UPRS Sodba IV U 216/2017-17

Jedro

Glede na namen omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da z odobritvijo predmetnega pravnega posla med prodajalko in tožnikom ta namen zakona ne bi bil dosežen, kar je tudi obrazložila z ustreznimi argumenti (lokacija prodajanega zemljišča v neposredni bližini zemljišč prizadete stranke in njegova oddaljenost od prebivališča tožnika, brez neposrednega dostopa, izolirana parcela, pojavljanje tožnika kot kupca kmetijskih zemljišč v številnih primerih v različnih krajih po Sloveniji), zato tožniku utemeljeno ni odobrila pravnega posla za promet z obravnavano nepremičnino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju tožena stranka) v točki 1 ugodilo pritožbi A.A., v tem upravnem sporu prizadete stranke, ter odločbo Upravne enote Pesnica, št. 330-88/2017 (400) z dne 22. 6. 2017, odpravilo. V točki 2 izreka izpodbijane odločbe je odobrilo sklenitev pravnega posla A.A. (v nadaljevanju prizadeta stranka) na podlagi izjave o sprejemu ponudbe za kmetijsko zemljišče, parc. št. 450/3, k. o. B., last C.C., za kupnino 500,00 EUR. Tožena stranka v točki 3 izreka izpodbijane odločbe ni odobrila pravnega posla za promet z navedeno nepremičnino tožniku. Tožena stranka je v točki 4 izreka še naložila tožniku, da mora prizadeti stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 139,99 EUR. Tožena stranka je skupaj z izpodbijano odločbo izdala tudi sklep, da se prizadeti stranki povrne plačana upravna taksa v znesku 18,10 EUR.

2. Tožena stranka v obrazložitev svoje odločitve navaja, da je prvostopenjski upravni organ, t. j. Upravna enota Pesnica, napačno uporabila materialni predpis in nepravilno ugotovila dejansko stanje s tem, ko je odobrila pravni posel za promet s predmetno nepremičnino med C.C. kot prodajalko in tožnikom kot kupcem, ni pa odobrila pravnega posla za promet s to nepremičnino med navedeno prodajalko in prizadeto stranko. Po oceni tožene stranke z odobritvijo pravnega posla tožniku ne bi bil dosežen namen zakona, ki je v smotrnem izkoriščanju kmetijskih zemljišč in ohranjanju v proizvodni funkciji iz naslednjih razlogov. Gre za zemljišče v neposredni bližini zemljišč, katerih lastnica je prizadeta stranka, tožnik do predmetne parcele nima dostopa, dostop pa je možen preko parcel prizadete stranke. Zemljišče, ki je predmet odobritve pravnega posla, je od stalnega prebivališča tožnika oddaljeno več kot 100 km, tožnik pa je v odobritvi pravnih poslov kot kupec nastopal v številnih primerih. Na podlagi navedenih okoliščin tožena stranka smatra, da bi bil z nakupom izolirane predmetne parcele, ki je precej oddaljena od prebivališča tožnika, izvotljen namen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki je v zaokrožanju kmetijskih gospodarstev ter zagotavljanju lažje in bolj ekonomične obdelave. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik s sprejemom ponudbe in podajo vloge za odobritev pravnega posla v predmetni zadevi zlorabil svojo pravico, status kmeta, za pridobitev predmetne nepremičnine. Glede na navedeno je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka zmotno ocenila njegov namen nakupa navedenega zemljišča, ker zemljišča obdeluje na več krajih. Če bi tožena stranka vpogledala v zemljiško knjigo, bi videla, da je lastnik kmetijskega gospodarstva v bližini zemljišča, ki ga kupuje in ga bo sigurno bolje obdeloval kot sedanji lastnik. Glede navedbe tožene stranke o sistematičnih nakupih navaja, da bo zoper vse zavrnjene drugostopenjske odločbe vložil tožbo in je prepričan, da bo s tožbami uspel, saj je nakup teh zemljišč njegov resen namen in jih potrebuje za širitev njegovega gospodarstva. Kmet se lahko širi po Sloveniji z dobrim poslovnim načrtom in voljo k izboljšanju kmetijskih gospodarstev zemljišč. Toženi stranki očita, da ga pri njegovi širitvi kmetovanja z nakupi kmetijskih zemljišč zavira. K tožbi prilaga zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega je razvidno, da je tožnik že vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik gospodarstva, več parcel na Goričkem, in to gospodarstvo je od parcele oddaljeno veliko manj, kot navaja prizadeta stranka. Tožnik sodišču predlaga, da samo odloči o stvari tako, da odobri pravni posel, sklenjen z njim kot s kupcem, za skupno ceno 500,00 EUR, kot je to ugotovil že prvostopenjski upravni organ.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ponovno poudarja, da tožnik na območju celotne Slovenije kot sprejemnik ponudbe sodeluje v postopku prodaje oziroma nakupa praviloma manjših, izoliranih kmetijskih zemljišč, ki so oddaljena od njegovega prebivališča, kar izkazuje njegovo delovanje v nasprotju z namenom ZKZ. Glede tožbene navedbe o tožnikovem lastništvu kmetijskega gospodarstva v bližini zemljišča, ki ga kupuje, tožena stranka navaja, da je ta razdalja več kot 60 km, toženi stranki pa ta navedba tožnika z ničemer ne dokazuje, da tožnik pri tej pridobitvi lastninske pravice ni zlorabil svoje pravice statusa kmeta. Tožena stranka tudi ni prepričana v tožbeno trditev, da so sporni nakupi del poslovnega načrta tožnika, ker tožnik še vedno ni predložil poslovnih načrtov niti v predmetni zadevi niti v drugih upravnih sporih, ki jih je sprožil zoper toženo stranko. Tako je tožena stranka zaradi ugotovljenih okoliščin, ki so navzven spoznavne, ocenila, da gre za zlorabo pravice (statusa kmeta) in je iz razloga, ker zloraba pravic ne more uživati pravnega varstva, štela, da tožnik v predmetnem postopku ne uveljavlja predkupne pravice. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Odgovor na tožbo je podala tudi prizadeta stranka A.A., ki najprej meni, da tožba ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, ki jih določa 30. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker tožnik v tožbi ne obrazloži, zakaj toži, ne navede, v čem naj bi bil izpodbijani upravni akt nezakonit in ne postavi ustreznega tožbenega zahtevka. Tožnik v tožbi navaja, da je v celoti neutemeljena pritožba prizadete stranke zoper prvostopenjsko odločbo, ne zatrjuje pa neutemeljenosti ali nezakonitosti odločbe drugostopenjskega organa. Prizadeta stranka podaja tudi ugovor prepozno vložene tožbe. Nadalje navaja, da je tožba tudi po vsebini neutemeljena. Glede namena urejanja prometa s kmetijskimi zemljišči se sklicuje na obrazložitev tožene stranke, pri tem pa kot dodaten dokaz, da je tožnikov namen v nadaljnji preprodaji zemljišč in s tem doseganju dobička, navaja tožnikov klic, ko je po objavi kmetijskega zemljišča na oglasni deski upravne enote od prizadete stranke zahteval finančna sredstva v zameno za odstop od sprejema ponudbe. Nadalje navaja, da tožnik predmetnega zemljišča ne bo mogel smotrno izkoriščati tudi zato, ker gre za izrazito hribovit in strm teren, ki je v celoti zaraščen in preraščen z grmovjem in tožniku glede na njegovo dejavnost in velikost nepremičnin ne more predstavljati rentabilnega kmetovanja. Prizadeta stranka kot dokaze za svoje trditve, ki naj se izvedejo v predmetnem upravnem sporu, predlaga zaslišanje prizadete stranke ter pregled listin upravnega spisa in izpisa razdalj med krajem D. in E.. Sodišču predlaga, da tožbo primarno kot prepozno in nesposobno za obravnavanje zavrže, podredno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov predmetnega postopka prizadete stranke.

6. Tožnik je podal pripravljalno vlogo, v kateri prereka navedbe tožene in prizadete stranke v njunih odgovorih na tožbo ter navaja pravna načela, ki bi morala po njegovem stališču veljati tudi za tožnika v predmetni zadevi. Navaja, da je tožena stranka v zadevi odločila mimo jasnih in enoznančnih določb ZKZ, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči, pri tem pa tožnik opredeljuje pomen predkupne pravice po ZKZ. V konkretnem primeru ni sporno, da ima tožnik izkazano predkupno pravico kot drug kmet (4. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ) in da izpolnjuje tudi vse pogoje za nakup po 24. členu ZKZ. Po drugi strani pa prizadeta stranka nima predkupne pravice. V takšnem primeru konkurence predkupnega upravičenca po ZKZ in osebe brez predkupne pravice, pa je ob pravilni uporabi zakona mogoče pravni posel odobriti le tožniku. Prodajalec lahko drugi osebi proda kmetijsko zemljišče le, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice. V konkretnem primeru pa obstaja predkupni upravičenec, to je sam tožnik. Nadalje tožnik navaja, da sama oddaljenost zemljišča s stališča možnosti zagotavljanja kmetijske funkcije zemljišča ne pomeni, da tožnik kot strokovnjak ne bi na boljši način zagotavljal proizvodne funkcije zemljišč kot prizadeta stranka. Tega zakonodajalec očitno ni štel za tako pomembno okoliščino v smislu možnosti zagotavljanja proizvodne funkcije kmetijskih zemljišč, ker v zakonu tega ni predpisanega kot dodatnega pogoja za možnost ugotavljanja in priznanja predkupne pravice drugega kmeta. Tudi dostop do predmetnega kmetijskega zemljišča ne more biti upošteven kriterij za presojo, komu je treba pravni posel odobriti, čeprav ugotovitvi tožene stranke v tem delu tožnik sicer oporeka. Ne gre za nikakršno zlorabo predkupne pravice, ker gre za poslovni načrt razširiti in intenzivirati kmetijsko proizvodnjo, da bi ta postala čim bolj ekonomsko upravičena. Tožnikovi nameni s kmetijskimi zemljišči so dolgoročne narave, teh zemljišč pa ne kupuje z namenom preprodaje in ustvarjanja zaslužka. Že sedaj ima v lasti kmetijska zemljišča v različnih katastrskih občinah in jih ne glede na njihovo medsebojno oddaljenost vseskozi normalno obdeluje. Tožnik kot dokaz za svoje trditve predlaga zaslišanje strank in ostale listinske dokaze, sodišču pa predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, tožniku odobri sklenitev predmetnega pravnega posla, prizadeti stranki ne odobri sklenitve tega pravnega posla ter da toženi in prizadeti stranki naloži nerazdelno povrnitev tožnikovih stroškov upravnega spora.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče se uvodoma opredeljuje do procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko obravnavo tožbe in v zvezi s katerimi je sodišče na podlagi 36. člena ZUS-1 zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe. Prizadeta stranka namreč v odgovoru na tožbo izpostavlja, da po njenem stališču določene procesne predpostavke v obravnavanem upravnem sporu niso izpolnjene in v zvezi s tem predlaga, da sodišče tožbo zavrže. V zvezi s tem sodišče pripominja, da mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 na razloge iz prvega odstavka tega člena, ki predstavljajo procesne predpostavke, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Tako sodišče opravi predhodni preizkus tožbe in v primeru ugotovitve, da katera od procesnih predpostavk ni izpolnjena, tožbo s sklepom zavrže.

9. Glede navedb prizadete stranke, ki se nanašajo na pravočasnost vložitve tožbe, sodišče pojasnjuje, da je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Rok za tožbo je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. To pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10. Sodišče ugotavlja, da je bila vročitev toženkine odločbe, torej odločbe, s katero je bil predmetni upravni postopek končan, opravljena na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP. V skladu s tem določilom velja vročitev v primeru, da naslovniku ni mogoče osebno vročiti odločbe, od katere vročitve začne teči rok, na način, da vročevalec pusti v hišnem predalčniku pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka.

11. V predmetni zadevi je vročevalec tožniku poskušal vročiti navedeno odločbo toženke 23. 10. 2017 in je zaradi tega, ker tožniku te odločbe ni bilo mogoče vročiti osebno, tega dne v hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je navedel, da lahko navedeno pismo osebno prevzame na pošti v roku 15 dni, ki začne teči 24. 10. 2017. Ta rok je iztekel 7. 11. 2017 in s tem dnem se šteje vročitev drugostopenjske odločbe za opravljeno (pri izteku tega roka se ne upošteva določba drugega odstavka 101. člena ZUP). Tako je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pričel teči 8. 11. 2017 in je iztekel v četrtek, 7. 12. 2017.

12. Ker je tožnik vložil tožbo 7. 12. 2017, ko jo je preko družbe F. d.d. oddal na pošto, kar je razvidno iz potrdila pošte na pisemski ovojnici in sprejemne štampiljke sodišča (sodišče je tožbo prejelo 11. 12. 2017), sodišče ugotavlja, da je bila predmetna tožba vložena pravočasno.

13. Nadalje sodišče ugotavlja, da je izpolnjena tudi procesna predpostavka, ki se nanaša na 30. člen ZUS-1, v katerem so določene obvezne sestavine tožbe. Iz vsebine tožbe je tako razbrati obrazložitev tožnika, zakaj toži oziroma iz katerih razlogov se ne strinja z izpodbijano odločbo in jo šteje kot nezakonito, tožbeni zahtevek pa je smiselno šteti kot zahtevo za spremembo izpodbijane odločbe oziroma predlog za odpravo izpodbijane sodbe in odločitev sodišča o sporni stvari (četrta alineja prvega odstavka 33. člena v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1). Iz vsebine tožbe izhaja tudi, da se tožnik ne strinja z odločbo, ki jo je izdal drugostopenjski organ, in da zoper to odločbo vlaga tožbo (sicer tudi z opredelitvijo do pritožbe prizadete stranke zoper prvostopenjsko odločbo).

14. Poleg tega sodišče še ugotavlja, da tožnik s predmetno tožbo izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, s katero je bilo pritožbi prizadete stranke ugodeno in je bila prvostopenjska odločba odpravljena, v nadaljevanju pa je bilo odločeno o odobritvi pravnega posla za promet s predmetno nepremičnino tako za prizadeto stranko kot tožnika. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da ta drugostopenjska odločba vsebuje odločitev o tožnikovi pravici, zato predstavlja ta odločba upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom tega člena.

15. Glede na navedeno so po presoji sodišča v obravnavanem upravnem sporu za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe izpolnjene vse procesne predpostavke, določene v prvem odstavku 30. člena in prvem odstavku 36. člena ZUS-1.

16. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

17. Pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči ureja ta zakon v III. poglavju (od 17. do 25. člena ZKZ). Te posebnosti so zlasti: postopek prodaje preko ponudbe, ki mora biti objavljena na način, predpisan v 20. členu ZKZ, postopek sprejema ponudbe za prodajo, določen v 21. členu ZKZ, ter postopek odobritve pravnega posla, določen v 22. členu ZKZ, v katerem pa je treba upoštevati posebnosti prometa z zaščitenimi kmetijami (18. člen ZKZ), pogoje za odobritev oziroma neodobritev pravnega posla oziroma za izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna (19. člen ZKZ), ter vrstni red predkupnih upravičencev (23. člen ZKZ). S temi določbami, ki določajo omejitve v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč, zakonodajalec uresničuje v drugem odstavku 71. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) določeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Z zakonom določena omejitev pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je namreč namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, saj se na ta način zagotavlja socialna, ekološka in gospodarska funkcija lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih (67. člen Ustave). Zato je promet s kmetijskimi zemljišči omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa zakon (tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v nadaljevanju Vrhovno sodišče, v zadevi X Ips 143/2013).

18. Namen predkupne pravice predkupnih upravičencev, ki je določena pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije in katere vrstni red predpisuje zgoraj omenjeni 23. člen ZKZ, je v tem, da bodo subjekti, katerim se odobri pravni posel s prometom teh zemljišč, ta zemljišča v prihodnje bolje obdelovali oziroma skrbeli za njihovo obdelavo, kot bi to lahko storili drugi potencialni kupci. V skladu z ustavno sodno prakso, pa ti ukrepi ne morejo temeljiti zgolj na statusnih lastnostih bodočih lastnikov, torej ne oziraje se na gospodarski pomen posameznih zemljišč in druge okoliščine, ki jih je mogoče in potrebno upoštevati, da bi se zagotovila utemeljenost in sorazmernost vsakega ukrepa posebej (tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-184/94).

19. Glede na takšen namen zakonsko določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da z odobritvijo predmetnega pravnega posla med prodajalko in tožnikom ta namen zakona ne bi bil dosežen, kar je tudi obrazložila z ustreznimi argumenti (lokacija prodajanega zemljišča v neposredni bližini zemljišč prizadete stranke in njegova oddaljenost od prebivališča tožnika, brez neposrednega dostopa, izolirana parcela, pojavljanje tožnika kot kupca kmetijskih zemljišč v številnih primerih v različnih krajih po Sloveniji).

20. Na drugačen sklep ne vplivajo tožbena zatrjevanja, da je tožnik lastnik kmetijskega gospodarstva v bližini zemljišča, ki ga kupuje, ker gre za oddaljeno zemljišče, to dejstvo pa je presojati v povezavi z ostalimi razlogi, navedenimi v izpodbijani odločbi, ki utemeljujejo odločitev tožene stranke, da ne odobri predmetnega pravnega posla tožniku, med katerimi je tudi okoliščina, da se tožnik pojavlja v številnih ostalih primerih na ozemlju Slovenije pri nakupih kmetijskih zemljišč. Tožnik v zvezi s tem ne more uspeti s tožbeno navedbo, da bo glede ugotovitve tožene stranke o sistematičnih nakupih zoper te drugostopenjske odločbe vložil tožbe, za katere je prepričan, da jim bo sodišče ugodilo. Tožnik namreč ni predložil nobenih dokazil o teh svojih navedbah, sama vložitev tožbe in tožnikovo prepričanje v uspeh pa ne more predstavljati pravno relevantnega in upoštevnega dejstva, ki bi ga sodišče štelo kot podlago za sklep o nepravilni in nezakoniti odločitvi tožene stranke. Tožnik tudi ni izkazal obstoja poslovnega načrta, iz katerega bi izhajala njegova širitev po Sloveniji na področju kmetijske dejavnosti z namenom izboljšanja kmetijskih zemljišč. Glede na namen predkupne pravice predkupnih upravičencev, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije kmetijskih zemljišč, kot ugotavlja tudi Vrhovno sodišče v zgoraj navedeni sodni odločbi, sodišče ne sledi tožnikovim navedbam v pripravljalni vlogi, da relevanten zakon (ZKZ) teh dodatnih kriterijev ne predpisuje. V zvezi s tem sodišče izpostavlja tudi splošne določbe ZKZ, med katerimi je že v 1. členu pri opredelitvi vsebine zakona določeno, da ta zakon ureja varstvo kmetijskih zemljišč, med cilji tega zakona, opredeljenimi v 1.a členu, pa je določeno tudi ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane.

21. Glede na navedena ugotovljena dejstva o neizpolnjevanju zakonskih pogojev za odobritev predmetnega pravnega posla tožniku, upoštevaje četrti odstavek 23. člena ZKZ, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

22. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa prizadeta stranka v odgovoru na tožbo poleg branja listin predlagala tudi lastno zaslišanje, zaslišanje strank pa je predlagal tudi tožnik v pripravljalni vlogi. Sodišče ugotavlja, da tako prizadeta stranka kot tožnik dokaznih predlogov nista substancirala, predvsem v delu predlaganega zaslišanja strank. Tudi nista z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

23. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar velja tako za tožnika kot za prizadeto stranko, ki je v konkretnem primeru tudi zahtevala povrnitev stroškov postopka. Glede zahteve slednje za povrnitev stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki (sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča prizadeti stranki ni mogoče priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške in ker je prizadeta stranka s svojim predlogom za zavrnitev tožbe uspela, bi bila sicer načeloma upravičena do povračila stroškov postopka, vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Potrebni stroški so po mnenju sodišča tisti, ki so pomembni za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadeta stranka v odgovoru na tožbo ni podala takšnih navedb, saj je navajala dejstva, ki so že izhajala iz upravnega spisa in jih je sodišče lahko vpogledalo in pri tem ugotovilo njihovo vsebino. Zato s temi navedbami po mnenju sodišča prizadeta stranka ni vplivala na odločitev sodišča. Glede na navedeno prizadeti stranki priglašeni stroški niso bili priznani.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1076/2017-26
• UPRS Sodba III U 98/2019-18
• UPRS Sodba I U 1565/2019-47