UPRS Sodba I U 1528/2019-5

Jedro

Tožena stranka v konkretnem primeru ni opravila strogega testa presoje dejstev, ker na podlagi navedb, ki jih je podal tožnik, ni ustrezno vodila osebnega razgovora, da bi najprej z njim razčistila morebitna nova dejstva in po potrebi le-te preverila prek informacij o stanju v izvorni državi ob sodelovanju s tožnikom na zaslišanju.

Iz obrazložitve sklepa sodišče lahko razbere, da je tožena stranka za novo dejstvo štela dogodek, ki se je zgodil pred 6 meseci v Banja Luki, za katerega pa je štela, da s tožnikom nima nikakršne povezave in je po izjavah tožnika le podoben njegovemu primeru. Ta ugotovitev je preskopa oziroma preveč pavšalna dokazna ocena, da bi zadostila standardu stroge presoje, saj je tožnik zatrjeval zelo specifično obliko preganjanja zaradi sodelovanja s policijo pri kriminalnih dejanjih, za kar so lahko tudi primerljivi primeri preganjanja sodelavcev s policijo relevantno novo dejstvo.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-603/2018/34 (1312-09) z dne 11. 9. 2019 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek z dne 2. 9. 2019 za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor.

2. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik pri zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel delno iste razloge zapustitve izvorne države, kot jih je uveljavljal že pri vložitvi prve prošnje, obenem pa tudi nove. Pri tem je povedal za dogodek, ki se je zgodil v Banja Luki pred približno šestimi meseci, ko je bil ubit nek fant, tak dogodek pa je v preteklosti doživel tudi sam. Tudi njega so namreč želeli ubiti v času, ko je še živel v izvorni državi. Kljub temu, da je oče ubitega fanta sodišču predložil dokazila o vpletenosti policije, preiskovalni organi Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BiH) niso ukrepali. So pa tako organi policije kot pravosodni organi preganjali tega očeta, ki je bil zato prisiljen zapustiti izvorno državo. Odšel je v Republiko Avstrijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Sam je naredil napako, ker za mednarodno zaščito ni zaprosil v Republiki Nemčiji, saj meni, da bi tam bilo njegovi prošnji ugodeno.

3. Tožena stranka se sklicuje na določbo prvega odstavka 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih je podal pri prošnji za mednarodno zaščito 15. 6. 2018 in navaja povsem enaka dejstva. Tožnikove izjave se nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred njegovo prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in v ničemer ne gre za dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve. Na novo je opisal le dogodek, ki se je zgodil pred šestimi meseci v Banja Luki. Ta z njim nima nikakršne povezave, saj je tožnik tudi sam povedal, da gre le za primer, ki je podoben njegovemu. Tožena stranka poudarja, da so v skladu z določili ZMZ-1 glede zahtevka za uvedbo ponovnega postopka uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je v celoti na tožniku.

4. Tožena stranka je tožnikov zahtevek zavrgla, saj je presodila, da ne gre za nove dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve. Ugotavlja, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka s pavšalnimi, nepodkrepljenimi in poenostavljenimi trditvami ni uspel izkazati okoliščin, ki bi pomembno povečevale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka njegov zahtevek obravnavala poenostavljeno in selektivno. V zahtevi je namreč povedal tudi, da na Youtube kanalu obstajajo posnetki, na katerih fantje, ki so delali za policijo v Banja Luki in za njih kradli, podajajo izjave, da so sedaj, tako kot tožnik, žrtve maltretiranja z njihove strani. Povedal je tudi, da so policisti v Banja Luki zelo vztrajni in ga želijo na vsak način dobiti, in to kljub temu, da je pregon za kaznivo dejanje, ki naj bi bilo podlaga za izročitev tožnika BiH, zastaral že pred 4 leti, zoper ostale soobtožene pa se je končal s pogojnimi kaznimi. Povedal je tudi, da ima v Sloveniji ženo in otroka. Prepričan je, da bi ga ob vrnitvi v BiH takoj aretirali in poslali v zapor, kjer bi ga zagotovo trpinčili in nazadnje ubili. To so že poskušali in tako so naredili tudi z drugimi, ki so sodelovali s policijo. Ko so ga prvič aretirali v Banja Luki, je doživljal strahotna maltretiranja. En dan po aretaciji so ga imeli zaprtega v prtljažniku avtomobila, potem pa so ga trpinčili v zaporu in odpeljali zvezanega na obalo reke A., kjer so mu grozili s pištolo, govoreč, da ga bodo ubili. Bil je sestradan, če mu ne bi pomagala neka gospa v zaporu, zagotovo ne bi preživel. Preiskovalni sodnik ga je takoj, ko ga je videl, poslal k zdravniku in mu svetoval, naj zbeži iz BiH. Osebe, ki so ga maltretirale, so bili inšpektorji in policisti policijske postaje .... v Banja Luki. V zvezi z zadevo „B.“ je tožnik v zahtevi povedal tudi, da se govori, da je ta fant vdrl v računalniški sistem policije in pobral denar, ki ga je policija služila od prodaje droge. O vsem tem se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelila.

6. Tožnik je še nadalje navedel, da se trenutno nahaja v zaporu v Mariboru v zvezi s postopkom zaradi njegove izročitve BiH in je priložil članek iz časopisa Večer z dne 14. 8. 2019, iz katerega izhaja, da Slovenija ne bo izročila 39-letnika, ki ga je Črna gora kar 19 let iskala z mednarodno tiralico.

7. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite ugodi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu ter ponavlja razloge za svojo odločitev. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, da zavrže tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V zadevi ni sporno, da je bila tožnikova prvotna prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena pred vložitvijo obravnavane zahteve. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožena stranka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1.

11. ZMZ-1 v zvezi s ponovno prošnjo med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti novo prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku mora predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi in nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, če so obstajali že v času prvega postopka, pa je pogoj za njihovo uveljavljanje, da jih prej oseba ni mogla uveljavljati brez svoje krivde.

12. Po 65. členu ZMZ-1 oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega, to je 64. člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

13. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz podmene, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bila predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Procesne direktive 2013/32/EU (v nadaljevanju: Procesna direktiva), ki je z ZMZ-1 prenesena v slovenski pravni red.

14. Navedeno legitimno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1), ki trditveno in dokazno breme za obstoje dejstev in dokazov o okoliščinah, ki utemeljujejo vložitev nove prošnje, v prvi vrsti in povsem razumljivo nalaga prosilcu. Tako je prosilec tisti, ki mora predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

15. Vendar pa se je Upravno sodišče že opredelilo do tega, da dokazno breme tudi v teh zadevah ni absolutno oziroma izključno in v celoti na prosilcu.¹ Če tožnikov zahtevek ni očitno neutemeljen (kar pomeni, da ima t.i. „arguable claim“) z vidika 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin² oziroma 4. člena listine EU o temeljnih pravicah, potem mora biti tudi v postopkih v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito obravnava dejstev v upravnem postopku ter sodna presoja zakonitosti akta stroga,³ kar pa pomeni, da mora pristojni organ po potrebi uporabiti ne samo elemente ali dokaze, ki jih predloži prosilec, ampak tudi elemente oziroma informacije o stanju v izvorni državi, ki jih lahko pridobi organ po uradni dolžnosti.⁴ Ob tem je treba upoštevati, da stranka v določenih primerih težko ali sploh ne more predložiti neposrednih dokazov za preganjanje⁵ oziroma gre lahko za informacije, katere lažje pridobi državni organ.⁶ Pomembna so tudi poročila o stanju v izvorni državi, ki bi jih pristojni organ moral poznati, kadar gre za dokaj splošno znana dejstva oziroma poročila.⁷

16. Odraz teh stališč iz sodne prakse ESČP je ureditev v Procesni direktivi 2013/32/EU, s katero mora biti interpretacija ZMZ-1 skladna. Določila členov 40(1), (2) in (3) Procesne direktive 2013/32/EU namreč določajo, da prosilec „poda naknadne navedbe ali vloži naknadno prošnjo“ oziroma, da je treba ponovno prošnjo obravnavati po vsebini, če so se „pojavili novi elementi in ugotovitve“ v zvezi z vprašanjem ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, na kar se nanaša formulacija, da „so se pojavili novi elementi in ugotovitve.“ Razumljivo je torej, da mora najprej prosilec podati zahtevo in izpolniti svoj del dokaznega bremena glede individualnih okoliščin in novih dejstev, temu pa lahko sledi glede na relevantnost novih dejstev tudi obveznost organa, da preverja stanje v izvorni državi, torej splošne okoliščine, ki so lahko povezane z zatrjevanim preganjanjem.

17. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v konkretnem primeru ni opravila strogega testa presoje dejstev, ker na podlagi navedb, ki jih je podal tožnik, ni ustrezno vodila osebnega razgovora, da bi najprej z njim razčistila morebitna nova dejstva in po potrebi le-te preverila prek informacij o stanju v izvorni državi ob sodelovanju s tožnikom na zaslišanju.

18. Tožnik je v zahtevku podanem ustno na zapisnik 2. 9. 2019 povedal, da so se poleg obstoječih razlogov za mednarodno zaščito, ki jih je navedel že 20. 7. 2018 pojavili novi razlogi. Pri tem je izpostavil, da so v Banja Luki še drugi primeri, ki so podobni njegovemu in zaradi katerega je za mednarodno zaščito v letu 2018 zaprosil. V vseh teh zadevah gre za policijsko nadlegovanje oseb, ki so s policijo sodelovali tudi v kriminalni dejavnosti. Povedal je, da so na kanalu Youtube objavljeni posnetki fantov, ki o tem govorijo. Predvsem je izpostavil primer „B.“, fanta, ki naj bi bil znan kot računalniški programer, ki je vdrl v računalniški sistem policije ter si prilastil denar, katerega je policija pridobila s prodajo drog. Ta fant je bil nato ubit. Oče fanta je predložil dokazila o vpletenosti policije v smrt sina, a je moral nazadnje zbežati iz BiH ter se zateči v Avstrijo, saj je sam postal žrtev preganjanja. Oče fanta naj bi v Avstriji mednarodno zaščito nato dobil. Tožnik je bil tudi zelo konkreten glede navajanja policijske postaje, ki naj bi bila vpletena. Čeprav tožena stranka ni jasno v obrazložitvi navedla, kaj je tožnik povedal in katera dejstva so bila upoštevana v prvotnem postopku, da bi to v obrazložitvi sklepa primerjala z dejstvi, ki jih je tožnik navajal v zahtevku za ponovno uvedbo postopka. Vendar pa iz obrazložitve sklepa sodišče lahko razbere, da je tožena stranka za novo dejstvo štela dogodek, ki se je zgodil pred 6 meseci v Banja Luki, za katerega pa je štela, da s tožnikom nima nikakršne povezave in je po izjavah tožnika le podoben njegovemu primeru. Ta ugotovitev je preskopa oziroma preveč pavšalna dokazna ocena, da bi zadostila standardu stroge presoje, saj je tožnik zatrjeval zelo specifično obliko preganjanja zaradi sodelovanja s policijo pri kriminalnih dejanjih, za kar so lahko tudi primerljivi primeri preganjanja sodelavcev s policijo relevantno novo dejstvo. Tožnikove navedbe o zadevi „B.“ ter posnetki na kanalu Youtube, podane v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, niso očitno nepomembne glede na splošno znana dejstva in brez povezave s tožnikovo situacijo. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je posledica napačne uporabe pravil dokazovanja oziroma dokaznih bremen iz 64. člena ZMZ-1, je sodišče torej tožbi ugodilo (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

19. Ob tem sodišče pripominja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil 15. 6. 2018, tožena stranka pa je z njim opravila osebni razgovor 20. 7. 2018 ter njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno iz razlogov po 2.⁸, 6.⁹ in 7.¹⁰ alineji 52. člena ZMZ-1. Po tožnikovi tožbi je Upravno sodišče odločbo tožene stranke odpravilo (sodba I U 2300/2018 z dne 16. 11. 2018) ter ji naložilo, naj v ponovljenem postopku glede na podane navedbe tožnika pridobi aktualne informacije o stanju v izvorni državi tožnika, ki zadevajo aretacije policijskih inšpektorjev in eventualne posebnosti v zvezi z zatrjevano nadvlado policije v Republiki Srbski (posebej na območju Banja Luke) oz. eventualno prirejenimi sodnimi postopki zoper storilce kaznivih dejanja po naročilu policijskih inšpektorjev, z njimi seznani tožnika in mu da možnost, da se o tem izjasni. Kot nadalje izhaja iz vpogledanega spisa je tožena stranka z novo odločbo 21. 2. 2019 tožnikovo prošnjo iz istih razlogov ponovno zavrnila kot očitno neutemeljeno. Pri tem v nasprotju z navodilom Upravnega sodišča ni pridobivala informacij o tožnikovi izvorni državi in z njim seznanjala tožnika, čeprav je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), in je zgolj navedla, da je bila s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani obveščena, da je bil tožnik 17. 8. 2018 predan Republiki Nemčiji, kljub temu, da ji je bilo poznano, da je bil tožnik predan Republiki Nemčiji in ji njegovo nahajališče ni bilo neznano. Tožnikov pooblaščenec (PIC) je navedeno odločbo prejel dne 26. 2. 2019 in zoper njo upravnega spora ni sprožil. Odločitev tožene stranke je tako postala pravnomočna dne 11. 3. 2019.

20. Sodišče ob navedenem ponovno opozarja, kot tudi že v zadevi I U 676/2019 z dne 24. 4. 2019, da mora upravni organ v tovrstnih zadevah, to je v zadevah odločanja, ali tožnik z navedbo novih razlogov in predložitvijo novih dokazov, izpolnjuje pogoje za vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, opraviti vsebinsko presojo ter medsebojno primerjavo in analizo navedenih dejstev oziroma predloženih dokazov iz prvotnega postopka ter postopka v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka v obrazložitvi izpodbijanega akta. Iz izpodbijanega akta v konkretnem primeru ni razvidno, kaj je prosilec navedel ob podaji prošnje in kaj ob podaji zahteve za uvedbo ponovnega postopka. Šele z navedbo vseh pomembnih okoliščin in medsebojnega primerjanja le-teh, tožena stranka na transparenten način navede vse potrebne razloge in dejstva za odločitev, kot ji to nalaga 214. člen ZUP.

21. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 872/2016-7 z dne 22. 6. 2016, odst. 27.
² Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevah: Soering v. the U.K., odst. 85, 117; Diallo v . the Czech Republic, odst. 60.
³ Sodba ESČP v zadevi M.D. et M.A. c. Belgique, 19. 1. 2016, odst. 64-66; glej tudi Mohammed v. Austria, 6. 6. 2013, odst. 91-95.
⁴ Sodba Velikega senata ESČp v zadevi J.K and others v. Sweden, 23. 8. 2016, odst. 87, 79
⁵ Ibid. odst. 92.
⁶ Ibid. odst. 98, 90, 87.
⁷ Ibid. odst. 87.
⁸ Ta določa, da se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.
⁹ Ta določa, da se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec podal prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvršitev odločbe, na podlagi katere bi bil odstranjen.
¹⁰ Ta določa, da se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če je nezakonito vstopil na ozemlje RS ali protipravno podaljšal svoje bivanje in se brez pravega razloga ni javil oblastem ali ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1287/2019-4a
• UPRS Sodba I U 1313/2022-13
• UPRS Sodba I U 933/2019-6