UPRS Sodba III U 96/2018-11

Jedro

Disciplinski postopek zoper člana IZS ni kazenski postopek, zato postopkovnih pravil disciplinskega postopka ne gre enačiti s pravili kazenskega postopka. Disciplinski postopek določa Disciplinski pravilnik, smiselno pa se uporabljajo tudi določbe ZUP, kolikor s pravilnikom ni določeno drugače. Sodišče ugotavlja, da je toženka v obravnavanem primeru spoštovala pravila tako določenega postopka in tožnici ni kršila pravic, tako kot zatrjuje v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Disciplinska komisija Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali Disciplinska komisija) je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožnica na podlagi zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, št. KT 9/2017 z dne 15. 6. 2017, in dopolnitev zahteve z dne 17. 7. 2017 in 28. 9. 2017, odgovorna za tri disciplinske kršitve po Disciplinskemu pravilniku Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju Disciplinski pravilnik), sprejetemu na seji skupščine Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju IZS) dne 15. 6. 2010, in sicer: zaradi kršitve 2., 3. in 7. člena Kodeksa poklicne etike članov IZS (v nadaljevanju Kodeks etike) v povezavi s kršitvijo določil 86. člena in 4.4.1. točke 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1); zaradi kršitve 3. in 7. člena Kodeksa etike, 2. člena Kodeksa kakovosti IZS (v nadaljevanju Kodeks kakovosti) v povezavi z 92. in 95. členom ZGO-1 ter 2. in 3. členom s prilogo 1 Pravilnika o dokazilu o zanesljivosti objekta (v nadaljevanju Pravilnik); ter kršitve 2. in 7. člena Kodeksa etike v povezavi z 92. in 95. členom ZGO-1 ter 2. in 3. členom s prilogo 1 Pravilnika; kar vse so kršitve po 3. in 5. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika. Za opisane kršitve, storjene iz malomarnosti, je prvostopenjski organ tožnici na podlagi 17. in 19. člena Disciplinskega pravilnika izrekel disciplinski ukrep opomin. Odločil je še, da je tožnica dolžna plačati stroške disciplinskega postopka v znesku 500,00 EUR.

2. V obrazložitvi svoje odločitve prvostopenjski organ pojasnjuje, da je zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka dne 15. 6. 2017 vložila namestnica disciplinskega tožilca IZS. To zahtevo je spremenila dne 17. 7. 2017, tako da je iz zahteve kot dokaz črtala posamezne dele listinske dokumentacije, nato pa dne 28. 9. 2017 zahtevo še nadalje spremenila tako, da je prvotno tožnici očitano kršitev razširila še za dve kršitvi. Kot odgovorni nadzornici pri gradnji telovadnice v A. ji namestnica disciplinskega tožilca očita nepravilno ravnanje v zvezi z imenovanjem zakonitega zastopnika nadzornika za njenega pomočnika za gradbeno obrtniška dela, nadalje nepravilnosti v zvezi z datumom potrditve vodilne mape glede dokazila o zanesljivosti objekta in še nepravilnosti v zvezi z vsebino potrjene vodilne mape, in sicer dokazila, v katerem je izostalo besedilo o jamstvu zahtev s področja zagotavljanja neoviranega gibanja funkcionalno oviranih oseb. V nadaljevanju prvostopenjski organ opisuje potek postopka in pojasnjuje, na kakšen način je tožnico seznanil z zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in njenimi dopolnitvami ter povzema izjasnitve tožnice v zvezi s tem. Pojasnjuje tudi, da je postopek disciplinske obravnave izvedel v odsotnosti pravilno vabljene tožnice. Prvič je razpisano obravnavo preložil na predlog tožnice, nadaljnjih dveh obravnav pa se tožnica ni udeležila niti svojega izostanka ni opravičila z razlogi, določenimi v Disciplinskemu pravilniku.

3. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je v izvedenem postopku pregledal listine, ki jih je predlagala namestnica disciplinskega tožilca in listine, ki jih je predložila tožnica, poleg tega pa še anonimno prijavo, gradbeno dovoljenje, uporabno dovoljenje, zapisnik o tehničnem pregledu in gradbeno pogodbo, vse za gradnjo telovadnice. Po izvedenem postopku je ugotovil, da je zakoniti zastopnik nadzornika tožnico imenoval za odgovorno nadzornico, istega dne pa je sama imenovala tri pomočnike, med njimi tudi zakonitega zastopnika nadzornika kot njenega pomočnika za gradbeno obrtniška dela, torej je imenovala za pomočnika nadzornika isto osebo, ki jo je imenovala za odgovorno nadzornico. S takim imenovanjem je nanj prenesla del svojih pooblastil odgovorne nadzornice. Tako ravnanje je v nasprotju s 4.4.1. točko 2. člena ZGO-1, ki določa, da odgovorni nadzornik odgovarja nadzorniku za skladnost gradnje s pogoji iz gradbenega dovoljenja in za kvaliteto izvedenih posameznih del. Prvostopenjski organ meni, da ravnanje tožnice kot odgovorne nadzornice pri imenovanju pomočnika odgovornega nadzornika za gradbeno obrtniška dela ni v skladu v pravili dobre prakse, saj se pooblastila za izvajanje storitev nadzora ne morejo prenašati na osebo, ki je ta pooblastila kot zakoniti zastopnik podelila. S tem je tožnica kršila določbo 2. člena Kodeksa etike in določbo 3. člena tega kodeksa, tako ravnanje pa je disciplinska kršitev po 3. in 5. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika.

4. Prvostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da je tožnica kot odgovorna nadzornica podpisala in potrdila certifikat vodilne mape dokazila o zanesljivosti izvajalca B. d.d., z navedbo datuma julij 2016. Naslovnica dokazila sicer nosi datum julij 2016, posamezno naštevanje izjav v tabelaričnem seznamu dokazil pa različne datume dokazil v avgustu 2016, torej po datumu, ki je naveden v izjavi tožnice v vodilni mapi dokazila. Očita ji, da kot odgovorna nadzornica ni preverila datuma pri podpisu certifikata v vodilni mapi, kar pomeni, da izjava z datumom julij 2016 ne obsega jamstva za zbirko listinske dokumentacije, ki je bila izvajalcu predložena v avgustu 2016. Ker tožnica ni pokazala ustrezne skrbnosti, je kršila določili 2. in 3. člena s prilogo 1 Pravilnika v povezavi z 92. in 95. členom ZGO-1.

5. Prvostopenjski organ je še ugotovil, da iz vodilne mape izhaja, da izjava, kot bistven del vodilne mape, ne vsebuje besedila o jamstvu zahtev s področja zagotavljanja neoviranega gibanja funkcionalno oviranih oseb. Res je, da je za dokazilo odgovoren izvajalec gradnje, vendar pa mora odgovorni nadzornik pri nadzoru oziroma potrditvi navedb v dokazilu preveriti ali listina vsebuje vse predpostavke, ki jih zahteva zakon ali podzakonski akt. S tem je tožnica kršila določbo 2. člena Pravilnika v zvezi z 92. in 95. členom ZGO-1.

6. Ob izreku sankcije je prvostopenjski organ upošteval, da je investicija zaključena, da ima objekt pravnomočno uporabno dovoljenje, da na tehničnem pregledu člani komisije niso imeli bistvenih pripomb in da z ravnanjem tožnice ni nastala materialna škoda. Tožnici je zato, glede na njeno malomarno ravnanje, izrekel disciplinski ukrep opomin, določil pa še, da mora plačati nastale stroške postopka.

7. Tožnica je zoper sklep Disciplinske komisije vložila pritožbo, ki pa jo je Disciplinsko sodišče Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju drugostopenjski organ ali Disciplinsko sodišče) s sklepom zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločitev, določilo pa še, da mora tožnica plačati stroške pritožbenega postopka v višini 350,00 EUR. V obrazložitvi drugostopenjski organ pojasnjuje, da je glede na pritožbene razloge in vsebino pritožbe opravil glavno obravnavo, na kateri je ponovno izvedel dokazni postopek. Tožnica na obravnavo ni pristopila, vabilo zanjo pa je bilo izkazano. Drugostopenjski organ se pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega organa in ugotavlja, da ta utemeljeno ni sledil predlogu tožnice za zaslišanje zakonitega zastopnika nadzornika, saj so bila dejstva o njegovem imenovanju poznana in razvidna iz dokazila o zanesljivosti objekta, medtem ko tožnice ni mogel zaslišati, saj na disciplinskih obravnavah ni bila prisotna. V nadaljevanju drugostopenjski organ povzema vsebino disciplinskih kršitev, očitanih tožnici in zaključuje, da za ugotavljanje disciplinskih kršitev ni pomembno, ali je bila storitev tožnice opravljena v korist udeležencev pri graditvi objektov, da je objekt zgrajen in da je bil opravljen tehnični pregled ter izdano uporabno dovoljenje, pač pa pomembno, da bi moralo biti ravnanje tožnice skladno s Kodeksom etike. Ker je bila tožnica v pritožbenem postopku spoznana za odgovorno očitanih ravnanj, je drugostopenjski organ odločil, da mora poravnati tudi stroške postopka.

8. Tožnica vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov in sodišču primarno predlaga, naj ugotovi, da je izpodbijani sklep ničen, podredno pa, naj izpodbijani sklep odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka. Tožnica obenem vlaga odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode v višini 2.500,00 EUR, ki naj ji jo tožena stranka plača v roku 15 dni po izdaji sodbe.

9. Tožnica navaja, da ji je tožena stranka v postopku kršila pravico do obrambe po 29. členu, pravico do nedolžnosti po 27. členu, pravico do sodelovanje v postopku in do izjave ter do pravnega sredstva po 22., 23. in 25. členu, vse Ustave RS ter pravico do poštene obravnave po prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zaradi vseh teh kršitev je izpodbijani sklep ničen. Nesporno je, da ima tožena stranka pri sprejemanju internih predpisov in vodenju postopkov ter sprejemanju odločitev avtonomijo, vendar pa ta ni absolutne narave. To avtonomijo pri izvedbi disciplinskih postopkov omejuje peti odstavek 15. člena Ustave RS. Tožena stranka je tožnici omogočila le pravice iz zadnje alineje 29. člena Ustave RS, ko od nje ni zahtevala, da bi priznala krivdo ali kaj izpovedovala zoper sebe, to pa zato, ker ji možnosti, da bi karkoli izpovedala niti ni naklonila. Tožnica še sedaj ne ve, kaj in na podlagi česa se ji očita, kar je opozarjala že med disciplinskim postopkom, v katerem se je zahtevek tudi večkrat spremenil. Zaradi teh sprememb ji je bila zanikana možnost obrambe in pravice, ki jih ima po 29. členu Ustave RS, očitno pa je bila že pred zaključenim postopkom spoznana za krivo, kar je kršitev 27. člena Ustave RS. Med spreminjajočimi obtožbami ni identitete, prav tako tudi ne med obtožbami in odločitvijo prvostopenjskega organa, med prvostopenjskim in drugostopenjskim sklepom pa ni ujemanja. Tožnica je bila med postopkom deležna vedno novih obtožb in tako ni jasno, kaj je predmet spora, s tem pa so kršena pravna jamstva iz 29. člena Ustave RS, senat disciplinske komisije pa je prevzel pregon. Posledično je bilo tožnici onemogočeno sodelovanje v postopku ter navajanje in dokazovanje lastne nedolžnosti, saj ji ni bilo jasno predočeno, kaj je predmet obravnave. Tako ravnanje je ničnostni razlog. Izpodbijana odločba zaradi izključitve tožnice iz postopka tudi nima vseh odločilnih dejstev in razlogov, oziroma so ti v nasprotju z dejanskim stanjem, kar je bistvena kršitev določb postopka.

10. Tožnica meni, da ni dopustno, da je tožena stranka postopek vodila na podlagi anonimne prijave ter da je s tem, ko je to dopustila, lastna pravila tolmačila v njeno škodo. To, da so bile v postopku prvostopenjskega organa tožnici kršene pravice po 22., 23., 25. in 29. členu Ustave RS ter po prvem odstavku 6. člena EKČP, posredno priznava tudi drugostopenjski organ, saj je tožnico vabil na obravnavo. Zakaj niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista izvedla dokazov, ki jih je predlagala tožnica, ni pojasnjeno, kar je kršitev pravice do obrambe ter do poštenega sojenja. Tožnica je sicer pridobila mnenje ministrstva, ki izpodbija vse navedbe v izpodbijanemu sklepu ter jo razbremenjuje vsakršne odgovornosti. Drugostopenjski organ tudi sam priznava, da tožnica ni kršila veljavnih predpisov, saj navaja, da z njenim ravnanjem ni nastala nobena prepovedana posledica, torej priznava, da ravnanje tožnice ni protipravno. S tem, ko tožena stranka ni izvedla dokazov, ki jih je predlagala tožnica in niti ni pojasnila, zakaj tega ni storila, ji je kršila pravico do kontradiktornega postopka, oziroma pravico do izjave v postopku, s čimer se strankam v postopku zagotavlja učinkovito obrambo pravic ter se pri tem sklicuje na sodno prakso Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice.

11. Očitek, da naj bi tožnica kršila 3. točko 10. člena Disciplinskega pravilnika s tem, ker naj bi kršila pravila poklicne etike, stroške in predpise, je brez pravne podlage. 86. člen ZGO-1, na katerega se sklicuje tožena stranka, se ne nanaša na obravnavano situacijo, pa tudi sicer je bilo tožničino postopanje v skladu s to določbo, enako tudi v skladu s 4.4.1.2. točko 2. člena ZGO-1. Ker se Disciplinski pravilnik ne sklicuje na zakone, tehnične in ostale predpise in standarde, je kršeno načelo zakonitosti po 28. členu Ustave RS. Prav tako tožnica ni kršila 5. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika, kot se ji očita, torej ni kršila pravila o izogibanju konfliktov interesov ter se v zvezi s tem sklicuje na mnenje ministrstva.

12. Tožena stranka je z izvedenim postopkom in sprejeto odločitvijo posegla v tožničino dobro ime in čast, kar, glede na vse navedeno, potrjuje obstoj elementov odškodninske odgovornosti. Zaradi takega večletnega ravnanja tožene stranke je načeto njeno zdravje, prizadeta je njena čast in oblateno njeno ime, kar vse v nadaljevanju tožbe opisuje ter uveljavlja odškodninski zahtevek.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice ter sodišču predlaga, naj njeno tožbo v delu, kjer zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično ali jo odpravi, zavrne kot neutemeljeno, v delu, kjer uveljavlja odškodninski zahtevek, pa zavrže. Navaja, da tožnica v tožbi navaja veliko temeljnih načel in ustavnih pravic, da pa zatrjevanih kršitev ne konkretizira. 139. člen ZGO-1 ureja temeljne sestavine disciplinskega postopka, ki je potekal proti tožnici, določeno pa je tudi, da je zoper sprejeto odločitev dopusten upravni spor ter zato ni mogoče slediti tožnici, ki navaja, da nima na voljo sodne poti. V tožbi našteva več določb Ustave RS, vendar pa se sklicuje le na tiste pravice, ki so zagotovljene obdolžencem v kazenskem postopku. Disciplinski postopek pa ni kazenski postopek in tožnica ni obdolženka. V disciplinskem postopku IZS se smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in so zato strankam v postopku zagotovljene pravice po tem zakonu. Ne strinja se z navedbo, da anonimna prijava ne more biti podlaga za vodenje disciplinskega postopka in tudi ne s trditvijo, da tožnica ni bila seznanjena s tem, kar se ji očita in da ni imela možnosti izjave. Tako predlog za uvedbo disciplinskega postopka kot tudi njegove dopolnitve so bile tožnici vročene, o očitkih pa se je imela možnost izjaviti. Poleg tega je imela možnost, da se udeleži obravnave v postopku prvostopenjskega organa, vendar pa se je ni udeležila niti svojega izostanka ni opravičila. Disciplinska komisija je sledila dokaznemu predlogu tožnice, da se pridobi kopija pogodbe o nadzoru nad investicijo, vendar pa je družba C. d.o.o., zahtevo za predložitev te listine odklonila z utemeljitvijo, da za tako zahtevo ni ustrezne zakonske podlage. Prav tako je bila tožnici dana možnost, da se udeleži glavne obravnave pri drugostopenjskem organu, vendar pa se obravnave, enako kot v postopku pred prvostopenjskim organom, ni udeležila. Na trditev tožnice, češ da naj bi senat prevzel vlogo tožnika, ni mogoče odgovoriti, saj očitek ni konkretiziran. Do mnenja ministrstva, ki ga je predložila tožnica, se je opredelilo Disciplinsko sodišče in pojasnilo, da se vsebinsko ne navezuje na prvo alinejo izreka izpodbijanega sklepa. Glede tožničinega odškodninskega zahtevka pa tožeča stranka navaja, da upravno sodišče ni stvarno pristojno za obravnavo takšnega zahtevka, saj lahko o odškodninskih zahtevkih odloča le, če je tožniku nastala škoda z izvršitvijo izpodbijanega akta. V konkretnem primeru pa do izvršitve izpodbijanega akta ni prišlo, medtem ko domnevne nevšečnosti tožnice zaradi disciplinskega postopka po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) niso pravno priznana nepremoženjska škoda.

14. Tožnica se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi, v kateri vztraja pri stališčih iz tožbe in jih ponovno utemeljuje. Vztraja tudi pri postavljenem odškodninskem zahtevku ter se pri tem sklicuje na določbi 66. in 67. člena ZUS-1. Navaja še, da se je ZGO-1 prenehal uporabljati z dnem 1. 6. 2018. 106. člen tega zakona določa, da se postopki, začeti pred pričetkom uporabe Gradbenega zakonika (v nadaljevanju GZ), končajo po določbah ZGO-1, med temi postopki pa ni disciplinskih postopkov.

K točki I izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožničinih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača njen očitek, da naj v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne bi bilo odločilnih dejstev, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožničin očitek, da naj v izpodbijani odločbi ne bi navedla, na katerih materialnih predpisih temelji njena odločitev ter s tem kršila načelo zakonitosti. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanemu in drugostopenjskemu sklepu v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

17. Disciplinski pravilnik, na katerem temelji odločitev tožene stranke, je sprejela Skupščina IZS dne 15. 6. 2010 na podlagi takrat veljavnih 137. člena ZGO-1 ter 120. člena Statuta IZS. Dne 2. 6. 2018 je v veljavo storil nov Disciplinski pravilnik IZS (Uradni list RS, št. 37/2018 z dne 1. 6. 2018, v nadaljevanju Novi pravilnik), ki je bil sprejet na podlagi 44. člena Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID) in za izvajanje 14. člena GZ. Ta je v 84. členu prehodnih in končnih določb določil, da se za disciplinske kršitve, ki so bile storjene pred uveljavitvijo Novega pravilnika, glede disciplinskih kršitev, disciplinske odgovornosti, disciplinskih sankcij in zastaranja uporabljajo določbe Disciplinskega pravilnika, razen če so določbe tega pravilnika za domnevnega kršitelja milejše, prav tako pa se po določbah Disciplinskega pravilnika končajo disciplinski postopki, začeti pred uveljavitvijo Novega pravilnika. Sklicevanje tožnice, da je ZGO-1, na podlagi katerega je bil sprejet Disciplinski pravilnik, prenehal veljati in da GZ v prehodnih in končnih določbah med postopki, ki se dokončajo po pravilih ZGO-1, ni določil disciplinskih postopkov, torej ni relevantno, saj je vprašanje kateri pravilnik se upošteva pri odločanju v primeru, ko je bila disciplinska kršitev storjena v času veljavnosti Disciplinskega pravilnika, urejena v prej citirani prehodni in končni določbi sedaj veljavnega Novega pravilnika. Ob tem sodišče ugotavlja, da kršitvi 3. in 5. člena Disciplinskega pravilnika določa kot disciplinski kršitvi tudi Novi pravilnik, in sicer v 1. alineji 14. člena ter v 4. alineji 16. člena, prav tako so za disciplinske kršitve predvidene enake sankcije kot po Disciplinskem pravilniku. To pomeni, da določbe Novega pravilnika za tožnici očitane kršitve niso milejše, pač pa enake in je zato tožena stranka ravnala zakonito s tem, da je svojo odločbo oprla na določbe Disciplinskega pravilnika.

18. Disciplinski pravilnik določa dejanja, ki so disciplinske kršitve članov IZS, delovanje disciplinskih organov, disciplinski postopek in sankcije. Član IZS je odgovoren za kršitve, določene v 10. členu Disciplinskega pravilnika, če je podana njegova krivda v obliki naklepa ali malomarnosti (11. člen Disciplinskega pravilnika), kršitev pa lahko stori s storitvijo, opustitvijo ali dopustitvijo (prvi odstavek 14. člena Disciplinskega pravilnika). Za storjene disciplinske kršitve se sme članu IZS izreči disciplinska sankcija, in sicer so to opomin, denarna kazen, začasni izbris iz imenika IZS in začasna prepoved udeležbe na javnih natečajih (17. člen Disciplinskega pravilnika), pri izreku disciplinske sankcije pa se upošteva teža storjenega dejanja in stopnja krivde kršitelja ter ostale okoliščine, ki vplivajo na izrek disciplinske sankcije, to je olajševalne in obteževalne okoliščine (20. člen Disciplinskega pravilnika). Tožena stranka tožnici očita tri kršitve po 3. in 5. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika. Disciplinsko kršitev po 3. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika stori član zbornice, če krši kodeks poklicne etike, pravila stroke, predpise (zakone, tehnične in ostale predpise in standarde) ali akte zbornice, po 5. točki 10. člena pa, če se ne izogiba konfliktu interesov. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica ti dve kršitvi storila s tremi dejanji, in sicer: 1) da je kot odgovorna nadzornica pri gradnji telovadnice v A. imenovala zakonitega zastopnika nadzornika za svojega pomočnika za gradbeno obrtniška dela, torej imenovala za pomočnika tistega, ki jo je imenoval za odgovorno nadzornico, kar je v neskladju z 2., 3. in 7. členom Kodeksa etike v zvezi z 86. členom in 4.4.1. točko 2. člena ZGO-1; 2) da je kot odgovorna nadzornica podpisala in potrdila certifikat vodilne mape dokazila o zanesljivosti izvajalca z navedbo datuma julij 2016, četudi iz posameznega naštevanja izjav v tabelaričnem seznamu dokazil izhaja, da so bila nekatera izdana kasneje, in sicer v avgustu 2016, kar je v nasprotju s 3. in 7. členom Kodeksom etike, 2. členom Kodeksa kakovosti v povezavi z 92. in 95. členom ZGO-1 ter 2. in 3. členom s prilogo 1 Pravilnika; ter 3) v vodilni mapi izjava ne vsebuje besedila o jamstvu zahtev s področja zagotavljanja neoviranega gibanja funkcionalno oviranih oseb, kar je kršitev 2. in 7. člena Kodeksa etike v povezavi z 92. in 95. členom ZGO-1 ter 2. in 3. člena s prilogo 1 Pravilnika.

19. Tožnica dejanskemu stanju, kot ga ugotavlja tožena stranka, v tožbi ne oporeka, meni pa, da je tožena stranka kršila njeno pravico do obrambe, pravico do nedolžnosti, pravico do sodelovanja v postopku in izjave ter pravico do pravnega sredstva. Sodišče ob tem najprej poudarja, da disciplinski postopek zoper člana IZS ni kazenski postopek in da zato postopkovnih pravil disciplinskega postopka ne gre enačiti s pravili kazenskega postopka. Disciplinski postopek zoper člana IZS določa Disciplinski pravilnik, smiselno pa se uporabljajo tudi določbe ZUP, kolikor s pravilnikom ni določeno drugače (drugi odstavek 2. člena Disciplinskega pravilnika). Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri odločanju spoštovala pravila tako določenega postopka in tožnici ni kršila pravic, tako kot zatrjuje v tožbi. Iz tega razloga ji tudi ni mogoče slediti, ko navaja, da je zaradi teh zatrjevanih kršitev odločitev tožene stranke nična, prav tako ne uveljavlja ničnostnih razlogov, ki jih določa prvi odstavek 279. člena ZUP.¹ Tožnici ne gre slediti, ko trdi, da njeno ravnanje ni protipravno, saj z njim ni nastala prepovedana posledica. Tako pojmovanje protipravnosti sodi na področje kazenskega prava in ne na področje disciplinskih kršitev. Protipravnost je namreč temeljni element kaznivega dejanja, po katerem se za kaznivo dejanje šteje tisto dejanje, ki ni le formalno protipravno, torej, da je kot tako določeno v zakonu, pač pa tudi materialno protipravno, to je, da s takim dejanjem pride do poškodovanja ali ogrožanja kakšne človekove individualne ali javne dobrine. Disciplinske kršitve pa so dejanja, ki so kot taka določena z ustreznim aktom, v konkretnem primeru z Disciplinskim pravilnikom, sprejetim na podlagi takrat veljavnih ZGO-1 in Statuta IZS. Nastanek prepovedane posledice torej ni element disciplinske kršitve, kar pomeni, da dejstvo, da v konkretnem primeru škoda ni nastala (kar med strankama tudi sicer ni sporno) ne pomeni, da disciplinska kršitev ni bila storjena. To, da škoda ni nastala, je tožena stranka sicer upoštevala kot okoliščino za odmero sankcije ter tožnici, ob tem, ko je ugotovila, da je storila disciplinske kršitve, določene z Disciplinskim pravilnikom, izrekla opomin ter to svojo odločitev ustrezno pojasnila.

20. Tožnica trdi, da ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, vendar pa sodišče temu ne sledi. Iz upravnega spisa je razvidno, da je bila tožnica najprej povabljena na informativni razgovor k namestnici disciplinskega tožilca dne 2. 6. 2017, v vabilu pa je bilo navedeno, da disciplinski tožilec proučuje domnevne nepravilnosti pri gradnji telovadnice v A.. Ob tem je bila pozvana, naj na razgovor prinese izvlečke iz dnevnih listov gradbenega dnevnika izvajalca gradnje in kopijo pogodbe o opravljanju nadzora. Tožnica se je na povabilo odzvala z dopisom z dne 22. 5. 2017 ter navajala, naj se jo, kolikor se jo šteje za kršiteljico, seznani s tem, kdo je podal prijavo ter naj se ji še pred izjavo predstavijo vsa domnevno obremenilna dejstva ter navede, kdo se lahko poleg nje udeleži zaslišanja, navedla pa tudi, da z zahtevano dokumentacijo ne razpolaga. Namestnica disciplinskega tožilca jo je nato z dopisom z dne 26. 5. 2017 seznanila, da želi opraviti le informativni razgovor kot del odločanja disciplinskega tožilca v okviru prehodnega postopka, da je bila prijava anonimna in da je se disciplinski tožilec odločil za predhodni postopek zato, ker gre za investicijo za šolski objekt. Poslana ji je bila anonimna prijava z dopolnitvijo, pojasnjeno pa tudi, da lahko v predhodnem postopku ob njej kot pooblaščenec sodeluje katerakoli poslovno sposobna oseba, ki ji zaupa, da v praksi sicer ni običajno, da bi na informativni razgovor pristopila vabljena oseba s pooblaščencem, da pa se to večkrat zgodi pri udeležbi na disciplinski obravnavi. Tožnico in namestnica disciplinskega tožilca sta si nato izmenjali nekaj elektronskih sporočil, saj je tožnica zahtevala podatke o prijavitelju, četudi ji je bilo pojasnjeno, da je prijava anonimna ter navajala, da niti ne ve, kaj se ji očita.

21. Tožnica se na informativni razgovor ni odzvala, namestnica disciplinskega tožilca pa je nato zoper njo pri Disciplinski komisiji vložila zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka z dne 15. 6. 2017, ki ji je bila vročena dne 15. 7. 2017. Tožnica je na to odgovorila s pisno vlogo, v kateri je navajala, da ne sprejema odgovornosti za očitane kršitve. Z vlogo z dne 17. 7. 2017 je namestnica disciplinskega tožilca spremenila zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka tako, da je kot dokazni predlog umaknila določen del listinske dokumentacije. Sprememba zahteve za uvedbo disciplinskega postopka je bila tožnici vročena dne 19. 7. 2017. Predsednik senata Disciplinske komisije ji je v spremnem dopisu obenem pojasnil določbe Statuta IZS in Disciplinskega pravilnika, ki urejajo postopke ter pristojnosti disciplinskega tožilca. Tudi na ta dopis se je tožnica odzvala pisno in zahtevala čistopis zahteve za uvedbo disciplinskega postopka (poimenuje jo obtožba).

22. Tožnica je bila na disciplinsko obravnavo povabljena za dne 22. 8. 2017, vendar pa je bila ta na njeno prošnjo preklicana ter preložena na dan 4. 9. 2017. Z vlogo z dne 25. 8. 2017 je tožnica ponovno pisno vztrajala, naj se ji predloži čistopis "obtožbe", da ji ni jasno, kaj je predmet postopka, da na obravnavo ne bo pristopila, da pa zahteva, da se kot priča zasliši D.D. (odgovorna oseba nadzornika), pridobi spis Upravne enote Nova Gorica v zvezi z izdanim uporabnim dovoljenjem za telovadnico ter v zvezi s tem kontaktira odgovorne pri Mestni občini Nova Gorica.

23. Disciplinske obravnave dne 4. 9. 2917 se tožnica ni udeležila in je zato senat, po tem, ko je ugotovil, da je bila pravilno vabljena in seznanjena, da se lahko obravnava opravi v njeni odsotnosti, sklenil, da se opravi v tožničini nenavzočnosti. Senat Disciplinske komisije je odločal o tožničinih dokaznih predlogih ter zavrnil dokazni predlog za zaslišanje D.D. ter za pridobitev investicijskega spisa, pregledal ostalo listinsko dokumentacijo, postopek pa nato prekinil zaradi pridobitev pogodbe o izvajanju nadzora, kar pa je v nadaljevanju družba C. d.o.o. odklonila, saj je ocenila, da za tako zahtevo Disciplinske komisije ni ustrezne zakonske podlage.

24. Namestnica disciplinskega tožilca je dne 28. 9. 2017 ponovno dopolnila zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka ter tožnici očitala kršitve, kot so sedaj navedene v izreku izpodbijanega sklepa. Ta dopolnitev je bila tožnici vročena dne 6. 10. 2017. Tožnica se je nanjo odzvala z dopisom z dne 11. 10. 2017 ter navajala, da je žrtev šikaniranja. Navedla je tudi, da je Mestna občina Nova Gorica, ki je njen naročnik, zoper družbo B. d.d., in njenega direktorja vložila kazensko ovadbo zaradi suma goljufije in da se s postopkom zoper njo prejudicira na to dejstvo. Trdi, da v dopolnjeni zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka ni pojasnjeno, kako so dela potekala, da je bilo njeno delo ves čas strokovno in etično, priložila pa je obvestilo B. d.d. o dokončanju del, izjavo v zvezi s podpisom PID dokumentacije družbe C. d.o.o., zapisnik o tehničnem pregledu z dne 24. 8. 2016, dopis Mestne občine Nova Gorica, poslan B. d.d. z dne 10. 8. 2016 in obvestilo Upravne enote Nova Gorica z dne 10. 8. 2016 o izvedbi tehničnega pregleda. Po prejeti vlogi je predsednik Disciplinske komisije tožnico z dopisom seznanil, da v zvezi z isto investicijo potekata še dva disciplinska postopka zoper pooblaščena inženirja, predstavnika izvajalca. Tožnica je ta dopis prejela dne 25. 10. 2017, istega dne pa je prejela še vabilo na disciplinsko obravnavo za dne 14. 11. 2017. Tudi na to vabilo se je tožnica odzvala zgolj pisno, navajala, naj se ji vroči "obtožnica", naj se ji pojasni, kaj se ji očita, naj se ji da možnost, da bi se branila ter naj ustrezno postopajo. Na disciplinsko obravnavo tožnica ni pristopila in se je zato ta izvedla v njeni odsotnosti, pri čemer so se kot del dokaznega gradiva pregledale in upoštevale tudi listine, ki jih je predložila tožnica. Po izvedeni disciplinski obravnavi je senat Disciplinske komisije z nejavnim posvetovanjem sprejel izpodbijano odločitev, zoper katero je nato tožnica vložila pritožbo.

25. Senat Disciplinskega sodišča se je odločil za izvedbo disciplinske obravnave, na katero je z vabilom povabil tudi tožnico. Disciplinska obravnava je bila določena za dne 10. 4. 2018, tožnica pa je vabilo prejela dne 13. 3. 2018. Tudi v tem primeru se je tožnica odzvala tako, da je poslala dopis, v katerem je navedla, da storjenih krivic ni mogoče sanirati, predložila pa je mnenje Ministrstva za okolje in prostor o pogojih na nadzornika in pomočnika nadzornika. Disciplinska obravnava je bila opravljena v njeni odsotnosti, nato pa je senat Disciplinskega sodišča z nejavnim posvetovanjem zavrnil tožničino pritožbo.

26. Glede na opisani potek disciplinskega postopka sodišče ugotavlja, da je bila tožnici zagotovljena možnost sodelovanja v postopku in možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, na katerih temelji izpodbijani sklep. Podlaga za vodenje disciplinskega postopka ni bila anonimna prijava, kot zmotno zatrjuje tožnica, pač pa zahteva za uvedbo disciplinskega postopka namestnice disciplinskega tožilca. Naloga disciplinskega tožilca je, da po prejemu prijave ali ko sam zazna disciplinsko kršitev, nemudoma začne s predhodnim postopkom in v njem oceni prijavo, po potrebi zasliši kršitelja, zbere listinske dokaze in druge dokaze ter izjave prič, oziroma opravi dejanja, potrebna za razjasnitev zadeve v tolikšni meri, da je omogočena sestava in vložitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka (prvi odstavek 55. člena Disciplinskega pravilnika). Anonimnih prijav disciplinski tožilec ni dolžan obravnavati (drugi odstavek 55. člena Disciplinskega pravilnika), kar po presoji sodišča pomeni, da je prijavo, ki ni anonimna, vedno dolžan obravnavati, anonimne prijave pa po svoji presoji. Predhodni postopek, ki je urejen v XII. poglavju Disciplinskega pravilnika je torej namenjen preizkusu prijave ter odločitvi ali bo disciplinski tožilec vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka ali pa prijavo zavrgel. Tožnica je v tožbi sicer zatrjevala, da naj bi med postopkom pregon prevzel senat (ne navede ali senat Disciplinske komisije ali senat Disciplinskega sodišča) in da naj bi bila spoznana za krivo še pred začetkom postopka, vendar pa tega ni z ničemer izkazala oziroma utemeljila, tak zaključek pa tudi ne izhaja iz upravnega spisa in mu zato sodišče ne sledi.

27. Tožnica je bila vse od takrat, ko jo je namestnica disciplinskega tožilca povabila na razgovor, pa do zaključka postopka seznanjena tako s potekom postopka kot tudi z vsebino očitanih ji disciplinskih kršitev. Vročena ji je bila anonimna prijava in njena dopolnitev, pridobljene listine ter zahteva za uvedbo disciplinskega postopka in obe njeni dopolnitvi. Trditev tožnice, da ni bila seznanjena s tem, kar se ji očita, je torej protispisna, tožnica pa se je na vse, kar je prejela, pisno odzivala. Ob tem se sicer do očitkov disciplinskih kršitev ni opredeljevala po vsebini, kar pa je bila stvar njene odločitve in ne vpliva na zakonitost izvedenega postopka. Brez utemeljene podlage je tudi njena trditev, da ni imela možnosti udeležbe v postopku in možnosti, da bi se v zadevi izjavila. Tožnica se je na vse, kar ji je tožena stranka posredovala med postopkom, pisno odzivala. Povabljena je bila na disciplinsko obravnavo, in sicer tako v prvostopenjskem postopku pri Disciplinski komisiji (ta je prvo obravnavo na njen predlog tudi preložila), nato še v drugostopenjskem postopku pri Disciplinskem sodišču. Ker se vabilom ni odzvala, sta Disciplinska komisija in Disciplinsko sodišče obravnavi izvedla v njeni odsotnosti, s to možnostjo, ki jo določa Disciplinski pravilnik, pa je bila tožnica v vabilih ustrezno seznanjena.

28. Sodišče ugotavlja, da prav tako ne drži tožničina trditev, da naj v disciplinskem postopku ne bi bili izvedeni dokazi, ki jih je predlagala oziroma da se tožena stranka do predlaganih dokazov ni opredelila. Iz prvostopenjskega in iz drugostopenjskega sklepa izhaja, da so bili v postopku upoštevani vsi listinski dokazi, ki jih je predložila tožnica, drugostopenjski organ pa se je opredelil še do mnenja Ministrstva za okolje in prostor, ki ga je tožnica predložila pred izvedbo obravnave pred Disciplinskim sodiščem. Drugostopenjski organ je pojasnil, da je izvedbo dokaza za zaslišanje priče D.D. na obravnavi Disciplinska komisija zavrnila kot nepotrebnega in se tudi sam do tega dokaza opredelil, glede dokaza za pridobitev kopije pogodbe o izvajanju nadzora, sklenjene med Mestno občino Nova Gorica in družbo C. d.o.o. pa pojasnil, da je slednja dostavo te listine odklonila. Drugostopenjski organ se je opredelil še do predloga tožnice, naj se jo v zadevi zasliši ter pojasnil, da izvedba tega dokaznega predloga ni bila mogoča, saj se tožnica vabilom na obravnavo ni odzvala.

29. Sodišče tudi ne sledi tožnici, ki navaja, da obstaja neskladje med zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in prvostopenjskim sklepom ter med prvostopenjskim in drugostopenjskim sklepom, ne da bi tako trditev pojasnila oziroma utemeljila. Izrek izpodbijanega sklepa namreč sledi zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, v obrazložitvi pa so pojasnjeni vsi razlogi za sprejeto odločitev, tudi pojasnjena odgovornost tožnice ter razlogi za izrek sankcije. Tožnica prav tako ni utemeljila, zakaj meni, da izvedba obravnave pred Disciplinskim sodiščem kaže, da je s tem drugostopenjski organ posredno priznal, da so bile tožnici kršene njene pravice, medtem ko so v drugostopenjskem sklepu pojasnjeni razlogi za izvedbo obravnave.

30. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Taka odločitev obenem pomeni, da ni podlage, da bi sodišče odločalo o odškodninskem zahtevku tožnice. Po določbi 67. člena ZUS-1 namreč sodišče s sodbo odloči o tožnikovem zahtevku, da se mu vrnejo vzete stvari ali povrne škoda, kolikor odloči o pravici obveznosti ali pravni koristi po 65. členu tega zakona, torej ko upravni akt odpravi ter s sodbo odloči o stvari.

31. Sodišče je odločitev sprejelo sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožnica, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Dokazni predlogi tožnice za izvedbo dokazov z listinami se nanašajo na listine, ki so v upravnem spisu. Predlagala je tudi svoje zaslišanje, vendar pa ni pojasnila, kaj naj bi izpovedovala in kaj želi s tem dokazovati, kar pomeni, da ta dokazni predlog ni obrazložen in ga je zato sodišče zavrnilo. Iz enakega razloga je zavrnilo tudi dokazni predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo ustreznega izvedenca, saj tožnica ni pojasnila niti izvedenca katere stroke naj bi sodišče imenovalo niti kaj želi s tem dokazovati.

K točki II izreka:

32. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Prvi odstavek 279. člena ZUP določa: " Za nično se izreče odločba: 1) ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; 2) ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; 3) ki je sploh ni mogoče izvršiti; 4) ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; 5) ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja; 6) v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost."

Datum zadnje spremembe:

04.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 174/2016-14
• UPRS Sodba I U 1442/2017-12
• UPRS Sodba III U 311/2018-10