tožbenimi navedbami, da je bila tožniku ledvica odstranjena, ne da bi on to vedel, saj je na osebnem razgovoru povedal drugače. Poudarja, da do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil zdravniške dokumentacije, s katero bi podprl svoje navedbe. Zavrača očitek, da tožniku ni pojasnila koncepta uporabe varne izvorne države, saj tožnik v upravnem postopku ni izkazal posebnih okoliščin, ki bi pomenile, da zanj Alžirija ni varna. Prav tako se ne strinja s tožbenim očitkom, da bi morala odločiti v dveh ločenih točkah izreka, in se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019.

8. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri je predložil fotokopijo osebnega dokumenta.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da tožnikova istovetnost ni ugotovljena, saj ni dvomila, da je državljan Alžirije. S tem povezan tožbeni ugovor torej ni utemeljen.

12. Izpodbijana odločba temelji na prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

13. Tožena stranka je tudi po presoji sodišča pravilno ocenila tožnikove razloge za zapustitev izvorne države kot nepomembne za priznanje mednarodne zaščite. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj je tako ob vložitvi prošnje kot na osebnem razgovoru s tem v zvezi navajal le zdravstvene razloge in revščino, češ da je bilo njegovo ekonomsko stanje podpovprečno in da zaradi bolezni ni mogel delati. Tožnik je sicer navedel, da denarja za zdravljenje ni imel, vendar je istočasno pojasnil, da je zdravljenje v državnih bolnišnicah brezplačno. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno tožnikovo zatrjevanje¹ utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

14. Tožnik je šele v tožbi navedel, da je bil z odvzemom ledvice žrtev nedovoljene trgovine z organi in se je s tem v zvezi skliceval na dva internetna vira, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je trgovina s človeškimi organi v Alžiriji močno razvejana. Iz podatkov v upravnem spisu namreč ni razvidno, da bi v upravnem postopku izjavil, da je bil z odvzemom ledvice žrtev trgovine z organi. Na vprašanje pooblaščenca, ali se o trgovini z organi v Alžiriji govori, je povedal le, da je slišal, da veliko ljudi za denar proda svoje organe (6. stran zapisnika o osebnem razgovoru z dne 15. 1. 2020). Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožnik pred operacijo marca 2017 ni vedel, da so odstranili ledvico. Tožnik je namreč sam povedal (5. stran istega zapisnika), da mu je bilo že februarja 2017 rečeno, da mu morajo ledvico odstraniti.

15. Glede na navedeno gre za nedopustno tožbeno navajanje novih dejstev in novih dokazov. Iz 52. člena ZUS-1 je namreč razvidno, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

16. V obravnavani zadevi po presoji sodišča ne gre za dejstva in dokaze, ki bi nastopili šele po izdaji odločbe v upravnem postopku, tožnik pa tudi ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče še pripominja, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru zastopan po svetovalcu za begunce² ob sodelovanju tolmača. Prav tako ga je organ opozoril in primerno poučil o njegovih pravicah in dolžnostih, med drugim, da so vsi podatki in izjave, ki bi jih dal, varovani v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, še zlasti pred organi njegove izvorne države in predvsem, da je dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

17. Tudi tožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016, ne daje podlage za drugačno odločitev. Ustavno sodišče, ki je v svoji odločbi zapisalo, da ni namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju in da je ugotovitev pristojnega organa, da je bil posamezen prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja, lahko le upošteven dokaz, da je strah prosilca pred preganjanjem res utemeljen (12. točka obrazložitve), je namreč svojo odločitev sprejelo na dejanski in pravni podlagi, ki je drugačna kot v obravnavani zadevi, saj je tam prosilec zatrjeval pravno pomembna dejstva. Navedeno velja tudi glede sodbe Vrhovnega sodišča.³ Tožnik torej v nasprotju z dejanskim stanjem v zadevah, na kateri se sklicuje, tudi po presoji sodišča ni zatrjeval pravno pomembnih dejstev za priznanje mednarodne zaščite.

18. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.⁴ Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.⁵ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁶ Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Zato tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Alžirija skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).⁷

19. Utemeljen ni niti tožbeni ugovor, da sodišče tožniku ni pojasnilo uporabe koncepta varne izvorne države. Z navedenim konceptom je bil tožnik seznanjen⁸, tožbeni ugovor, da mu ni bil pojasnjen, pa je zgolj pavšalen. Tudi sicer je iz podatkov obravnavane zadeve razvidno, da je bilo tožniku na ustrezen način zagotovljena (imel je tudi pooblaščenca) opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve.

20. V zvezi s tožnikovimi navedbami o pravilnosti izreka upravnega akta v postopku za priznanje mednarodne zaščite sodišče zgolj pojasnjuje, da je iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča razvidno, da je mednarodna zaščita ena pravica v dveh oblikah (status begunca in status subsidiarne zaščite), nanjo pa se nanašata en zahtevek prosilca in enoten izrek odločbe pristojnega organa. Podlage za drugačno stališče po presoji sodišča ne daje niti sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-662/17, katere izhodišča in vsebino je Vrhovno sodišče že večkrat presojalo (na primer I Up 90/2019).

21. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zato ni odločilo v sporu polne jurisdikcije.

22. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Ni namreč upoštevalo nedopustno novo navedenih dejstev (nedovoljena trgovina s človeškimi organi, katere žrtev naj bi bil tožnik) in s tem povezanih dokazov (internetna vira), saj tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno uveljavljati. V tožbi predlagano tožnikovo zaslišanje pa glede na prepoved navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov ter pojasnjeno pravno nepomembnost njegovih izjav v upravnem postopku, ne more biti sama sebi namen⁹.

-------------------------------
¹ Sodišče zgolj pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).
² S tem v zvezi pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da prosilec in njegov pooblaščenec delita breme za izvedbo hitrega in procesno pravilnega postopka in da se pooblaščenec ne sme omejiti na pasivnega opazovalca izvedbe procesnega dejanja (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 (19. točka obrazložitve).
³ Vrhovno sodišče je presodilo, da je namen mednarodne zaščite varstvo osebe pred bodočim preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo in da je v tem okviru že pretrpljeno preganjanje v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1 ali že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali pa dejstvo, da je osebi preganjanje ali resna škoda že neposredno grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje uresničile (9. točka obrazložitve).
⁴ Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
⁵ Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.
⁶ Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).
⁷ Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve).
⁸ Glej 6. stran zapisnika prošnje za mednarodno zaščito z dne 13. 12. 2019, iz katere je razvidno pojasnilo tožene stranke, da je Vlada Republike Slovenije dne 13. 6. 2019 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi izvorna država tožnika ter na dano pojasnilo navezano vprašanje tožniku, naj navede osebne razloge, zaradi katerih se v izvorno državo ne more vrniti.
⁹ Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 28/2019 z dne 11. 2. 2020, 17. točka obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

16.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 867/2018-13
• UPRS Sodba I U 1505/2020-10
• UPRS Sodba I U 394/2023-14