UPRS Sodba III U 221/2019-6

Jedro

Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da toženka nedopustno prejudicira izid zadeve, na katero se nanaša prošnja za BPP. Toženka je namreč pri presoji dodelitve BPP po zakonu dolžna presoditi tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh. S tem pa toženka ne sodi v zadevi in sodišču ne narekuje odločitve v zadevi, v zvezi s katero se uveljavlja dodelitev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju: izpodbijano) odločbo je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4291-371/2019-3 z dne 17. 1. 2019 (v nadaljevanju: sklep FURS), v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-31-19/2019-4 z dne 8. 4. 2019 (v nadaljevanju: odločba MF), dopolnitve tožbe in drugih vlog, pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v upravnem sporu, ki se pred tem sodiščem vodi pod št. III U 133/2019, ter za pravno svetovanje, zastopanje in vlaganje pritožb in drugih vlog pred sodiščem II. stopnje v navedenem upravnem sporu.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik 23. 5. 2019 pri tem sodišču vložil tožbo v upravnem sporu, ki se vodi pod št. III U 133/2019, in hkrati tudi prošnjo za dodelitev BPP, ki je bila poslana v reševanje za to pristojnemu organu za BPP tega sodišča (v nadaljevanju: toženka). Tožnik, prejemnik denarne socialne pomoči, je s prošnjo, ki sta ji bila poleg tožbe priložena sklep FURS in odločba MF, uveljavljal dodelitev izredne BPP v obliki in obsegu, razvidnem iz izreka izpodbijane odločbe, ter predlagal, da se za izvajanje BPP določi A.A.. Toženka navede, katere podatke je pridobila po uradni dolžnosti, in se nato sklicuje na določbe 11., 12. in 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), po katerih morajo biti za dodelitev BPP izpolnjeni tudi t.i. objektivni pogoji iz 24. člena ZBPP. Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP je namreč treba na podlagi razpoložljivih podatkov oceniti, ali so izpolnjeni pogoji iz navedenega člena ZBPP (tako tudi sodna praksa, npr. sodba tega sodišča v zadevi I U 1570/2015) in upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve BPP v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

3. Glede zavrnitve prošnje v delu, ki se nanaša na dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep FURS, toženka obrazloži, da lahko v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZBPP oseba, ki je lahko upravičenec do BPP, v katerikoli fazi postopka zaprosi za BPP, vendar pa iz določbe drugega odstavka istega člena izhaja, da dodeljena BPP zajema le tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP še niso bila opravljena. Na podlagi podatkov o datumu vložitve prošnje za BPP, pridobljene tožbe in vpogleda v U vpisnik ugotavlja, da je bila obravnavana prošnja vložena sočasno, torej istega dne kot tožba v zadevi, v zvezi s katero tožnik prosi za dodelitev BPP. Zato mu BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev tožbe glede na določbo drugega odstavka 11. člena ZBPP ni mogoče priznati. V drugem odstavku 11. člena ZBPP vsebovano besedilo "do dneva vložitve prošnje" se namreč razlaga tako, da zadevna določba zajema tudi dejanja, ki so bila opravljena na isti dan, kot je bila vložena prošnja (tako tudi že sodbe tega sodišča v zadevah I U 504/2017, II U 153/2016, II U 60/2015 in sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 296/2014).

4. Glede dodelitve BPP za sestavo in vložitev dopolnitve tožbe in drugih vlog oziroma nadaljnje pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v upravnem sporu III U 133/2019, toženka pojasni, da je morala presoditi izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, to je možnosti prosilca uspeh v zadevi, v zvezi s katero prosi za BPP, torej upravnem sporu III U 133/2019, vodenem na podlagi tožnikove tožbe zoper sklep FURS, v zvezi z odločbo MF. Na podlagi vpogleda v sklep FURS ugotavlja, da je z njim davčni organ zavrgel tožnikovo vlogo za odpis davčnih obveznosti iz naslova glob za prekrške, prispevkov za pokojninsko in drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost, ker je ugotovil, da na podlagi zakonskih določb, ki ga zavezujejo, to je določb 110. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), odpis teh obveznosti ni mogoč. Tožnikova pritožba zoper sklep FURS je bila zavrnjena z odločbo MF, katere vsebino (pritožbene ugovore tožnika in odgovor MF nanje) toženka tudi povzame. Nato pojasnjuje, da lahko v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZDavP-2 davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Vendar pa se, kot je predpisano v prvem odstavku 110. člena ZDavP-2, določbe 101. člena tega zakona (pa tudi 102. člena - odlog in obročno plačevanje davka v primerih hujše gospodarske škode ter 103. člena - posebni primeri odloga in obročnega plačevanja davka) ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti; skladno z drugim odstavkom 110. člena ZDavP-2 pa se tudi ne uporabljajo za globe, stroške postopka o prekršku ter druge denarne nedavčne obveznosti, razen če zakon določa drugače.

5. Kot nadalje pojasni toženka, se je tudi sodna praksa že izrekla glede možnosti odpisa obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko zavarovanje in drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost (npr. sodbi, II U 488/2016 z dne 6. 3. 2019 in II U 42/2017 z dne 6. 2. 2019), pri čemer je zavzela tudi stališče glede odpisa navedenih dolgov v povezavi z zatrjevanim težkim materialnim položajem zavezanca za plačilo prispevkov, in sicer, da državni organ (niti sodišče) ne more odločati mimo restriktivno določenih zakonskih pogojev, to je izrecne določbe 110. člena ZDavP-2, po kateri se določbe 101., 102. in 103. člena ZDavP-2 ne uporabljajo za prispevke za pokojninsko zavarovanje in druge prispevke za socialno varnost. Zavzeto pa je že bilo tudi stališče, da na odločitev, da odpis takšnega dolga ni mogoč, ne more vplivati zatrjevanje zavezanca, da je šlo za prostovoljno zavarovanje in da se storitev ne bo koristila; v zvezi s tem je bilo pojasnjeno, da je prostovoljna le odločitev zavezanca glede sklenitve zavarovanja, ne pa tudi odločitev, ali bo po sklenitvi zavarovanja dogovorjene prispevke poravnal ali ne. Prav tako se je sodna praksa že izrekla glede možnosti odpisa dolga iz naslova glob za prekrške (npr. sodbi tega sodišča, I U 418/2017 z dne 23. 1. 2018 in II U 87/2016 z dne 5. 10. 2016), in sicer, da se po drugem odstavku 110. člena ZDavP-2 določbe 101., 102. in 103. člena ZDavP-2, ki urejajo odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanja davka za fizične osebe, ne uporabljajo za izrečene globe in stroške postopka o prekršku ter druge denarne nedavčne obveznosti, razen če zakon določa drugače, v zvezi s čimer pa je bilo ugotovljeno, da Zakon o prekrških odpisa prekrškovnih terjatev ne predvideva. Glede na povedano je toženka ocenila, da tožnik v zadevi, v zvezi s katero uveljavlja dodelitev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh, saj je njegovo pričakovanje, glede na zakonodajo in ustaljeno sodno prakso, očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, kar pomeni, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP. Zato je prošnjo v tem delu zavrnila kot neutemeljeno na podlagi določb 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP.

6. Kolikor se nanaša na dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vlaganje pritožb in drugih vlog ter zastopanje pred sodiščem II. stopnje v upravnem sporu III U 133/2019, pa toženka pojasni, da je glede na stanje zadeve prošnja v tem delu preuranjena. Tožnik bi uvedbo postopka pred sodiščem II. stopnje lahko predlagal šele potem, ko bi sodišče I. stopnje odločilo o vloženi tožbi v upravnem sporu zoper sklep FURS. Iz podatkov U vpisnika izhaja, da tega še ni storilo. Zato bi bilo vlaganje vlog, posledično pa tudi pravno zastopanje, pred sodiščem II. stopnje glede na stanje zadeve očitno neutemeljeno, zaradi česar je toženka vlogo za dodelitev BPP tudi v tem delu zavrnila.

7. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu na odpravo izpodbijane odločbe. Toži zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava, pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita in v nasprotju s sodno prakso, toženka pa v postopku BPP prejudicira izid osnovne tožbe, na katero se nanaša BPP, kar ni v njenih kompetencah. Tožnik je, kot pojasnjuje, vložil tožbo v upravnem sporu na podlagi posveta z odvetnikom in je zato prepričan o uspehu ter navaja mnenje odvetnika: Kolikor se toženka sklicuje na 10. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju: ZUJF), ki je razveljavil prvi odstavek 60. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ), ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše, ter na 203. člen istega zakona, ki je določil tudi prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju: Pravilnik), tožnik trdi, da je ZUJF v navedenih dveh členih neustaven. Republika Slovenija je demokratična, pravna in socialna država; gre za temeljna ustavna načela, ki so med seboj enakovredna. Tožniku zatrjevane neustavnosti določb 10. in 203. člena ZUJF tožniku ni treba dokazati. V nadaljevanju citira določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS). Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov razsodi, da se tožbi ugodi ter se izpodbijana odločba opravi in se tožniku odobri BPP.

8. Tožnik prosi, da se ga oprosti plačila sodnih taks in stroškov postopka v tej zadevi, ker nima sredstev, saj mu je FURS na podlagi nezakonitega sklepa blokirala vsa sredstva na računih, poleg tega je tožnik prejemnik socialne pomoči.

9. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe toženke (pravilnost in zakonitost sklepa FURS, v zvezi z odločbo MF, je predmet upravnega spora pod št. III U 133/2019).

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in ima podlago v zakonu, pravilen pa je bil tudi postopek njene izdaje. Sodišče lahko sledi razlogom, s katerimi je odločba utemeljena, in jih zato na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ne ponavlja, glede tožbe pa le še dodaja:

13. V okviru razlogov, s katerimi je zavrnila dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep FURS, je toženka ustrezno razložila pomen drugega odstavka 11. člena ZBPP in stališča na tej podlagi oblikovane sodne prakse. Tožnik konkretnih tožbenih ugovorov zoper odločitev v tem delu nima.

14. Toženka je pravilno obrazložila, da morajo biti za dodelitev BPP izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji. Tako morajo biti poleg že omenjenih pogojev, ki se nanašajo na časovne okvire uveljavljanja oziroma dodelitve BPP (iz drugega odstavka 11. člena ZBPP) in finančnih pogojev, ki se nanašajo na materialni položaj prosilca (glej tretji odstavek 11. člena in prvi odstavek 12. člena ZBPP), izpolnjeni tudi vsebinski oziroma objektivni pogoji, ki se nanašajo na zadevo, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se namreč pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, ki jih zakon primeroma našteva, predvsem se - kot izhaja iz 1. alineje te zakonske določbe - upošteva, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Navedeni pogoj iz 24. člena ZBPP se upošteva pri odločanju o dodelitvi vseh oblik BPP, tudi izredne (ki se po prvem odstavku 12. člena ZBPP dodeli prosilcu, ki je upravičenec do denarne socialne pomoči in izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP iz 24. člena tega zakona). Opisana zakonska ureditev namreč sledi namenu ZBPP, ki ni v tem, da bi se BPP dodeljevala za zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo za uspeh v postopku dopušča tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. sodba v zadevi Del Sol proti Franciji, št. 46800/99 z dne 26. 2. 2002).

15. Sodišče glede na navedeno zavrača tožbeni ugovor, da toženka nedopustno prejudicira izid osnovne tožbe, to je tožbe v upravnem sporu III U 133/2019, na katerega se nanaša prošnja za BPP. Kot izhaja iz predhodne obrazložitve, je toženka pri presoji dodelitve BPP po zakonu (citiranih določbah 24. člena ZBPP) dolžna presoditi tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh. S tem pa toženka ne sodi v zadevi in sodišču ne narekuje odločitve v zadevi, v zvezi s katero se uveljavlja dodelitev BPP. Predpisano presojo, ali so izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji za dodelitev BPP, je opravila tudi v obravnavanem primeru, pri čemer se je oprla na veljavne zakonske določbe ZDavP-2, citirane v izpodbijani odločbi, in na relevantno sodno prakso. Na podlagi sklicevanja na konkretno sodno prakso, iz katere izhajajo stališča, kot jih je navedla toženka, je ta lahko napravila zaključek, da je pričakovanje oziroma zahteva prosilca v zadevi, v zvezi s katero uveljavlja dodelitev BPP, v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zaradi česar se po tretjem odstavku 24. člena ZBPP šteje, da je zadeva očitno nerazumna, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz (1. alineje) prvega odstavka 24. člena ZBPP. V čem naj bi bila ocena oziroma odločitev v nasprotju s sodno prakso, tožnik v tožbi ne konkretizira. Njegovi očitki o razlogih, iz katerih toži, tudi sicer ostajajo na (pre)splošni ravni.

16. Ker tožnik v tej tožbi zatrjuje tudi neskladnost določb 10. in 203. člena ZUJF, ki je določil prenehanje veljavnosti Pravilnika, z Ustavo, sodišče dodaja, da v tem upravnem sporu izpodbijana odločba ni oprta na omenjene zakonske določbe. Tudi sicer toženka pri svojem odločanju zgolj z vidika presoje izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP na podlagi razpoložljivih podatkov ugotavlja, ali je zadeva, v zvezi s katero prosilec uveljavlja dodelitev BPP, očitno nerazumna (glede na določbe tretjega odstavka 24. člena ZBPP), oziroma oceni, ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Pri tem pa toženka v okviru postopka dodelitve BPP ne presoja pravilnosti in zakonitosti v upravnem sporu III U 133/2019 izpodbijanega akta z vidika vseh pravnih podlag oziroma ugovorov, ki bi morebiti lahko prišli v poštev, saj bi sicer toženka počela prav to, kar tožnik izpostavlja kot nedopustno, to je sodila o zadevi upravnega spora. Kar pa ni stvar toženke, ampak sodišča v upravnem sporu III U 133/2019, ki bo tam presodilo vse ugovore, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost sklepa FURS, vključno z morebitnimi ugovori o neskladnosti za odločitev relevantnih predpisov z Ustavo.

17. Pravilni in skladni z zakonom (glej prvi odstavek 24. člena ZBPP, tudi v zvezi s 26. členom in drugim odstavkom 28. člena ZBPP) so tudi razlogi, s katerimi je toženka obravnavano prošnjo zavrnila v delu, ki se nanaša na dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vlaganje pritožb in drugih vlog ter za zastopanje pred sodiščem II. stopnje v upravnem sporu III U 133/2019. Pri čemer sodišče dodaja, da iz navedenih razlogov toženke tudi sledi, da lahko tožnik, ne glede na izpodbijano odločbo, po odločitvi sodišča prve stopnje v upravnem sporu III U 133/2019, če bi bilo to potrebno, vloži novo prošnjo za dodelitev BPP.

18. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člen ZUS-1).

19. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Tožnik za odločitev bistvenih dejanskih ugotovitev toženke, na katere je oprta izpodbijana odločba, konkretizirano ne prereka (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tudi sicer v tožbi ni navedel nobenih novih dejstev ali novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Tožnik je plačila sodnih taks v tem upravnem sporu oproščen že na podlagi samega zakona, to je četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), zato sodišče o tem ne bo s sklepom odločalo.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 258/2022-7
• UPRS Sodba I U 1868/2019-9
• UPRS Sodba III U 280/2019-6