UPRS Sodba I U 2051/2017-10

Jedro

Tožnikov odhod iz RS, sicer po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, ni mogel biti posledica tega izbrisa, saj je RS zapustil prostovoljno na podlagi dogovora z delodajalcem; zato tudi ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS. Določba 1č. člena ZUSDDD namreč taksativno določa primere upravičene odsotnosti, med katerimi ni prostovoljnega odhoda iz RS (na podlagi navedenega dogovora z delodajalcem).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je imel tožnik 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) prijavljeno stalno prebivališče na naslovu in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ (BiH). Iz Registra stalnega prebivalstva je bil izbrisan 26. 2. 1992. Na zapisnik, sestavljen 10. 3. 2015 na Veleposlaništvu RS v Sarajevu, je tožnik v zvezi z dejanskim življenjem v RS od 23. 12. 1990 dalje med drugim izjavil, da je RS zapustil jeseni 1997. Upošteval je namreč delodajalčev nasvet, naj odide v BiH, saj je bil zaradi poškodbe pri delu v bolniškem staležu. V tem času naj bi mu delodajalec uredil vse potrebno za pridobitev delovnega dovoljenja. Nato je prejel obvestilo o zavrnitvi s tem povezane prošnje, zaradi česar se v RS ni mogel vrniti, saj ni dobil zaposlitve. V RS je delal zakonito na podlagi delovnih dovoljenj in dovoljenj za začasno prebivanje do 31. 12. 1996, nato pa na črno pri gospodarski družbi A. d. o. o. do navedene poškodbe pri delu. Otroci in žena so z njim v RS prebivali do leta 1991 oziroma 1992. Po letu 1997 se tožnik ni več vrnil v RS, saj ni dobil delodajalca. BiH je trenutno središče njegovih življenjskih interesov, tam ima hišo, v kateri živi z družino, je zaposlen in ne namerava prebivati v RS. Glede na navedeno je organ prve stopnje presodil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, saj je razlog njegove zapustitve RS poškodba pri delu in njegov dogovor z delodajalcem. Zato po njegovem stališču niso izpolnjeni pogoji za upravičeno petletno odsotnost iz razlogov v tretjem odstavku 1č. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD).

3. Organ druge stopnje je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil. Pritrdil je presoji, da tožnikova odsotnost iz RS ni posledica razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Ugotovil je še, da tožnik v zvezi s poizvedbami o možnosti zaposlitve ni predložil dokazov, in pojasnil, da se pri izpolnjevanju pogoja dejanskega življenja najprej ugotavlja razlog zapustitve RS, šele nato se oceni, ali gre za enega izmed upravičenih razlogov odsotnosti.

4. Tožnik je zoper odločbo organa prve stopnje vložil tožbo. Navaja, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno, in da je v RS dejansko prebival od 23. 12. 1990 do junija 1997. Spomladi tega leta si je na delovnem mestu zlomil nogo, zaradi česar je bil v bolniškem staležu. Najprej je bil zdravljen v bolnici, nato pa doma. V času bolniškega staleža je po nasvetu delodajalca odpotoval v BiH. V RS je imel kot "izbrisani" na podlagi delovnih vizumov le začasno prebivališče. Ko je bil v BiH, mu je delodajalec sporočil, da mu ne more priskrbeti podaljšanja dovoljenja. Glede na navedeno so po tožnikovem mnenju izpolnjena merila za ureditev statusa v RS. S tem, ko je bil tu zaposlen v več podjetjih na podlagi ustreznih dovoljenj, naj bi namreč izrazil željo prebivati v RS. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priglaša stroške.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijane odločbe.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

8. ZUSDDD¹ v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

9. Glede na drugi odstavek 1č. člena ZUSDDD se šteje, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti prvih 5 let, ki so na kratko povzeto naslednji: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen, če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah.

10. V upravnem postopku je bilo sicer ugotovljeno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče. Vendar pa je sporno, ali je v njegovem primeru izpolnjen pogoj dejanskega bivanja, saj po presoji tožene stranke niso izpolnjeni niti pogoji upravičene odsotnosti v prvem petletnem obdobju (glej citirani tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD). Tožnik je RS namreč prostovoljno, v dogovoru z delodajalcem, zapustil v letu 1997, njegova odsotnost pa je trajala več kot leto dni. Navedeno po presoji tožene stranke pomeni, da tožnikov odhod iz RS ni bil posledica njegovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

11. Tožnik navaja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje izpolnjuje merila za ugotavljanje dejanskega življenja v RS že s tem, ko je na podlagi ustreznih delovnih dovoljenj in dovoljenj za začasno prebivanje delal v več tukajšnjih podjetjih.

12. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Določba prve alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, iz katere je razvidno, da je pogoj dejanskega življenja v RS, če je odsotnost trajala več kot leto dni, izpolnjen tudi, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je namreč jasna in ne potrebuje dodatne razlage.² To po presoji sodišča logično pomeni, da tožnikov odhod iz RS, sicer po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, ni mogel biti posledica tega izbrisa, saj je RS zapustil prostovoljno na podlagi navedenega dogovora z delodajalcem; zato tudi ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS³. Določba 1č. člena ZUSDDD namreč taksativno določa primere upravičene odsotnosti, med katerimi ni prostovoljnega odhoda iz RS (na podlagi navedenega dogovora z delodajalcem).

13. Glede na navedeno so neutemeljene tudi sicer splošne tožbene navedbe, da je tožnik izkazal željo prebivati v RS že s tem, ko je bil pred prostovoljno zapustitvijo zaposlen v več tukajšnjih podjetjih. Sodišče zgolj pojasnjuje, da je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, da se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavno skladno odzval na protiustavno stanje, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščenje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, nastalih zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.⁴

14. Glede na navedena stališča tožba po presoji sodišča ni utemeljena, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločilo je brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, skladno s katero vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ ZUSDDD ureja poseben pravni položaj določene skupine tujcev kot lex specialis v razmerju do Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki na sistemski ravni ureja pravni položaj tujcev. Gre za posebno ureditev, ki omogoča pridobitev dovoljenja za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za ostale tujce po ZTuj-2.
² Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu X Ips 224/2017 (11. točka obrazložitve).
³ Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1č. člena).
⁴ Glej 9. točko obrazložitve Ustavne odločbe U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1843/2017-11
• UPRS Sodba III U 229/2017-8
• UPRS Sodba I U 1505/2018-13