UPRS Sklep IV U 178/2019-7

Jedro

Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanek očitno nedopustnih posledic utemeljuje z nepopravljivimi posledicami v primeru protipravnega (protiustavnega) zaprtja ali prestajanja zaporne kazni, zaradi napak pri delu Komisije, dlje kot je to potrebno ali zakonsko utemeljeno in z nastankom škode, ki tožniku nastaja na več področjih življenja zaradi prestajanja zaporne kazni. Po presoji sodišča gre za trditve, s katerimi tožnik opozarja na posledice v zvezi s prestajanjem prostostne kazni, vendar morajo biti te posledice (nedopustne) v povezavi z izpodbijanim aktom in konkretizirane tako, da nastanek težko popravljive škode povezujejo z aktom, ki se izpodbija s tožbo. Po presoji sodišča tožnik nastanka težko popravljive škode ni konkretiziral na zahtevani način, zato zatrjevane posledice ne zadoščajo zapolnitvi pravnega standarda težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je 2. 9. 2019 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 7200-403/2019/3 z dne 25. 4. 2019, s katero je tožena stranka odločila, da se A.A., ki ga je obsodilo Okrožno sodišče v Celju, s sodbo opr. št. I K 62862/2010 z dne 17. 6. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 62862/2010 z dne 23. 9. 2014, na kazen sedem let in štiri mesece zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni (1. točka izreka) in da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (2. točka izreka).

2. Tožnik je vložil tožbo iz razloga 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi z 2. točko prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno in je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Uveljavljal je tudi kršitev bistvenih določb postopka po tretjem odstavku, v zvezi z 2. točko prvega dostavka 27. člena ZUS-1, v povezavi s 7. točko drugega odstavka, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 237. člena ZUP. Predlagal je, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni in razsodi, da se tožnik takoj pogojno odpusti s prestajanja zaporne kazni, in podredno, da se izpodbijana odločba razveljavi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v spremenjeni sestavi. Predlagal je tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Istočasno z vložitvijo tožbe je tožnik zahteval tudi izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Predlagal je, da sodišče odloči, da se tožnik takoj pogojno odpusti s prestajanja zaporne kazni sedem let in štiri mesece zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I K 62862/2010 z dne 17. 6. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 62862/2010 z dne 23. 9. 2014, ki jo obsojenec prestaja v ZPKZ Dob, OO Puščava.

4. Odvzem prostosti je eden najhujših mogočih posegov v človekovo svobodo in s tem v človekove pravice, ki ga je Ustavno sodišče v odločbah, št. U-I 56/17-10, Up-335/17-12 z dne 12. julija 2017 opredelilo kot nepopravljivega samega po sebi. Nobena denarna odškodnina ne more popraviti škode, ki človeku nastaja zato, če je bil morda protipravno (protiustavno) zaprt ali na prestajanju zaporne kazni zaradi napak pri delu Komisije za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija), ki temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, dlje kot je to potrebno in zakonsko utemeljeno. Zaradi odvzema prostosti človek izgubi službo, družino in vrsto priložnosti, ki bi jih sicer v tistih letih življenja imel ter uživanje človekovih pravic, ki jih je mogoče izvrševati le na prostosti. Denarna odškodnina te škode ne more povrniti, kot ne more povrniti škode, ki zaprtemu človeku, ob zavedanju, da je določen čas svojega življenja namesto neki drug bolj časten način, preživel v zaporu, nastane zaradi okrnjenja njegovega dostojanstva. Poudarja, da stališče Komisije temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično nepravilni uporabi predpisa in prekoračitve meja pravic. Tudi če gre za posameznika, zapornika, gre za ukrepe, ki so v javnem interesu, jih ni mogoče odlagati in pomenijo enega najhujših posegov v človekovo svobodo in s tem v človekove pravice. Zato ni razlogov, da sodišče ne bi saniralo navedenih napak Komisije.

5. Sklicuje se na nastanek in nadaljnje nastajanje nepopravljive škode, kar prestajanje zaporne kazni vsekakor je. Gre za najhujši poseg v njegovo življenje, ki se odraža v vseh sferah njegovega in življenja njegove družine. Je onemogočen glede svobode gibanja, je pod nadzorom, onemogočeno mu je opravljanje njegovega dela in poklica, za katerega je strokovno usposobljen in je finančno odvisen od drugih članov družine. Specifično je omejen glede stikov in družabnega življenja in prizadet v svojem človeškem dostojanstvu, kar se posledično odraža na njegovi psihi in zdravju ter spremembi osebnosti, saj je vseskozi v stresu in travmatiziran ter bo očitno imel vse oblike posttravmatskega sindroma.

6. Zaveda se, da pogojni odpust ni pravica, ampak določen privilegij, ki ga je lahko deležen samo obsojenec, od katerega je utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da tudi druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen, saj 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) točno določa pogoje, na podlagi katerih je obsojenec pogojno odpuščen. Te pogoje tožnik kot obsojenec v celoti in popolnoma izpolnjuje, tako formalne kot materialne. Ne soglaša s stališčem Komisije do mnenja Zavoda za prestajanje kazni, ker je Komisija že sedemkrat, brez konkretnih argumentov, to mnenje zavrnila in posledično zavrnila tudi njegovo prošnjo po pogojnem odpustu in s tem zavlačuje čas do njegove odpustitve iz zavoda za prestajanje kazni ter posega v njegovo pravico do prostosti.

7. Ocenjuje, da je izdaja navedene začasne odredbe utemeljena. Ob izdaji začasne odredbe bo ugodeno tudi načelu sorazmernosti in upoštevana prizadetost javne koristi, ki z izdajo začasne odredbe ne bo v ničemer prizadeta. Javna korist vsekakor ni, da se tožniku, ki izpolnjuje vse pogoje za pogojni odpust, le ta ne odobri, pri čemer nastaja neposredna škoda, tako tožniku samemu in njegovi družini kot sredstvom proračuna, ki so potrebna za njegovo bivanje v zaporu.

8. Tožena stranka je sodišču v zvezi s predlagano začasno odredbo posredovala odgovor. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazal niti verjetnega nastanka niti višine škode, prav tako ni izkazal, v čem bi bila verjetna nastala škoda težko popravljiva. Tožnikove navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe so zgolj pavšalne in v ničemer ne izkazujejo, da bi tožniku grozila resna in neposredna škoda, ki je ne bi bilo mogoče odvrniti drugače, kot z izdajo začasne odredbe. Prav tako tožnik ni priglasil višine škode, niti je ni natančno opredelil, v čem so konkretne okoliščine nastanka škode ter tako niso izpolnjene niti osnovne zahteve za ugotavljanje nastanka in višine škode. Tožnik je namreč postavil tožbeni zahtevek identičen zahtevku za izdajo začasne odredbe. Začasno odredbo je izjemoma izdati tudi v takih primerih, vendar le pod pogojem, da bi bilo, kljub izdaji začasne odredbe in njeni izvršitvi, v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. Pred odločitvijo o začasni odredbi zato v takih primerih sodišče nujno opravi test ireverzibilnosti. V obravnavanem primeru, po mnenju tožene stranke, prejšnjega stanja, če bi sodišče tožbo zavrnilo, izdalo pa predlagano začasno odredbo, ne bi bilo mogoče več vzpostaviti, saj se prestajanje kazni všteva v čas, ko je obsojenec na prestajanju kazni v zavodu in ne na prostosti, v primeru, da bi ga sodišče začasno odpustilo iz prestajanje kazni, pa se mu po zakonski pravni podlagi navedeni čas ne bi vštel v prestajanje kazni. Rezultat bi torej bil, da je obsojenec odpuščen brez zakonske pravne podlage in proti zavezujoči sodbi kazenskega sodišča, kar bi predstavljajo kršitev načelo zakonitosti, hkrati pa bi bila odločitev upravnega sodišča ireverzibilna in ne bi bilo več mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, če bi bila tožba tožnika zavrnjena kot neutemeljena.

9. Ob navedenem tožena stranka pojasnjuje še, da je zaradi večje učinkovitosti izvrševanja kazenskih sankcij ter načela humanosti v sistemu izvrševanja kazenskih sankcij predviden poleg drugih ukrepov za skrajšanje dejanskega časa, ko je obsojenec na prestajanju kazni v zavodu, tudi pogojni odpust, ki je najsvobodnejša oblika izvrševanja kazni, vendar morajo biti zanj izpolnjeni zakonski pogoji. Dejstvo je, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za pogojni odpust, ki pomeni pravno korist. Zakon pri pogojnem odpustu omogoča odločanje po prostem poudarku, ki pušča širši pravni prostor za odločitev o privilegiju - odpustu. Stabilnost tožnika na prostosti še ni bila preverjena v obsegu, v katerem bi Komisija lahko podala pozitivno oceno o utemeljenem pričakovanju, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, njegova svoboda pa je zakonito omejena v času, ko se kazen izvršuje in na zakoniti in veljavni pravni podlagi - obsodilni sodbi kazenskega sodišča, kar je zagotovo tista okoliščina, ki velja, da se tožnika pogojno ne odpusti in še naprej prestaja kazen, kot velevajo kaznovalni izvršilni predpisi.

10. Tožena stranka zaključuje, da bi začasen nastop prostosti ter začasni odpust s prestajanja kazni zapora z začasno odredbo zagotovo predstavljal določeno stopnjo prizadetosti javne koristi, saj je odvzem prostosti ukrep za preprečevanje ponovitvene nevarnosti ter ena izmed oblik varovanja javne koristi - obvarovanje pred novimi kaznivimi dejanji ter povzročanjem škode. Takšna ureditev bi po oceni tožene stranke pomenila, da se pravnomočna obsodilna sodba kazenskega sodišča ne izvršuje, ker bi s tem nastala težko popravljiva škoda, kar pa je, ob odsotnosti potencialno odpadle pravne podlage oziroma vsaj delne spremembe obstoječe sodbe, zagotovo kategorija, ki bi pomenila precejšen odstop od objektivnih, subjektivnih in časovnih mej pravnomočnosti kazenskih obsodilnih sodb. Navedeni ukrep zagotovo ne bi predstavljal sorazmernosti, saj bi začasna ureditev, s katero bi bil tožnik dejansko pogojno odpuščen, kvečjemu predstavljala veliko tveganje za ponovitveno nevarnost, zato tožena stranka vztraja, da se zahteva za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožnik začasno pogojno odpustil, zavrne ter odredba ne izda.

11. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

12. ZUS-1 v določbi drugega odstavka 32. člena določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku pa ZUS-1 določa, da lahko tožnik iz razlogov prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

13. Začasna odredba po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je namenjena, kot izhaja iz zakonske določbe, začasni ureditvi spornega pravnega razmerja, do odločitve o tožbi, z namenom odvrnitve hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja. V konkretnem primeru tožnik v upravnem sporu izpodbija odločbo Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust, št. 7200-403/2019/3 z dne 25. 4. 2019, ki je odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja zaporne kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I K 62862/2010 z dne 17. 6. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 62862/2010 z dne 23. 9. 2014, ki jo obsojenec prestaja v ZPKZ Dob, OO Puščava.

14. Ukrepanje po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je torej namenjeno takojšnji preprečitvi nevarnosti, ki grozi z izvrševanjem ali zaradi že izvršenega izpodbijanega akta. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe pa mora biti očitnost kršitve, njen namen pa je, da se pred izdajo odločitve o tožbi prepreči očitno nedopustne posledice, ki iz posamičnega akta nastajajo ali bodo nastale.

15. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je torej enak tako pri izdaji začasne odredbe po drugem kot tudi tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Tožnik mora izkazati nastanek težko popravljive škode, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

16. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v zahtevi navesti konkretne okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je težko popravljiva škoda pravni standard, ki se ugotavlja v vsakem posamičnem primeru, nedvomno pa gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku vsaj začasno neposredno preti ter jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta (tako Vrhovno sodišče, npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013, X Ips 237/2014, X Ips 312/2015, I Up 402/2016).

17. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanek očitno nedopustnih posledic utemeljuje z nepopravljivimi posledicami v primeru protipravnega (protiustavnega) zaprtja ali prestajanja zaporne kazni, zaradi napak pri delu Komisije, dlje kot je to potrebno ali zakonsko utemeljeno in z nastankom škode, ki tožniku nastaja na več področjih življenja zaradi prestajanja zaporne kazni. Po presoji sodišča gre za trditve, s katerimi tožnik opozarja na posledice v zvezi s prestajanjem prostostne kazni, vendar morajo biti te posledice (nedopustne) v povezavi z izpodbijanim aktom in konkretizirane tako, da nastanek težko popravljive škode povezujejo z aktom, ki se izpodbija s tožbo. Po presoji sodišča tožnik nastanka težko popravljive škode ni konkretiziral na zahtevani način, zato zatrjevane posledice ne zadoščajo zapolnitvi pravnega standarda težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

18. Sodišče je kot relevantno za odločitev v zadevi upoštevalo tudi naravo instituta pogojnega odpusta, v zvezi s katerim je tožnik vložil tožbo in ki ne predstavlja obsojenčeve pravice na področju upravnega prava, pač pa gre v povezavi z določili 105., 106 in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij za diskrecijsko odločanje pristojnega upravnega organa na podlagi diskrecijskega pooblastila zakonodajalca, ki mu ga je podelil z določili petega odstavka v povezavi s prvim, drugim in šestim odstavkom 88. člena KZ-1, ob izpolnjevanju pogojev, določenih v tem predpisu, in odsotnost očitne nepravilnosti izpodbijanega akta, kar pomeni, da tudi iz tega razloga tožnikovega zatrjevanja, da se z izpodbijanim aktom posega v človekove pravice sodišče ni moglo šteti kot verjetno izkazane potrebe po odvrnitvi hujših posledic.

19. Že zgoraj navedena ugotovitev, ter dejstvo, da bo sodišče zakonitost izpodbijanega akta in s tem ugovore, ki se nanašajo na pravilnost odločitve Komisije ter pravilno uporabo prostega preudarka presojalo v okviru tožbenih navedb zoper izpodbijani akt, utemeljuje odločitev, da tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, kar je eden izmed pogojev za odločanje o predlagani začasni odredbi, določen v drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Sodišče je zato zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo že iz tega razloga in ni bilo dolžno ocenjevati sorazmernosti predlaganega ukrepa s prizadetostjo javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2020

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 494/2009
• Sklep I Up 254/2009
• Sklep I Up 59/2008, enako tudi I Up 58/2008, I Up 57/2008