UPRS Sodba I U 1558/2019-7

Jedro

Tožnik ima lahko tudi več državljanstev, pomembno za odločanje o mednarodni zaščiti pa je tisto, ki je povezano z državo, v kateri naj bi prišlo do preganjanja tožnika oziroma v zvezi s katero za tožnika obstaja utemeljen strah, zaradi katerega se ne more ali noče vrniti v to državo.

Tožnik bi moral o dogodku (potem, ko jo je obvestil o napadu z nožem) obvestiti policijo še o nadaljnjih grožnjah napadalčevih bratov, da bi sploh lahko izvorni državi očital, da ga ni zaščitila. Tožnik namreč zatrjuje zaseben konflikt z brati njegovega napadalca, zato ni moč očitati državi, da ga ni sposobna oz. da ga noče zaščititi, če je o grožnjah napadalčevih bratov ni obvestil.

Tožnik pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite ne izpolnjuje (tožnik ni ne navedel ne izkazal, da se ne bi mogel vrniti v drug kraj v Maroku, kjer ne bi bil ogrožen s strani napadalčevih bratov; sodišče pa ne sledi pavšalni tožnikovi navedbi, da bi se moral sicer, če bi odšel drugam v Maroku, ukvarjati s preprodajo drog).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi prve, druge in tretje alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2. Uvodoma povzema tožnikove navedbe v prvi tožnikovi prošnji¹, da je Maroko zapustil zaradi krvnega maščevanja. Delal je kot prodajalec sadja in zelenjave na tržnici, ki jo je obvladovala neka družina in zanjo je moral dnevno plačevati najemnino 1-2 eur, ki jo je tudi poravnal. Tri mesece pred njegovim odhodom iz države so ponovno zahtevali denar, vendar jim je odvrnil, da mu gre posel slabo in da ni veliko prodal, zato tudi nima denarja. Nato je ta oseba, ki je zahtevala denar, brcnila v njegov pult in ga prevrnila. Prosilec ga je nato udaril. Ta oseba je odšla, a se kasneje vrnila in pripeljala še 2 osebi in prišlo je do pretepa. Takrat so ga porezali po nogi. Odšel je v bolnico in tam ostal 20 dni. Policiji, ki je prišla v bolnico, je podal prijavo, zato je bila oseba, ki ga je porezala z nožem, tudi aretirana. Policija je ugotovila, da je ta oseba storila še več drugih kaznivih dejanj, zato mu je bila izrečena zaporna kazen petih let. Bratje zaprtega so nato njemu začeli groziti s smrtjo. Ker se je bal za svoje življenje, je pobegnil iz Maroka. Na prvem osebnem razgovoru 19. 2. 2018 je tožnik še navedel, da se je novembra 2016 na tržnici, kjer je imel svojo stojnico, zgodil pretep med njim in člani družine, ki je nadzorovala to tržnico, decembra istega leta pa je bil B.B. obsojen. Januarja 2017 so mu začeli njegovi prijatelji govoriti, da bo B.B. poslal nanj svoje brate in prijatelje, da ga poškodujejo. Bilo ga je strah, zato je marca 2017 zapustil Maroko. Glede kraja nahajanja med januarjem in marcem 2017 je povedal, da je odšel iz Casablance v mesto C.. Groženj ni prijavil policiji, ker meni, da policija ne bi ničesar storila. V drug kraj v Maroku ni odšel, ker Maroko ni varen. Tam sicer ni vojne, je pa veliko tolp, ki bi ga lahko prisilile, da prodaja drogo. Na vprašanje, zakaj meni, da bi se to zgodilo, je povedal, da bi bil varen samo, če bi živel na gori, vendar pa bi tam moral prodajati hašiš, ker to delajo tudi drugi. V druga večja mesta ni odšel, ker bi bilo tam težko delati, saj so turistična mesta in so dražja in za to ni imel denarja.

3. Tožnik je v drugi prošnji spremenil svoj priimek (sedaj D.), državo izvora (sedaj Libija), kakor tudi narodnost (pol Berber in pol Arabec). Prvič je navajal, da je državljan Maroka in da ima drugačen priimek zato, ker so mu to svetovali prijatelji. Da je državljan Libije, bo dokazal z rojstnim listom. Libijo je zapustil, ker tam vlada vojno stanje. Razloge, ki jih je navajal pri podaji prve prošnje, je preklical in povedal, da niso resnični, saj si jih je izmislil. V Libiji je imel lokal, kjer so se ljudje pretepali, zato je bil tudi on večkrat udeležen v pretepu. Ker je želel preživljati mamo, se je pretepal tudi on. Drugih razlogov, zaradi katerih je zapusti državo, nima.

4. S tožnikom je bil 19. 8. 2019 opravljen osebni razgovor, na katerem je povedal, da je rojen v Tripoliju v Libiji in da ima, poleg libijskega, tudi maroško državljanstvo. V Libiji je živel do 23 ali 24 leta, nato pa se je preselil v Maroko, ker je želel spoznati materino družino. Skupaj z mamo in očetom so se zato preselili v Casablanco v Maroku. Sedem let je obiskoval šolo v Libiji, nato pa je nadaljeval šolanje v Maroku, vendar srednje šole ni zaključil, ker je umrl njegov oče in je moral začeti delati. V Maroku je delal na tržnici in na dan zaslužil približno tri evre. Vsak dan je moral plačevati 1 ali 2 evra nekim bratom za zaščito in čiščenje. Približno mesec dni, preden je zapustil Maroko, je do njega pristopil eden izmed bratov in mu dejal, da mora plačati. Ker ta dan še ni ničesar prodal, ni mogel plačati, zato je eden od bratov brcnil v vrečo krompirja, ki je padla na tla. Prosilec je nato brata pretepel. Po pretepu je brat odšel in se vrnil še z dvema bratoma. Stepli so se in en od bratov ga je ranil v predel nad ledvicami pod desno pazduho. Prišel je rešilec in ga odpeljal v bolnico, kjer je ostal približno deset dni. V bolnici ga je obiskala policija in povedal je, kaj se mu je zgodilo. Policija je aretirala brata, ki ga je zabodel. Poskus uboja v Maroku se kaznuje z med pet in desetletno zaporno kaznijo, vendar pa je napadalec v zaporu ostal samo tri mesece, ker so bratje plačali podkupnino. Iz zapora je brat klical ljudi in jim govoril, da se mu bo maščeval. Njega se sicer ni bal, a je Maroko zapustil, ker ni želel imeti več težav. V drug kraj se ni poskusil preseliti, ker ni imel denarja. Maroko je zapustil po 15 dneh, ko je prišel iz bolnice.

5. Toženka v izpodbijani odločbi najprej šteje, da - ne glede na to, da istovetnost tožnika ni nesporno ugotovljena (saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko v izvirniku, ki bi bil namenjen dokazovanju istovetnosti) - je tožnikova izvorna država Maroko. Tožnik je namreč sam povedal, da ima (tudi) državljanstvo Maroka in da je odšel iz Maroka, kjer je živel od svojega 23 ali 24 leta, zaradi že omenjenih težav. Prav tako pa je povedal, da je iz Libije odšel, ker je želel spoznati materino družino in ne zaradi tega, ker bi v času odhoda iz Libije imel težave.

6. Ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države navedel, da je iz Maroka pobegnil, ker ni želel imeti več težav z družino, ki je nadzorovala tržnico, na kateri je delal. Ugotavlja, da osebno v svoji izvorni državi očitno sploh ni imel nobenih problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Ne glede na navedeno pa pristojni organ utemeljeno dvomi v tožnikove razloge zapustitve države. Tekom celotnega postopka v Slovenji je večkrat spreminjal svoje izjave. Tako je pri podaji prve prošnje navajal, da je razlog zapustitve države pretep in grožnje s strani družine, ki je nadzorovala tržnico, pri podaji druge prošnje pa je kot razlog zapustitve navedel vojno v Libiji ter težave, ki jih je imel v svojem lokalu, kjer so se pretepali. Nato pa je na osebnem razgovoru razlog zopet spremenil ter povedal, da je odšel iz Maroka in ne Libije zaradi težav, ki jih je imel na tržnici z družino, ki je nadzorovala tržnico. V prvi prošnji je povedal, da je bil pri pretepu porezan po nogi, zaradi česar je v bolnici ostal 10 dni, napadalec pa je dobil petletno zaporno kazen, na osebnem razgovoru 19. 8. 2019 pa da je bil ranjen v predel nad ledvicami pod desno pazduho, zaradi česar je moral v bolnici ostati 20 dni, napadalec pa je ostal za zapahi le tri mesece, saj je njegova družina plačala podkupnino. Tožnikove izjave so kontradiktorne in neskladne.

7. Prav tako se tožnik ni potrudil utemeljiti svojo prošnjo, saj je na vprašanja o Libiji povedal, da ga spravljajo takšna vprašanja v slabo voljo in da če misli toženka s temi vprašanji (o Libiji) nadaljevati, prosi, da zaključijo z razgovorom.

8. Toženka dvomi v tožnikov razlog zapustitve države, vseeno pa pripominja, da v Maroku policija deluje, da je sam povedal, da so njegovo prijavo na policiji sprejeli in raziskali, napadalec pa je bil obsojen in prestaja zaporno kazen, zato bi tožnik moral prijaviti tudi grožnje napadalčeve družine, česar pa ni storil. Za mednarodno zaščito prosilec zaprosi šele, če mu izvorna država ne more nuditi notranje zaščite, kar pa, glede na tožnikova navajanja, ne drži. Toženka nima razloga, da bi kakorkoli dvomilo v delovanje maroške policije, tožnik pa sam niti ni nikoli kaj takega zatrjeval.

9. Mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki imajo ekonomske oz. socialne težave, ampak je namenjena osebam, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

10. Tožnik je tako v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Okoliščine, kot jih za utemeljitev svoje prošnje navaja, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Ni zanemarljivo niti dejstvo, da je večkrat tekom postopka spreminjal svoje izjave. Navajal je različne osebne podatke, spremenil je tako priimek kot državo izvora. Sprva je navajal, da je državljan Maroka, nato da je državljan Libije in nato ponovno spremenil svojo izjavo ter povedal, da ima dvojno državljanstvo, tj. tako Maroka kot Libije. Z dajanjem napačnih, a zelo pomembnih informacij, saj je Maroko Slovenija podala na seznam varnih izvornih držav, medtem ko Libije na tem seznamu ni, in ne predložitvijo kakršnegakoli dokazila, pa je prosilec želel zavajati toženko. S tem pa je izpolnjena tudi 3. alineja 52. člena ZMZ-1.

11. Tožnik prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 14. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav² določila kot varno izvorno državo. Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (druga alineja). Toženka je pooblaščencu tožnika v seznanitev poslalo tudi informacije o Maroku, na katera pa je 6. 9. 2019 prejela odgovor, v katerem izražajo skrb, da tožnik dejansko ni državljan Maroka, saj naj Maroko tožniku ne bi priznal državljanstva po materi in da je kot državo izvora potrebno upoštevati Libijo in so v nadaljevanju zato priložili informacije o Libiji. Toženka poudarja, da ni sporno, da ima tožnik državljanstvo Maroka, kar je večkrat tekom celotnega postopka potrdil tudi sam tožnik. Slednje je potrdil tudi na zaslišanju pred Upravnim sodiščem opr. št. I U 1275/2019 z dne 7. 8. 2019 na drugi strani zapisnika, zato državljanstvo Maroka ni sporno.

12. Tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav. Tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v izvorni državi, kar je tudi sam potrdil z izjavo, da ne more reči, da je tam (v Maroku) vojna. Ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Prav tako mu ne grozi resna škoda v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1.

13. V tožbi tožnik navaja, da odločbo izpodbija iz vseh razlogov po 27. člena ZUS-1. Pri podaji prve prošnje je navedel, da je državljan Maroka, nato pa pri drugi prošnji, da je tudi državljan Libije, toženki pa ni dostavil dokazil o svojem državljanstvu. Ob takem stanju stvari, ko se ob izostanku dokumentov pojavlja dvom v njegovo državljanstvo, toženka ne more avtomatsko šteti, da jo je želel zavajati in je zaradi tega kot izvorno državo upoštevala Maroko, kjer naj bi živel od 23 oz. 24 leta.

14. Pri tožniku gre za določene duševne težave, zaradi česar je bil v postopku 19. 8. 2019 s strani prosilčeve pooblaščenke predlagan tudi izvedenec psihiatrične stroke. Zato je nedopustno poenostavljanje, da gre v konkretnem primeru za državljana Maroka in ne Libije ali tudi Libije, če v postopku sploh ni bilo razčiščeno, kljub tolmaču, ali je tožnik po svojih zmožnostih bil sploh sposoben razumeti, kaj toženka v postopku od njega pričakuje in katere dokumente. Glede na navedeno je odločitev oziroma sklepanje toženke, da jo je tožnik želel zavajati, neutemeljena oz. vsaj preuranjena.

15. Trditve, da je tožnik državljan Maroka, ni mogoče podvreči preskusu, saj se je toženka zanašala le na tožnikovo izjavo, za katerega pa ni raziskala, ali se je zaradi svojega duševnega stanja oziroma psihičnega stanja zavedal in razumel pomena postopka in njegove vsebine. Iz podatkov spisa je razvidno, da je pod posebne potrebe ali probleme navedel depresija in da je v Švici poskusil narediti samomor trikrat in da jemlje zdravila. Tožnik je navajal, da so ga tudi v Maroku dvakrat zaprli v psihiatrično bolnišnico in tudi v Švici. Evidentno torej je, da gre v konkretnem primeru za osebo z določenimi psihičnimi težavami, zaradi katerih se pojavlja vprašanje o njegovi sposobnosti in razumevanju vsebine celotne zadeve in zahtev toženke v smislu dokazovanja njegovega izvora oziroma državljanstva.

16. Toženka je bila na to okoliščino opozorjena tekom postopka, in sicer, da je potrebno kot tožnikovo državo izvora upoštevati Libijo, saj mu Maroko ne bi priznal državljanstva po materi, saj je rojen med letoma 1978 in 2005, ko so maroškim ženskam odvzeli pravico do prenosa državljanstva zaradi odklonilnega odnosa, ki ga je imel kraj E.E. do mešanih zakonskih zvez.

17. Ugotovitev, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo (Maroko) ne bi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, je protispisna, ko toženka navaja, da je tožnik navedel, da je iz države odšel zaradi pomanjkanja sredstev za preživljanje in nezmožnosti izobraževanja in zaposlitve. Tožnik je navedel, da države ni zapustil zaradi denarja ali službe, ampak zato, ker želi normalno življenje brez težav.

18. Toženka je prezrla del, kjer govori o tem, da so ga včasih priprli policisti in z njim ravnali kot z živaljo in da so ga dvakrat poslali na psihiatrično kliniko.

19. Predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo toženke odpravi.

20. V odgovoru na tožbo toženka zavrača očitke tožnika in vztraja pri izdani odločbi in njenih razlogih. Glede očitka, da je zaradi tožnikovih duševnih težav nedopustno poenostavljanje, da gre za državljana Maroka, navaja, da je tožnik sam potrdil, da ima dvojno državljanstvo. Da pa je kot tožnikovo izvorno državo določila Maroko, pa je že pojasnila, da je to storila zato, ker je tožnik Libijo zapustil, ko je bil star 23 oz. 24 let (leta 2013/14) in kot razlog zapustitve Libije navedel, da je želel spoznati sorodnike po materini strani. Ne drži navajanje tožnika, da Maroko ne bi priznalo državljanstva po materi, saj je tožnik sam povedal, da ima državljanstvo Maroka.

K I. točki izreka:

21. Tožba ni utemeljena.

22. V obravnavani zadevi med strankama je najprej sporno, ali je tožnik državljan Maroka ali/in Libije, kakor tudi, ali je toženka z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi 1., 2. in 3. alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno.

23. Sodišče najprej glede tožnikovega državljanstva pripominja, da je v upravnem postopku v skladu s 1. in 2. odstavkom 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi 33. člena ZMZ-1 subsidiarno uporablja tudi v postopkih za priznanje mednarodne zaščite, tožnik prvenstveno tisti, ki poda trditveno podlago glede svojih osebnih okoliščin, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, nato pa še dokazno podlago zanjo. Navedenemu tožnik z navedbo, da je državljan Maroka, nato, da je državljan Libije in Maroka, ne zadosti. Tožnik je tisti, ki bi moral zatrditi, da ima določeno(a) državljanstvo(a) in navedeno tudi izkazati. Ni naloga toženke, da ji tožnik podaja možna državljanstva, za katera trdi, da jih ima in naj potem toženka raziskuje, katero(a) državljanstvo(a) res ima. Toženka je po presoji sodišča pravilno ocenila, da ima tožnik državljanstvo Maroka.

24. Tožnik ima lahko tudi več državljanstev, pomembno za odločanje o mednarodni zaščiti pa je tisto, ki je povezano z državo, v kateri naj bi prišlo do preganjanja tožnika oziroma v zvezi s katero za tožnika obstaja utemeljen strah, zaradi katerega se ne more ali noče vrniti v to državo, skladno z 20. členom ZMZ-1, tj. za izvorno državo tožnika, povezano s konkretnim preganjanjem oziroma utemeljenim strahom. Sodišče sicer sledi toženki, da je tožnik kot razlog za zapustitev Maroka navedel, da je iz Maroka pobegnil, ker ni želel imeti več težav z družino, ki je nadzorovala tržnico, na kateri je delal.

25. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1.

26. Glede na navedene določbe ZMZ-1 se status mednarodne zaščite ne more priznati državljanu tretje države, ki ni bil preganjan v tej tretji, njegovi izvorni državi (pač pa v neki drugi državi) in ki ni zaradi preganjanja zapustil izvorne države, ker ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države oziroma ki se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Poenostavljeno, status mednarodne zaščite bi se skladno z 20. členom ZMZ-1 iz utemeljenih razlogov lahko podelil libijskemu državljanu, ki bi zaradi okoliščin preganjanja ali utemeljenega strahu zapustil Libijo oziroma se vanjo ne bi mogel vrniti, ne pa libijskemu državljanu, ki naj bi bil preganjan v Maroku in ki se zaradi okoliščin preganjanja ali utemeljenega strahu v Maroko ne bi mogel vrniti.

27. Če bi se izhajajo iz stališča, da tožnik ni državljan Maroka, temveč le državljan Libije (ki zatrjuje preganjanje v zvezi z dogajanjem na tržnici v Maroku, zaradi česar je zapustil Maroko), je potrebno njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti, skladno z 20. členom ZMZ-1.

28. Ker pa je torej toženka štela, da je tožnik državljan Maroka, je šla s tem v njegovo korist, saj bi bilo treba sicer njegovo prošnjo, če bi ga štela za državljana zgolj Libije, zavrniti, ne da bi preverjala, kaj se mu je dogajalo v Maroku.

29. Tudi sodišče je zato ob sproženem upravnem sporu tožnika presojalo, ali je ob tem, ko je že toženka štela tožnika za državljana (tudi) Maroka, bila odločitev toženke o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od statusov mednarodne zaščite, pravilna.

30. Na podlagi 1. do 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja) ali če je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev (3. alineja).

31. Po oceni sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od statusov mednarodne zaščite. Pri tem sodišče lahko v celoti sledi argumentom toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede vseh treh razlogov iz 52. člena ZMZ-1, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja njenih razlogov za sprejeto odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev toženke v tem delu.

32. Tožnik je kot razlog, zaradi katerega je zapustil matično državo, navajal težave na tržnici v Maroku z družino, ki je pobirala denar za zaščito tržnice. Resda je tožnik tudi navedel, da je prej živel v Libiji, do 23 ali 24 leta, tam je bila vojna, nato pa se je preselil v Maroko, ker je želel spoznati materino družino. Vendar pa tožnik ni zatrjeval, da je v Libiji ogrožen zaradi vojne, na izrecno vprašanje, ali je bil kdaj v Libiji fizično ogrožen ali preganjan zaradi vojnega stanja, je povedal, da ko je imel svoj lokal, je bil večkrat udeležen v pretepu, ljudje so pri njem v lokalu delali probleme. Želel je preživljati svojo mamo, zato se je pretepal. V Maroku pa je potem nadaljeval šolanje, nato pa ga je prekinil, ko je umrl oče in začel delati na tržnici. Dogodek, ki se je zgodil tam in zaradi katerega je tožnik pristal v bolnišnici (bil naj bi porezan s strani enega od bratov, ki nadzorujejo tržnico) je tudi po mnenju sodišča tisti, zaradi katerega tožnik želi mednarodno zaščito, ne pa vojno stanje v Libiji.

33. Drži tudi, da je tožnik v svojih izjavah različno navajal, kje je bil poškodovan v napadu z nožem na tržnici (po nogi ali v predel nad ledvicami pod desno pazduho), koliko časa je bil v bolnišnici (10 ali 20 dni), kolikšno zaporno kazen je dobil napadalec (5 let ali 3 mesece). Sicer toženka o navedenem nasprotju v njegovih izjavah tožnika ni pozvala k pojasnitvi, čeprav je v zvezi z navedenim nasprotjem v postopku ocenila tožnika kot očitno neverodostojnega, posledično pa zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Vendar pa tožnik, čeprav toženki očita, da je v postopku nepravilno in preuranjeno ugotavljala njegovo neverodostojnost, navedenega nasprotja tudi v tožbi ni kakorkoli niti pojasnil, zato sodišče ne more šteti, da je navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Kot že navedeno, tožnik je tisti, ki prvenstveno nosi trditveno in dokazno breme upravnega postopka.

34. Tožnik pa je povedal, da je o dejanju povedal policiji, ki je nato tudi preganjala napadalca, ki je dobil zaporno kazen. Ni pa povedal policiji še o naknadnih grožnjah napadalčevih bratov, da se mu bodo maščevali, ker je njihov brat zaradi njega v zaporu, to pa zato, ker naj policija ne bi nič naredila.

35. Tožnik je ob podaji prve prošnje povedal, da se boji vrnitve zaradi krvnega maščevanja. Sodišče se sicer lahko strinja s tožnikom, da lahko „krvno maščevanje“ predstavlja preganjanje v zvezi s pripadnostjo določeni družbeni skupini. Vendar pa vsako maščevanje še ne pomeni nujno, da gre za „krvno maščevanje“. Tožnik v konkretnem primeru ni zatrjeval takšnih osebnih okoliščin, ki bi po mnenju sodišča ustrezala pojmu krvnega maščevanja kot dejanju preganjanja. Poleg tega je tožnik pri podaji druge prošnje preklical vse navedbe iz prve prošnje. Sicer je na osebnem razgovoru podal podobne navedbe kot v prvi prošnji, vendar ni navedel, da gre za krvno maševanje.

36. Sodišče se strinja s toženko, da bi moral tožnik o dogodku (potem, ko jo je obvestil o napadu z nožem) obvestiti policijo še o nadaljnjih grožnjah napadalčevih bratov, da bi sploh lahko izvorni državi očital, da ga ni zaščitila. Tožnik namreč zatrjuje zaseben konflikt z brati njegovega napadalca, zato ni moč očitati državi, da ga ni sposobna oz. da ga noče zaščititi, če je o grožnjah napadalčevih bratov ni obvestil.

37. Toženka se je pri svoji odločitvi dodatno oprla še na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja prosilca štetje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Določba 2. alineje 52. člena ZMZ-1 med drugim daje pristojnemu organu možnost, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito in jo kot očitno neutemeljeno zavrne ob upoštevanju koncepta varne izvorne države po določilih 61. člena ZMZ-1 v pospešenem postopku. Maroko je z Odlokom razglašen za varno izvorno državo. Skladno s prvim odstavkom 62. členom ZMZ-1 je potrebno kumulativno ugotoviti, ali ima prosilec državljanstvo te države (1. alineja), kar je sicer prvotno tožnik zatrjeval, navedenemu pa je toženka sledila, in da tožnik kot prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom (ZMZ-1) za tožnika ni varna izvorna država (2. alineja). Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Vendar pa je toženka v predmetnem postopku posebne okoliščine tožnika tudi presojala, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe na straneh 5 in 6. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se lahko štelo, da zaradi njegovih posebnih okoliščin Maroko zanj ni varna izvorna država. Sodišče se v tem delu v celoti strinja z navedbami toženke in njenimi razlogi. Maroko je z Odlokom uvrščena na seznam varnih izvornih držav in tožnik prihaja iz Maroka. Ob tem pa se sodišče strinja z ugotovitvijo toženke, da iz tožnikovih lastnih izjav, podanih v prošnji in na osebnem razgovoru, ne izhaja, da bi ta država zanj ne bila varna ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin (2. alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). Glede na izjave tožnika ni moč šteti, da bi bil preganjan s strani nedržavnih subjektov in da ga Maroko ne bi zmogel zaščititi.

38. Po povedanem je kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz 1. alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi po presoji sodišča kriterij iz 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal tehtne razloge, zaradi katerih bi Maroko zanj ne bil varna izvorna država.

39. Sodišče se prav tako strinja z razlogi in zaključkom toženke, da v obravnavani zadevi glede na navedbe tožnika ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, po katerem zajema resna škoda: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Kot ugotavlja toženka, v Maroku ni vojnega stanja, tudi tožnik ne zatrjuje, da bi zato zapustil Maroko. Da bi mu v Maroku grozila kazen, tožnik ni zatrjeval. Tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal, zakaj se (ob siceršnji grožnji z maščevanjem bratov njegovega napadalca) ne bi mogel vrniti v drug kraj v Maroku (povedal je samo, da ni šel živet drugam v Maroku, ker so drugi kraji bolj turistični in bi za bivanje v njih rabil več denarja, ki pa ga nima). Resda je zatrjeval, da naj bi ga občasno policisti, ko je spal na tržnici, priprli za dva dni in z njim ravnali kot z živaljo, česar ni specificiral. Kot že navedeno, pa je na tožniku trditveno in dokazno breme v zvezi z navedenim, brez opredelitve pa tudi toženka navedenega ni mogla preverjati, enako pa tudi ne sodišče, ali bi to lahko štelo za mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, tožnik pa niti v tožbi teh trditev ni pojasnil.

40. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede na tožnikovo možnost bivanja v varni izvorni državi tudi po mnenju sodišča tožnik pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite ne izpolnjuje (tožnik ni ne navedel ne izkazal, da se ne bi mogel vrniti v drug kraj v Maroku, kjer ne bi bil ogrožen s strani napadalčevih bratov; sodišče pa ne sledi pavšalni tožnikovi navedbi, da bi se moral sicer, če bi odšel drugam v Maroku, ukvarjati s preprodajo drog).

41. Drži sicer tudi ugotovitev tožnika, da je toženka nepravilno ugotovila v drugem odstavku 6. strani izpodbijane odločbe, da je pobegnil iz izvorne države, da bi se lahko izognil bivanju na cesti, da bi se izobraževal in se zaposlil, vendar pa navedeno po ugotovitvi sodišča ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, tega tudi tožnik ne navaja in izkazuje, saj je po mnenju sodišča toženka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo že na podlagi 1., 2. in 3. alineje 52. člena ZMZ-1.

42. Sodišče pa se tudi strinja s toženko, da je tožnik tekom postopka večkrat spremenil svoje izjave glede osebnih podatkov, države izvora in tudi glede razlogov za azil, zato sodišče sledi toženki, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene tudi na podlagi 3. alineje 52. člena ZMZ-1.

43. Po presoji sodišča je toženka pravilno odločila, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ker prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1., 2. in 3. alinejo 52. člena ZMZ-1.

44. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo glede na navedeno pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

45. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj ga zasliši na naroku in naj postavi izvedenca psihiatrične stroke, saj ni pojasnil, glede česa bi se njegove navedbe na zaslišanju pred sodiščem kakorkoli razlikovale od njegovih izjav, ki jih je že podal ob podaji obeh prošenj in na osebnih razgovorih (ob sodelovanju tolmača za arabski jezik, tožnik pa nanje ni imel pripomb in je zapisnika brez pripomb podpisal ob navzočnosti svojih tedanjih pooblaščencev, pri čemer je na zadnjem zaslišanju po predlogu njegove pooblaščenke, naj se mu postavi izvedenec psihiatrične stroke, saj je dvomljivo, ali je razumel postopek, izrecno tudi pritrdilno odgovoril na vprašanje, da je razumel vsa vprašanja, prav tako se je dobro počutil, med zaslišanjem pa sta sem omogočila tudi dva desetminutna odmora). Sodišče je zato odločilo na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj tožnik v tožbi, čeprav je predlagal svoje zaslišanje (ob še postavitvi izvedenca psihiatrične stroke), ni pojasnil, o katerih (domnevno) spornih dejstvih naj bi ga sodišče zaslišalo, niti ni utemeljil, v čem in kako naj bi izvedba predlaganega dokaza vplivala na odločitev.

46. Četudi pooblaščenka tožnika navaja, da je sporno, ali se je tožnik zaradi svojega duševnega stanja oziroma psihičnega stanja sploh zavedal in razumel pomen postopka in njegove vsebine (saj ima depresijo, večkrat je že skušal storiti samomor), se sodišču z vpogledom v upravni spis ni postavil dvom v poslovno sposobnost tožnika. Na postavljena vprašanja na osebnem razgovoru 19. 8. 2019 je namreč tožnik smiselno in tekoče odgovarjal, nikjer iz zapisnika ne izhaja, da se ne bi česa spominjal in tudi ne, da se ne bi dobro počutil. Povedal je sicer, da je malo spal in da ne ve, če bo lahko uro in pol odgovarjal na vprašanja, se bo pa potrudil, hkrati pa je povedal, da je vzel zdravila (ki ima predpisana v zvezi s svojo depresijo, kot je razvidno iz upravnega spisa). Iz nadaljevanja zapisnika nikjer ni razvidno, da bi se njegovo zdravstveno stanje med opravljanjem razgovora poslabšalo, vsakič, ko je zaprosil za odmor, mu je bilo tudi ugodeno. Poleg tega je na izrecno vprašanje po tem, ko je njegova pooblaščenka predlagala že na razgovoru postavitev izvedenca psihiatrične stroke, da bi se ugotovilo, koliko lahko sploh sledi postopku, povedal, da je vsa vprašanja razumel, ničesar ni imel dodati. Tudi ob vložitvi (druge) prošnje za mednarodno zaščito 7. 6. 2019 je povedal, da se dobro počuti, je sicer v depresiji, vendar bo lahko odgovarjal na vprašanja. Tudi ob prvem osebnem razgovoru 19. 2. 2018 je povedal, da se dobro počuti in bo lahko odgovarjal na vprašanja, na koncu razgovora je tudi potrdil, da je razumel vsa vprašanja. Ob podaji prve prošnje 30. 1. 2018 tožnik sicer ni bil povprašan o svojem počutju, je pa sicer že na osnovno vprašanje, če ima posebne potrebe ali probleme, odgovoril nikalno, poleg tega pa je povedal, da razume navedbe in pojasnila toženke, bil je tudi opomnjen, da lahko karkoli vpraša do konca sprejema prošnje, pa posebnih vprašanj ali pripomb ni postavil. Sodišču se glede na navedeno ni postavil dvom v poslovno sposobnost tožnika v upravnem postopku. Zato tudi predlaganega navedenega izvedenca v tem postopku ni postavilo, da bi se ugotovilo, ali je tožnik v upravnem postopku lahko sledil postopku, saj v to ne dvomi.

K II. točki izreka:

47. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče pa v zvezi s priglašenimi stroški še pripominja, da imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce.

-------------------------------
¹ Ki jo je podal 30. 1. 2018 kot A.A. iz Maroka, 10. 5. 2018 pa je samovoljno zapustil Azilni dom, zato je bil postopek s sklepom ustavljen. Tožnik je bil izročen v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) iz Švice 5. 6. 2019. Drugo prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik podal 7. 6. 2019.
² Ur. l. RS, št. 13/16, v nadaljevanju Odlok.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1590/2019-7
• UPRS Sodba I U 2851/2017-6
• UPRS Sodba I U 77/2020-7