UPRS Sodba IV U 59/2017-10

Jedro

V ponovljenem postopku odločanja, ugotovitev nemške narodnosti A.A. ni bila izpodbita. Presoja dokazne moči listin (seznama Kulturbundovcev ...) v primerjavi z izjavami prič, ki so bile v času delovanja upravičenke mladoletne in po oceni upravnega organa neizrazito vpete v medvojna in povojna dogajanja, in ki so vse izpovedano izvedele na podlagi pripovedovanja drugih oseb, ne pa na podlagi lastnih izkustev, je bila tudi po presoji sodišča izvedena skladno z načelom proste presoja dokazov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Upravna enota Celje, je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da se odločba Upravne enote Celje, št. 20100/316/94-7 z dne 10. 5. 1995, ki je postala pravnomočna 30. 5. 1995, odpravi. V 2. točki izreka je prvostopenjski organ odločil, da se pusti v veljavi odločba Upravne enote Celje, št. 20100-316/94 z dne 7. 1. 2002, s katero je bilo ugotovljeno, da A.A., rojena ... v B., ni bila državljanka SR Slovenije in SFRJ in se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do 28. 8. 1945 do njene smrti, to je 8. 1. 1966, ni štela za jugoslovansko državljanko. V 3. točki izreka je odločil, da je bilo o stroških postopka že odločeno.

2. Uvodoma je prvostopenjski organ pojasnil, da je v postopku ugotovitve državljanskega statusa A.A., v zvezi s 63. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), dne 10. 5. 1995 izdal odločbo št. 21000/316/94-7, s katero ugotovil, da je bila upravičenka državljanka R Slovenije in SFRJ od 28. 8. 1945 do svoje smrti, 8. 1. 1966. Dne 27. 1. 1998 je upravni organ izdal sklep, s katerim je postopek ugotovitve državljanstva upravičenke obnovil po uradni dolžnosti, zaradi novih dejstev odločilnih v zadevi ugotovitve državljanstva. Dne 7. 1. 2002 je upravni organ z odločbo, št. 20100-316/94, ugotovil, da upravičenka ni bila državljanka R Slovenije in SFRJ in se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do njene smrti, ni štela za jugoslovansko državljanko.

3. C.C. in D.D. sta 3. 10. 2006 vložila predlog za obnovo postopka ugotovitve državljanstva upravičenke, o katerem je upravni organ odločil 12. 11. 2007 (v ponovljenem postopku odločanja) in s sklepom, št. 213-107/2006-23(02109), obnovo postopka dovolil. Zaradi ponovljenega postopka odločanja je upravni organ dne 29. 2. 2008 ponovno izdal sklep o dovolitvi obnove postopke ugotovitve državljanstva, na podlagi 10. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4. V ponovljenem postopku (sodišče ne povzema predhodnih odločitev in podatkov o ponovljenih postopkih odločanja), je prvostopenjski organ ugotovil, da je bilo že v predhodnem postopku ugotovljeno, da je bila upravičenka na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v takratno občino E.. Domovinska pristojnost je bila pogoj za pridobitev državljanstva FLRJ, v smislu prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Ugotovljeno je bilo tudi, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 35. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ, ki določa, da se kljub izpolnjevanju pogoja iz prvega odstavka 35. člena zakona, za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper narodne in državne koristi narodov FLRJ in zoper svoje državljanske dolžnosti, pri čemer morajo biti izpolnjeni kumulativno vsi trije pogoji, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana. V zvezi z dokazovanjem pogojev Zakona o državljanstvu FLRJ, je upravni organ pridobil gradivo Arhiva Republike Slovenije in Zgodovinskega arhiva Celje in ugotovil, da je bila upravičenka oseba nemške narodnosti, kar dokazuje podatek o vpisu v seznam Kulturbundovcev (Fond ..., stran ...). Upravni organ je pojasnil pomen politične organizacije Kulturbund in navedel tudi podatek, da se je moral vsak prosilec za sprejem v zvezo v pristopni izjavi opredeliti, da „se prišteva k nemški narodnosti“, kar sta morali potrditi dve priči, ki sta že bili članici Kulturbunda.

5. V letu 1995 so v zvezi z ugotavljanjem državljanstva upravičenke pri upravnem organu podali izjavo C.C., D.D. in F.F.. Zaslišana je bila tudi priča G.G. (16. 4. 2008), zaslišanja pa se je udeležila tudi stranka H.H.. Upravni organ je ugotovil, da so bile izjave stranke H.H. o članstvu A.A. v Kulturbundu nasprotujoče. Povzel je vsebino njegovih izjav in se do njih tudi opredelil. Povzel je tudi vsebino izjave priče G.G., ter jo dokazno ocenil. Odločitev je oprl tudi na izjavo priče I.I., vpogledal v pisno izjavo J.J. in na podlagi dodatnega zaslišanja prič v ponovnem postopku odločanja zaslišal oziroma vpogledal pisne izjave K.K., L.L. in H.H.. Do vseh izjav se je tudi dokazno opredelil. V spisovno dokumentacijo so 22. 2. 2010 stranke predložile tudi arhivske podatke o M.M., ki je do leta 1944 delal kot šofer na E. in bil od začetka leta 1943, do odhoda v partizane, glavni Sturmüfirer pri takratnem županu N.N., niso pa ti podatki izkazovali sodelovanja s A.A..

6. Iz ugotovitev, da je bila upravičenka članica Kulturbunda, izhaja takratno njeno nelojalno ravnanje, vendar navedbe stranke in zaslišanja predlaganih prič domnevne nelojalnosti niso ovrgle, saj imajo pisni dokazi o članstvu v Kulturbundu močno dokazno težo.

7. Ugotovljeno je bilo, da je bila upravičenka na podlagi Zakona o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, državljanka Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev državljanka države SHS, ni pa postala državljanka FLRJ (drugi odstavek 35. člena ). V zadevi ni sporno niti, da je upravičenka odšla v tujino 1944, in Avstrijsko državljanstvo pridobila 19. 4. 1950.

8. Po seznanitvi strank z ugotovljenim dejanskim stanjem in upoštevaje očitek, da organ ni izpeljal dokazne ocene, ki bi lahko privedla do pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ter da ni upošteval načela materialne resnice, je upravni organ ponovno ocenil zatrjevano pomoč A.A. družinam X. in Y. ter ugotovil, da je iz izjav prič in strank mogoče ugotoviti, da so izpovedovale o podatkih in dejstvih, ki jih niso zaznale same in niso predložile konkretnih dokazov, ki bi te navedbe utemeljevale in podkrepile. V primerjavi s tako pridobljenimi izjavami in primerjavo s primarni arhivskim gradivom je upravni organ sprejel oceno, da je bila upravičenka nelojalna tedanji državi, izjave stranke in prič pa s pavšalnimi in nekonkretiziranimi navedbami o pomoči partizanom in ljudem niso izpodbile tretjega pogoja drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, to je pogoja nelojalnosti.

9. Dne 14. 12. 2015 je upravni organ prejel vlogo strank C.C. in D.D., kjer je bilo navedeno, da je organ po eni strani ugotovil, da je A.A. delovala v smislu pomoči partizanom in pomagala med vojno s strani okupatorja ogroženim družinam, kar je bilo ugotovljeno na podlagi izpovedb prič in je zato nelogično, da po drugi strani tem pričam odreka verodostojnost in zahteva še dodatne dokaze o njihovi verodostojnosti. Strankam je upravni organ pojasnil, da v postopku ni sprejel te ugotovitev, ampak so to izjavile v postopku zaslišane priče.

10. O pritožbi zoper izpodbijano odločbo je odločalo Ministrstvo za notranje zadeve, ki je 23. 2. 2017 pritožbo zoper odločbo upravne enote z dne 25. 1. 2016 zavrnilo (1. točka izreka) in odločilo, da v tem postopku posebni stroški niso nastali.

11. Tožeča stranka v tožbi odločitvi nasprotuje in tožbo vlaga iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je odločba, ker je vzdržala v veljavi odločbo UE, št. 21000-316/94 z dne 7. 1. 2002, nična. Prav tako vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka.

12. Navaja, da je upravni organ z odločbo z dne 10. 5. 1995 ugotovil, da je upravičenka štela za državljanko SR Slovenije in SFRJ in da je ta odločba postala pravnomočna 30. 5. 1995 in da je pred njeno izdajo prvostopenjski organ že razpolagal s podatkom o članstvu upravičenke v Kulturbundu. Prav tako se je v letu 1997, torej po pravnomočnosti navedene odločbe, pri UE Celje izvajala interna revizija pravnomočnih zadev, tudi sporne. Na podlagi navodila oziroma napotila v zvezi s revizijo pravnomočnih zadev, je upravni organ 27. 1. 1998 obnovil postopek ugotavljanja državljanstva. Razlog obnove postopka, ki ga je uporabil (nova odločilna dejstva), je v nasprotju s podatki spisa. Opozarja, da zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog za obnovo postopka in tudi, da v zadevi obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/1986 ni obstajal, kar pomeni, da je ničen celotni prvotni obnovljeni postopek. Ker obnova postopka zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoča, je upravni organ prve stopnje kršil zakon in Ustavo RS. Celo ZUP, ki določa več posebnih primerov odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe, dopušča le to v primeru nepravilne uporabe materialnega prava, samo če v to privoli stranka, ki si je na podlagi takšne odločbe pridobila pravico in če s tem ne krši pravice koga drugega. Zatrjuje, da je prvostopenjski organ v pravnomočno odločitev posegel brez utemeljenih razlogov.

13. Zatrjuje tudi napačno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in opozarja na dokazno oceno upravnega organa, ki je v zvezi s vprašanjem lojalnosti vse dokaze s strani strank ocenil kot manj trdne, nekonkretne in manjše dokazne vrednosti, dokaz o članstvu upravičenke v Kulturbundu, pa kot trden dokaz. Tožeča stranka opozarja na enakovrednost dokazov. Ker tega organ ni upošteval, je njegova ocena zmotna in nepopolna, kot zmotno in nepopolno pa je posledično ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja na izjave J.J. in G.G. ter I.I., tudi v zvezi s podatki, ki se nanašajo na O.O.. Kot nedopustna označuje sklepanja organa prve stopnje, ki se nanašajo na sklepanje organa, da bi priče morale prebivati s A.A. in na tak način spremljati njeno življenje. Oporeka tudi, oziroma opozarja na podatek, da ne upravičenke, ne njega moža ni na seznamu plačnikov članarine in v nadaljevanju na nepravilno izvedeno dokazno oceno.

14. Prav tako opozarja na nesorazmernost teže dokaznega bremena in sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo spremeni tako, da odločbo UE Celje z dne 10. 5. 1995 vzdrži v veljavi oziroma podrejeno, da odločbo UE Celje z dne 2002 izreče za nično in ugotovi, da nima pravnih učinkov oziroma, da odločbo organa prve stopnje stopnje odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Podrejeno predlaga tudi, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek odločanja.

15. Odgovor na tožbo je sodišču posredovala stranka z interesom, H.H., ki je sodišču predlagal, da tožbi v celoti ugodi in mu povrne stroške postopka.

16. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. Predmet spora je v obravnavanem primeru uvodoma navedena odločba, izdana v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-1691/2014/2 (1323-01), s katero je drugostopenjski organ odpravil odločbo Upravne enote Celje št. 213-107/2006-139 (1201) z dne 19. 11. 2014. Gre za postopek ugotavljanja državljanstva, kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen, po katerem izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu (domnevnega) upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Po določbi 39. člena ZDRS se državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS in je tako zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je za ugotavljanje državljanstva konkretne osebe treba upoštevati predpise, ki so veljali v trenutku njenega rojstva, pa vse do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo.

19. Med te predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Zakon o državljanstvu FLRJ, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 104/48). Po določbi prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, se za jugoslovanske državljana smatrajo vsi tisti, ki so bili na dan 28. 8. 1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Ta določba je bila pozneje spremenjena oziroma dopolnjena z določbo drugega odstavka, po katerih se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele drugega odstavka 35. člena Zakon o državljanstvu FLRJ na dan 4. 12. 1948 živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ta določba se je uporabljala retroaktivno. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presojalo ustavno dopustnost uporabe te določbe, je v odločbi, št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997 ugotovilo, da uporaba določila drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavno sodišče v citirani odločbi v točki 45 navaja, da kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne.

20. Vsi trije pogoji iz določila drugega odstavka 35. člena Zakon o državljanstvu FLRJ morajo biti izpolnjeni kumulativno, da je mogoče ugotoviti, da oseba na dan 28. 8. 1945 ni bila državljan FLRJ po tedaj veljavnih predpisih. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 in ustaljene upravno-sodne prakse izhaja, da se okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti in ali je v času uveljavitve Zakona o državljanstvu FLRJ živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko se tretja okoliščina (nelojalnost) iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ domneva. Določba tretjega odstavka 63. člena ZDen je izpodbojna zakonska domneva, po kateri je, ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in odsotnost ob uveljavitvi novele Zakona o državljanstvu FLRJ dne 4. 12. 1948), podan razlog nelojalnega ravnanja zoper interese države FLRJ in njenih narodov. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 je bila tožnikom že v postopku pred izdajo prvostopne in drugostopne upravne odločbe dana možnost dokazovanja, da nelojalnost, kot tretji pogoj iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ni obstajala. Dokazno breme je na stranki, ki zakonsko domnevo izpodbija. V upravno-sodni praksi velja, da je treba ponuditi dokaze o konkretnem, navzven vidnemu, kontinuiranem ravnanju, ki izkazuje lojalnost ravnanja neke osebe, ali pa dokazati obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Sodišče pri tem poudarja, da imajo pri tem dokazno moč lahko le pravno relevantni in konkretni argumenti, ne pa pavšalne navedbe, ki niso podprte z nobenimi dokazi. Kot je razvidno iz upravnih spisov, so tožniki možnost dokazovanja izkoristili in so domnevo nelojalnosti tudi izpodbijali.

21. Sodišče kot nesporno dejstvo navaja, da je bila A.A., rojena 1. 10. 1886, na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v takratno Občino E., kar je bil pogoj za pridobitev državljanstva FLRJ v smislu prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ.

22. Drugi odstavek 35. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ določa tudi, da se kljub izpolnjevanju pogoja iz prvega odstavka 35. člena za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper narodne in državne koristi narodov FLRJ in zoper svoje državljanske dolžnosti. Upravni organ je obstoj tega dejstva ugotavljal z listinami pridobljenimi iz Arhiva Republike Slovenije in Zgodovinskega Arhiva Celje pridobil gradivo, na podlagi katerega je ugotovil, da je bila upravičenka članica Kulturbunda, vpisana v seznam Kulturbundovcev (fond ... - originalni dokumenti Švabsko-nemškega Kulturbunda Novi Sad in njegovih krajevnih skupin, stran ...). Spremljevalni dokumenti prej navedenega seznama so tudi plačilni listi Švabsko–nemškega Kulturbunda, opremljeni z žigom, ki dokazujejo koliko članarine je posamezni član plačeval. Upravni organ je pojasnil, da gre za originalno gradivo, na katerega veljavnost ne more vplivati odsotnost podatka, koliko članarine je plačevala A.A.. Pojasnil je naravo in pomen Kulturbunda ter dokazni pomen navedenih listin.

23. Prav tako je upravni organ bil dolžan ugotavljati pogoj iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu, ki določa, da za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini. Ugotovil je, da je iz seznama Kulturbundovcev razvidno, da je A.A. iz E. odšla konec II. svetovne vojne, navedeni podatek pa potrjujejo tudi odločba Okrajne zaplembene komisije in izpovedba priče I.I.. Sporen ni niti podatek, da je upravičenka pridobila avstrijsko državljanstvo 19. 4. 1950.

24. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ, v skladu z napotilom Ministrstva za notranje zadeve izraženim v odločbi, št. 213/161-2014/2 (1323-01) z dne 14. 7. 2015, moral ugotovitveni postopek dopolniti v delu, kjer je ugotavljal nelojalnost upravičenke, ne da bi dejanja A.A. povezoval z dejanji njenega moža. V ponovljenem postopku odločanja je tako pridobil izjave H.H., I.I. in G.G., dokazno oceno, s katero je ugotavljal lojalnost oziroma nelojalnost upravičenka, pa je oprl tudi na v celotnem postopku pridobljene dokaze.

25. Tako je upravni organ prve stopnje dokazno ovrednotil izjave C.C., D.D. in F.F. ter v izpodbijani odločbi povzel vsebino teh izjav. Prav tako je povzel vsebino zaslišanja priče G.G. (16. 4. 2008), katerega sposobnost biti priča je prvostopenjski organ ocenil skladno z določbo prvega odstavka 181. člena ZUP. Ugotovila je, da je priča A.A. poznala posredno, da so bile njene izjave o A.A. nepovezane in da se priča iz relevantnega obdobja spominja samo A.A. in ne drugih oseb iz tega obdobja. Priča je bila v obdobju vojne stara osem let in pol in premlada, da bi lahko zaznala kontinuirano pomoč A.A. partizanom.

26. Upravni organ je dokazno ovrednotil tudi vsebino izjave stranke H.H. z dne 24. 2. 2009. Ker je bila v spis vložena tudi izjava stranke H.H. je upravni organ ugotovil, da so si izjave stranke H.H. po članstvu A.A. v Kulturbundu nasprotujoče, ugotovil pa je tudi, da so izjave H.H. podane na podlagi vedenja oziroma pripovedovanja drugih oziroma na podlagi lastnega mnenja. Prav tako H.H. z navedbami, da je A.A. kontinuirano pomagala partizanom ni bil uspešen.

27. Upravni organ je dokazno ovrednotil izjavo priče I.I., ki je izpovedal, da je A.A. poznal samo bežno in povedal tudi, da kakšna je bila povezava med O.O. in A.A.. Priča je sicer pojasnila, da je upravičenka za izpustitev njegove sestre napisala prošnjo, ni pa priča povedala, da je A.A. aktivno sodelovala pri izpustitvi P.P.. Prav tako je bila dokazno ocenjena pisna izjava J.J., iz katere izhaja, da je upravičenka pri nemških oblasteh posredovala, da njegov oče ni bil mobiliziran v nemško vojsko, vendar gre po mnenju upravnega organa za navedbo, ki ni konkretizirana. Kot nekonkretizirano je tožena stranka štela tudi navedbo, da je A.A. pomagala številnim družinam, otrokom pa omogočala pridobitev hrane in oblačil, niti ni bilo jasno, kako je priča izvedela za te podatke, kar je pomembno tudi zato, da je bila priča ob začetku vojne stara štiri leta in torej navedenega ni zaznala neposredno.

28. Upravnemu organu so priče predložile tudi podatek (arhivsko gradivo Arhiva Republike Slovenije) iz katerega je razvidna aktivnost O.O., ki naj bi bil zaposlen pri A.A., vendar iz gradiva ni razvidna povezanost O.O. z upravičenko.

29. V ponovljenem postopku je bilo predlagano zaslišanje dodatnih prič, R.R., S.S. in K.K., vendar se R.R. vabilu ni odzvala, navedla pa je, da konkretne izjave, zato ker A.A. sama ni poznala, ne more podati. Prav tako je leta 2014 ponovno izjavo podal organu H.H., vendar po oceni organa, ni uspel ovreči domneve nelojalnosti. Slednje velja tudi za vsebino izjave priče S.S., ki je izpovedal, da sta bila A.A. in njen mož prijazna človeka, ni pa znal povedati nič o sodelovanju A.A. s partizani.

30. Upravni organ je glede ocene izjav prič ugotovil, da so priče J.J., I.I. in F.F. in stranka H.H. izpovedale tisto, kar so slišale od drugih, C.C. in D.D. pa sta bila nečaka A.A. in kolikor vesta ni bila članica politične organizacije. Sodišče se strinja z dokazno oceno organa prve stopnje, da izjave prof. dr. T.T., dr. med. in izjava U.U. nimata v postopku, ki se nanaša na ugotavljanje lojalnosti A.A., nobene dokazane vrednosti, ker navajata samo prijateljstvo s D.D.. V spis so bili predloženi tudi arhivski podatki o O.O., ki sodelovanja s A.A. ne izkazujejo, potrjujejo pa v postopku večkrat ponovljeni podatek, da je O.O. aprila 1944 odšel k partizanom in da je do tega leta delal kot šofer na E., ter bil pri županu možu A.A. do tega leta šofer. Upravni organ je pojasnil tudi, da navedb H.H. oziroma mnenja z dne 22. 2. 2010, ne more upoštevati, ker za svoje navedbe upravnemu organu ni predložil nobenega dokaza.

31. Tudi po oceni sodišča v ponovljenem postopku odločanja, ugotovitev nemške narodnosti A.A. ni bila izpodbita. Presoja dokazne moči listin, seznama Kulturbundovcev ..., v primerjavi z izjavami prič, ki so bile v času delovanja upravičenke mladoletne in po oceni upravnega organa neizrazito vpete v medvojna in povojna dogajanja, in ki so vse izpovedano izvedele na podlagi pripovedovanja drugih oseb, ne pa na podlagi lastnih izkustev, je bila tudi po presoji sodišča izvedena skladno z načelom proste presoja dokazov. Organ je namreč vsak dokaz, vključno s presojo dokazne vrednosti vseh prič, analiziral in ga obrazložil, ter primerjal z drugimi izvedenimi dokazi, pričanji prič in listinskimi dokazi. Po drugem odstavku 164. člena ZUP lahko organ kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Stvar uradne osebe, ki vodi postopek ter izvaja dokaze in jih presoja, pa je, kateri dokaz bo štela za utemeljenega in verodostojnega. V postopku je treba presoditi verodostojnost vsakega izvedenega oziroma predloženega dokaza. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, pa presodi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (načelo proste presoje dokazov). V konkretnem primeru je organ kot dokazilo upošteval tako listinske dokaze, izjave strank kot tudi izjave prič in na podlagi navedenega napravil dokazno oceno. Po mnenju sodišča je dokazni sklep tožene stranke, ki temelji na zgoraj navedenih dokazih, da je A.A. oseba nemške narodnosti, pravilen.

32. Kot je sodišče že pojasnilo, imajo pri tem dokazno moč lahko le pravno relevantni in konkretni argumenti, ne pa pavšalne navedbe, ki niso podprte z nobenimi dokazi, zato soglaša tudi z nadaljnjo ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da domneve nelojalnosti ni bilo mogoče izpodbiti niti z izjavami, da je upravičenka govorila slovensko, pomagala otrokom, dajala hrano in zdravila partizanom, ščitila O.O. in njegovo družino in so bila njena nekatera dejanja usmerjena k pomoči in podpori partizanstva, ker te izjave spornih dejstev niso potrdile z gotovostjo.

33. Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, enake pritožbenim, da je izpodbijana odločba nična. Tožnik v tožbi navaja, da je organ prve stopnje v času odločanja o državljanstvu že razpolagal s sedaj upoštevanimi podatki. Šele po pravnomočnosti določbe z dne 10. 5. 1995, se je v letu 1997 pri UE Celje izvajala interna revizija pravnomočnih zadev, na podlagi katere se je v sporni zadevi izvedla obnova upravnega postopka. Ker gre za izsiljeni postopek, je podan razlog ničnosti. Po mnenju tožeče stranke nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki naj bi ga ugotovili v postopku notranje revizije, ne more biti razlog za obnovo postopka, saj se le ta lahko izvede samo na podlagi razlogov navedenih v ZUP. Ker razlog obnove postopka ni obstajal, je po mnenju tožeče stranke odločba nična oziroma je ničen celoten postopek, vključno z odločbo z dne 7. 2. 2002. Tožeča stranka se sklicuje na 5. točko 267. člena ZUP/1986. Ničnostni razlog naj bi tako predstavljal v nasprotju z določbami ZUP izveden postopek obnove in dejstvo, da se je obnovi postopka uradna oseba morala ukloniti, torej gre za vrsto prisiljenja. Upravni organ je torej v pravnomočnost odločitve posegal brez utemeljenih razlogov in s tem kršil pravico do poštenega sojenja. Ker je odločba z dne 7. 2. 2002 nična in nima pravnih učinkov, je tožeča stranka prepričana, da je upravni organ ne bi smel pustiti v veljavi.

34. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da se za nično lahko izreče odločba iz razlogov navedenih v določbi 267. člena ZUP/1986 oziroma določbi 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ničnostni razlogi so v zakonu našteti taksativno. Tako določba 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP določa ničnost odločbe v primeru njene izdaje kot posledice prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja. Sodišče pojasnjuje, da gre za razlog, ki se nanaša na vplivanje na odločanje upravnega organa s strani strank ali tretjih oseb, ki so z namenom, da se doseže določena odločitev s silo, grožnjo, zvijačo ali podobnim nedovoljenim dejanjem vplivale na uradno osebo in odločba ne predstavlja prave volje oblastvenega organa. To pomeni torej, da mora biti podana med uporabo razlogov iz te alineje in vsebino izdane odločbe vzročna zveza. Sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da tožeča stranka obstoja navedenega ničnostnega razloga s sklicevanjem na „izsiljen“ postopek obnove, kot posledico navodila iz napotitvenega poročila interne revizije pravnomočnih zadev iz leta 1997, ni izkazala, oziroma zatrjevanega ničnostnega razloga ni mogoče umestiti med razloge iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Prav tako po presoji sodišča ni podan razlog ničnosti iz 5. točke prvega odstavka 267. člena ZUP/1968, ki določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določb razlog za ničnost, oziroma vsebinsko enake 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Zatrjevani neobstoj obnovitvenega razloga iz 1. točke 249. člena ZUP namreč ne more predstavljati ničnostnega razloga in take posledice zakon niti ne predpisuje, ampak je utemeljenost oziroma obstoj tega obnovitvenega razloga treba izpodbijati v postopku z rednimi pravnimi sredstvi (izpodbojni razlog).

35. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče odloči o zadevi po opravljeni glavni obravnavi. Ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka v dokazne namene sklicevala na izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu in odločbo drugostopenjskega organa z dne 23. 2. 2017, ter v točki II/I, v kateri je povzela potek dosedanjega postopka in zatrjevala neobstoj obnovitvenega razloga ter posledično ničnost izpodbijane odločbe, navedla odločbe izdane v tem upravnem postopku, tako s strani Upravne enote Celje, MNZ, Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS. Gre za listine, ki so sestavni del upravnega spisa in dokazujejo dosedanji potek postopka, zato se mora sodišče z njihovo vsebino seznaniti, ne dokazujejo pa te listine same po sebi zatrjevane zmotne in nepopolne dokazne ocene upravnega organa, ki se nanaša na državljanstvo upravičenke v relevantnem obdobju. Tožeča stranka namreč svojih dokaznih predlogov ni konkretizira na način, da bi bilo iz njih razvidno, kaj želijo z njimi dokazovati. Tožeča stranka je zatrjevala tudi, da je dokazna ocena nepravilna, ni pa predlagala ponovnega zaslišanja prič in posledični niti, kako bi morebiti lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Ker torej tožeča stranka v tožbi ni v zadostni meri utemeljila predloga za izvedbo glavne obravnave in ker sodišče meni, da glavna obravnava glede na predlagane dokaze ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, sodišče na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave in je odločilo na seji senata.

K II. točki izreka:

36. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 505/2017-11
• UPRS sodba I U 594/2014
• Sodba I Up 767/2004