UPRS Sodba I U 1534/2019-18

Jedro

Tožnik je (šele) k tožbi priložil dva časopisna članka, ki se ne nanašata na tožnika in na podlagi navedenih člankov ni mogoče sklepati, da bi tožniku ob izročitvi v BIH grozilo mučenje ali nečloveško ravnanje ali bi bila ogrožena njegova pravica do življenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka odločila, da se dovoli izročitev A.A.-sedaj tožnika pristojnim organom Bosne in Hercegovine zaradi nadaljevanja kazenskega postopka zaradi storitve kaznivega dejanja prepovedane proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po drugem in prvem odstavku 214. člena Kazenskega zakonika Republike Srbske; pod 2. točko izreka je odločila, da se izročitev tožnika dovoli pod pogoji iz 22. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije in sicer, da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo, da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazenska sankcija za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo in da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil preden je bila dovoljena izročitev; pod 3. točko izreka je odločila, da se dovoljena izročitev tožnika odloži do zaključka prestajanja kazni treh (3) mesecev zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. IV K 8610/2018 z dne 7. 5. 2018, do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka, ki se zoper tožnika vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. IV K 4758/2019 oziroma v primeru izreka kazni zapora do konca prestajanja izrečene kazni in do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka, ki se zoper imenovanega vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II K 42328/2018 oziroma v primeru izreka kazni zapora do konca prestajanja izrečene kazni in pod 4. točko izreka odločila, da bo predajo tožnika pristojnim organom Bosne in Hercegovine skladno z drugim odstavkom 532. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s pogodbo med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

2. V svoji obrazložitvi uvodoma pojasnjuje, da je bil tožnik dne 2. 2. 2018 prijet na ozemlju Republike Slovenije (RS) na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo Zvezne Republike Nemčije in mednarodne tiralice NBC Interpol Sarajevo. Zoper tožnika sta se tako ločeno vodila dva postopka in sicer eden v razmerju do Zvezne Republike Nemčije in drugi v razmerju do Bosne in Hercegovine. Vrhovno sodišče RS je s sklepom št. I Kr 5631/2018 z dne 5. 7. 2018 odločilo, da se tožnik preda Zvezni Republiki Nemčiji. Tožnik je bil 17. 9. 2018 uspešno predan nemškim varnostnim organom.

3. Po končanem postopku v zvezi z Zvezno Republiko Nemčijo se je tožnik vrnil v Slovenijo, kjer je mu je bila dne 5. 7. 2019 ponovno odvzeta prostost na podlagi mednarodne tiralice Bosne in Hercegovine (BIH) in je bil na podlagi že predhodno izdanega sklepa o izročitvenem priporu št. II Kpd 10095/2018 z dne 16. 3. 2018 priveden v ZPKZ Ljubljana. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 10095/2018 z dne 13. 4. 2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 10095/2018 z dne 25. 4. 2018 je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika pristojnim organom BIH.

4. Dalje tožena stranka navaja, da je pri odločanju v postopku o izročitvi upoštevala tako dejstva in dokaze kot izhajajo iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Kpd 1095/2018, kot tudi dejstva in dokaze, ki izhajajo iz upravnega spisa tožene stranke št. 56010-13/2018. Tožnik je bil dne 16. 3. 2018 pred izdajo sklepa sodišča v zvezi z izročitvijo zaslišan pred preiskovalnim sodnikom. Navedel je, da bi rad odšel v Zvezno Republiko Nemčijo, da dokonča vse postopke, ki jih ima tam in v Republiki Sloveniji, medtem pa naj bi zadeva v BIH zastarala. Tudi po svojem zagovorniku je kot razlog za zavrnitev izročitve navedel, da zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Celju v zadevi IV K 8610/2018 teče kazenski postopek.

5. Zaradi zagotovitve kontradiktornosti postopka je tožena stranka pozvala tožnika na podajo izjave v zvezi z dejstvi in okoliščinami, relevantnimi za sprejem odločitve o izročitvi ter na predložitev dokazov. Tožnik je v izjavi z dne 2. 8. 2019 navedel, da izročitvi v BIH nasprotuje. V Slovenijo se je vrnil, ker želi tu dokončati vse kazenske postopke, ki se zoper njega vodijo. Trenutno se nahaja na prestajanju kazni treh mesecev zapora; odprta pa ima še dva kazenska postopka, enega pred Okrožnim sodiščem v Celju in drugega pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V Sloveniji ima soprogo in otroka. Avstrijski zdravniki so soprogi odkrili osteoporozo 4. stopnje. Prosi, da naj se ga ne izroči BIH, ker družina potrebuje njegovo pomoč. Kot drugi razlog, zakaj ne želi biti izročen, pa je navedel, da je sam dolgo sodeloval s policijo Republike Srbske v Banja Luki in bi ga povratek v BIH stal življenja. Preživel je zlorabo in psihično maltretiranje, ki ga ni moč opisati in katerega posledice čuti še danes ter omenil primer Davorja (pravilno: Davida) Dragičeviča.

6. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da je svojo odločitev oprla na določbe Ustave RS, določbe 2., 3. in 8. člena EKČP ter na določbe 530. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

7. Glede pravice pribežališča tožena stranka ugotavlja, da tožnik v času izdaje predmetne odločbe pravice do pribežališča ne uživa. Iz dopisa MNZ z dne 25. 7. 2019 izhaja, da je bilo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito predhodno že odločeno z odločbo z dne 21. 2. 2019, s katero je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v RS zavrnjena in je odločba postala pravnomočna dne 11. 4. 2019. Tožnik je dne 12. 7. 2019 podal namero za vložitev zahtevka za ponovno uvedbo postopka, ki je trenutno še v reševanju. Glede na to, da tožnik v času odločanja o izročitvi nima pravnomočne odločbe o priznanju pravice do azila, to v luči zakonske dikcije 530. člena ZKP pomeni, da ni ovir za izdajo odločbe o izročitvi, čeprav postopek pred MNZ še ni pravnomočno zaključen (tako tudi sodba VS RS št. I Up 1049/2001 z dne 8. 5. 2002). Tožena stranka tudi ugotavlja, da očitanega kaznivega dejanja ni mogoče šteti za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

8. Glede tožnikove navedbe, da ga bo izročitev v BIH stala življenja, ker je že bil žrtev policijskega nasilja v Banja Luki, tožena stranka pojasnjuje, da je bila dolžna preveriti, ali bi bilo njegovo življenje v BIH v primeru izročitve ogroženo. Navaja, da je po praksi ESČP v veljavi dokazni standard velike verjetnosti. Tožnikove navedbe o verjetnosti kršitve 2. in 3. člena Konvencije pa so zgolj pavšalne narave. Ni pojasnil, v kakšnem razmerju je bil s policijo Republike Srbske, saj je njegove izjave po eni strani mogoče razumeti tako, da je s policijo sodeloval, po drugi strani pa tako, da je bil sam žrtev policijskega nasilja. Tudi ni pojasnil, v kakšni situaciji je bil deležen policijske obravnave, ki naj bi vodila do zlorab oziroma psihičnega maltretiranja in za podkrepitev svojih navedb tudi ni predložil nobenega dokaza.

9. Zaradi tožnikovih navedb, da bi rad ostal v Sloveniji, ker ga potrebuje otrok, predvsem pa njegova bolna soproga, je tožena stranka izročitev presojala tudi z vidika 8. člena EKČP. Tožena stranka ocenjuje, da je poseg v zasebno oziroma družinsko življenje tožnika, ki bi ga predstavljala njegova izročitev v BIH, sorazmeren z legitimnim ciljem, ki ga Republika Slovenija zasleduje kot zaprošena država. Tudi iz (navedene) sodne prakse ESČP izhaja, da pravica do zasebnega ali družinskega življenja samo v izjemnih primerih pretehta nad legitimnim ciljem izročitve.

10. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da ne obstaja tveganje za kršitev temeljnih tožnikovih človekovih pravic, zagotovljenih z EKČP in Ustavo RS. Ker pa zoper tožnika pri domačih sodiščih teče še več kazenskih postopkov, v katerih je njegova navzočnost nujno potrebna, je še odločila, da se dovoljena izročitev odloži tako, kot to izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

11. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja s toženo stranko, da so njegove navedbe o verjetnosti kršitve 2. in 3. člena Konvencije pavšalne narave, da ni pojasnil, v kakšnem razmerju je bil s policijo Republike Srbske in da za svoje navedbe ni predložil nobenega dokaza. Na zapisnik o ustnem sprejemu prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito je namreč navedel, da na Youtubu obstajajo posnetki, na katerih ljudje, fantje, podajajo izjave, da so delali za policijo v Banja Luki, da so kradli za njih, enako, kot je prej to delal tožnik za policijo. Vsi ti fantje so bili žrtve maltretiranja s strani policije v Banja Luki. Tožnik je tudi poudaril, da bo v primeru, če se ga vrne v BIH, njegovo življenje v nevarnosti. Navedel je tudi, da ima v Sloveniji ženo in otroka. Navedel je še, da od Slovenije ne želi ničesar, le zaščito pred policijo BIH. Prav tako se ne more strinjati z navedbo tožene stranke, da navedeno dejanje ni mogoče šteti za politično ali vojaško kaznivo dejanje, saj v kolikor je na kocki življenje tožnika, klasifikacija dejanja niti ni pomembna. Tožnik je tudi ponovno zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in postopek še ni zaključen. Dalje ni nepomemben podatek, da se je tožnik prostovoljno vrnil v Slovenijo in se predal slovenskim organom, ker želi zaključiti postopke v Sloveniji. K tožbi prilaga članek iz Večera z dne 14. 8. 2019, da Slovenija ne bo izročila 39-letnika, ki ga je Črna gora z mednarodno tiralico iskala 19 let. Med primerom iz Črne gore in konkretnim primerom pa so vzporednice, tako da tožnik ne sme biti izročen BIH, ker bi ga tam ubili. Prilaga še kopijo članka o primeru Dragičević. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Poudarja, da je tožnik tako tekom sodnega dela kot tudi tekom upravnega dela izročitvenega postopka imel možnost navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo korist. Bil je pozvan na predložitev pisne izjave v zvezi z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za sprejem odločitve in je v svoji pisni izjavi pavšalno navedel, da je bil žrtev policijskega nasilja, okoliščin domnevne policijske obravnave ni natančneje pojasnil in tudi ni predložil nobenega dokaza. Zapisnik MNZ z dne 2. 9. 2019, ki ga tožnik prilaga k tožbi, je nastal po izdaji izpodbijane odločbe v okviru postopka za mednarodno zaščito. Ker gre za dokaz, predložen po zaključku izročitvenega postopka, je ta dokaz šteti za nedovoljeno tožbeno novoto. Tudi ni mogoče vleči vzporednic s primerom Davida Dragičeviča in dokaza, ki se nanaša na primer Dragičeviča. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

13. Tožnik v pripravljalni vlogi izpostavlja, da ga je tožena stranka pozvala na predložitev pisne izjave, pri tem pa zanemarila dejstvo, da ima (in je imel) pooblaščenca oziroma zagovornika v postopku izročitve. Dopisa na predložitev pisne izjave ni poslala zagovorniku. Tožnik torej ni imel možnosti, da bi se kvalitetno odzval na poslan dopis. Zato gre za absolutno kršitev postopka. Tožnik je tudi že večkrat pojasnil, v kakšnem razmerju je bil s policijo Republike Srbske in da je bil žrtev policijskega nasilja. Poleg tega je zaprosil za mednarodno zaščito. V primeru, da ga vrnejo v BIH, bo njegovo življenje v nevarnosti. V Sloveniji pa ima ženo in otroka.

14. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo pojasnjuje, da tožnik po podatkih upravnega spisa v upravnem delu izročitvenega postopka ni imel pooblaščenca. Tožena stranka tekom celotnega izročitvenega postopka tako s strani tožnika, kot tudi njegovega pooblaščenca, ni prejela informacije oziroma pooblastila za zastopanje po pooblaščencu. Razen tega je bil tožnik s pozivom na pisno izjavo, s prevodom v bosanski jezik, tudi poučen, da lahko izjavo z navedbo morebitnih novih dokazov poda toženi stranki neposredno ali preko pooblaščenca.

15. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi navaja, da mu je bil v omenjenem izročitvenem postopku po uradni dolžnosti postavljen zagovornik in da ga le-ta še vedno zastopa. To pomeni, da je imel tožnik zagovornika tako za sodni del, kot tudi za upravni del izročitvenega postopka. Zato pooblastilo za upravni del izročitvenega postopka ni potrebno. V spis vlaga tudi sodbo tega sodišča št. I U 1528/2019 z dne 27. 9. 2019 v zvezi s postopkom za mednarodno zaščito. Tožnik pa je v postopku mednarodne zaščite podal identične razloge kot v postopku zaradi izročitve, to je, da bo v primeru, da ga vrnejo v BIH, njegovo življenje v nevarnosti.

16. Tožba ni utemeljena.

17. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba ministra za pravosodje, s katero je le-ta odločil, da se tožnika izroči Bosni in Hercegovini in da se dovoljena izročitev odloži do pravnomočnosti kazenskih postopkov, ki zoper tožnika tečeta na Okrožnem sodišču v Celju in Ljubljani.

18. Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev je določen v poglavju Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni Zakon o kazenskem postopku (ZKP) je v prvem odstavku 530. člena določal, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli; v tretjem odstavku pa, da minister ne dovoli izročitve tujca, če ta uživa pravico pribežališča, če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje ali če obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečlovečno ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo.

19. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilna. Tožena stranka je v konkretnem primeru pravilno ugotovila, da ne obstaja nobena od okoliščin iz zgoraj navedenega tretjega odstavka 530. člena ZKP in da so posledično pogoji za izročitev tožnika podani. Dovoljeno izročitev je, v skladu s prvim odstavkom 530. člena ZKP, glede na to, da je ugotovila, da zoper tožnika tečeta kazenska postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju in pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, do pravnomočnega zaključka obeh postopkov, tudi odložila. Svojo odločitev je pravilno oprla na določbe Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi, na določbe EKČP, Ustave in ZKP. Sodišče se strinja z utemeljitvijo upravnega akta, zato utemeljitvi upravnega akta sledi in razlogov za odločitev, v izogib ponavljanju, ne bo ponovno navajalo (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nad. ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja:

20. V zvezi s tožnikovim ugovorom glede mednarodne zaščite sodišče pojasnjuje, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito predhodno že odločeno z odločbo MNZ z dne 21. 2. 2019, s katero je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v RS zavrnjena in je odločba o zavrnitvi prošnje postala pravnomočna dne 11. 4. 2019. Tožnik v tožbi navaja, da je dne 2. 9. 2019 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. V nadaljevanju je priložil tudi kopijo zgoraj navedene sodbe sodišča. S to sodbo je sodišče tožbi tožnika zoper sklep MNZ z dne 11. 9. 2019, s katerim je le-to zavrglo tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS dne 2. 9. 2019, ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V primerih, ko sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, mora tožena stranka, v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, izdati upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobila sodbo. Tožnik sodišču ni sporočil, da mu je bil izdan nov upravni akt, niti ne, da bi po izteku navedenega roka pred pristojnim organom zahteval izdajo akta v nadaljnjih sedmih dneh, kot tudi ne, da bi zaradi morebitnega molka organa vložil tožbo pri pristojnem sodišču. Ker tožnik v tožbi navaja tudi, da je na zapisnik o ustnem sprejemu prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito z dne 2. 9. 2019 navedel, da na Youtubu obstajajo posnetki ljudi, ki podajajo izjave, da so delali za policijo v Banja Luki, da so kradli za njih, enako, kot je to prej delal tožnik za policijo, ki bi jih tožena stranka lahko pridobila iz spisa MNZ, se sodišče s tem v zvezi strinja s toženo stranko v odgovoru na tožbo, da je te dokaze priložil v postopku za mednarodno zaščito, že po izdaji izpodbijane odločbe in torej tožena stranka v času izdaje izpodbijane odločbe z njimi ni razpolagala. Zato tožbeni ugovor, da teče tudi postopek za mednarodno zaščito, ki še ni končan, v obravnavanem primeru ne more biti relevanten. Sicer pa sodišče še meni, da je, glede na to, da je izročitev tožnika odložena do pravnomočnega zaključka kazenskih postopkov, utemeljeno sklepati, da bo do tedaj tudi postopek v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito pravnomočno zaključen. Tudi ni mogoče pritrditi tožniku, da v njegovem primeru ni mogoče šteti, da ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje in da klasifikacija kaznivega dejanja ni pomembna. Izročitev tožnika je (bila) s strani BIH zahtevana zaradi nadaljevanja kazenskega postopka zaradi storitve kaznivega dejanja prepovedane proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, torej ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Samo če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje, minister izročitve ne dovoli.

21. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja tudi, da je minister pred izdajo sporne odločbe, presojal tudi tožnikove navedbe, da bi ga izročitev BIH, zaradi njegovega sodelovanja s policijo Republike Srbske v Banja Luki, stala življenja. V zvezi s tem se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da so njegove navedbe glede tega pavšalne in da za svoje navedbe tudi ni predložil nobenih dokazov ter torej ni verjetno izkazal konkretnega tveganja za nevarnost nečloveškega ravnanja ali mučenja oziroma ogroženosti njegovega življenja in v zvezi s tem zatrjevano kršitev človekovih pravic s strani BIH. Zato so njegovi očitki, kar se tiče kršitve 2. in 3. člena EKČP, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin primera, neutemeljeni. Tožnik je (šele) k tožbi priložil dva (navedena) časopisna članka (enega o neizročitvi črnogorskega državljana zaradi poteka zastaralnega roka za pričetek prestajanja zaporne kazni in enega o primeru Dragičević), ki se torej ne nanašata na tožnika in na podlagi navedenih člankov ni mogoče sklepati, da bi tožniku ob izročitvi v BIH grozilo mučenje ali nečloveško ravnanje ali bi bila ogrožena njegova pravica do življenja.

22. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi opredelila tudi do tožnikovih navedb v zvezi z zatrjevano kršitvijo 8. člena EKČP in pri tem, ob sklicevanju na evropsko sodno prakso, naredila pravilen zaključek, da kljub temu, da ima tožnik v Sloveniji ženo in otroka, poseg v tožnikovo zasebno oziroma družinsko življenje, ki bi ga predstavljala njegova izročitev BIH, ni nesorazmeren z legitimnim ciljem izročitve, ki ga Republika Slovenija kot zaprošena država zasleduje.

23. Tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da je tožena stranka zagrešila absolutno bistveno kršitev postopka s tem, ko je dopis na izjasnitev o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, poslala samo tožniku, ne pa tudi njegovemu zagovorniku, vsled česar tožnik naj ne bi imel možnosti, da bi se kvalitetno odzval na poslan dopis. Tožniku je bil predmetni poziv, kot to navaja tožena stranka v odgovoru in je razvidno iz samega poziva, preveden tudi v njegov materin jezik. V dopisu je bil poučen, da lahko svojo izjavo poda sam ali pa po pooblaščencu. Tožnik je izjavo podal sam.

24. V skladu z določbo petega odstavka 67. člena ZKP mora zagovornik organu, pred katerim teče postopek, predložiti pooblastilo za zastopanje. Iz odgovora tožene stranke in iz podatkov v spisu izhaja, da tožena stranka pooblastila za zastopanje tožnika v upravnem delu izročitvenega postopka pred toženo stranko od zagovornika ni prejela. To pomeni, da zagovornik ni izkazal, da bi bil pooblaščen tudi za zastopanje tožnika v upravnem delu izročitvenega postopka. Sicer pa po oceni sodišča tudi ni mogoče, da bi Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je tožniku postavilo zagovornika po uradni dolžnosti za zastopanje v sodnem delu izročitvenega postopka, tožniku postavilo zagovornika po uradni dolžnosti tudi za zastopanje v upravnem delu izročitvenega postopka pred toženo stranko.

25. Glede na vse navedeno se sodišče strinja z dokazno oceno tožene stranke, da tožnik v postopku ni uspel izkazati nevarnosti za življenje, ki naj bi mu grozila ob izročitvi v BIH. Dokaze s posnetki na Youtubu je predložil v postopku za mednarodno zaščito, že po izdaji izpodbijane odločbe. Dva dokaza za svoje trditve je predložil šele k tožbi, kar je v skladu z 52. členom ZUS-1 nedopustno, saj tožnik pri tem ni obrazložil, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta in z njima tudi ni izkazal, da bi konkretna nevarnost grozila prav njemu. Tožnik tako tudi po presoji sodišča, glede na evropski standard velike verjetnosti, ni izkazal obstoja verjetnosti tveganja, da bo v državi, ki zahteva njegovo izročitev, v nevarnosti njegovo življenje.

26. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

27. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zvezi s tem sodišče sicer ugotavlja, da je med tožnikom in toženo stranko sporno, ali tožniku v državi prosilki grozi mučenje oziroma nečloveško ali ponižujoče ravnanje, vendar pa tožnik v zvezi s tem ni navedel nobenih konkretnih trditev in tudi ni predlagal takšnih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev.

Datum zadnje spremembe:

16.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep I U 272/2015
• UPRS Sodba IV U 4/2020-18
• UPRS Sodba I U 36/2020-11