UPRS Sodba I U 1545/2019-7

Jedro

Uradni jezik Alžirije je arabščina in berberščina, iz zapisnika ob podaji prošnje z dne 30. 7. 2019 pa je razvidno, da je tožnik kot svoj materni jezik navedel berberski, kot jezik pa je sam navedel arabski jezik. Prav tako tožnik, kateremu je celoten upravni postopek ustrezno pravno pomoč nudil svetovalec za begunce, na nobenem mestu ni podal pripomb v zvezi s tolmačenjem postopka.

Toženka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se po zatrjevanih okoliščinah dovolj približalo zakonskim pogojem preganjanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države, po 1. in 2. alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Tožnik je iz Alžirije, Berber in musliman, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj med postopkom ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Kljub temu toženka ne dvomi, da tožnik prihaja iz Alžirije, saj nikoli ni navajal drugače. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel težave, ki jih je imel v dostopu do želenega študija matematike. Ta naj bi mu bil onemogočen, kljub zadostnemu številu točk za vpis, iz razloga, ker je bil njegov oče član berberskega gibanja MAK. Sinovi očetov, ki so bili člani tega gibanja, se ne morejo zaposliti v državnih službah (lahko se zaposliš kot policist, a ne moreš napredovati), nimajo pravice do stanovanja ali pravice do študija političnih znanosti. Drug razlog, ki ga je tožnik navedel je krvno maščevanje. Otroci človeka, ki se je zaradi zemlje stepel z njegovim očetom in bil zaradi tega kaznovan, naj bi se mu želeli maščevati. Osem mesecev pred zapustitvijo Alžirije so mu celo zlomili roko, nakar jih je prijavil policiji, ki je zadevo posredovala sodišču. Po tem dogodku se ni zgodilo nič drugega, vendar se v Alžiriji ne počuti varnega zaradi diskriminacije s strani Arabcev.

3. Toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnik navajal zgolj dejstva, ki so za mednarodno zaščito nepomembna. V zvezi z zemljiškim sporom toženka ugotavlja, da že iz tožnikovih navedb izhaja, da so spor prijavili policiji, ki je zadevo obravnavala in jo nato predala sodišču. V zvezi z drugo navajanim razlogom pa dvomi, da bi bili otroci članov gibanja MAK resnično diskriminirani, saj tožnik niti zatrjeval ni, da bi kdajkoli zaprosil za stanovanje in ga ne bi dobil ali da bi se neuspešno skušal vpisati na študij političnih znanosti. Prav tako je v zvezi s študijem matematike sam povedal, da je bilo vpisanih veliko število študentov in tudi, da se v policiji lahko zaposliš (državna služba), a brez možnosti napredovanja. Kot zdravnik je bil v zdravstvenem domu zaposlen tudi tožnikov oče. Tožnik tako kljub navajanju posameznih dejanj ni uspel izkazati, da bi ta ravnanja imela znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1 oziroma ni izkazal takšnih okoliščin, iz katerih bi izhajal utemeljen strah pred preganjanjem. Ob vsem navedenem toženka še ugotavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Obenem tudi ni moč zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v Alžirijo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, saj bi v tem primeru Alžirijo zapustil že prej in ne šele 8 mesecev po tem, ko naj bi ga poškodovali sinovi človeka, s katerim je v sporu njegov oče. Tožnik tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v izvorni državi.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

5. Toženki očita, da je kršila tožnikovo pravico do izjave s tem, ko njegovi pooblaščenki ob podaji prošnje ni dovolila postavljati vprašanj; kršila je tudi pravila o uporabi jezika, saj je v postopku pred upravnim organom sodeloval tolmač, ki ni vpisan v imenik sodnih tolmačev. Poleg tega je bil to tolmač za arabski jezik, čeprav je tožnikov materni jezik berberski, tožnik pa je komaj polnoletna oseba. Poudarja, da je ne glede na določilo 6. člena ZMZ-1, ki ima v zvezi s tolmači svoje določbe, 198. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) procesno pravno primarni predpis. Toženka je z izdano odločbo kršila pravila postopka tudi s tem, ko je izvedla skrajšani ugotovitveni postopek namesto rednega. Toženka ni upoštevala posebnih okoliščin na strani tožnika, ki je izvorno državo zapustil še kot mladoletna oseba brez spremstva, kar pomeni, da bi ga bilo potrebno do 12. 4. 2019 po ZMZ-1 obravnavati kot mladoletnika brez spremstva. Večmesečno ilegalno prehajanje držav, pa je pri tožniku gotovo vodilo v težko psihofizično stanje. V kolikor se mladoletnik odloči za tako dolgo pot, to kaže na to, da so bile razmere v izvorni državi zelo resne. Tožnik nato v tožbi povzema navedbe tožnika tekom upravnega postopka in zaključi, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, ko je štela navedbe tožnika za pravno nepomembne, v posledici tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženka ni preverila izjav tožnika, ki se nanašajo na diskriminacijo Berberov s strani Arabcev, ni presojala njegovih osebnih okoliščin, ni pridobila specifičnih in drugih informacij o razmerah v izvorni državi, ampak se je zgolj sklicevala na dejstvo, da je Vlada RS z Odlokom Alžirijo uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Meni, da se toženka spreneveda, ko v odločbi navaja, da identiteta tožnika ni bila nesporno ugotovljena, saj je bila tožniku že izrečena sodba, identiteta pa preverjena. Z omejitvijo pravice do izobraževanja in dostopa do javnih služb ter stanovanja so bile kršene pravice tožnika po 21. in 26. členu Splošne deklaracije človekovih pravic. Toženka je napačno štela, da tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, saj v izvorni državi ni mogel pridobiti sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb, kar predstavlja kršitev 3. člena EKČP, posledice te kršitve pa lahko predstavljajo resno škodo.

6. V odgovoru na tožbo se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Dodatno še navaja, da iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 20. 8. 2019 izhaja, da je tudi pooblaščenka tožniku postavljala vprašanja. V skladu s 6. členom ZMZ-1 v postopkih mednarodne zaščite zadošča, da tolmačenje opravlja tolmač in ne sodno zaprisežen tolmač. Tožnik je bil ob podaji prošnje že polnoleten, poleg tega pa gre za osebo, ki se trenutno nahaja v priporu, saj je na ozemlju Slovenije odvzel tuje motorno vozilo in lastnika vozila zaprl v prtljažni prostor vozila. Stališče tožnika, da je kazensko sodišče že izdalo sodbo in preverilo identiteto tožnika je zmotno, saj se tožnik nahaja še v priporu.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Na podlagi določil 1. - 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

9. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi bila tožniku kršena pravica do izjave. Četudi je sicer res, kot tožnik izpostavlja, da pooblaščenki tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bilo dovoljeno postavljati vprašanja tožniku, vendar pa je bila ta možnost dana pooblaščencu tožnika v ključni kasnejši fazi postopka, in sicer na osebnem razgovoru, na katerem je sodelovala tudi tedanja tožnikova pooblaščenka in tolmač za arabski jezik, ki ga tožnik po lastnih navedbah govori kot svoj drugi jezik (kar je razvidno iz odgovora na vprašanje pod zap. št. 12 v njegovi prošnji na predpisanem obrazcu z dne 30. 7. 2019).

10. Prav tako ni utemeljen tožnikov ugovor v zvezi s pravili v zvezi s tolmačenjem in prevajanjem. V zvezi s pravili uporabe jezika v upravnem postopku ZUP, na katerega se sklicuje tožnik, v sedmem odstavku 62. člena določa, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču, o čemer jih je organ dolžan poučiti. Pri tem 198. člen ZUP določa, da se za tolmače smiselno uporabljajo določila zakona, ki veljajo za izvedence. Iz 190. člena zadevnega zakona, zlasti drugega odstavka, izhaja, da se za izvedenca določi oseba ali organizacija, ki ima strokovno znanje, ki je potrebno za razjasnitev stanja stvari. ZUP torej na nobenem mestu ne določa, da bi moral biti v upravnem postopku angažiran sodni izvedenec oz. sodni tolmač. Še natančnejša in podrobnejša pravila v zvezi s tolmačenjem in prevajanjem v postopkih mednarodne zaščite določa 6. člen ZMZ-1, ki je glede na predmetno materijo specialni predpis. V sedmem odstavku tega člena so taksativno našteti pogoji, kdo je lahko izbran za tolmača, med katerimi pa ni zahteve, da bi bil tolmač vpisan v imenik sodnih izvedencev. Sodišče še ugotavlja, da je uradni jezik Alžirije arabščina in berberščina, iz zapisnika ob podaji prošnje z dne 30. 7. 2019 pa je razvidno, da je tožnik kot svoj materni jezik navedel berberski, kot jezik pa je sam navedel arabski jezik. Prav tako tožnik, kateremu je celoten upravni postopek ustrezno pravno pomoč nudil svetovalec za begunce, na nobenem mestu ni podal pripomb v zvezi s tolmačenjem postopka (stran 4 in 8 prošnje z dne 30. 7. 2019 ter stran 2 in 8 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 20. 8. 2019, kjer navedel, da je razumel tolmača in tolmačenje, k besedilu prošnje in zapisnika pa ni imel nobenih pripomb.

11. Sodišče sodi, da je toženka tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot premalo pomembne za ugotovitev upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017), ker mu očitno ne grozi preganjanje. Pri tem pa mora organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je bilo po presoji sodišča tudi storjeno. Toženka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se po zatrjevanih okoliščinah dovolj približalo zakonskim pogojem preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1.

12. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstajata razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh dveh razlogov sledi bistvenemu delu utemeljitve izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi toženke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe.

13. Toženka se je tako pravilno opredelila do zatrjevanih dejanj preganjanja, ki jih tožnik navaja. Tožnikove navedbe, da so otroci članov gibanja MAK diskriminirani so prepavšalne in premalo konkretizirane in izkazane. Slednje velja tako za pravico do najema stanovanja (kot že izpostavlja toženka, je tožnik po lastnih navedbah bival doma s starši in niti ni navajal, da bi kdaj skušal zaprositi za stanovanje, kar je povsem razumljivo upoštevaje njegovo starost), pravico do zaposlitve, kot tudi pravico do izobraževanja. Tožnik je sam poudaril, da je bilo kandidatov za vpis na želen študij matematike preveč, kdo in predvsem zakaj naj bi mu študij matematike omejil, pa ni znal pojasniti, ampak je zgolj pavšalno navedel, da je razlog v tem, da se Berberom omeji svoboda izbiranja, kar vodi v občutek ponižanosti, stran 4 zapisnika z dne 20. 8. 2019. Kot nadalje izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru (stran 5) so sicer še druge univerze v Alžiriji, kamor pa tožnik ni hotel, ker so preveč oddaljene in ne tako uspešne in je po razgovoru z bratom, ki živi v Ukrajini, začel razmišljati, da bi odšel na študij v Evropo. Sodišče se tako strinja s toženkino oceno, da se okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne nanašajo na nobeno izmed podlag za preganjanje po določbah ZMZ-1. Ne iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja, da bi bil tožnik kakorkoli ogrožen ali preganjan iz katerega izmed razlogov iz 27. člena ZMZ-1. Tožnik v preteklosti nikoli ni bil žrtev preganjanja, kot preganjanje opredeljuje azilna zakonodaja niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z morebitnim utemeljenim tveganjem, da utrpi preganjanje ali resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Glede resne škode namreč ni navedel dejstev (relativne intenzivnosti dejanj), ki bi jih bilo mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik je pri osebnem razgovoru povedal le, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo moral začeti od začetka, kar se tiče študija, sicer pa bi bil soočen z diskriminacijo in rasizmom, vendar sodišče ob tem ponovno opozarja, da so te tožnikove navedbe v zvezi z navedenim premalo konkretizirane.

14. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že toženka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj kot je že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Alžirija, ki je z Odlokom Vlade RS nedvomno razglašena za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Alžirije, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se lahko štelo, da zaradi njegovih posebnih okoliščin Alžirija zanj ni varna izvorna država. Sodišče se v tem delu v celoti strinja z navedbami toženke in njenimi razlogi (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

15. Sodišče ugotavlja, da je potrebno zavrniti tudi tožnikov ugovor v zvezi s tožnikovo starostjo. Kljub temu, da se tožnik v postopku ni izkazal z uradnim dokumentom, pa nikdar ni bilo spora v zvezi s tožnikovo starostjo. Tožnik je tako dopolnil starost 18 let že 12. 4. 2019, to je pred začetkom postopka za priznanje mednarodne zaščite (tožnik je prošnjo podal dne 30. 7. 2019, prvi odstavek 44. člena ZMZ-1). Kot tožnik pravilno opozarja, bi se ga moralo do 12. 4. 2019 obravnavati kot mladoletnika brez spremstva, vendar pa je tožnik glede na podatke upravnega spisa na ozemlje RS vstopil v mesecu juliju 2019, to je očitno po tem ko je že postal polnoleten. Tožnikovo izvajanje, da so morale biti razmere v Alžiriji zelo resne, če je izvorno državo zapustil kot mladoletnik, pa so preveč pavšalne, da bi se do njih sodišče posebej opredeljevalo.

16. Prav tako ni utemeljen tožnikov ugovor, da v izvorni državi ni mogel pridobiti sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb, kar predstavlja kršitev 3. člena EKČP, češ da bi posledice te kršitve lahko predstavljale resno škodo. Iz priloženega spisa namreč ne izhaja, da bi tožnik slednje sploh zatrjeval. Ta kršitev pa bi sicer lahko prišla v poštev le v primeru, če bi zatrjevano ravnanje v primeru vrnitve osebe v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, kar pa je relativno in odvisno od okoliščin primera. Kot že navedeno, pa česa takšnega tožnik ni ne zatrjeval in še manj izkazoval.

17. V zvezi s tožnikovo identiteto in njeno izkazanostjo pa sodišče zgolj pripominja, da ta na presojo, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki tožnika do mednarodne zaščite upravičuje ali ne, nima vpliva.

18. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

19. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika. Pri tem je izhajalo iz ustaljene sodne prakse naslovnega sodišča v primerljivih zadevah, ki izvira iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73)¹.

-------------------------------
¹ Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, odst. 21-27.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1110/2012
• UPRS Sodba I U 378/2020-7
• UPRS Sodba I U 1687/2020-16