UPRS Sodba III U 196/2019-6

Jedro

Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh z revizijo, obnovo postopka in predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, zato je njegovo prošnjo za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena prošnja tožeče stranke za dodelitev izjemne in nujne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem II. stopnje za vložitev predloga za dopustitev revizije in revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, III U 39/2019-6 z dne 15. 2. 2019 (1. alineja izreka), za vložitev predloga za obnovo postopka v zvezi z isto sodbo (2. alineja) in za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje v isti zadevi (3. alineja izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka (v nadaljnjem besedilu tudi prosilec) pri tem sodišču vložila vlogo naslovljeno kot ''zahteva za revizijo, obnovo postopka, vrnitev v prejšnje stanje, posebni postopek zaradi onemogočanja pritožbe in druga pravna sredstva zoper sodbo III U 39/2019-6 z dne 15. 2. 2019,'' v kateri je med drugim podala navedbe, ki jih je sodišče štelo kot prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). V delu, ki se nanaša na prošnjo za dodelitev BPP, je bila vloga odstopljena v pristojno reševanje organu za BPP Upravnega sodišča RS v Ljubljani. V nadaljevanju tožena stranka pojasni, da vloga prosilca za dodelitev BPP ni vsebovala v 32. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določenih sestavin, zato ga je s pozivom z dne 12. 4. 2019 pozvala k njeni dopolnitvi. Prosilec se je na poziv odzval in pristojnemu organu za BPP posredoval vlogo, v kateri je navedel, naj sodišče njegove prošnje in zahteve za BPP upošteva kot nujne, ter da želi pošteno in točno postopanje in obravnavanje. Navedel je, da naj se v primeru neodobritve BPP v postopek vključi sodnega izvedenca, ki naj bi zadevo presodil oziroma podal mnenje. V odgovoru se sklicuje na vlogo z dne 11. 3. 2019, v kateri so navedeni vsi njegovi podatki in glede dodelitve BPP sklepno predlaga, da se mu odobri BPP za sodnega izvedenca.

3. Pristojni organ za BPP je v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZBPP po uradni dolžnosti pregledal U vpisnik sodišča in ugotovil, da se pod opr. št. III U 39/2019 vodi postopek v zvezi s tožbo, ki jo je prosilec vložil zoper odločbo Upravnega sodišča RS Bpp 134/2018-4 z dne 20. 12. 2018, in o kateri je bilo odločeno s sodbo III U 39/2019-6 z dne 15. 2. 2019.

4. Prosilec v obravnavanem primeru smiselno prosi za odobritev BPP za vložitev revizije, obnove postopka in predloga za vrnitev v prejšnje stanje, in sicer v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Oddelek v Novi Gorici III U 39/2019-6 z dne 15. 2. 2019. V zvezi z dodelitvijo BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije je tožena stranka navedla, da lahko stranka zoper pravnomočno sodbo vloži revizijo v roku 15 dni od vročitve sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije (367. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). V nadaljevanju navaja pravne podlage, na podlagi katerih Vrhovno sodišče RS dopusti revizijo (367a., 371., 374. in 377. člen ZPP). Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki jo je pod točno določenimi pogoji moč vložiti zgolj zoper pravnomočno sodbo, ki je izdana v upravnem sporu. Namen revizije je zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v upravnem sporu, ter enotnost pravnega reda in s tem povezano enotno uporabo zakonov. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS revizije ni mogoče dopustiti, če stranka razlogov za dopustitev revizije oziroma pomembnosti zastavljenih vprašanj niti ne zatrjuje ter natančno in konkretno ne navede okoliščin, ki naj bi kazale na pomembnost zadeve, oziroma niti ne izkaže, da naj bi izpodbijana odločitev odstopala od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma, da gre za pravno vprašanje, glede katerega je sodna praksa bodisi neenotna bodisi neobstoječa (glej VSRS II DoR 299/2017 z dne 29. 11. 2017). Prosilec kljub naknadnemu pozivu ni podal navedb v smeri dopuščenosti revizije zoper izpodbijano sodbo, s tem pa ni izkazal izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP. V obravnavani zadevi tako ni izkazano, da izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, to je verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. Pri presojanju izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP je tožena stranka upoštevala tudi kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve BPP v zadevah, ki nimajo verjetnega izgleda za uspeh. Prošnjo prosilca je zato po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno.

5. V zvezi z dodelitvijo BPP za revizijo je tožena stranka še navedla, da prosilec v podani prošnji ni izkazal, da bi Vrhovno sodišče RS o njegovem predlogu za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici III U 39/2019-6 z dne 15. 2. 2018 že odločilo ter s sklepom revizijo dopustilo. Tožena stranka je zato prosilčevo prošnjo za dodelitev BPP v delu, ki se nanaša na dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev revizije zoper navedeno sodbo na Vrhovno sodišče RS zavrnila tudi kot preuranjeno.

6. V zvezi s prošnjo za dodelitev BPP za vložitev predloga za obnovo postopka (2. alineja izreka), je tožena stranka navedla, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo in se zato vloži le v izjemnih primerih iz razlogov, določenih v 96. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V nadaljevanju povzema vsebino zakonskih določil 96. člena ZUS-1 in ugotavlja, da prosilec kljub posredovanem pozivu z dne 12. 4. 2019, v katerem je bil poučen, naj navede obnovitvene razloge za obnovo postopka, svojega predloga za obnovo ni dopolnil z navedbo teh razlogov ter tudi ni predložil dokazov oziroma navedel okoliščin, ki te razlike izkazujejo kot verjetne. Zgolj neobrazloženo navajanje, da so bile v postopku kršene človekove pravice in je bilo v postopku nezakonito in nemoralno postopanje, ni dovolj za obnovo postopka, zato bi sodišče tak predlog za obnovo postopka na podlagi 100. člena ZUS-1 zavrglo, kar je tudi stališče sodne prakse, na katero se tožena stranka sklicuje (sklep Vrhovnega sodišča RS IV Ips 1/2006 z dne 1. 10. 2008). Po tem, ko je ugotovila, da prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh in ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, je njegovo prošnjo po določbi prvega odstavka 24. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno.

7. V zvezi s prošnjo prosilca za dodelitev BPP za podajo predloga za vrnitev v prejšnje stanje (3. alineja izreka), je tožena stranka najprej povzela določbe 24. člena ZUS-1, ki urejajo ta procesni institut, katerega namen je odpraviti posledice zamude pri odpravi dejanja v postopku in stranki omogoča, da zamujeno dejanje opravi naknadno. Po tem, ko je tožena stranka ugotovila, da prosilec, kljub ponovnemu pozivu, v prošnji ni navedel, kateri rok naj bi zamudil, niti katero dejanje v postopku naj bi bilo zamujeno, prav tako pa ni navedel vzrokov in okoliščin za utemeljitev svojega predloga, je zaključila, da tak dejanski pravni položaj po ustaljeni sodni praksi narekuje zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na navedeno je prošnjo prosilca za odobritev BPP za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP v zvezi z določbo 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno. Glede zgolj splošno zatrjevanih in neobrazloženih zatrjevanj o kršitvah različnih človekovih pravic, je tožena stranka navedla, da prosilčevih navedb v tej smeri ni mogoče preizkusiti v smislu 24. člena ZBPP in jih zato zavrača kot neutemeljene.

8. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in s tožbo smiselno zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi ter se ji dodeli BPP. Navaja, da vlaga tožbo zaradi kršenja človekovega dostojanstva in osebnostnih pravic s strani Stanovanjskega gospodarstva Idrija. V nadaljevanju navaja kršitve, ki so se ji dogajale pred Okrajnim sodiščem v Idriji v zvezi z izterjavo stroškov njegovega stanovanja od njegovih otrok A.A. in B.B., kot dolžnikov. Nadalje navaja, da je do sedaj podala že več kot tisoč vlog, od tega večinoma za BPP, ki so bile zavržene. Očita, da so odločbe Upravnega sodišča v Ljubljani nesmiselne, zato vztraja pri zahtevi za BPP. Po tem, ko navede, da upravnemu sodišču ni uspelo razložiti, v čem je pomanjkanje njene postualcijske sposobnosti, vztraja, naj se ji BPP dodeli zaradi enakopravne obravnave.

9. Tožena stranka je sodišču predložila spis zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe po oceni sodišča navedla utemeljene razloge za svojo odločitev, in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

12. Tožeča stranka v tožbi ne navaja niti dejstev niti okoliščin, s katerimi bi izpodbijala dejansko stanje, ki ga je v izpodbijani odločbi ugotovila tožena stranka in na katerem je utemeljila svojo odločitev. Tožena stranka je po mnenju sodišča pri presoji predloga tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči utemeljeno izhajala iz določbe tretjega odstavka 11. člena ZBPP. Po tej določbi morajo biti za dodelitev brezplačne pravne pomoči hkrati izpolnjeni tako finančno materialni kot subjektivni pogoji, ki jih določajo 12., 13. in 14. člen ZBPP ter vsebinski ali objektivni pogoji iz 24. člena ZBPP. Po tej zakonski določbi se, med drugim, pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Ena od teh okoliščin in dejstev, ki so v prvem odstavku 24. člena ZBPP primeroma naštete, je tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali v postopku vlagati pravna sredstva oziroma odgovarjati nanje. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je pojasnjeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovan zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari; če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen materialni položaj to omogočal; če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago; ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Skladno z opisanimi zakonskimi določbami sodišče povzema, da je do brezplačne pravne pomoči upravičen le tisti prosilec, ki prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vlaga v zadevi, ki je razumna in ima verjetne izglede za uspeh, saj v nobenem primeru ni namen ZBPP, da bi se brezplačna pravna pomoč odobrila v zadevah, ki takega pogoja ne izpolnjujejo.

13. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da tožnikova prošnja ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP in jo je zato upravičeno zavrnila, svojo odločitev pa pojasnila in utemeljila. Ker sodišče z razlogi, navedenimi v izpodbijani odločbi, soglaša, se nanje, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

14. V zvezi z zahtevo tožeče stranke, da se zadeva obravnava pri Delovnem in socialnem sodišču, sodišče dodaja, da se obravnavana prošnja nanaša na zadevo upravnega spora. Zato je za odločanje o prošnji za dodelitev BPP po določbah 31a. člena ZBPP pristojen organ za BPP Upravnega sodišča RS; v upravnem sporu, v katerem se izpodbija odločba organa BPP, pa po določbah ZUS-1 to sodišče. Tako zakonsko ureditev je presojalo Ustavno sodišče in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo (odločba št. U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012). Podlage, da bi zadevo (prošnjo za BPP ali tožbo) obravnavalo Delovno in socialno sodišče, torej ni.

15. Sodišče je po navedenem tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1). V upravnem sporu je odločilo brez glavne obravnave, saj tožeča stranka v tožbi ni navajala novih dejstev oziroma novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev v tej zadevi (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

04.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 97/2019-7
• UPRS sodba I U 46/2015
• UPRS Sodba I U 781/2019-10