UPRS Sodba III U 217/2019-6

Jedro

Tožnikova vloga za dodelitev BPP ni bila podana na predpisanem obrazcu in ni imela vseh v drugem odstavku 32. člena ZBPP določenih sestavin, tožnik pa je po pozivu sodišča tudi ni ustrezno dopolnil, zato ni bilo podlage, da bi toženka prošnjo morala vsebinsko obravnavati, pri čemer sodišče dodaja, da bi toženka v tem primeru prošnjo lahko zavrgla že na podlagi pete alineje 8. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je bila zavržena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v zvezi z zadevo, pred tem sodiščem vodeno pod št. III U 89/2019.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik pri tem sodišču vložil vlogo, ki jo je naslovil kot: "Zoper sodbo Upravnega sodišča v Novi Gorici št. III U 89/2019-8 z dne 18. 4. 2019. Zaradi revizije, obnove postopka, vrnitve v prejšnje stanje, onemogočanja pritožbe. Zaradi sodnih laganj, prenarejanj. Zaradi kršitev človekovih pravic." Ker je v vlogi podal tudi navedbe, ki jih je bilo mogoče šteti kot uveljavljanje dodelitve BPP, je bila vloga v tem delu odstopljena v reševanje za to pristojnemu organu za BPP Upravnega sodišča RS (v nadaljevanju: toženka), ki je prošnjo, kot povedano, zavrgel. Pri tem se toženka sklicuje na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Pojasni, da tožnikova vloga za dodelitev BPP ni vsebovala vseh v 32. členu ZBPP določenih sestavin oziroma podatkov, zato je s pozivom, Bpp 86/2019-2 z dne 12. 6. 2019, tožnika pozvala, naj jo dopolni v roku 5 dni, in sicer tako, da prošnjo izpolni na priloženem predpisanem obrazcu ali pa vlogo dopolni z vsemi manjkajočimi podatki iz obrazca ter tudi jasno navede, za katero izredno pravno sredstvo oziroma drugo pravno dejanje vlaga prošnjo za dodelitev BPP in skladno s tem navede obvezne sestavine take prošnje. Tožniku so bila dana navodila za dopolnitev prošnje, opozorjen pa je bil tudi na pravno posledico zavrženja vloge, če pomanjkljivosti v danem roku ne bo odpravil. Na poziv, ki mu je bil vročen 29. 6. 2019, se je tožnik v danem roku odzval z vlogo, v kateri je navedel, da na poziv ni sposoben odgovoriti, glede obrazcev pa se je skliceval na prošnje pod št. Bpp 15/2019 do Bpp 21/2019. Navedel je, da je odvetniška BPP nujna zaradi odprodajanja stanovanja in spravila v psihiatrično bolnico, upoštevati je tudi treba, da se pripravlja evtanazija. Tudi njegove nadaljnje, podobne navedbe se niso nanašale na konkretno prošnjo oziroma zadevo in prošnje niso dopolnile v smislu popolnosti vloge, sposobne za vsebinsko obravnavo; enako velja za tožnikovo pavšalno sklicevanje na različne številke Bpp zadev. Glede na navedeno je tožnikova vloga za BPP ostala nepopolna in neprimerna za obravnavanje, zato jo je toženka zavrgla na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP.

3. Tožnik je vložil tožbo "kot absolutni ugovor" zoper izpodbijani sklep. Kot je navedel, toži zaradi krožnega odločanja zaradi nezakonitih zaplenitev denarja sinu in hčerki, oziroma zaradi uveljavljanja neumestnega, nemoralnega in nezakonitega krožnega odločanja ter zaradi izsiljevanja opredelitve in prenareditve vlog. Smiselno predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in se mu dodeli odvetniška BPP. Zahteva, da to sodišče zadevo preda na Vrhovno sodišče ali Ustavno sodišče, da se zavzame stališče oziroma opredelitev do navedenega krožnega odločanja.

4. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Ker bistvo obravnavane tožbe pomenijo ugovori tožnika o t.i. krožnem odločanju, je treba pojasniti, da o dodelitvi BPP odloča za to pristojni organ za BPP sodišča, kot je določeno v 31a. členu ZBPP; o tožbi v upravnem sporu, v katerem se izpodbija odločitev organa za BPP (četrti odstavek 34. člena ZBPP), pa glede na določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odloča upravno sodišče. V konkretnem primeru se je tožnikova vloga za dodelitev BPP nanašala na zadevo, to je upravni spor, voden(o) pred tem sodiščem pod št. III U 89/2019. Za odločanje o vlogi - prošnji za dodelitev BPP je bila zato glede na določbo tretje alineje prvega odstavka 31a. člena ZBPP pristojna toženka, torej organ za BPP Upravnega sodišča RS (konkretno je kot organ za BPP navedenega sodišča o prošnji odločila njegova predsednica). O tožbi v upravnem sporu zoper izpodbijani sklep pa, glede na predhodno opisano ureditev, odloča to sodišče. Takšno zakonsko ureditev je že presojalo Ustavno sodišče in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo (odločba, št. U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012, Uradni list RS, št. 45/2012). To je bilo tožniku v njegovih zadevah tudi že večkrat pojasnjeno.

7. Glede na tožnikove navedbe v postopku pred toženko sodišče nadalje pojasnjuje, da je sposobnost stranke, da sama opravlja dejanja v upravnem oziroma sodnem postopku, vezana na njeno poslovno sposobnost. Če je stranki poslovna sposobnost odvzeta oziroma v tem delu omejena, o opravljanju procesnih dejanj v imenu stranke in namesto nje odloča njen zakoniti zastopnik (46. in 47. člen ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, ter 77. in 78. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Glede na listine v spisu ter sodišču znane podatke tožniku poslovna sposobnost ni v celoti niti delno odvzeta. Dejanja, ki jih je tožnik opravil v tem sodnem in predhodnem Bpp postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, pa tudi ne kažejo, da tožnik ne bi bil sposoben izražati svoje volje in skladno z njo opravljati dejanj v postopku. Zato ni podlage, da bi ga v Bpp oziroma v tem sodnem postopku moral zastopati zakoniti zastopnik oziroma skrbnik.

8. Kot je bilo tožniku prav tako že velikokrat pojasnjeno, zgolj to, da se stranka ne strinja z določeno sodno odločitvijo, za dodelitev BPP ne zadošča, ampak morajo biti za to izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji, najprej formalni. Postopek odločanja o dodelitvi BPP urejajo določbe ZBPP, če ta zakon ne določa drugače, pa pristojni organ za BPP, kot izhaja iz drugega odstavka 34. člena ZBPP, postopa po določbah ZUP. O dodelitvi BPP se odloča na podlagi vloge prosilca, ki mora biti razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava (125. člen in prvi odstavek 66. člena ZUP). Vlogo, s katero se uveljavlja dodelitev BPP, ZBPP imenuje prošnja za dodelitev BPP. Glede le-te prvi odstavek 32. člena ZBPP določa, da prosilec prošnjo za dodelitev BPP vloži pisno na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje. Če prošnja ni vložena na predpisanem obrazcu, mora vsebovati vse podatke iz naslednjega, to je drugega odstavka 32. člena ZBPP. Ta določa, da mora prošnja za BPP vsebovati: osebno ime, davčno številko, enotno matično številko in naslov stalnega ali začasnega prebivališča prosilca in vse navedene podatke njegovih družinskih članov, podatke o zadevi ter navedbo oblike in obsega BPP. Če je prosilec tujec, mora prošnja vsebovati tudi podatke o dohodkih in drugih prejemkih ter premoženjskem stanju prosilca in oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (tretji odstavek 32. člena ZBPP). Šele takšna prošnja je formalno popolna in pomeni podlago za vsebinsko ugotavljanje, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za dodelitev BPP (v tej zvezi glej tudi 20. člen ZBPP).

9. V obravnavanem primeru, kot je razvidno tudi iz predloženih spisov zadeve, tožnikova vloga za dodelitev BPP ni bila podana na predpisanem obrazcu in ni imela vseh v drugem odstavku 32. člena ZBPP določenih sestavin. Tožnik je namreč dodelitev BPP uveljavljal z vlogo z dne 10. 6. 2019, ki jo je sodišče prejelo 11. 6. 2019 in iz katere je izhajalo, da se tožnik ne strinja s sodbo III U 89/2019-8. Glede na navedeno je toženka v dopisu, Bpp 86/2019-2 z dne 12. 6. 2019, tožnika seznanila, da in iz katerih razlogov je zoper pravnomočno sodbo upravnega sodišča mogoče vložiti revizijo (in sicer po tem, ko jo Vrhovno sodišče dopusti s sklepom, ki ga izda na predlog stranke za dopustitev revizije), kdaj se s sodbo upravnega sodišča pravnomočno končani postopek lahko obnovi ter iz katerih razlogov in kako je mogoče uveljavljati vrnitev v prejšnje stanje, ter nato tožnika pozvala, da vlogo za BPP dopolni z vsemi po ZBPP predpisanimi sestavinami in med drugim navede, ali prošnjo za dodelitev BPP vlaga za izredno pravno sredstvo in za katero ter ali dodelitev BPP uveljavlja tudi za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ali morebiti za kakšno drugo vlogo oziroma pravno dejanje. Ker tožnik (niti) tega, kljub pouku in opozorilu o pravnih posledicah, ni navedel (prav tako ni niti nakazal, kateri rok naj bi zamudil), v konkretnem primeru ni bilo podlage, da bi toženka prošnjo morala vsebinsko obravnavati (v smislu prvega odstavka 36. člena ZBPP), ampak jo je na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP lahko zavrgla kot nepopolno in nesposobno za vsebinsko obravnavanje. Glede na to, da mora vsaka vloga v vsakem posameznem postopku izpolnjevati vse na podlagi zakona predpisane zahteve za vsebinsko obravnavanje, se tožnik pavšalno na druge postopke oziroma v njih podane dopolnitve ne more z uspehom sklicevati. Njegove navedbe pa tudi še v tožbi ostajajo na povsem splošni ravni in kot takšne podlage za drugačno odločitev ne dajejo.

10. V obravnavanem primeru gre za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve (sklepa) o prošnji za dodelitev BPP za upravni spor zaradi dodelitve BPP (s sodbo III U 89/2019-6 z dne 18. 4. 2019 je bila namreč zavrnjena tožnikova tožba v upravnem sporu zoper odločbo, Bpp 1/2019-4 z dne 12. 2. 2019, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v zvezi z upravnim sporom, vodenim pred tem sodiščem pod št. III U 57/2018). Sodišče glede na navedeno dodaja, da bi toženka v tem primeru prošnjo lahko zavrgla že na podlagi pete alineje 8. člena ZBPP.

11. ZBPP namreč v peti alineji 8. člena določa, da se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. To po presoji sodišča velja tako za vložitev tožbe ter nadaljnje pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP (o čemer se je to sodišče že večkrat izreklo, npr. v sodbah v zadevah I U 1026/2016 in I U 1033/2016), kot tudi za vložitev pravnih sredstev v takšnem upravnem sporu. Na takšno razlago kaže že besedilo navedene določbe ZBPP, ki izključitve dodelitve BPP ne omejuje le na postopek upravnega spora pred sodiščem na prvi stopnji, temveč na upravni spor zaradi dodelitve BPP kot celoto, ki pojmovno zajema tudi pravna sredstva. Če bi zakonodajalec iz opisane ureditve želel izključiti pravna sredstva v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, bi to izrecno zapisal, pa tega ni storil. Namena zakonodajalca, da bi iz določbe pete alineje 8. člena ZBPP izključil pravna sredstva, torej iz zakona ni mogoče razbrati.

12. Drugačna razlaga določbe pete alineje 8. člena ZBPP po mnenju sodišča tudi ni logična, niti ni v skladu z ureditvijo upravnega spora po ZUS-1. Temeljno sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov se namreč uresničuje s tožbo v upravnem sporu; pravna sredstva zoper odločitev sodišča o tožbi pa je mogoče vložiti le ob izpolnjenih zakonskih predpostavkah (6. poglavje ZUS-1). Glede na naravo upravnega spora in obseg razlogov, ki jih tožnik lahko uveljavlja v tožbi (prim. 27. člen ZUS-1), sodno varstvo v upravnem sporu na prvi stopnji opravlja funkcijo t.i. drugega pravnega sredstva, s čimer se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Zato ni logično, niti s sistemskega vidika dopustno, da bi zakonodajalec prek izključitve možnosti dodelitve BPP dostop do sodnega varstva v upravnem sporu na prvi stopnji omejeval v večji meri kot za pravna sredstva. Navedeno še posebej velja za izredna pravna sredstva.

13. Glede na povedano na drugačno presojo sodišča ne vpliva niti to, da je - drugače kot za tožbo - v drugem odstavku 22. člena ZUS-1 za pravna sredstva v upravnem sporu predpisano zastopanje po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, in zato tožnik sam, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, teh pravnih sredstev ne more vložiti. Sodišče je že v obstoječi sodni praksi v zadevah v zvezi s tožbo zaradi dodelitve BPP pri presoji ustavne skladnosti opisane zakonske ureditve izhajalo iz podmene, da se s takšno ureditvijo preprečuje veriženje prošenj za dodelitev BPP, in presodilo, da zato ta ureditev ni v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave RS. Glede na omenjeni položaj pravnih sredstev v upravnem sporu pa citirana določba pete alineje 8. člena ZBPP iz enakih razlogov tudi ni v nasprotju s pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave. Takšno stališče je to sodišče eksplicitno zavzelo v sodbi v zadevi I U 1998/2018 z dne 18. 10. 2018.

14. Ker je torej izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1.

15. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker gre za presojo procesne odločitve, ki temelji na pravilno presojenih spisih zadeve, tožnik pa v tožbi ni navedel nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za izpodbijani sklep (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

04.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 208/2019-6
• sodba I U 1091/2010
• UPRS Sodba IV U 185/2017-6