UPRS Sodba IV U 66/2017-9

Jedro

Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožniku dana možnost priključitve na javni vodovod, saj občina s predmetnim vodovodom zagotavlja opravljanje storitev javne službe oskrbe s pitno vodo. Zato je pravilna tudi njena odločitev, da z dnem izvedbe priključitve stanovanjske stavbe na naslovu prebivanja tožnika na javni vodovod oziroma najkasneje 2 leti od dokončnosti te odločbe, preneha vodna pravica, podeljena s predhodno izdanim vodnim dovoljenjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Direkcija Republike Slovenije za vode (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijanim aktom odločila, da vodna pravica, podeljena z vodnim dovoljenjem, št. 35526-200/2015-10 z dne 30. 3. 2016, v delu, ki se nanaša na stranko A.A., v tem upravnem sporu tožnika, preneha veljati z dnem izvedbe priključitve stanovanjske hiše na naslovu ..., na javni vodovod oziroma najkasneje 2 leti od dokončnosti te odločbe (točka 1 izreka). Ugotovila je še, da posebnih stroškov postopka ni bilo (točka 2 izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitev svoje odločitve navaja, da je bilo 30. 3. 2016 izdano vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo, med drugim tudi za stanovanjsko stavbo na naslovu tožnikovega prebivanja. Iz dopisa Občine Žalec, ki ga je prvostopenjski upravni organ prejel 14. 4. 2016, je razvidno, da se obravnavana stanovanjska stavba nahaja znotraj poselitvenega območja, kjer občina zagotavlja obvezno občinsko gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo in da ima možnost priklopa na javni vodovod, vendar ta še ni izveden. Kot pravno podlago za sprejem izpodbijane odločitve navaja 5. točko prvega odstavka 135. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in prvi odstavek 12. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju Uredba). Prvostopenjski upravni organ je po izjasnitvi tožnika o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, 14. 11. 2016 prejel dopis Občine Žalec, iz katerega je razvidno, da je na območju naselja B., kjer se nahaja tudi objekt na navedenem naslovu, javni vodovod v lasti Občine Žalec, ki zagotavlja izvajanje obvezne občinske javne službe. Prav tako je navedeno, da je vodovod vrisan v uradnih bazah, za katere skrbi Geodetska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS). Glede na to, da oskrbovana stanovanjska stavba na javni vodovod še ni priključena, lastna oskrba s pitno vodo pa se lahko izvaja do priključitve na javni vodovod, je prvostopenjski upravni organ odločil, da vodna pravica, podeljena z navedenim vodnim dovoljenjem, preneha veljati z dnem izvedbe priključitve stanovanjske stavbe na navedenem naslovu na javni vodovod oziroma najkasneje 2 leti od dokončnosti te odločbe, kar se zdi upravnemu organu razumen rok, da tožnik izvede vse potrebne aktivnosti za izvedbo priključitve na javni vodovod.

3. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), prav tako je zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbe (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski upravni organ ponovil ugotovitve prvostopenjskega organa, pri tem pa dodatno opisal vsebino dopisa Občine Žalec, ki ga je prvostopenjski upravni organ prejel 14. 4. 2016. V tem dopisu občina pojasnjuje, da je bila na podlagi izgradnje povezave javnega vodovoda in predaje dela lokalnega vodovoda X. – Y. v upravljanje Javnemu komunalnemu podjetju Žalec (v nadaljevanju JKP Žalec) konec leta 2014 podana možnost priključitve na javno vodovodno omrežje med drugim tudi tožniku. JKP Žalec v dopisu z dne 23. 5. 2016 dodatno pojasnjuje, da so s prevezavo v vodovodnem jašku na parceli C.C., lokalni vodovod Y. ločili od lokalnega vodovoda X. in ga priključili na javno vodovodno omrežje D.. Iz navedenih dopisov je razvidno, da se obravnavana stanovanjska stavba nahaja znotraj poselitvenega območja, kjer navedena občina zagotavlja obvezno občinsko gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo in da ima možnost priklopa na javni vodovod, ki kljub pozivom k priključitvi še ni izveden. Drugostopenjski upravni organ še pojasnjuje, da ureditev lastninskopravnih razmerij glede dela lokalnega vodovoda X. – Y., ki je bil priključen na javno vodovodno omrežje in predan v upravljanje upravljavcu javnih vodovodov na območju Občine Žalec, na ugotovljeno obveznost tožnika, da se priključi na javni vodovod, ne vpliva. Kolikor se za opravljanje obvezne občinske gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo uporablja zasebni vodovod, bodo lastniki zemljišč, po katerih naveden del vodovoda poteka, in Občina Žalec ta razmerja uredili sporazumno oziroma z medsebojno pogodbo, kolikor do nje ne bo prišlo, pa s sprožitvijo ustreznih civilnopravnih postopkov ali v postopku razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice teh lastnikov z ustanovitvijo služnosti v javno korist.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka.

5. Po tožbenem stališču temelji izpodbijana odločba na napačno ugotovljenem dejstvu, da stanovanjska stavba tožnika leži v poselitvenem območju, kjer občina zagotavlja obvezno občinsko gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo. Oba upravna organa sta nekritično sledila dopisu Občine Žalec z dne 2. 11. 2016, ne da bi dejansko stanje glede ključnega predhodnega vprašanja, ali občina na tem območju dejansko razpolaga s kakšnim javnim vodovodom v njeni lasti, sploh kakorkoli preverjala. Izpodbijana odločba je tako glede vprašanja, na kakšni podlagi je prvostopenjski upravni organ zaključil, da gre za obstoj javnega vodovoda v lasti Občine Žalec, popolnoma neobrazložena in je sploh ni mogoče preizkusiti.

6. Tožnik v tožbi oporeka zaključku upravnih organov, da na območju, kjer leži tožnikova stanovanjska hiša, obstaja javni vodovod. Na tem območju leži zgolj vodovod, ki je zasebna lastnina in za katerega uporabo Občina Žalec nima nikakršnih zakonitih ali pogodbenih pravic. Občina Žalec vodovoda nikoli ni zgradila.

7. Tožnik oporeka navedbi prvostopenjskega upravnega organa, da naj bi bil javni vodovod vrisan v uradnih bazah, za katere skrbi GURS. GURS namreč ne vodi nikakršnih evidenc o obstoju lastninske pravice ali služnostne pravice v javno korist, kar se lahko dokazuje samo z zemljiškoknjižnimi podatki oziroma izpiski. Občina Žalec bi morala torej najprej primerno izkazati, da je lastnica zemljišč ali da razpolaga z ustreznimi služnostmi v javno korist in to na vseh zemljiščih, na katerih leži domnevni javni vodovod in to vse do zemljišča, na katerem stoji stanovanjska hiša, kjer prebiva tožnik. Gre za primer poskusa protipravne razlastitve, kajti gre za zasebni oziroma lokalni vodovod z imenom „E.“, ki pa ni prenesen v javno last. Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (v nadaljevanju Odlok) določa, da se lahko obstoječi vodovod (zasebni, lokalni ali vaški vodovod ipd.), ki ni v lasti posamezne občine, prenese v lastništvo posamezne občine z medsebojno pogodbo med dosedanjim lastnikom in občino, pri čemer morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, med drugim ta, da morajo biti urejene vse služnostne pogodbe ali lastništvo za zemljišča, na katerih se nahajajo objekti in naprave. Takšne pogodbe pa Občina Žalec z lastniki zemljišč nikoli ni sklenila. Šele, ko bi bila takšna pogodba sklenjena, za kar bi predhodno morali biti izpolnjeni tudi vsi pogoji, bi bilo mogoče govoriti o obstoju t. i. javnega vodovoda v lasti Občine Žalec ter obveznosti in možnosti stranke priključiti se nanj. Tako je navedba drugostopenjskega upravnega organa glede ureditve lastninskopravnih razmerij zmotna in v nasprotju z načelom svobode zasebne lastnine. Postopek je ravno obraten in bi morala biti občina tista, ki mora pred prenosom vodovodnega sistema v last občine, izpolniti za to predpisane pogoje.

8. Tožnik k tožbi prilaga izpiske iz zemljiške knjige za zemljišča, preko katerih poteka t. i. vod domnevnega javnega vodovoda, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Občina Žalec ni ne lastnik teh zemljišč, prav tako na nobenem izmed njih nima vpisanih nobenih služnostnih pravic, ki bi se nanašale na vodovod. Zasebna last zemljišč brez ustreznih pravic občine v celoti izključuje možnost zaključka, da bi se na teh zemljiščih nahajal javni vodovod.

9. V tožbi je izpostavljena še okoliščina, da je tudi Medobčinski inšpektorat z odločbo z dne 18. 11. 2015 ugotovil, da pogoji za priključitev na vodovod in plačilo ustreznih dajatev v zvezi s tem niso podani, ker navedenega vodovoda v odsotnosti izvedbe ustreznih zgoraj opisanih predhodnih postopkov ni mogoče obravnavati kot t. i. javnega vodovoda.

10. Tožnik sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov (vpogled v listinsko dokumentacijo in zaslišanje tožnika) izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov predmetnega postopka.

11. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča sta odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilni in zakoniti, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

14. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da z dnem izvedbe priključitve stanovanjske stavbe na naslovu prebivanja tožnika na javni vodovod oziroma najkasneje 2 leti od dokončnosti te odločbe, preneha vodna pravica, podeljena s predhodno izdanim vodnim dovoljenjem. Takšna odločitev temelji na ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da se navedena stanovanjska hiša nahaja v poselitvenem območju, v katerem občina zagotavlja obvezno občinsko gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo, pri čemer ima tožnik možnost priklopa na javni vodovod. Tako je treba v predmetnem upravnem sporu presoditi, ali je na spornem območju podana možnost priključitve na javni vodovod. Tožena stranka zatrjuje, da je na tem območju dana možnost tožniku, da se priključi na javni vodovod, tožnik pa nasprotno zatrjuje, da temu ni tako, ker gre za zasebni in ne javni vodovod.

15. V skladu z 10. točko prvega odstavka 3. člena Odloka (t. j. Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec) je javni vodovod vodovod, ki ga sestavlja eden ali več sekundarnih vodovodov, lahko pa tudi eden ali več primarnih ali transportnih vodovodov in je kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen opravljanju storitev javne službe. Sekundarni vodovod je omrežje cevovodov ter z njimi povezanih tehnoloških objektov, kot so objekti za dvigovanje ali zmanjševanje tlaka v omrežju in za obdelavo vode, ki je namenjeno za neposredno priključevanje stavb na posameznem poselitvenem območju. V sekundarni vodovod je vključeno tudi vodovodno omrežje z zunanjimi hidranti in vodovodno omrežje za vzdrževanje javnih površin. Gradbeni inženirski objekti in oprema sekundarnega vodovoda so občinska gospodarska javna infrastruktura. Priključki stavb na sekundarni vodovod niso objekti oziroma oprema javne infrastrukture (5. točka prvega odstavka 3. člena Odloka). Primarni vodovod je omrežje cevovodov ter z njimi povezani tehnološki objekti, kot so objekti za obdelavo vode, vodohrani in črpališča, ki so namenjeni transportu pitne vode od enega ali več vodnih virov do sekundarnega vodovoda. Gradbeni inženirski objekti in oprema primarnega vodovoda so občinska gospodarska javna infrastruktura (6. točka prvega odstavka 3. člena Odloka). Transportni vodovod je del vodovoda, na katerem ni priključkov neposrednih porabnikov pitne vode in je namenjen za transport vode na večje razdalje od vodnih virov do primarnega vodovoda. Transportni vodovod je občinska gospodarska javna infrastruktura (7. točka prvega odstavka 3. člena Odloka).

16. Glede na vsebino definicij navedenih pojmov, ki so opredeljeni v 3. členu Odloka, je po presoji sodišča pri opredelitvi javnega vodovoda bistvena okoliščina, da je vodovod kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen opravljanju storitev javne službe (poleg tega, da ga sestavlja eden ali več sekundarnih vodovodov oziroma eden ali več primarnih ali transportnih vodovodov).

17. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je bil lokalni vodovod Y. v letu 2014 ločen od lokalnega vodovoda X. in priključen na javno vodovodno omrežje D., s katerim upravlja JKP Žalec, ki je upravljavec javnih vodovodov na območju Občine Žalec. Iz tega izhaja sklep, da Občina Žalec z navedenim vodovodom zagotavlja opravljanje storitev javne službe oskrbe s pitno vodo, kar utemeljuje pravilno ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, potrjeno z drugostopenjsko odločbo, da je tožniku dana možnost priključitve na javni vodovod.

18. V 5. točki prvega odstavka 135. člena ZV-1 je določeno, da vodna pravica, podeljena z vodnim dovoljenjem, preneha tudi v primeru lastne oskrbe s pitno vodo z nastankom obveznosti priključitve na javni vodovod po predpisih, ki urejajo oskrbo s pitno vodo, razen v primerih lastne oskrbe s pitno vodo, ki se jo pridobiva po postopku priprave pitne vode z razsoljevanjem na območjih, kjer prihaja do motenj oskrbe s pitno vodo. V prvem odstavku 12. člena Uredbe je določeno, da v stavbi, ki leži znotraj območja javnega vodovoda, kjer se izvaja javna služba, ni dovoljena lastna oskrba prebivalcev s pitno vodo.

19. Glede na zgoraj navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev prvostopenjskega upravnega organa pravilna in zakonita. Na drugačen sklep ne vplivajo tožbena zatrjevanja, da na spornem območju ne obstaja javni vodovod, ker niso izpolnjeni pogoji iz 39. člena Odloka, ki se nanašajo predvsem na lastništvo zemljišč in služnost, saj je, kot je obrazloženo zgoraj, pri presoji, ali gre za javni vodovod, bistvena okoliščina, da občina s tem vodovodom zagotavlja opravljanje storitev javne službe oskrbe s pitno vodo. Po presoji sodišča se je prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi, ki jo je dopolnil drugostopenjski organ v svoji odločbi, povsem ustrezno in zadostno opredelil do vseh relevantnih dejstev in dokazov, ki utemeljujejo izdajo izpodbijane odločbe. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je izpodbijana odločba neobrazložena v delu, ki se nanaša na podlago za zaključek prvostopenjskega upravnega organa, da na območju, kjer se nahaja predmetna stanovanjska stavba, obstoji javni vodovod. Sodišče se do tožbenih navedb v delu ugotovitev pristojnega inšpektorata, da spornega vodovoda ni mogoče obravnavati kot javnega vodovoda, ne opredeljuje, ker navedena odločba inšpektorata ni predmet presoje tega upravnega spora.

20. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnik v tožbi poleg branja listin predlagal tudi lastno zaslišanje. Sodišče ugotavlja, da tožnik dokaznih predlogov ni substanciral, predvsem v delu predlaganega lastnega zaslišanja. Tudi ni z ničemer utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 10/2019-18
• sodba I U 1384/2011
• sodba in sklep I U 644/2010