UPRS Sodba I U 2697/2017-45

Jedro

Oseba, ki se sklicuje na preganjanje zaradi političnega prepričanja, mora izkazati, da je subjekt preganjanja seznanjen s prosilčevim političnim prepričanjem ali mu ga pripisuje, da subjekt preganjanja do takšnega prepričanja ni strpen in da bi bil prosilec glede na razmere v izvorni državi zaradi gojenja takšnega prepričanja verjetno preganjan, saj mu subjekt zaščite ne more oziroma noče nuditi zaščite, kar pa tožnik ni uspel. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi bil subjekt preganjanja sploh seznanjen z njegovim političnim udejstvovanjem (razen predložene tiralice). Zatrjevanje tožnika, da je bil vidnejši član gibanja, ob tem, da se je v obdobju dveh ali treh let, kakor dolgo naj bi bil član tega gibanja, udeležil zgolj dveh demonstracij, se zdi tudi sodišču malo verjetno, še zlasti ob tem, da naj bi se v četrti občine A. znašel zgolj po naključju.

Tožnik ni izkazal, da bi mu grozilo preganjanje zaradi politične pripadnosti. Saj sodišče ne najde nujno potrebne povezave med dogodkoma, ki ju tožnik opisuje, in njegovim zatrjevanim političnim prepričanjem kot podlago preganjanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnik, ki prošnjo utemeljuje s strahom pred policijo, ker je bil priča dogodku, v katerem je policija ubila demonstranta, in je obenem pripadnik gibanja Lucha, ni verodostojen. Po presoji in primerjavi njegovih izjav ter priložene dokumentacije, ugotavlja pomembna neskladja glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi za zapustitev izvorne države ter ostalimi okoliščinami, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Ugotavlja, da glede na to, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito zanikal članstvo v politični stranki, pripadnosti gibanju Lucha pa ni omenil, strah pred preganjanjem ni povezan z njegovim delovanjem v gibanju. Na osebnem razgovoru je sicer povedal, da je gibanje Lucha zanj zelo pomembno, a ga ob podaji prošnje ni navedel, ker je bil preveč travmatiziran, da bi o tem govoril. Vendar toženka takšnega pojasnila ne sprejema in ugotavlja, da so bili tožnikovi odgovori glede njegovega delovanja v gibanju Lucha zelo splošni (da je to gibanje mladih, ki zahtevajo spremembe), odgovorom na konkretna vprašanja se je izmikal (glede dogodka oziroma zborovanja v četrti občine A., kjer je bil očividec streljanja na osebo, ki je stala poleg njega, glede pojasnil, kdo je bil z njim ob tem dogodku, glede izgube oziroma obstoja osebnih dokumentov ter o tem, kdaj je prejel v postopku predloženo tiralico) oziroma jih ni zadovoljivo pojasnil (glede poti v občino B.in njegovem vračanju domov ter o demonstracijah v četrti občine A., glede tega koliko zborovanj oziroma demonstracij se je udeležil in o sestanku z C.C.), ali pa jih je toženka zaznala kot neiskrene (o tem, ali policija in pripadniki vladajoče stranke poznajo njegovo ime, glede izgube denarnice z osebnimi dokumenti, glede vsebine predložene tiralice in s tem v zvezi zlasti o tem, kdaj in kako jo je prejel in kako mu je kljub izdani tiralici uspelo brez težav zapustiti izvorno državo). Tako meni, da zaradi tožnikove neverodostojnosti tudi ni moč zaključiti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni, usmrtitve, mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Ugotavlja, da tožnik tekom postopka ni uveljavljal razlogov za nastanek resne škode v primeru vrnitve v izvorno državo, saj iz njegovih izjav ni zaslediti, da bi bila varnostna situacija v njegovem kraju na splošno slaba. Prav tako pa v DR Kongo ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada. Zaključuje, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen resni škodi, kot izhaja iz 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), zato niso podani pogoji za priznanje subsidiarne zaščite.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ter pripravljalni vlogi uvodoma izpostavlja, da je nastopila pravna praznina s tem, ko ZMZ-1 ne vsebuje posebnih pravil v zvezi s prevodi dokumentacije, ki jo tekom postopka za priznanje mednarodne zaščite pred upravnim organom predloži prosilec. V konkretnem primeru je prav zaradi tega, ker je toženki sami prepuščeno (saj ZMZ-1 konkretnih določb v zvezi s tem nima), katero predloženo dokumentacijo bo prevedla, s prevodi pa ni seznanila ne tožnika ne njegovega pooblaščenca, bilo tožnikovemu pooblaščencu dejansko onemogočeno uresničevanje njegove temeljne funkcije, to je varovanje pravic prosilca in nudenje pravne pomoči. Še več, iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi toženka prevode listin sploh pripravila. S tem so bile tožniku kršene ustavne pravice (22., 23. in 25. člen Ustave RS) prav tako kot tudi temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, in sicer 7., 8. in 9. člen tega zakona). Toženki očita, da se do ključnega dokaza, to je dopisa policije z dne 20. 7. 2016, iz katerega izhaja, da je tožnik iskana oseba zaradi kaznivega dejanja po 209. členu Kazenskega zakonika DR Kongo (kaznivo dejanje zoper notranjo varnost Konga) sploh ni opredelila, in sicer se ni opredelila do tega, za katero kaznivo dejanje gre in kaj je toženka ugotovila v zvezi s tem. Kolikor pa je bil ta dokument preveden, pa tožnik s tem ni bil seznanjen, niti v zvezi s tem podrobneje zaslišan. Kljub temu, da je ves čas zatrjeval, da je član civilnega gibanja mladih v Kongu, t.i. Lucha, pa ga toženka ni obravnavala kot osebo, ki ji grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja. Zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Kolikor bi toženka prevedla listine, zlasti zadevno z dne 20. 7. 2016, bi lahko ugotovila, da je tožnik preganjan zaradi ravnanja, kot ga zatrjuje celoten postopek, to je deljenja propagandnega materiala in mobiliziranja mladih k gibanju, katerega pripadnik je. Toženka pa vsega tega ni ugotavljala in je celo napačno zaključila, da ni mogoče ugotoviti, da ga policija išče zaradi pripadnosti gibanju Lucha oziroma da so oblasti seznanjene z njegovim delovanjem za omenjeno gibanje. Tako ne more razumeti zapisa v izpodbijani odločbi, da je ob odsotnosti listinskih dokazov temeljno dokazno sredstvo izjava tožnika. Toženki nadalje očita, da njegove verodostojnosti ni ocenjevala v skladu z uveljavljeno sodno prakso in izpodbijane odločbe tudi iz teh razlogov ni moč preizkusiti. Izpostavlja pa tudi, da mu glede nejasnosti tekom postopka ni bila dana možnost, da se o njih izjasni, kar velja za razdaljo v kilometrih med domom ter občino B. in občino A. (s tem je podana kršitev pravice do izjave, saj je toženka šele po osebnem razgovoru s tožnikom preverjala razdalje, na zaslišanju pa o tem z njim ni razpravljala), o tem, kako je lahko brez težav zapustil državo, niti v zvezi s tem, da so ga na domu iskali šele dva meseca (in ne tri, kot toženka napačno ugotavlja) po izdani tiralici. Zaradi teh kršitev odločba ne ustreza standardom potrebne obrazložitve. Toženki očita, da ni pridobila informacij o izvorni državi. Poudarja, da v tem postopku zatrjuje preganjanje zaradi političnega prepričanja oziroma pripisanega političnega prepričanja, subjekt preganjanja pa so oblasti Konga. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status mednarodne zaščite, podrejeno, da odločbo izpodbijano odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je bil tožnik na osebnem razgovoru soočen z nekonsistentnostmi in neskladnostmi, kot je razvidno tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru, vendar se je zapletal v nove nejasnosti. V zvezi s prevodi listin, ki jih je v upravnem postopku predložil tožnik v svojem jeziku, navaja, da je pripravila prevode, ki se nahajajo v upravnem spisu in bi jih pooblaščenka lahko vpogledala kadarkoli v času uradnih ur. Aktualnih informacij o izvorni državi pa ni pridobivala, ker je ugotovila tožnikovo splošno neverodostojnost.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Na javni glavni obravnavi dne 19. 3. 2019 je sodišče vpogledalo in prebralo listine v upravnem in sodnem spisu ter zaslišalo tožnika, v nadaljevanju postopka pa pridobilo še aktualne informacije o tožnikovi izvorni državi (spisovna priloga C4).

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik zatrjuje, da je preganjan zaradi politične pripadnosti, saj je pripadnik gibanja Lucha in da ga je strah policije, ker je bil priča, ko je policija ubila osebo na ulici.

7. V skladu z določbo 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek te določbe). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek te določbe). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek te določbe). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

8. Iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 23. 8. 2016 izhaja, da je tožnik kot razlog, zaradi katerega zaproša za zaščito, navedel, da ga v Kongu iščejo ter da bi ga zaradi dogodka, katerega očividec je bil, ubili. Ko se je namreč peš vračal od prijatelja, ki živi v občini B., je na ulici v četrti občine A. videl, da je policija nekoga ubila. Slišal je, da je bila ubita oseba član politične stranke Č.Č.. Zaradi tega dogodka se je po nasvetu prijatelja želel udeležiti sestanka z C.C.. Na poti na sestanek je naletel na policiste. Eden od njih je s prstom pokazal nanj, zato je zbežal. Po tem dogodku se je še mesec dni skrival, nato pa iz Konga pobegnil. Na izrecno vprašanje toženke, ali se je v mesecu, ko se je skrival, kaj zgodilo, ali je mogoče srečal policiste, je odgovoril: „Skrival sem se. Nič se ni zgodilo,“ (stran 6 zapisnika). Tožnik je ob tem izrecno izjavil, da se s politiko nikoli ni ukvarjal (stran 7 zapisnika). Na osebnem razgovoru 14. 12. 2016 je nato predložil tiralico Oddelka kriminalistične službe ... z dne 20. 7. 2016 (tiralica), iz katere izhaja, da je na begu in iskan zaradi kaznivega dejanja po 209. členu Kazenskega zakonika. Povedal je, da je v Kongu iskana oseba, da ga želijo aretirati in ubiti. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je iskana oseba oziroma zakaj ga želijo aretirati ali ubiti pa, da je pripadnik gibanja Lucha, ki je gibanje mladih v Kongu. Takoj zatem je nadaljeval, da so v okviru tega gibanja organizirali kampanjo proti predsedniku, ki je na oblasti ter predložil letak za kampanjo v mesecu decembru 2016. Kot je pojasnil, pripadniki gibanja zahtevajo spremembe, zaradi tega je tožnik iskana oseba in ga želijo ubiti. Drugi razlog, ki ga je navajal, je, da je bil navzoč, ko je policija nekoga ubila. Povedal je, da je takrat izgubil denarnico z denarjem in osebno izkaznico. Po tem dogodku je nekdo na njihov dom prinesel tiralico zanj. V nadaljevanju je povedal, da po vsaki kampanji gibanja Lucha policija razpošlje tiralico in jih skuša aretirati. Kot član gibanja je delil propagandni material in mobiliziral mlade ljudi. Bil je zelo aktiven in znan član. V zvezi z dogodkom, kateremu je bil priča, ko je policija nekoga ubila, je povedal, da se je od prijatelja iz občine B. vračal proti domu peš, ker prevoza ni bilo. Ko je prišel do četrti občine A. in tam videl zbranih veliko ljudi, je šel pogledat, kaj se dogaja. Videl je policijski jeep, policiste, ki so skočili iz vozila in ubili nekoga poleg njega. Potem so se vsi ljudje razbežali. Takrat je izgubil čevlje, denar in osebno izkaznico oziroma člansko izkaznico gibanja Lucha, kot je pojasnil kasneje. Med ljudmi, ki so se ob tem dogodku zbrali, so bili tako člani gibanja Lucha kot člani stranke UDPC (Demokratska unija kongoškega ljudstva). Na vprašanje, zakaj za izgubljeno denarnico ni povedal že ob podaji prošnje, je pojasnil, da je imel sedaj čas za razmislek. Nato je povedal še za dogodek, ki se je zgodil kakšnih 14 dni zatem. Nameraval se je udeležiti zborovanja opozicijskih strank, med njimi tudi stranke C.C.. Na to zborovanje je bil povabljen, vendar je pobegnil takoj, ko je zagledal policijo.

9. V zvezi z zgoraj povzetimi navedbami je tožnika na glavni obravnavi zaslišalo tudi sodišče. Kot izhaja iz tega, kar je tožnik povedal na obravnavi, se je gibanje Lucha ukvarjalo še s čiščenjem in pospravljanjem ulic (odstranjevanje umazanije, mrtvih živali). Povprašan v zvezi s člansko izkaznico gibanja pa je izpovedal, da jo je pustil doma pri mami, a se je očitno izgubila oziroma strgala, ko so se otroci z njo igrali. Izkaznico je namreč želel najti po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, a mu je mama sporočila, da je ne najde. Sodišče je tožnika tudi natančneje vprašalo glede okoliščin prejema tiralice. Kot je izpovedal, je tiralico mami izročila oseba, poslana s strani pošte. Kot je nadalje pojasnil, to ni poštni uslužbenec, pač pa lahko nekdo na pošti pooblasti drugega, da izroči pošiljko. Sam takrat ni bil prisoten, saj se je zaradi dogodka v četrti občine A. skrival pri prijatelju. V času skrivanja je tudi od mame izvedel, da ga iščejo pripadniki predsednika D.D. in da je najbolje, da zapusti državo.

10. Tožnik v tožbi očita toženki, da ga ni obravnavala kot osebo, ki ji grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja in da v izpodbijani odločbi ni obravnavala dokumenta z dne 20. 7. 2016, iz katerega izhaja, da je v Kongu iskana oseba zaradi kaznivega dejanja po 209. členu kongovskega Kazenskega zakonika.

11. ZMZ-1 v prvem odstavku 27. člena našteva razloge preganjanja, med katerimi so pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali politično prepričanje. V sedmem odstavku istega člena zakon nadalje določa, da politično prepričanje obsega zlasti imeti mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena ZMZ-1 in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec tudi ravnal v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem. Pri tem mora obstajati vzročna povezava med razlogi in dejanji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1, ki morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da lahko predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic oziroma predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

12. Kot rečeno tožnik kot razlog za priznanje mednarodne zaščite uveljavlja, da mu v izvorni državi grozi kazenski pregon zaradi njegovega članstva v gibanju Lucha. Slednje izkazuje s predloženo tiralico. Sodišče ugotavlja, da iz predložene tiralice izhaja, da naj bi tožniku grozil kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja po 209. členu kongovskega Kazenskega zakonika. Ta v prvem odstavku določa, da se kaznuje z zaporno kaznijo od dveh mesecev do treh let in denarno kaznijo od 1000 do 10000 zairov ali samo z eno od teh kazni, kdor v propagandne namene razdeljuje, daje v obtok ali izpostavlja pogledom javnosti letake ali glasila tujega izvora ali navdiha, ki lahko škodijo nacionalnemu interesu. Po drugem odstavku istega člena se z enako kaznijo kaznuje tisti, ki ima take letake ali glasila z namenom njihovega razdeljevanja, razširjanja ali pošiljanja v propagandne namene (priloga C3).

13. Sodišče v tem delu pritrjuje utemeljitvi toženke, ki v izpodbijani odločbi ugotavlja, da iz tožnikovih navedb ne izhaja, da naj bi ga policija iskala zaradi njegove pripadnosti gibanju Lucha. Zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v tem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v spodaj navedenem okviru nanje sklicuje. Iz tožnikovih izjav tako ne izhaja, da bi bile oblasti v njegovi izvorni državi sploh seznanjene s tem, da naj bi bil tožnik aktiven član gibanja (razen predložene tiralice, o čemer več v nadaljevanju). Tožnik je zaslišan pred sodiščem zatrjeval, da naj bi bil eden pomembnejših oziroma vidnejših članov tega gibanja in naj bi kot tak razpečeval propagandni material in osveščal ter vabil ljudi, da se gibanju priključijo. Pred prihodom v Slovenijo naj bi bil član gibanja približno dve oziroma tri leta. V času članstva naj bi se udeležil dveh demonstracij (list. št. 51). Od tega naj bi na prvih v četrti občine A. videl, kako je policija ustrelila demonstranta poleg njega, z drugih pa zbežal, ko naj bi zagledal policiste, med katerimi je eden pokazal s prstom nanj, kot na osebo, ki je bila očividec uboja v četrti občine A.. Toženka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da mora oseba, ki se sklicuje na preganjanje zaradi političnega prepričanja, izkazati, da je subjekt preganjanja seznanjen s prosilčevim političnim prepričanjem ali mu ga pripisuje, da subjekt preganjanja do takšnega prepričanja ni strpen in da bi bil prosilec glede na razmere v izvorni državi zaradi gojenja takšnega prepričanja verjetno preganjan, saj mu subjekt zaščite ne more oziroma noče nuditi zaščite, kar pa tožnik ni uspel (stran 7 in 8 izpodbijane odločbe). Iz tožnikovih navedb namreč ne izhaja, da bi bil subjekt preganjanja sploh seznanjen z njegovim političnim udejstvovanjem (razen kot že navedeno predložene tiralice). Zatrjevanje tožnika, da je bil vidnejši član gibanja, ob tem, da se je v obdobju dveh ali treh let, kakor dolgo naj bi bil član tega gibanja, udeležil zgolj dveh demonstracij, se zdi tudi sodišču malo verjetno, še zlasti ob tem, da naj bi se v četrti občine A. znašel zgolj po naključju (v zvezi s tem dogodkom je sicer zaslišan pred sodiščem izjavil, da se je tja odpravil namenoma, čeprav tako iz prošnje kot osebnega razgovora izhaja, da se je tam znašel po naključju), z drugih pa predčasno odšel in to neposredno po tem, ko naj bi naletel na policiste, od katerih je eden pokazal nanj kot na očividca dogodka.

14. Iz poročila Human Rights Watch, DR Congo: Free Political Prisoners, z dne 9. 12. 2015, Human Rights Watch, DR Congo: Youth Activists Roundede Up at Strike, z dne 23. 2. 2016, ter Amnesty internatipnal, DRC: Release of pro-democracy activists cause for celebration, z dne 30. 7. 2016, ki jih je sodišče pridobilo tekom tega postopka ter jih v izjasnitev posredovalo strankama, je razvidno, da so aktivisti gibanja Lucha prizadevni v boju za spremembe, zlasti kar se tiče predsedniških volitev, tudi z organiziranjem protestnih shodov. Glede na navedeno so tožnikove navedbe, da je bil pomemben, viden član tega gibanja, a se kljub temu protestov, razen omenjenih dveh, ni udeleževal, malo verjetne. Kolikor bi tožnik resnično deloval v gibanju kot pomemben in viden član, bi gotovo v gibanju aktivneje deloval tudi v primeru udeleževanja demonstracij. Sodišče tudi v tem delu pritrjuje toženki, da so njegove izjave v zvezi z delovanjem gibanja skope. Ostale so nekonkretizirane in pavšalne. Kljub aktivni vlogi pri postavljanju vprašanj tako s strani toženke kot tudi sodišča, so odgovori tožnika ostali skopi, pavšalni in nekonkretni (list. št. 47 in naslednja). Po prepričanju sodišča bi v primeru, če bi res bil aktiven član gibanja, gotovo znal izpostaviti še kakšne demonstracije in ne zgolj teh z dne 20. 9. 2016, oziroma bolj jasno, konkretno in natančno izpovedati o samem gibanju, njegovem ustroju in delovanju ter njegovi vlogi v tem gibanju.

15. Sodišče tudi ne sprejema njegovega pojasnila v zvezi s tem, da ob vložitvi prošnje članstva v gibanju Lucha ni omenil, ker je bil preveč travmatiziran. Kljub temu, da ga ne bi omenil pri odgovoru na vprašanje, ali je bil v izvorni državi član kakšnega politične stranke ali organizacije (stran 3 prošnje), pa bi slednje prav gotovo omenil med vsebinskim podajanjem razlogov za mednarodno zaščito. Ni nepomembno, da je imel tožnik ob tem ves čas pomoč pravnega zastopnika¹, ki mu je smel postavljati tudi posamezna vprašanja. Poleg tega sodišče tožnikovega pojasnila, da je bil ob podaji prošnje preveč travmatiziran, ne sprejema, saj je izvorno državo z letalom zapustil že 8. 8. 2016, skoraj 14 dni bival v Turčiji v hotelu in nato z letalom nadaljeval pot do Slovenije. Na sodišču je kot razlog, da delovanja v gibanju Lucha ni omenil, pripisal temu, da je razgovor ob podaji prošnje potekal le kratek čas. Kot je razvidno iz zapisnika o podaji prošnje, je razgovor s prosilcem trajal od 13.00 do 14.45 minut. Prav tako je bil tožnik pred podajo prošnje deležen informiranja s strani PIC-a v zvezi s pravicami in dolžnostmi ter ostalimi informacijami (glej 2 in 5 stran zapisnika), s pravicami in dolžnostmi pri utemeljitvi njegove prošnje pa ga je seznanila tudi toženka.

16. Neprepričljiv je bil tožnik tudi v zvezi s pojasnjevanjem, ali razpolaga z izkaznico gibanja Lucha. Sodišču je namreč nasprotno od tega, kar je povedal pred toženko, zatrdil, da je izkaznica ostala doma, a ker je mama ni našla, ko jo je na njegovo prošnjo iskala, sklepa, da so se z njo igrali otroci in jo pri tem raztrgali oziroma se je izgubila. Takšen zaključek pa je v očitnem neskladju s tem, kar je povedal na osebnem razgovoru (da je izkaznico gibanja izgubil, ko je pobegnil pred policijo po dogodku v četrti Limeta), kot je na naroku toženka utemeljeno izpostavila.

17. Neprepričljiv je bil tudi v zvezi s pojasnjevanjem, kako je tiralico prejel. Kot je toženka v izpodbijani odločbi (stran 10) pravilno ugotovila, gre za dokument, izdan s strani Divizijskega inšpektorja pravosodne policije, ki ni namenjen iskani osebi, pač pa organom pregona. V tem oziru tudi sodišče ne verjame, da bi nekdo (ob tem, da je bil tožnik tudi v tem delu v svojih odgovorih povsem neprepričljiv, nejasen in skop, list. št. 48) ta dokument kar prinesel na dom tožnika, poleg tega sodišču tudi po več zastavljenih vprašanjih slednjega ni uspelo v celoti razčistiti. Po prepričanju sodišča se je toženka v zvezi s tiralico in zakaj njene vloge ne sprejema v smislu dokazila, da tožniku grozi politično preganjanje, že jasno in v celoti opredelila v razlogih izpodbijane odločbe, ki jih sodišče sprejema kot popolne in natančne in se nanje tudi sklicuje.

18. Tako tožnik tudi po prepričanju sodišča ni izkazal, da bi mu grozilo preganjanje zaradi politične pripadnosti. Sodišče namreč ne najde nujno potrebne povezave med dogodkoma, ki ju tožnik opisuje, in njegovim zatrjevanim političnim prepričanjem kot podlago preganjanja. Poleg tega tudi sodišča ni uspel prepričati, da mu na tej podlagi v izvorni državi grozi preganjanje, na kar naj bi nakazovala predložena tiralica.

19. V tožbi še navaja, da naj bi bil v izvorni državi ogrožen tudi zato, ker je bil v začetku julija 2016 priča, ko so policisti na demonstracijah ubili osebo poleg njega. Pri tem pa ne v tožbi, ne med postopkom ni znal pojasniti, zakaj bi bil v zvezi z navedenim lahko ogrožen. Pred sodiščem je tako na večkrat zastavljeno vprašanje, česa se boji, povedal le, da se boji da bi ga mučili in ubili. Na nadaljnje vprašanje zakaj, pa, da ker je član gibanja Lucha, drugega ob tem ni izpostavil. Glede na vse povedano sodišče ugotavlja, da niti iz tožbenih navedb niti navedb tožnika tekom upravnega in sodnega postopka ne izhaja, da bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1.

20. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. Postopkovne kršitve, ki jih tožnik očita toženki v tožbi, je namreč odpravilo sodišče z opravo glavne obravnave in dodatnim zaslišanjem tožnika ter pribavo informacij o izvorni državi.

-------------------------------
¹ Pomen in vloga svetovalca za begunce, kot poznavalca pravnega področja podeljevanja mednarodne zaščite, ne sme biti zgolj pasivno opazovanje izvedbe procesnega dejanja, pač pa aktivnost v postopku razgovora z namenom celovite predstavitve prosilčevih razlogov (Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019, 19. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 898/2019-10
• UPRS Sodba I U 322/2018-16
• UPRS Sodba I U 1314/2019-7