UPRS Sodba I U 1236/2019-7

Jedro

Tožena stranka svojo odločitev, da prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrne, med drugim utemeljuje tudi s tem, da naj bi bila pri tožniku podana splošna neverodostojnost, čeprav na drugem mestu ocenjuje njegove izjave kot verodostojne in je tako v bistvenem delu obrazložitev odločbe sama s seboj v nasprotju in na to kršitev tožnik upravičeno opozarja v tožbi. Obrazložitev odločbe je tako v bistvenem delu sama s seboj v nasprotju in se zato odločbe tudi iz tega razloga ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1560/2016/54 (1312-03) z dne 24. 6. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite navedel, da je v Pakistanu ogrožen zaradi krvnega maščevanja. Njegove težave so se začele tri leta pred odhodom iz Pakistana, pred letom dni pa so ubili njegovega brata. Pred tremi leti so se stepli z družino, s katero so v krvnem maščevanju zaradi zemljišča. Nasprotna družina ni spoštovala odločitve vaških starešin, zato se je njegova družina odselila iz vasi in odšla v Karachi. Po dveh letih bivanja v Karachiju so se vrnili in ugotovili, da njihova zgodba še ni pozabljena. Kmalu so ustrelili brata in 40 dni po tem dogodku je tožnikov stric ubil bratovega morilca, nato pa so čez 5 mesecev ubili strica. Njim sovražna družina se imenuje A.A. in ni bila zadovoljna, ker so se vrnili domov. Od vaščanov je slišal, da niso zadovoljni s stričevo smrtjo in da nameravajo ubiti tudi tožnika. Oče in mati sta zato sprejela odločitev, naj zapusti državo. Kjerkoli v Pakistanu bi ga družina A.A. iskala in ubila ali pa bi plačali nekomu, da ga najde. Dogodke so prijavili policiji, a le ta je rekla, da tovrstnih sporov ne rešujejo, pač pa jih rešujejo vaške starešine. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

2. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik kot razlog za mednarodno zaščito uveljavlja strah pred smrtjo posledično zaradi zemljiškega spora s sosedi, to je zaradi krvnega maščevanja. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je tožnik odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države. V konkretnem primeru ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi vse svoje izjave lahko podprl s konkretnimi dokazi. O svojih težavah v izvorni državi je pripovedoval tekoče, prepričljivo in brez razmislekov. Vprašanjem se ni izmikal in je bil pripravljen nanje odgovarjati tudi večkrat. Glede na vse to tožena stranka njegove izjave sprejema za verodostojne. Toženi stranki pa se zdi malo verjetno, da bi tožnikova družina zapustila kraj bivanja in odšla v Karachi zaradi zemljiškega spora, zemljo pa v času odsotnosti oddajala, saj bi se jo sosedje z lahkoto polastili. Tožena stranka nadalje meni, da ni mogoče trditi, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Ugotavlja, da je mogoče izjave, ki jih je podal tožnik, oceniti za malo verjetne. Zaključuje, da ni ugotovljena njegova splošna verodostojnost. Iz tožnikove situacije ni mogoče zaključiti, da bi policija tožniku odrekla pomoč in ni bila pripravljena ukrepati. Oblast bi v primeru storitve kaznivih dejanj, kar grožnja z umorom nedvomno je, zagotovo ukrepala in se ne bi izogibala kazenskemu pregonu. Tožnik namreč navaja, da je subjekt preganjanja nedržavni subjekt, ki je lahko subjekt preganjanja, če država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Informacije o tem, ali bi policija sploh kaj ukrepala v zvezi morebitno prijavo groženj, tožnik ni podal. Kdor ni zaprosil za pomoč pristojne organe, se ne more sklicevati na to, da mu ti niso sposobni nuditi zaščite.

3. Tožena stranka je tudi proučila informacije o krvnem maščevanju v Pakistanu. Pri tem med drugim ugotavlja, da se umori, katerih posledica je krvno maščevanje, dogajajo bolj pogosto v povezavi z nekaterimi kategorijami sporov. Najpogosteje se dogajajo v zvezi z zemljiškimi spori in vodo. Tožena stranka je tožnikove navedbe ocenila tudi z vidika pomembnih dejavnikov tveganja. Pri tem je med drugim ugotovila, da so zemljiški spori v pakistanski družbi še vedno zelo pereč problem. Čeprav lahko take spore rešujejo tudi sodišča, pa imajo ljudje več zaupanja v tradicionalne načine. Tožnikova družina se je za pomoč obrnila na policijo, ki pa je rekla, da je za take spore pristojen vaški svet. V tovrstnih primerih na splošno oblast ne more in ni pripravljena zagotoviti zaščite posameznikom pred grožnjami žrtvine družine. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da so se grožnje tožniku začele vrstiti, ko je dopolnil približno 16 let, kar sovpada z njegovim odraščanjem, ko se otroka šteje za moža, kar se po šeriatskem pravu zgodi s pričetkom njegove pubertete. Nadalje tožena stranka zaključuje, da v tožnikovem primeru ne moremo govoriti, da je žrtev krvnega maščevanja, saj je po paštunski tradiciji tožnikova družina upravičena do njega. Družina, s katero je tožnikova družina v sporu zaradi lastništva zemlje, je ubila tožnikovega strica in v skladu s tradicijo je tožnikova družina na vrsti, da maščuje stričevo smrt. Iz navedenega razloga, bi se zato družina, s katero je tožnikova družina v sporu zaradi lastništva zemlje, morala bati maščevanja.

4. Nadalje tožena stranka citira različne vire, iz katerih med drugim izhaja, da so bili mnogi odstranjeni zaradi zemljiškega spora in primeri umorov in ugrabitev so postali običajni, kar predstavlja pod vprašaj učinkovitost policije kot tudi to, da obstaja institucionalna korupcija, zaradi katere policija skuša biti naklonjena zemljiški mafiji. Obstaja korupcija na nižjih sodiščih, v okrajni upravi in policiji, zaradi katere prizadeti ljudje nikoli ne dosežejo pravice. Nadalje citira vire, iz katerih je razvidno, da je zaradi krvnega maščevanja v zvezi z zemljiškim sporom lahko ubitih tudi zelo veliko ljudi z obeh straneh družin, med drugim je bilo januarja 2012 ubitih 14 članov iste družine s strani članov druge družine kot del stalnega maščevanja in spora o zemljišču.

5. Tožena stranka nadalje zaključuje, da tožnik ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak gre izključno za zasebno zadevo, ki nima nobene povezave z naštetimi razlogi. Pri tem citira nekatere sodbe upravnega sodišča, kjer je sodišče navedlo, da predstavlja preganjanje zaradi lastništva zemlje ogroženost zasebne narave in ne utemeljuje statusa begunca. Toženi stranki se zdi nerazumna trditev, da nasprotna družina ni zadovoljna s smrtjo strica in da želijo ubiti tudi samega tožnika.

6. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožnik ni nikjer navajal, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi smrtna kazen ali usmrtitev. Na osebnem razgovoru je sicer navedel, da se v primeru vrnitve boji, da bi ga ubili sosedje in res je, da iz njegovih izjav izhaja, da je bil pred letom dni ubit tožnikov brat, vendar njegove izjave ne dajo dovolj podlage za ugotovitev, da so omenjena dejanja v resnici izvršili sosedje, ki si želijo polastiti njihove zemlje. Tožnik ni navedel, da bi v dogodke vpletali policijo ali vaški svet niti ni predložil nikakršnih dokazil. Sicer pa ni v nevarnosti, saj bi bila njegova družina na vrsti, da maščuje stričevo smrt. Glede na spoštovanje tradicije tožnikove družine je malo verjetno, da bi tožnik zapustil družino ter mlajše brate in sestre in se umaknil na varno v Evropo. Tožena stranka sicer razume tožnikovo izjavo, da če bo vrnjen v Pakistan, sosedje ne bodo izpustili priložnost, da bi ga ubili, vendar pa ne gre spregledati dejstev, da se je tožnikova družina preselila v Karachi in tam naj težav ne bi imeli in tudi tožnik ni zatrjeval, da bi bil izpostavljen nehumanemu ravnanju. Tožnik tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Pakistanu.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je upravno sodišče v prvotni sodbi, kjer je glede istega tožnika zavrnilno odločbo enkrat že odpravilo, dalo v sodbi jasne napotke, da bo morala tožena stranka morebitne nejasnosti razčistiti na ponovnem zaslišanju tožnika, do katerega pa ni prišlo. Poleg tega je zaključek o splošni neverodostojnosti tožnika nelogičen. Tožena stranka v novi odločbi najprej navede, da je tožnik na vsa vprašanja uradne osebe odgovarjal brez zadržkov, da se njegove izjave med seboj bistveno ne razlikujejo in da jih tožena stranka sprejema za verodostojne in kljub tej ugotovitvi tožena stranka nadaljuje s pojasnjevanjem, zakaj določene izjave tožnika ne sprejema za verjetne. Nadalje tožnik v tožbi podrobno z navajanjem konkretnih navedb v izpodbijani odločbi pojasnjuje, v katerem delu je odločba pomanjkljivo obrazložena in v katerih delih je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Nadalje tožnik pojasnjuje, da vaški svet dejansko nima moči, da bi kakorkoli prisilil sovražno družino, naj odneha z nasiljem. Iz poročil izhaja, da kljub dogovoru, sklenjenemu s pomočjo starešin, sprte strani dogovora ne spoštujejo vedno, ravno tako kot se je zgodilo v primeru tožnika. Glede očitka, da tožnik ni vložil prošnje za azil v najkrajšem možnem času, tožnik v tožbi navaja, da iz sodne prakse izhaja, da se upošteva čas za podajo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji in ne v tujih državah. Tožena stranka tožnika ni nikoli vprašala, zakaj v drugih državah ni zaprosil za azil z izjemo Bolgarije. Tožnik tudi vztraja na stališču, da je zaradi krvnega maščevanja mogoče priznati status begunca. Tožeča stranka meni, da so posledice krvnega maščevanja lahko povezane s pripadnostjo posebni družbeni skupini in sicer je tožnik član družine, ki je vpletena v krvno maščevanje z drugo družino. Nadalje tožnik navaja, da tožena stranka pri presoji upravičenosti do subsidiarne zaščite v dveh odstavkih pojasnjuje določene sklope etničnih in običajnih norm Paštunov, za katere pa ne navede nikakršnih virov, iz katerih naj bi te informacije izhajale. Prav tako tožena stranka ni tožniku poslala teh informacij na vpogled in mu ni dala možnosti, da se do njih opredeli. Tožena stranka tudi navaja, da se je tožnik enkrat že preselil v Karachi in da tam ni imel težav, vendar pa tožnik v tožbi pojasnjuje, da je takrat šlo zgolj za zemljiški spor, ki pa je kasneje prerasel v krvno maščevanje. Če bi se sedaj preselil v Karachi, bi mu tam še vedno grozila smrt, saj, kot je navedel na osebnem razgovoru, bi ga tudi tam izsledili, saj bi za umor plačali neznancu. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu podeli status begunca, podrejeno pa, naj zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in meni, da je odločba zakonita in pravilna. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9. Tožba je utemeljena.

10. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Tožnik svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje s tem, da je kot pripadnik določene družine ogrožen s strani druge družine, ker sta obe družini v sporu zaradi zemlje in med njima poteka krvno maščevanje, saj so bili na obeh straneh skupaj ubiti že trije ljudje, in sicer tožnikov brat, morilec brata in tožnikov stric. Tožena stranka svojo odločitev, da prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrne, med drugim utemeljuje tudi s tem, da naj bi bila pri tožniku podana splošna neverodostojnost, čeprav na drugem mestu ocenjuje njegove izjave kot verodostojne in je tako v bistvenem delu obrazložitev odločbe sama s seboj v nasprotju in na to kršitev tožnik upravičeno opozarja v tožbi. Tako je na strani 8 v tretjem odstavku odločbe navedeno, da je tožnik na vsa vprašanja uradne osebe odgovarjal brez zadržkov, da se njegove izjave med seboj bistveno ne razlikujejo in jih pristojni organ sprejema za verodostojne, na strani 9 odločbe pa v petem odstavku tožena stranka zaključuje, da splošna verodostojnost tožnika ni ugotovljena. Obrazložitev odločbe je tako v bistvenem delu sama s seboj v nasprotju in se zato odločbe tudi iz tega razloga ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

11. Prav tako se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka navaja, da dvomi v tožnikove navedbe, da policija ne bi vsaj sprejela prijave umora, če ga že kasneje ne bi raziskala in se ji zdijo malo verjetne navedbe, da bi prijavitelja usmerila na vaški svet, pri čemer pa tožena stranka ne obrazloži, zakaj v to dvomi (prvi odstavek na 8. strani izpodbijane odločbe). Enako se v zvezi s tem sodišče strinja s tožbeno navedbo o tem, da iz predloženih informacij o izvorni državi prav tako izhaja, da je policija v takšnih primerih podkupljiva in neučinkovita (o tem je govora na strani 13 izpodbijane odločbe). Tožnik ima s tem v zvezi tudi prav v tožbi, ko zatrjuje, da je tožena stranka sama navedla, da o tovrstnih primerih na splošno oblast ne more in ni pripravljena zagotoviti zaščite posameznikom pred grožnjami žrtvine družine (točka d na 12. strani odločbe).

12. Sodišče se prav tako strinja s tožbeno navedbo, da ni logična trditev tožene stranke v drugem odstavku na strani 10 odločbe, da tožena stranka zagovarja stališče, da kdor ni niti zaprosil za pomoč pristojne organe, se ne more sklicevati na to, da mu ti niso sposobni nuditi zaščite, saj je tožnik že v sami prošnji navedel, da so dogodke prijavili policiji, a je ta rekla, da tovrstnih sporov ne rešujejo, pač pa jih rešujejo vaške starešine (stran 2 odločbe tretji odstavek). Iz enakega razloga je odločba protislovna tudi zato, kar pod točko i na strani 12 odločbe piše, da informacij o tem, ali bi policija sploh kaj ukrepala v zvezi z morebitno prijavo groženj, tožnik ni podal, saj je, kot je bilo pojasnjeno, že v sami prošnji rekel, da policija prijave ni želela sprejeti. Tožnik pa je nedvomno povedal, da so dogodke prijavili policiji.

13. Nadalje tožena stranka med drugim ugotavlja, da je bil tožnik v svoji izpovedbi nenatančen in ni navajal podrobnosti groženj (stran 10 drugi odstavek odločbe). Po drugi strani pa tožena stranka v odločbi na strani 7 v četrtem odstavku navaja, da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje in da iz prošnje in zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da je odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal prestaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države. Hkrati tožena stranka na strani 8 odločbe v tretjem odstavku navaja, da je o svojih težavah pripovedoval tekoče, prepričljivo in brez razmislekov in se tudi zato sodišče ne more strinjati z zaključki tožene stranke v nadaljnjem delu odločbe, češ da naj ne bi bil nenatančen in da ni navajal podrobnosti groženj.

14. Prav tako sodišče ugotavlja, da tožena stranka trdi, da ne verjame, da bi bil tožnik ob vrnitvi ogrožen, saj naj bi bila sedaj njegova družina na vrsti, da maščuje strica, po drugi strani pa je na strani 14 odločbe navedeno, da iz informacij izhaja, da je bilo npr. januarja 2012 ubitih 14 članov iste družine s strani članov druge družine kot del stalnega maščevanja in spora o zemljišču, kar po mnenju sodišča kaže na to, da se ni mogoče zanašati, da ker je sedaj na vrsti za maščevanje tožnikova družina, da naj zato tožnik ne bi bil ogrožen.

15. Tožeča stranka tudi utemeljeno opozarja na to, da v drugem odstavku na strani 16 odločbe piše, da ni verjetno, da bi tožnika skušali ubiti sosedje, saj je bil še mladoleten, po drugi strani pa iz odločbe izhaja, da glede na informacije o izvorni državi, ki jih navaja tožena stranka, pomeni, da se otrok z začetkom pubertete po šeriatskem pravu že šteje za moža (točka e) na 12 strani odločbe).

16. Iz vseh navedenih razlogov je odločba v svoji obrazložitvi na več mestih sama s seboj v nasprotju in tudi pomanjkljivo obrazložena, zaradi česar se je ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

17. Sodišče se tudi strinja s tožečo stranko, da če je nekdo potencialna žrtev krvnega maščevanja, da je to lahko razlog za priznanje begunca, saj gre v takem primeru za preganjanje posameznika s strani nedržavnega subjekta zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini. Taka družbena skupina je v konkretnem primeru družina prosilca, ki je vpletena v krvno maščevanje z drugo družino. Iz navedenega razloga je tožena stranka tudi napačno uporabila materialno pravo. V zvezi z navedbo tožene stranke, češ da je upravno sodišče že navedlo, da gre v sporih zaradi lastništva zemlje za ogroženost zasebne narave, ki ni povezano s kakšnim izmed razlogov preganjanja po Ženevski konvenciji, sodišče pojasnjuje, da spor zaradi zemlje sam po sebi res še ne predstavlja preganjanja, če pa ta spor preraste v krvno maščevanje, torej če preraste v spor med dvema družinama, kjer je nekdo življenjsko ogrožen zgolj zaradi tega, kar pripada eni izmed teh dveh družin, potem pa tak spor v svoji posledici ima lahko vse elemente preganjanja in je lahko tudi razlog za podelitev statusa begunca.

18. Prav tako se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka pri presoji upravičenosti do subsidiarne zaščite citirala informacije o etničnih in običajnih normah Paštunov in pri tem ni navedla virov, iz katerih naj bi te informacije izhajale, in iz spisa ni razvidno, da bi tožniku te informacije poslala na vpogled, da se do njih opredeli. Konkretno interpretira paštunski plemenski kodeks in običajne norme za življenje na strani 18 izpodbijane odločbe, ob vpogledu v upravni spis pa je mogoče ugotoviti, da je tožniku z dopisom z dne 12. 5. 2017 sicer posredovala nekatera poročila in članke, ki se navezujejo na obravnavano problematiko, vendar pa v povzetku teh poročil ni mogoče zaslediti tistega, kar tožena stranka pojasnjuje na omenjeni strani odločbe, kjer presoja upravičenost do podelitve subsidiarne oblike zaščite, zaradi česar je prišlo tudi do kršitve načela zaslišanja stranke, določene v 9. členu ZUP in je tudi to razlog za odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

19. Nadalje tožnik v tožbi izpostavlja, da tožena stranka navaja, da ker se je tožnik enkrat že preselil v Karachi in tam ni imel težav, da ne vidi razloga, zakaj se ne bi znašel v izvorni državi in si tam uredil življenje. S tem v zvezi tožnik v tožbi navaja, da se takrat še niso začeli uboji zaradi krvnega maščevanja, če pa bi se sedaj preselil v Karachi, bi mu vseeno grozila smrt, saj je tudi sam navedel na osebnem razgovoru, da bi ga tam izsledili in za umor plačali neznancu. Pri tem sodišče ugotavlja, da je tožnik dejansko že v upravnem postopku navajal, da bi ga sovražna družina lahko našla kjerkoli in da zaradi tega ni varen. Tožena stranka na 18. strani odločbe navaja, da se je preselila njegova družina že enkrat v Karachi toda tam niso imeli težav in da se tožnik lahko znajde v svoji izvorni državi in tam uredi življenje, saj se je enkrat že preselil, pri tem pa se v tem delu odločbe ne opredeli do tožnikove izjave, da bi ga sedaj lahko našli kjerkoli in plačali nekoga drugega, da ga ubije in je zato tudi v tem delu odločba pomanjkljivo razložena.

20. Sodišče je odločilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

21. Sodišče je o navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takem primeru namreč daje ZUS-1 izrecno pooblastilo sodišču, da lahko v skladu z 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odloči tudi brez glavne obravnave. Sodišče je pri odločanju sledilo enemu izmed alternativno postavljenih tožbenih zahtevkov ter odločbo odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje, ni pa odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker zaradi narave procesnih kršitev to ni mogoče. Iz odločbe namreč ni povsem nedvoumno razvidno, ali tožena stranka šteje tožnikove trditve za verodostojne ali ne, saj se glede tega v odločbi pojavljajo na različnih mestih različne navedbe. V ponovljenem postopku bo zato morala tožena stranka najprej zavzeti do tega osnovnega vprašanja jasno stališče in če bo ugotovila, da je verodostojnost podana, v skladu z navodili te sodbe pravilno uporabiti materialno pravo še zlasti glede pomena pojma „posebne družbene skupine“, kot ga je sodišče podalo v tej sodbi (tč. 17).

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 941/2018-6
• UPRS Sodba I U 5/2019-16
• UPRS Sodba I U 1335/2017-8