UPRS Sodba I U 2123/2017-12

Jedro

Tožnik ni vložil prošnje za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD pa je vložil dne 26. 5. 2017, torej po preteku zakonsko določenega roka, ki je iztekel 24. 7. 2013.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik prošnjo vložil 26. 5. 2017, torej po preteku roka iz 8. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD), ki se je iztekel 24. 7. 2013.

3. Organ druge stopnje je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil. Pritrdil je presoji, da je tožnikova prošnja prepozna.

4. Tožnik je zoper sklep organa prve stopnje vložil tožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na obvezujoče sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z nezakonitim izbrisom. Meni, da je izpodbijani sklep v nasprotju s 6., 8. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah ter da je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost ZUSDDD z Ustavo. Pojasnjuje, da je glede na navedeno žrtev diskriminacije. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa in odločbe z dne 4. 8. 2017.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

8. ZUSDDD¹ v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

9. Iz Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 50/2010 dne 24. 6. 2010, veljavnega od 24. 7. 2010 (ZUSDDD-B), je razvidno, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD vloži v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. Tujec, ki mu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena tega zakona v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona (prvi odstavek 8. člena ZUSDDD-B).

10. Po presoji sodišča je navedeni rok primeren, zato ni začelo postopka za oceno ustavnosti (23. člen Zakona o ustavnem sodišču).²

11. Kot izhaja iz ugotovitev upravnih organov, tožnik ni vložil prošnje za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD pa je vložil dne 26. 5. 2017, torej po preteku s citiranim prvim stavkom prvega odstavka 8. člena ZUSDDD-B določenega roka, ki je iztekel 24. 7. 2013.

12. Glede na navedena stališča tožba po presoji sodišča ni utemeljena, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločilo je brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ ZUSDDD ureja poseben pravni položaj določene skupine tujcev kot lex specialis v razmerju do Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki na sistemski ravni ureja pravni položaj tujcev. Gre za posebno ureditev, ki omogoča pridobitev dovoljenja za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za ostale tujce po ZTuj-2.
² Sodišče zgolj pojasnjuje, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 presojalo ustavnost takrat veljavnega ZUSDDD (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 in 64/01) in med ostalim razveljavilo prvi in drugi odstavek 2. člena tega zakona v delih, v katerih določata rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Presodilo je, da je bil navedeni rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje izredno kratek in bi zakonodajalec pri določanju roka moral upoštevati tudi osebne in druge okoliščine, ki bi upravičence lahko ovirale pri pravočasni vložitvi vloge (34. točka obrazložitve). Ker tega ni upošteval, je Ustavno sodišče v tem delu prvi in drugi odstavek 2. člena zakona razveljavilo, to pa pomeni, da se še nerešene vloge ne smejo zavreči kot prepozne, prepozno zavržene pa so lahko upravičenci vložili ponovno. Za pravočasne je bilo po stališču Ustavnega sodišča treba šteti tudi vse vloge, ki bodo vložene po objavi te odločbe v Uradnem listu, vse dokler ne bo potekel morebitni novi uzakonjeni rok.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 360/2015
• UPRS Sodba I U 1677/2016-14
• UPRS sodba I U 829/2014