UPRS Sodba I U 300/2020-7

Jedro

Dejanje preganjanja po drugi alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 se lahko izvaja tudi preko diskriminacije zaradi pripadnosti določeni narodnosti v obliki pravnih in upravnih ukrepov oziroma zbira različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali ponavljajoče, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Preganjanje predstavlja nedoločen pravni pojem.

Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito je očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo standardom preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 (oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito tožniku, ki trdi, da je A.A., roj. ,,,. 1. 1990 v kraju B., državljan Kraljevine Maroko in sicer na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 7. 1. 2020 je tožnik, ki ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, navedel, da je po narodnosti Berber, po veroizpovedi musliman, njegov materni jezik je arabski, govori pa tudi malo berbersko. Zaključil je devet let osnovne šole. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, kakor tudi še nikoli ni prestajal zaporne kazni. V izvorni državi prebiva njegova mati, skupaj z dvema bratoma in tremi sestrami, izven izvorne države pa nima nikogar. Iz izvorne države je odšel septembra 2019. Najprej se je odpravil z letalom legalno v Turčijo, kjer je ostal približno sedem ali osem dni, nato je odšel v Grčijo, kjer je prebival približno 20 dni, nato je šel do Albanije, tam ostal sedem dni, nato pa se je odpravil naprej do Črne gore, kjer je ostal približno 15 dni. Pot je nadaljeval v Bosno in Hercegovino, kjer je ostal približno mesec in pol. Od tam je nato preko Hrvaške 11 dni potoval do Slovenije, kjer je prišel do azilnega doma in tam zaprosil za mednarodno zaščito. Njegova ciljna država je bila Slovenija, ker tukaj prebivajo ljudje, ki so prijazni in lepo ravnajo z begunci. Na internetu je videl, da je Slovenija lepa dežela. Pravi, da je osebno izkaznico pustil doma, potni list pa je pri njegovem sorodniku, ki živi v Turčiji. Poskusil bo pridobiti oba dokumenta.

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka tožnika ob podaji prošnje z mednarodno zaščito seznanila, da je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Kar zadeva razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je tožnik navedel, da je odšel, ker v Maroku z Berberi ravnajo rasistično in jih diskriminirajo. Berbere obravnavajo, kot da so zaostali in necivilizirani. Pravi, da sam v Maroku ni bil zadovoljen, ker ni živel kot svoboden občan. Ni se počutil kot človek, bil je ponižan. Ni dostojno živel in ni mogel doseči svojih ciljev. Na vprašanje, zakaj svojih ciljev ni mogel doseči, je povedal, da ti v Maroku ne dajo možnosti, da bi svoje cilje dosegel, če si Berber. Pojasnil je, da je želel postati nogometaš, ker ima rad šport. Ker pa mu niso dali možnosti, da bi treniral in napredoval, tega cilja ni mogel doseči. Vse to se je dogajalo zato, ker je Berber. Nadalje je navedel, da živijo Berberi v gorah, so odmaknjeni od mest in nimajo infrastrukture (šol, cest, zdravstvenih domov). Na vprašanje, kdo mu ni dal možnosti, da bi lahko dosegel svoje cilje, je povedal, da tisti, ki vodijo državo, skrbijo samo za Arabce. Vsi so skorumpirani in ne omogočajo dostojnega življenja. V Maroku ni bil redno zaposlen, veliko se je selil. Delal je priložnostna dela v Casablanci in v Rabatu. Včasih je delal po mesec ali dva v kavarni, da je lahko preživljal družino. V ta namen je pustil tudi šolo. Na vprašanje, če je bil kdaj konkretno fizično ogrožen v Maroku, je odgovoril nikalno. Povedal je, da je bil pod psihičnim pritiskom zaradi arabskega rasizma. Že dlje časa je razmišljal, da bi Maroko zapustil.

4. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da ima potni list še vedno v Turčiji, z osebo, pri katerem je, pa nima kontaktov. Tudi osebne izkaznice iz Maroka ni pridobil, ker družine še ni kontaktiral. Pravi, da je mati nepismena, ostali člani družine so pa poročeni in živijo svoje življenje daleč stran. Mati ne zna pošiljati dokumentov. Govori arabsko in malo berbersko. Berbersko ne zna pisati. Zaslužil je 1000 derhamov na mesec, kar ni zadoščalo za normalno življenje. V Maroku je živel z mamo. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je navedel, da je oče umrl, ko je sam bil dveletni otrok. Ko je bil oče še živ, je družino preživljal, mati pa družine ni mogla preživljati. Država jim ni pomagala. Zato je, ko je zaključil devet razredov, šolanje opustil in pričel delati, da je lahko pomagal svoji družini. Imel je svoje sanje in ambicije. Želel je postati profesionalni nogometaš. Tega ni mogel doseči, ker so povsod izbirali samo ljudi, ki imajo denar, ne glede na talent. Povedal je, da je razmišljal, da raje, kot da gre živeti daleč od doma, v mesto (Casablanca), kjer bi bil slabo plačan, soočen z rasizmom in poniževanjem, odide v tujino. Zato je Maroko zapustil in odšel v Turčijo. Včasih poniževanje do Berberov pokažejo tako, da plačajo manj in izkoriščajo. Kamorkoli je odšel, je bilo isto. Povedal je še, da bi v Maroku ostal, če bi v svojem kraju dobil dobro redno službo. Njegova ciljna država je bila Slovenija, saj se je o njej pozanimal že pred odhodom iz Maroka in mu je všeč. Denar za pot je dobil od prodaje zemlje, ki jo je podedoval po očetu. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi situacija bila slabša kot takrat, ko je iz države odšel.

5. Toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Ocenjuje, da je za svoje navedbe glede diskriminacije na podlagi svoje narodnosti podal splošne in pavšalne navedbe. Vendar teh navedb na noben način ni konkretiziral in ni pojasnil, kako je bil on osebno diskriminiran na podlagi tega, ker je Berber, da bi lahko štela, da je bil v izvorni državi ogrožen na podlagi svoje berberske narodnosti. Trdil je, da bi bil v večjih mestih, kot je npr. Casablanca, zaradi tega, ker je Berber, soočen z rasizmom na delovnem mestu ter da bi prejemal nižjo plačo, vendar iz njegovih navedb ni mogoče ugotoviti, da je dejansko bil žrtev diskriminacije na delovnem mestu na podlagi svoje narodnosti. Govoril je namreč o hipotetični bodoči situaciji, saj sam izkušenj z zaposlitvijo v večjih mestih, kot je npr. Casablanca, ni imel; zgolj hipotetično predvidevanje bodočih dogodkov, ki nimajo nobene realne osnove ali temeljev v tožnikovih lastnih izkušnjah, pa ne more pomeniti dejanj preganjanja. Zgolj posplošeno je navrgel, da je bil zaradi svoje narodnosti na delovnem mestu soočen s slabšimi pogoji (nižja plača), vendar nikakor ni izkazal na podlagi česa sklepa, da je bila njegova narodnost vzrok za to, denimo slabše plače in slabšega delovnega mesta ni niti poskusil povezati s svojo slabo izobrazbo, saj je šolanje, po opravljenih devetih razredih osnovne šole, zapustil, ampak je enostavno sklepal, da je bila vzrok za to njegova narodnost. Poleg tega pa je v Maroku opravljal priložnostna dela in tako ves čas do odhoda iz izvorne države imel zaposlitev, na podlagi česar ocenjuje, da ni mogel biti podvržen slabšim pogojem na trgu dela na podlagi svoje narodnosti, saj je kljub trditvam, da so Berberi v Maroku podvrženi rasizmu in diskriminaciji tudi na trgu dela, tam našel delo in zanj tudi prejemal plačilo. Sam je izjavil, da v Maroku nikoli ni bil fizično ogrožen. Trdil je sicer, da naj bi doživljal psihične pritiske zaradi rasizma, vendar tega nikakor ni konkretiziral in individualno utemeljil, da bi toženka tem navedbam lahko pripisovala težo. Da bi bil v strahu pred preganjanjem ali resno škodo toženka po podanih izjavah ne more ugotoviti. Med dejanji in razlogi preganjanja mora biti ugotovljena vzročna zveza, ki pa je tožnik s svojimi izjavami v postopku ni izkazal.

6. Zato toženka ugotavlja, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

7. Tožnik se je v postopku predstavil kot državljan Maroka. Čeprav do izdaje te odločbe svoje istovetnosti ni nesporno izkazal, toženka do dokaza o nasprotnem šteje, da je prosilec državljan Maroka. V njegovih navedbah pa tudi ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Tudi ni izkazal, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. V Maroko se noče vrniti, ker bi tam moral cele dneve samo delati in zaradi tega ne bi mogel uživati življenja. Tega pa toženka ne more sprejeti kot utemeljen strah pred preganjanjem ali resno škodo. Tako so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

8. V tožbi tožnik navaja, da toženka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Že ob podaji prošnje je povedal, da je Maroko zapustil, ker je Berber, z Berberi pa se ravna rasistično in so diskriminirani. Zaradi tega se v Maroku ni počutil kot svoboden občan, bil je ponižan in ni mogel dostojno živeti ter doseči svojih ciljev v življenju. Zaradi rasizma Arabcev je bil pod psihičnim pritiskom. Tožnik je tako po svojih najboljših močeh poskusil ponazoriti, na kakšen način je bil sam žrtev diskriminacije in kako so diskriminirani Berberi. Tako je navedel, da so Berberi oddaljeni od mest, da nimajo ustrezne infrastrukture ter da nimajo šol, cest in zdravstvenih domov. Država namreč skrbi samo za Arabce, Berberom pa ne omogoča dostojnega življenja. Diskriminacijo je povezal tudi s svojo ekonomsko situacijo. S tem ko je toženka njegove izjave označila za nepomembne ter navedla, da njegovih navedb nikakor ne more povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnosti družbeni skupini, je nepravilno ugotovila dejansko stanje, posledično pa nepravilno uporabila materialno pravo. Toženka ga pri tem ni obvestila o tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države niti ga ni poučila o konceptu. Pri podaji prošnje ga je le obvestila, da je Vlada RS izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok), med katerimi je tudi njegova izvorna država. O tem ga je obvestila le na podaji prošnje, medtem ko na osebnem razgovoru prosilca ni poučila, da bo uporabila koncept varne izvorne države. Ker je toženka svojo odločitev oprla na koncept varne izvorne države, je prav tako storila bistveno kršitev postopka. Kljub temu, da je bil Maroko z Odlokom določen kot varna izvorna država, ni jasno, ali je bil pri uvrstitvi Maroka na seznam upoštevan tudi položaj Berberov v državi. Toženka bi morala tožnika obravnavati v rednem postopku, kar pomeni, da bi morala v celoti raziskati njegove navedbe o diskriminaciji Berberov v Maroku in posledično poiskati in preveriti informacije o izvorni državi, tožniku pa bi morala dati možnost, da se do njih opredeli. Ker se toženka ni opredelila do zatrjevanj tožnika glede diskriminacije Berberov, je odločba v tem delu bistveno pomanjkljiva zaradi česar se je ne da preizkusiti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito po ZMZ-1 oziroma podredno, da po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

9. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da zgolj posplošeno navajanje in opisovanje domnevnih življenjskih pogojev Berberov v Maroku ne izkazuje tega, da je bil diskriminatornemu in nepravičnemu obravnavanju podvržen tudi tožnik. Nezmožnost vključitve v želeni nogometni klub ter hipotetična bodoča situacija na trgu dela, za katero tožnik ni izkazal nobene podlage, pa ni mogla povezati z diskriminacijo na podlagi narodnosti. Tožnik ni izpostavil niti ene same konkretne situacije, iz katere bi bilo razvidno, da je bil podvržen diskriminatorni obravnavi na podlagi tega, ker je Berber, ravno tako pa je tudi sam jasno povedal, da v Maroku njegovo življenje nikoli ni bilo ogroženo, da bi lahko trdil, da ima strah pred vrnitvijo v izvorno državo. V Maroku je živel v slabih ekonomskih pogojih. Republika Slovenija pri uvrščanju držav na seznam varnih izvornih držav temeljito in celovito ter na podlagi dovolj informacij preuči situacijo v posamezni državi in se šele po tem, ko iz pridobljenih podatkov ugotovi, če je izvorno državo smiselno uvrstiti na seznam varnih izvornih držav, temu primerno odloči. Tožnik je bil že ob podaji prošnje podučen in seznanjen s tem, da je bil Maroko s strani Republike Slovenije uvrščen na seznam varnih izvornih držav. Tožnik ni nakazal, da se z omenjenim ne bi strinjal oziroma da bi na to imel kakšno pripombo, ampak je s svojim podpisom zapisnikov zgolj izkazal, da je s konceptom bil seznanjen in da razume, kaj koncept pravzaprav predstavlja. Če bi pooblaščenci menili, da so potrebne nadaljnje razjasnitve glede koncepta varne države oziroma da je tožniku, kljub obrazložitvi, koncept še vedno tuj, bi to lahko izpostavili že na osebnem razgovoru, ko so tudi sami imeli možnost postavljanja vprašanj, vendar je iz zapisnika o osebnem razgovoru več kot očitno razvidno, da glede tega niso imeli nikakršnih pomislekov.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) oziroma če prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

12. Toženka v izpodbijanem aktu sicer razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 napačno uporablja oziroma ga napačno interpretira v povezavi s trditvami tožnika v upravnem postopku. Kajti dejanje preganjanja po drugi alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 se lahko izvaja tudi preko diskriminacije zaradi pripadnosti določeni narodnosti (tretja alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1) v obliki pravnih in upravnih ukrepov oziroma zbira različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali ponavljajoče, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ-1).

13. Upravno sodišče je na tej pravni podlagi v sodni praksi že izpeljevalo interpretacijo pravnih standardov socialno-ekonomske diskriminacije v luči pogojev za preganjanje iz 26. člena ZMZ-1 v zadevah, kot je na primer I U 766/2013-15 z dne 8. 1. 2014. V tej sodbi je v zvezi z zbirom dejanj in ukrepov preganjanja upoštevalo okoliščine v zvezi z možnostjo pridobitve bivališča tožnikov v izvorni državi, z možnostjo ekonomskega preživljanja, z dostopom do šolanja otrok, z dostopom do zdravstvenega varstva in socialne pomoči ter pridobitvijo osebnih dokumentov v povezavi z dejanji fizičnega nasilja, usmerjenimi na tožnike s strani pripadnikov večinskega prebivalstva ob morebitni odsotnosti zaščite.¹

14. V sodbi v zadevi I U 1140/2012-51 z dne 10. 5. 2013 je upoštevalo diskriminatorne elemente na področju zaposlovanja, izobraževanja, socialnega varstva in zdravstvenega varstva ter dostopa do stanovanja, ki jih izvajajo državne službe.²

15. Sodišče lahko v tej zadevi ponovi stališča, ki jih je zavzelo že v sodbi v zadevi I U 1875/2015-52 z dne 1. 6. 2017, in sicer, da preganjanje predstavlja nedoločen pravni pojem. Zato je treba njegovo vsebino napolniti v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine specifične zadeve tako z vidika splošnih informacij o stanju v izvorni državi kot tudi z vidika osebnih okoliščin prosilcev, kot so starost, spol, zdravstveno stanje, trajanje škodnih ravnanj in njihov psihološki in fizični učinek, pri čemer odsotnost namena, da bi škodno ravnanje povzročilo poniževanje žrtve, ne izključuje preganjanja oziroma kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.³

16. Tudi Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca⁴ navaja, da splošno sprejete definicije pojma „preganjanje“ ni, tako da je presoja, katera dejanja utemeljujejo zahtevo po podelitvi begunskega statusa, odvisna od okoliščin konkretnega primera. Tudi različni avtorji v strokovni literaturi navajajo, da pojem preganjanja nima določene pravne definicije in da po splošno sprejetih stališčih velja, da mora ravnanje doseči določeno stopnjo resnosti, da se lahko opredeli kot preganjanje. Vendar pa pri tem obstajajo različne razlage glede tega, kdaj je ta stopnja dosežena, in jasnega testa, ki bi vnaprej opredeljeval, kdaj določena diskriminatorna dejanja predstavljajo preganjanje, ni.⁵

17. Da dejanja diskriminacije v določenih primerih lahko predstavljajo dejanja preganjanja, primeroma omenja Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca. Ta v 53. odstavku najprej navaja, da je prosilec lahko izpostavljen različnim ukrepom, ki sami po sebi ne dosegajo preganjanja (na primer diskriminacija v različnih oblikah), v nekaterih primerih v kombinaciji z drugimi neugodnimi dejavniki (npr. splošno ozračje negotovosti v matični državi); vendar pa lahko v teh primerih različni elementi, če se združijo v prosilčevi zavesti, ustvarijo posledice, ki v veliki meri opravičujejo obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem na kumulativnih osnovah. Konkretno ta priročnik glede diskriminacije v odstavkih 54. in 55. navaja, da v različnih družbah dejansko obstajajo večje ali manjše razlike pri obravnavanju različnih skupin in da osebe, ki so zaradi takšnih razlik manj ugodno obravnavane, niso nujno tudi žrtve preganjanja. Kljub temu diskriminacija postane preganjanje v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. pri resnih omejitvah možnosti, da si sama zasluži za življenje, potem glede dostopa do javnih izobraževalnih ustanov in socialnega in zdravstvenega varstva. V primerih, ko diskriminacijski ukrepi sami po sebi niso resnega značaja, vseeno lahko povzročijo utemeljen strah pred preganjanjem, če v zavesti prizadete osebe ustvarijo občutek strahu in negotovost v zvezi s prihodnjo eksistenco. V strokovni literaturi se omenja, da „gola diskriminacija“ (še) ne predstavlja preganjanja, kljub temu pa se preganjanje začne v primeru, ko diskriminatorna dejanja dosežejo določeno stopnjo resnosti („severe or serious discrimination“).⁶

18. Dejanja preganjanja torej niso zgolj tista, ki predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti, saj že iz določbe prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 jasno izhaja, da morajo dejanja preganjanja predstavljati hudo kršitev človekovih pravic, ni pa določen še nadaljnji pogoj, da mora iti za pravice, ki jih ni mogoče omejiti; to izhaja tudi iz uporabe pojma „zlasti“ v 1. alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ-1, 2. alineja pa pravic, ki jih skladno z EKČP ni mogoče omejiti, niti ne omenja. Ni torej nujno, da gre za kršitev pravic, ki jih skladno z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti, temveč dejanja preganjanja lahko predstavljajo tudi kršitve drugih človekovih pravic, ki pa morajo biti dovolj hude, da ustrezajo standardu iz 26. člena ZMZ-1. Ali in kdaj kršitve tak standard dosegajo, pa je, kot že omenjeno, odvisno od okoliščin vsakega konkretnega primera in pravne meje vnaprej ni mogoče natančno določiti.

19. V povezavi s kršitvami socialnih in ekonomskih pravic kot dejanji preganjanja in nedoločnim pojmom preganjanja ni odveč dodati, da se v strokovni literaturi ponekod omenja hierarhična delitev človekovih pravic v več kategorij, pri čemer naj bi prvo kategorijo predstavljale pravice, ki jih skladno s Splošno deklaracijo človekovih pravic ni mogoče omejiti, drugo kategorijo pravice, ki jih zagotavlja Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), tretjo kategorijo socialne in ekonomske pravice, ki jih zagotavlja Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP), ter četrto kategorijo pravice, ki jih zagotavlja Splošna deklaracija človekovih pravic, pa niso vsebovane v MPDPP oziroma MPESKP.⁷ Zaradi takšne delitve nekateri opozarjajo, da organi odločanja pripisujejo socialnim in ekonomskim pravicam nižji status kot pa civilnim in političnim pravicam.⁸ Vendar pa ob tem stojijo na stališču, da tudi kršitve tovrstnih pravic lahko predstavljajo dejanja preganjanja, in pri tem navajajo, da mora biti v teh primerih kršitev socialnih in ekonomskih pravic takšna, da prizadene samo bistvo pravice in povzroči resno škodo ali hude posledice za prosilca oziroma situacijo, v kateri prosilec ne more več uživati dostojnega življenja.⁹ Pristojni organi naj bi v zadevah, ki vključujejo diskriminatorna ravnanja, interpretirali vpliv diskriminacije na človekove pravice v luči namena teh pravic, ki je v tem, da se vsakemu posamezniku omogoči življenje v enakosti in dostojanstvu.¹⁰

20. Sodišče dodatno pripominja, da kadar zakonodajalec v zakonu predpiše nedoločen pravni pojem, kot je preganjanje na podlagi diskriminatornih ukrepov na različnih področjih družbenega življenja, sodišče lahko izhaja iz predpostavke, da je zakonodajalec s tem dal sodiščem obveznost, da nedoločen pravni pojem napolnijo z vsebinskimi kriteriji in standardi glede na konkretne okoliščine vsakega primera in se natančnejša opredelitev nedoločnega pravnega pojma lahko razvije šele na podlagi sodne prakse in sodišče v takih primerih ne vzpostavlja natančne pravne opredelitve vnaprej in še posebej ne, če v postopku stranke ne uveljavljajo konkretnih izkušenj in škode zaradi diskriminatornih ravnanj, četudi to ni nujen pogoj za ugotovitev preganjanja (ali resne škode).¹¹

21. Iz tega sledi, da tožnik s tem, ko je uveljavljal socialno-ekonomske vidike diskriminacije ni navajal dejstva, ki bi bila nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kot je zmotno navedla toženka, ampak je njegova prošnja v zvezi z zatrjevanim diskriminatornim ravnanjem zoper Berbere neutemeljena, ker tožnik ni uspel izkazati konkretnih dejanj, uperjenih zoper tožnika na omenjenih relevantnih področjih dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev osebnih dokumentov, ki bi z zadostno intenzivnostjo onemogočile uresničevanje človekovih pravic, ki bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.

22. Glede teh tako ugotovljenih okoliščin pa med strankama ni spora oziroma je toženka po presoji sodišča v postopku pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Pravilno je ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj niti ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo standardom preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 (oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1).

23. Tožnik je v postopku poleg ekonomskih razlogov navedel, da je bil v Maroku diskriminiran, ker je Berber, v nadaljevanju pa pojasnil, da je hotel postati nogometaš, pa mu niso dal možnosti, da bi treniral, napredoval. Omenil je, da Berberi živijo v gorah, nimajo infrastrukture, šol, cest, zdravstvenih domov. Ni bil sicer fizično ogrožen v Maroku, je pa bil pod psihičnim pritiskom zaradi arabskega rasizma. Ni imenoval konkretnega dogodka, zaradi katerega bi zapustil Maroko, je pa o odhodu že dlje časa razmišljal. Na osebnem razgovoru je razloge zapustitve Maroka povezal s tem, da v profesionalnih nogometnih klubih izberejo za igralce le ljudi, ki imajo denar, on pa je zaslužil z raznimi deli le toliko, da je lahko jedel. Ko je razmišljal o delu v Casablanci, se je odločil, da če že razmišlja o takšni oddaljenosti od doma (600 km), pa bi bil še vedno soočen z rasizmom in poniževanjem, zato raje odide v tujino. Dejal je, da se včasih navedeno pokaže tako, da manj plačajo Berberom – vsaj njega so manj plačevali, ker so vedeli, da potrebuje delo.

24. Sodišče ugotavlja, da navedene trditve ne kažejo na potrebno stopnjo intenzivnosti in socialno-ekonomske razsežnosti diskriminatornih ukrepov preganjanja po 26. členu ZMZ-1. Trditveno breme v zvezi z intenzivnostjo in socialno-ekonomskimi razsežnostmi preganjanj pa je bilo na strani tožnika. Poleg tega je tožnik ob podaji prošnje tudi izrecno navedel, da ni bil nikoli konkretno fizično ogrožen v Maroku, na osebnem razgovoru pa je tudi pojasnil, da če bi v Maroku imel dobro službo, bi ostal tam. Iz vsega navedenega ne izhaja, da bi bil tožnik v Maroku preganjan v smislu 26. člena ZMZ-1 oziroma da bi mu v Maroku grozila resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1, česar niti ni zatrjeval, saj se je skliceval na razlog za svoje težave v zvezi s pripadnostjo Berberom. Glede resne škode namreč ni niti navedel dejstev (relativne intenzivnosti dejanj), ki bi jih bilo mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1 niti ni navajal kakršnih koli drugih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost tveganja resne škode iz prve ali tretje alineje 28. člena ZMZ-1.

25. Upravno sodišče je namreč že vpeljalo v upravno-sodno prakso standard,¹² da kadar tožnik uveljavlja pomanjkanje sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, gre sicer lahko za kršitev 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je lahko relevantna za subsidiarno zaščito zaradi bivanjskih razmer v izvorni državi. To se sicer ne nanaša na situacijo, ko stranki grozi smrtna kazen ali usmrtitev (1. alineja 28. člena ZMZ-1) in v Maroku tudi ni notranjega oboroženega spopada z visoko stopnjo nediskriminatornega nasilja, da bi lahko prišla v poštev določba 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Vendar pa bi lahko določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP,¹³ prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Maroko doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.¹⁴ Vendar pa bi v kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,¹⁵ ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.¹⁶ Tožnik očitno ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov. Zato je neutemeljen očitek tožnika, da tožena stranka ni pridobila poročil o izvorni državi in zato ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja. Ne glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika,pa tožnik v konkretnem primeru očitno tudi ni izkazal pogojev zgolj za varstvo načela nevračanja, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.¹⁷ Zaradi tega negativna odločitev, ki jo izpodbija tožnik, tudi z vidika subsidiarne zaščite in načela nevračanja ni nezakonita.

26. Toženka tudi ni nepravilno uporabila kriterija iz druge alineje 52. člena ZMZ-1. Tožnik namreč ni podal prepričljivih razlogov, zaradi katerih Maroko, ki je z Odlokom razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Maroka, ni varna izvorna država. Dejstvo, da je toženka tožnika ob podaji prošnje obvestila o tem, da je Maroko po Odloku varna izvorna država, glede na to, da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, zadošča, da bi lahko navedel bolj prepričljive argumente, dejstva in predlagal tehtne dokaze, ki po njegovem mnenju izkazujejo nasprotno, pa tega ni storil. Zato s tem, ko mu toženka ni še posebej pojasnjevala, kaj pomeni, da je Maroko varna izvorna država in ali je v tem upoštevan tudi položaj Berberov v državi, ni kršila pravice do izjave tožnika v postopku, kot sicer to smiselno očita tožnik v tožbi.

27. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

28. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika še v postopku pred sodiščem. Tudi po stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve) mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“ Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v zadevi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Vendar tega v konkretnem primeru tožnik s svojimi navedbami ni izkazal, zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave in pri tem upoštevalo tudi sodno prakso Sodišča EU in ESČP glede sojenja na glavni obravnavi. Sodišče EU v sodbi v zadevi Sacko podaja interpretacijo določbi člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek,¹⁸ in sicer, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Ob tem se Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP.¹⁹ Če torej sodišče lahko opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.²⁰

-------------------------------
¹ Upravno sodišče se je ob tem oprlo na vir: Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 37. Navedlo je, da se ti elementi v zadostni meri ujemajo s področji, na katerih velja splošna zaščita pred diskriminacijo oseb ne glede na raso ali narodnost v pravu EU po Direktivi Sveta 2000/43/ES z dne 29 junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (člen 3). Ta direktiva sicer ni uporabljiva v konkretnem primeru, lahko pa služi za orientacijo, katera področja izključenosti posameznika iz družbe so lahko ključna za presojo socialno-ekonomske diskriminacije iz 2. alineje 1. odstavka ter 2. odstavka 26. člena ZMZ-1.
² I U 1140/2012-51, 10. 5. 2013, odst. 73.
³ I U 1875/2015-52, 1. 6. 2017, odst. 74; glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, [GC], 21. 1. 2011, odst. 219.
⁴ Priročnik Urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev (UNHCR Handbook on Procedures and Criteria for determing Refugee Status - Geneva, Januar 1992), 51. odstavek.
⁵ Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 30 in 51. Podobno tudi Lauren Michelle Ramos: A New Standard for Evaluating Claims of Economic Persecution Under the 1951 Convention Relating to the Status of Refugees, Vanderbilt Journal of Transnational Law, Vol. 44, št. 2 , Marec 2011, str. 504-505; Francesco Maiani: The Concept of “Persecution” in Refugee Law: Indeterminacy, Context-Sensitivity, and the Quest for a Principled Approach, Les Dossiers du Grihl, Les dossiers de Jean-Pierre Cavaillé, De la persécution, 28. 2. 2010, dostopno na: http://dossiersgrihl.revues.org/3896.
⁶ Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 32-33.
⁷ Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 45; James Hathaway: The Law of Refugee Status, Butterworths, Toronto, 1991, str. 106-11; Elena Loredana Pirvu in drugi: Persecution based on human rights violation, dostopno na:http://www.arduph.ro/domenii/protectie-persoane-si-bunuri/drepturile-omului-la-pace/persecution-based-on-human-rights-violation/.
⁸ Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 45.
⁹ Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 45-47; Elena Loredana Pirvu in drugi: Persecution based on human rights violation, dostopno na: http://www.arduph.ro/domenii/protectie-persoane-si-bunuri/drepturile-omului-la-pace/persecution-based-on-human-rights-violation/; Lauren Michelle Ramos: A New Standard for Evaluating Claims of Economic Persecution Under the 1951 Convention Relating to the Status of Refugees, Vanderbilt Journal of Transnational Law, Vol. 44, št. 2 , Marec 2011, str. 516-518; Michelle Foster: Non-Refoulment on the basis of Socio-Econimic Deprivation: The Scope of Complementary Protection in International Human Rights Law, New Zeland Law Review, Part II, 2009, str. 307-310.
¹⁰ Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 53.
¹¹ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1875/2015-52, 1. 6. 2017, odst. 74-78.
¹² Glej na primer. I U 1004/2018-6, 16. 5. 2018, odst. 48.
¹³ Glej na primer: C-465/07, Elgafaji, 17. 2. 2009, odst. 28.
¹⁴ Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220.
¹⁵ Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.
¹⁶ Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.
¹⁷ Z enako utemeljitvijo je sodišče odločilo v zadevi: I U 1004/2018-6, 16. 5. 2018, odst. 49.
¹⁸ C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73.
¹⁹ C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 47
²⁰ Ibid. odst. 44.

Datum zadnje spremembe:

16.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 789/2019-7
• UPRS Sodba I U 877/2019-6
• UPRS Sodba I U 1015/2020-7