UPRS Sodba III U 102/2018-11

Jedro

Sodišče soglaša z zaključki toženke, da je tožnik s tem, ko je v postopku IDPOS X. potrdil geodetski elaborat, ne da bi pri določitvi meje upošteval predhodni geodetski elaborat z oznako IDPOS Y., ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika o urejanju mej. Geodet namreč prehodnih meritev ne sme spregledati, pač pa jih mora v skladu s Pravilnikom oceniti, interpretirati in se do njih opredeliti. Koordinat zemljiškokatastrskih točk iz predhodnih postopkov tudi ne sme uporabiti neposredno, če niso določene z natančnostjo, kot jo določa Pravilnik, pač pa mora uporabo takih koordinat oceniti ter s pomočjo transformacije uporabiti kot pomoč za določitev predlagane meje, ne pa od uporabe predhodnih meritev brez takega načina izvedbe postopka odstopiti zgolj z utemeljitvijo, da po njegovi presoji postopek ni bil v skladu s takrat veljavnimi pravili, še zlasti glede na to, da zakonitosti tega postopka ni nihče preverjal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Disciplinska komisija Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali Disciplinska komisija) je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožnik kriv, da je kot odgovorni geodet v geodetskem postopku IDPOS X. dne 11. 8. 2014 potrdil geodetski elaborat, pri tem pa pri določitvi meje med parc. št. 324/34 (sedaj parc. št. 324/196 in 324/197) ter parc. št. 324/32 (sedaj 324/194), vse k.o. A., ni upošteval predhodnega geodetskega elaborata z oznako IDPOS Y., s čimer je kršil določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika o urejanju mej in spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik o urejanju mej). To ravnanje, storjeno iz malomarnosti, je kršitev po 3. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju Disciplinski pravilnik) in 2. člena Kodeksa poklicne etike članov Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju Kodeks). Disciplinska komisija je tožniku za storjeno kršitev izrekla disciplinsko sankcijo denarne kazni v višini 500,00 EUR, odločila pa še, da mora poravnati stroške disciplinskega postopka v enaki višini.

2. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka vložil disciplinski tožilec. Ta je bila vročena tudi tožniku, ki nanjo ni odgovoril, je pa v ustnem zagovoru na obravnavi pojasnil razloge, zakaj IDPOS Y. iz leta 1956 ni upošteval. Navajal je, da tega ni storil zato, ker geodet elaborata predhodnega postopka ne upošteva, če ta ni izdelan v skladu s takratnimi pravili stroke, pri tem pa se skliceval na določbo tretjega odstavka 52. člena Zakona o katastru zemljišč in določbe Pravilnika za vzdrževanje katastra iz leta 1929. Disciplinska komisija v nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje, da se je osredotočila na obravnavanje vprašanja ali je geodet pri določitvi predlagane meje dolžan spoštovati zadnje vpisane podatke zemljiškega katastra in podatke iz zbirke listin, kot to določa 3. člen Pravilnika o urejanju mej, ki ga v nadaljevanju citira. Tožnikov zagovor zastavlja vprašanje ali je mogoč odstop od uporabe zadnjega vpisanega podatka zemljiškega katastra in podatkov iz izbirke listin pri določitvi predlagane meje, če geodet presodi, da je takšen predhoden postopek napačen.

3. Prvostopenjski organ meni, da iz določbe 3. člena Pravilnika o urejanju mej na več mestih izhaja, da geodet pri določitvi predlagane meje uporabi zadnje vpisane podatke zemljiškega katastra in podatke iz zbirke listine. Če ti niso določeni z ustrezno natančnostjo, jih še vedno uporabi, opravi ustrezne meritve ter primerja in analizira predhodne meritve iz zbirke listine. Geodet torej ne sme povsem spregledati predhodne meritve, predvsem zato, ker bi drugačna razlaga določbe 3. člena Pravilnika o urejanju mej lahko pripeljala do samovoljnih ravnanj geodetov, ki bi lahko brez razloga odstopili od posameznih predhodnih meritev. Prav upoštevanje predhodnih meritev pa tudi lastnikom zemljišč zagotavlja potrebno varnost, da bodo meje, ki jih je predlagal določen geodet, spoštovali tudi geodeti v prihodnje.

4. Tožnik se je skliceval na mnenje Strokovnega sveta Matične sekcije geodetov (v nadaljevanju Strokovni svet MSGeo), št. 2/2012-2-SS-MSGeo, ki je izpostavil, da tam obravnavani IDPOS ni bil izveden v skladu s takratnimi pravili stroke, a nikjer iz tega mnenja ne izhaja, da ga geodet pri določitvi predlagane meje ni bil dolžan upoštevati niti take trditve iz mnenja ni mogoče izpeljati. Mnenje Strokovnega sveta MSGeo tudi nima vpliva na določitev predlagane meje v spornem postopku ureditve meje in zato njegovega stališča ni mogoče tolmačiti kot napotilo geodetom, da sami presojajo, katere predhodne postopke IDPOS bodo pri določitvi predlagane meje upoštevali in katere ne. Stališče, na katerega se sklicuje tožnik, je bilo navsezadnje sprejeto v zadevi, ki ni identična spornemu primeru. V tem primeru namreč predhodni IDPOS ni bil skladen z dejanskim stanjem na terenu, medtem ko je Strokovni svet MSGeo v mnenju, št. 2/2017-2-SS-MSGeo z dne 12. 5. 2017, ki ga je sprejel v konkretnem primeru, pojasnil, da je meja v IDPOS Y. bolj skladna z mejo v naravi, kot pa meja, ki jo je tožnik prikazal v spornem elaboratu IDPOS X.. To, da IDPOS Y. po mnenju tožnika ni bil izdelan v skladu s takrat veljavnimi predpisi, zato ne utemeljuje trditve, da se taka meritev ne upošteva. Ta postopek namreč ni bil naknadno razveljavljen ali kakorkoli drugače ugotovljena njegova pravna spornost in zato tudi iz tega razloga ni mogoče pritrditi tožniku, da ga ni dolžan upoštevati.

5. Disciplinska komisija obrazložitev izpodbijanega sklepa sklene z ugotovitvijo, da je dokazano, da je tožnik storil očitano mu disciplinsko kršitev, in sicer vsaj iz malomarnosti, saj bi se moral zavedati, da lahko s tem, ko ne upošteva IDPOS Y., krši določbo 3. člena Pravilnika o urejanju mej, katere vsebino sicer pozna. Skladno s takim zaključkom je prvostopenjski organ tožniku izrekel disciplinsko sankcijo, pri tem pa upoševal, da gre v korist tožnika kot olajševalna okoliščina to, da je to njegova prva kršitev, ni pa mogoče spregledati, da je 3. člen Pravilnika o urejanju mej temeljna določba, ki so jo geodeti dolžni spoštovati, tudi zato, da se varuje zatečeno stanje določene meje. Iz tega razloga mu je Disciplinska komisija kot primerno izrekla denarno kazen v višini 500,00 EUR, ki je minimalna kazen, kot jo dopušča 19. člen Disciplinskega pravilnika, stroški, ki jih mora plačati, pa so bili odmerjeni na podlagi 90. člena tega pravilnika.

6. Tožnik in disciplinski tožilec sta zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbi, ki pa ju je Disciplinsko sodišče Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju drugostopenjski organ ali Disciplinsko sodišče) zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep Disciplinske komisije. Tožnik je v pritožbi oporekal vsebini odločitve, disciplinski tožilec pa višini izrečene kazni, kar drugostopenjski organ v obrazložitvi povzema. Tožnik je v pritožbi uvodoma izpostavil, da v izpodbijanem sklepu ni navedena časovna veljavnost predpisov, ki jih je prvostopenjski organ uporabil pri odločanju, vendar pa drugostopenjski organ ugotavlja, da je bilo iz navedb tožnika v pritožbi mogoče nesporno razbrati, da se zaveda časovne veljavnosti uporabljenih predpisov in zato ni utemeljen njegov očitek, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Prav tako ni utemeljen niti njegov očitek, da je izpodbijani sklep nezakonit zato, ker ni bil izdan v roku 15 dni po opravljeni obravnavi, saj je ta rok instrukcijski. Drugostopenjski organ niti ne sledi tožnikovi trditvi, da je izpodbijani sklep nezakonit zato, ker v njem niso navedeni njegovi osebni podatki, saj se tako v disciplinskih, kot tudi drugih postopkih, ki jih vodijo pooblaščeni inženirji, ti izkazujejo z identifikacijsko številko, ki omogoča natančno določitev člana Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju IZS).

7. Drugostopenjski organ se pridružuje odločitvi prvostopenjskega organa in obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki jo smiselno povzema. Poudarja, da IDPOS Y. vsebuje podatke o poteku sporne meje, čeprav jih za namen določitve predlagane meje ni mogoče uporabiti neposredno. Kljub temu, da v postopku IDPOS Y. ni bilo navzočih vseh prizadetih strank, pa so bila izmerjena mejna znamenja in druge topografske oblike. Z uporabo transformacije oziroma vklopa teh podatkov je mogoče posredno določiti potek takratne meje v naravi, oziroma položaje mejnih znamenj ter oceniti njihovo natančnost in zanesljivost. Iz tega razloga bi zato moral tožnik pri določitvi predlagane meje upoštevati podatke iz IDPOS Y. ter oceniti njihovo natančnost in zanesljivost. Tak zaključek izhaja tudi iz mnenja Strokovnega sveta MSGeo z dne 12. 5. 2017. Kljub očitku tožnika, da elaborat postopka IDPOS Y. ni bil izdelan v skladu s takratnimi pravili stroke in se vodi kot vrsta postopka z imenom "revizija vrst rabe", v njem obstajajo ključni podatki za določitev predlagane meje, ki bi jih moral tožnik uporabiti ter v postopku predlagane meje preizkusiti, še zlasti zato, ker je v postopku nastal spor o poteku predlagane meje, ki je bistveno odstopala od dolgoletne mirne posestne meje v naravi. V postopkih "revizija vrst rabe" se se namreč velikokrat izmerila tudi mejna znamenja in so zato ti podatki pomoč pri določitvi predlagane meje, zlasti takrat, ko ni kvalitetnejših podatkov. Glede na navedeno tudi ni odločilno, kakšna je pravna naravna naznanilnega listina št. 36/R z dne 6. 9. 1956, pač pa je bistveno, da je bila izdaja tega akta posledica mej, ugotovljenih v predhodnih postopkih.

8. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi), tožnika pa oprosti disciplinske odgovornosti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi) ter vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

9. Tožnik najprej izpostavlja, da izpodbijani sklep ni skladen z določbo 86. člena Disciplinskega pravilnika, ki določa, kakšne podatke mora imeti sklep, in sicer osebne podatke kršitelja ter kraj in čas obravnave. Identifikacijska številka, s katero se izkazujejo pooblaščeni inženirji, namreč ni osebni podatek tožnika, saj bi sicer to določal Disciplinski pravilnik. Ker tega tožena stranka ni upoštevala, je kršila Disciplinski pravilnik. Prav tako ni navedeno, kateri disciplinski pravilnik je bil upoštevan v postopku, glede na to, da je bilo doslej sprejetih več pravilnikov, in sicer v letu 2005 in 2010 ter spremembe letu 2008. Napačna je tudi navedba, da je tožnik sporni elaborat potrdil dne 11. 8. 2014, saj iz elaborata izhaja, da je to storil dne 12. 8. 2014.

10. Tožniku se očita, da je kršitev, ki je opredeljena v tretjem odstavku 10. člena Disciplinskega pravilnika, storil iz malomarnosti. Malomarnost je opredeljena v 13. členu, vendar pa tožniku zatrjevano malomarno ravnanje ni izkazano. Tožnik je spoštoval veljavne predpise in ni kršil Kodeksa ter pravil stroke. Pojasnjuje, da je za določitev poteka meje med parc. št. 324/32 in sosednjimi parcelami v k.o. A. uporabil podatke iz originalnega skenograma katastrskega načrta v merilu 1 : 2880, z ocenjeno natančnostjo 2,5 m. Za umestitev načrta v naravo so bile na terenu poiskane identične točke: cesta na severnem in zahodnem delu obravnavanega območja, gozdna pot na severnem in vzhodnem delu ter dobro vidna brežina, ki razmejuje sadovnjak in gozd na južnem delu. Iz naznanilnega lista št. 36/R z dne 6. 9. 1956 izhaja, da se je takrat izvedla parcelacija parc. št. 324/35 k.o. A., ki je meji s parc. št. 324/32 te k.o.. Lastnik slednje parcele je bil takrat, in vse do leta 1988, B.B.. V zapisniku, ki je bil sestavljen v postopku IDPOS Y., ni omenjeno urejanje meje med prej navedenima parcelama, niti ni navedeno ime lastnika parc. št. 324/32 k.o. A. niti ta zapisnika ni podpisal, kar vse kaže, da se meja med parc. št. 324/35 in 324/32 k.o. A. ni urejala, niti ne izhaja, da bi se urejale meje z drugimi parcelami. Tudi geodetska uprava postopek IDPOS Y. vodi kot postopek z imenom "revizija vrst rabe". Opozarja, da je glede teh okoliščin obrazložitev Disciplinskega sodišča sama s seboj v nasprotju, saj je najprej navedeno, da se v postopku IDPOS Y. ni ugotavljala meja po takratni zakonodaji, da pa so bila izmerjena mejna znamenja in druge topografske oblike, ki naj bi jih moral v naravi oceniti, nato pa navaja, da IDPOS Y. vsebuje podatke o poteku sporne meje, čeprav jih za namen določitve predlagane meje ni mogoče neposredno uporabiti, takoj za tem pa še, da bi jih moral uporabiti pri odločitvi predlagane meje. Tako stališče je nerazumljivo, pa tudi sicer po prepričanju tožnika napačno. Tožnik pojasnjuje, da so bila vsa znamenja iz IDPOS Y. na dan, ko so bila merjena, tudi postavljena in prej niso obstajala kot mejna znamenja, pač pa kot kamni v naravi. Podlaga za naslednjo meritev mej med parc. št. 324/35 in 324/32 k.o. A. zato ne morejo biti podatki, pridobljeni v nepravilno, oziroma nezakonito vodenem postopku IDPOS Y. v letu 1956. Tudi na drugih koncih parc. št. 324/35 k.o. A., kjer so mejaši sicer podpisali terenski zapisnik, niso bile mejičene meje po katastrskem načrtu, ki bi moral biti upoštevan kot zadnji podatek o meji.

11. Tožnik poudarja, da so v letu 1956 geodeti meje mejičili približno 14 m drugje, kot so bile prikazane v katastrskem načrtu. Take spremembe meje niso zarisali, kar bi morali storiti, saj bi se sicer pokazala njihova napaka in izkazala razlika v velikosti in poziciji parcel. Zakon o katastru zemljišč iz leta 1929 in Pravilnik za vzdrževanje katastra v občinah iz leta 1930, ki sta veljala v letu 1956, sta določala, da se zamejičenje in označevanje mej med posameznimi parcelami izvede izključno v soglasju med lastniki, ki morajo pri označitvi meje sodelovati. Ko je bila izmera zaključena, je katastrski geometer zahteval podpise v zapisnik ali naznanilni list. V tretjem odstavku 52. člena prej navedenega zakona je bilo določeno, da se obnova posestnih mej na podlagi katastrskega načrta sme opraviti le z dovoljenjem vseh interesentov. Iz vsega tega izhaja, da so bili v postopku IDPOS Y. vsi podatki za parcelno mejo parc. št. 324/32 k.o. A. pridobljeni brez prisotnosti lastnika te parcele napačno predstavljeni in nimajo pravne veljave, zato jih tudi v geodetskem postopku IDPOS X. ni bilo dopustno upoštevati oziroma uporabiti. Spreminjanje poteka mej v odsotnosti njihovih lastnikov je tudi v preteklosti pomenilo nezakonito poseganje v lastninsko pravico, česar se je zavedal tudi tožnik. Kolikor se na podlagi obstoječih podatkov ugotovi, da geodetski elaborat ni bil izdelan v skladu z veljavno zakonodajo, njegove podatke geodet pri izdelavi novega elaborata ne more upoštevati kot pravilne, še zlasti, kolikor so med takimi podatki groba neskladja. Zakaj naj bi bili v konkretnem primeru za določitev predlagane meje ključnega pomena nezakonito pridobljeni podatki, v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, prav tako tudi ne, od kod toženi stranki podatek o dolgoletni mirni posesti meje v naravi, saj tega na terenu ob izmeri v letu 2014 ni bilo moč ugotoviti.

12. Nesprejemljivo je stališče Disciplinskega sodišča, da ni odločilno, kakšna je pravna narava naznanilnega lista št. 36/R z dne 6. 9. 1956. To bi lahko le delno držalo v primeru, če bi bili postopki izpeljani v skladu z veljavnimi predpisi. Naznanilni list nima narave upravne odločbe, v kateri bi bilo odločeno o spremembi meje ali površine, pač pa je z njim geodetski organ v postopku nove izmere zemljiškoknjižnemu sodišču le sporočil nastale spremembe v oštevilčenju in površini parcel. Tedanji predpisi postopka novih izmer niso urejali kot upravnega postopka, v katerem bi bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih, pač pa je izvedbo vsakega postopka posebej urejal zakon. Naznanilni list torej ni veljavni pravni naslov za spremembo podatkov zemljiško katastrskem operatu. Tožnik se sklicuje še na primer iz prakse, konkretno na poziv št. 0211-872/2006-6 z dne 21. 12. 2017 k dopolnitvi elaborata, iz katerega izhaja, da naj odgovorni geodet ne upošteva zadnjega IDPOS, pač pa naj upošteva podatke iz predhodnih postopkov. V tem postopku sta bili od 8 lomilnih mejnih točk s koordinatami le dve z napako, pa je vendarle geodetska uprava zahtevala, naj se zadnji podatek o meji ne upošteva. Taka odločitev je v nasprotju s trditvijo disciplinskih organov v konkretnem postopku. Prav tako tudi ne zdrži trditev tožene stranke da bi, kolikor se ne bi upoštevali zadnji izmerjeni podatki, to lahko pripeljalo do samovolje geodetov. Preračuni, pregledi predhodnega postopka in odločitev o pravilnem ravnanju namreč niso dejanja, ki bi jih lahko šteti za samovoljne.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj njegovo tožbo zavrne kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da Disciplinsko sodišče ni bilo dolžno obravnavati pritožbene graje tožnika v zvezi s časovno veljavnostjo Disciplinskega pravilnika, saj je iz ostalih tožnikovih navedb v postopku razvidno, da ni sporno, za kateri disciplinski pravilnik gre. Tožena stranka je glede na očitano kršitev uporabila tedaj veljavni disciplinski pravilnik, kar med strankama tudi ni sporno. Tudi glede navedbe osebnih podatkov tožnika ter kraja in časa sprejema odločitve se je Disciplinsko sodišče opredelilo in pri teh stališčih vztraja. Tožnik šele v tožbi zatrjuje, da je v izreku odločbe napačno naveden datum potrditve elaborata, kar pomeni, da je glede izpodbijanja te dejanske okoliščine prekludiran, pa tudi sicer napačen zapis potrditve datuma elaborata ne vpliva na celotno dokazno oceno v izpodbijanih sklepih.

14. Tožena stranka poudarja, da je Disciplinsko sodišče natančno pojasnilo, zakaj bi moral tožnik uporabiti tudi predhodni elaborat IDPOS Y.. Za predmetno zadevo namreč ni odločilno, da se v postopku IDPOS Y. meja po takratnih predpisih ni uveljavljala in da tudi niso bile prisotne vse prizadete stranke, oziroma lastniki, pač pa je bistveno, da so bila v tem postopku izmerjena mejna znamenja in druge topografske oblike, ki bi jih bilo mogoče z uporabo transformacije oziroma vklopa uporabiti tudi v spornem postopku določitve meje. Iz tega razloga zato ni pomembno, da v postopku IDPOS Y. ni bilo podpisa lastnika zemljišča s parc. št. 324/32 k.o. A. in da se je postopek vodil pod oznako "revizija vrst rabe".

15. Sklep Disciplinskega sodišče ni nerazumljiv, pod pogojem, da se dosledno bere, čemur pa se tožnik izogiba s trganjem stavkov iz celotnega konteksta sklepa. Jasno je navedeno, da IDPOS Y. ni mogoče neposredno uporabiti za namen določitve predlagane meje, da pa je mogoče iz podatkov o mejnih znamenjih iz tega postopka z uporabo transformacije in oceno njihove natančnosti ter zanesljivosti posredno določiti potek meje. Takšno je tudi mnenje Strokovnega sveta MSGeo. Očitek o nepravilnem in nezakonitem postopku pod IDPOS Y. je le trditev tožnika, brez dokazov, da je bil postopek dejansko nezakonit. Takšne nezakonitosti ne dokazuje niti njegova navedba, da naj bi geodeti v letu 1956 meje mejičili približno 14 m drugje, kot pa naj bi bile prikazane v katastrskem načrtu, prav tako tudi ne sklicevanje na Zakon o zemljiškem katastru iz leta 1929 in na Pravilnik za vzdrževanje katastra iz leta 1930. Ugotovitev Disciplinskega sodišča, da IDPOS Y. vsebuje ključne podatke za odločitev predlagane meje, izhaja iz v postopku izvedenih dokazov, predvsem mnenja Strokovnega sveta MSGeo, v katerem je med drugim tudi zapisano, da se potek javne ceste od leta 1956 do danes ni bistveno spremenil, kar pomeni, da je obstajala dolgoletna mirna posest v naravi. Prav tako se je Disciplinsko sodišče opredelilo tudi do pomena naznanilnega lista in se izjasnilo, zakaj njegova pravna narava ni odločilnega pomena.

16. Glede primera, ki ga tožnik predstavlja iz očitno svoje prakse, tožena stranka navaja, da to za obravnavani primer ni pravno relevantni dokaz, gre pa tudi za dokaz, ki ga je tožnik pridobil po vloženi tožbi. Ne glede na to, tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik s pozivom, na katerega se sklicuje, pozvan, naj ne upošteva zadnjega IDPOS, od njega pa je zahtevano, da upošteva vse predhodne meritve, kar je po vsebini enako napotilo, kot ga je bil tožnik deležen v predmetni zadevi. Tudi v tem pozivu gre namreč za napotilo geodetu, naj preko upoštevanja vseh IDPOS za določeno območje sam presodi, kje bi lahko potekala najbolj verodostojna meja.

K točki I izreka:

17. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna in nejasna, oziroma sklep drugostopenjskega organa sam s sabo v nasprotju, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem in drugostopenjskem sklepu v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

18. Tožnik v tožbi uvodoma navaja, da v izpodbijanem sklepu ni navedeno, kateri disciplinski pravilnik IZS je prvostopenjski organ uporabil pri odločanju, glede na to, da je bilo doslej sprejetih že več disciplinskih pravilnikov ter da te pomanjkljivosti ni odpravil niti drugostopenjski organ. Razumeti je mogoče, da tožnik s tako navedbo trdi, da je tožena stranka kršila določbe postopka, saj naj ne bi točno opredelila predpisa, na katerega se, med drugim, opira izpodbijani sklep, vendar pa sodišče temu ne sledi. Sodišče ugotavlja, da se v izpodbijanem sklepu prvostopenjski organ opira na Disciplinski pravilnik. Četudi pri tem ne navaja, da gre za Disciplinski pravilnik, ki je bil sprejet dne 15. 6. 2010, ni dvoma, da je svojo odločitev oprl prav nanj. Tako v času storitve tožniku očitane kršitve kot tudi v času odločanja prvostopenjskega organa je bil namreč v veljavi le Disciplinski pravilnik, sprejet dne 15. 6. 2010, na ta pravilnik pa se je skliceval tudi disciplinski tožilec v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, ki je bila tožniku vročena 2. 8. 2017. Tudi iz vabila na obravnavo senata Disciplinske komisije z dne 23. 8. 2017, ki ga je tožnik prejel dne 11. 9. 2017, izhaja, da je bilo vabilo tožniku poslano "na podlagi 67. člena Disciplinskega pravilnika IZS z dne 15. 6. 2010", nenazadnje se na ta pravilnik sklicuje tudi tožnik v pritožbi. Sodišče zato meni, da tožnik ni mogel biti v zmoti glede pravilnika, ki ga je uporabil prvostopenjski organ pri odločanju, to, da ni navedel, kdaj je bil sprejet pa ne vpliva na zakonitost sprejete odločitve. Navsezadnje pa ne drži niti tožnikova trditev, da drugostopenjski organ ni navedel kateri disciplinski pravilnik je upošteval pri odločanju, saj je to preciziral v uvodu drugostopenjskega sklepa.

19. Tožnik nadalje trdi, da sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ ravnala v nasprotju z določbami Disciplinskega pravilnika s tem, da sta v sklepih pri navedbi njegovih podatkov navedla le identifikacijsko številko, s katero se izkazuje kot pooblaščeni inženir, kar pa po njegovem mnenju ni osebni podatek. Razumeti je torej, da tožnik trdi, da je tožena stranka v tem smislu kršila določbe postopka. Sodišče ugotavlja, da Disciplinski pravilnik v prvem odstavku 86. člena med drugim določa, da morajo biti v sklepu navedeni osebni podatki kršitelja. Kateri osebni podatki naj bodo v sklepu navedeni, Disciplinski pravilnik ne določa. Natančneje je to določeno za zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka (60. člen Disciplinskega pravilnika), saj mora disciplinski tožilec navesti "ime in priimek kršitelja z osebnimi podatki in podatki o članstvu v zbornici". Pojem "osebni podatek" je sicer definiran v 1. točki 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), in sicer kot katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Osebni podatek se torej nanaša na posameznika, ki je določena ali določljiva fizična oseba. Fizična oseba je določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko ali na enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa (2. točka 6. člena ZVOP-1). Na tej podlagi sodišče zaključuje, da morajo biti v sklepu Disciplinske komisije in Disciplinskega sodišča navedeni osebni podatki kršitelja, ki omogočajo njegovo nesporno identifikacijo. Glede na dejstvo, da se disciplinski postopki pri IZS vodijo izključno zoper člane te zbornice, je osebni podatek tudi identifikacijska številka pooblaščenega inženirja in zato sodišče meni, da sta z navedbo imena in priimka tožnika ter njegove identifikacijske številke tako Disciplinska komisija kot Disciplinsko sodišče dovolj določno opredelila njegovo identiteto.

20. Zmoten je tožbeni ugovor tožnika, da v izpodbijanem sklepu ni naveden datum opravljene disciplinske obravnave, saj je ta naveden v uvodu sklepa, v sklepu Disciplinskega sodišča pa v uvodu naveden datum seje. Tožnik je šele v tožbi navajal, da je datum o tem, kdaj je potrdil geodetski elaborat v postopku IDPOS X., nepravilen, saj ta ni bil 11. 8. 2014, pač pa 12. 8. 2014. Datum 11. 8. 2014 je bil naveden že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, vendar pa mu tožnik na disciplinski obravnavi ni ugovarjal, prav tako tega ni navedel niti v pritožbi zoper sklep Disciplinske komisije. Ne glede na to, pa sicer sodišče meni, da navedba datuma ne vpliva na zakonitost in pravilnost odločitve, tožnik pa lahko na podlagi določb ZUP, ki se v disciplinskem postopku IZS uporabljajo subsidiarno, zahteva popravek navedbe datuma.

21. Tožnik v tožbi poudarja, da je pri vodenju postopka IDPOS X. spoštoval veljavne predpise in ni kršil kodeksa poklicne etike ter pravil stroke in predpisov, med katerimi so tudi zakoni. Tožena stranka mu namreč očita, da je v tem postopku potrdil geodetski elaborat, pri tem pa pri določitvi meje med parc. št. 324/34 (sedaj parc. št. 324/196 in 324/197) ter parc. št. 324/32 (sedaj 324/194), vse k.o. A., ni upošteval predhodnega geodetskega elaborata z oznako IDPOS Y., kar je po presoji tožene stranke kršitev določbe prvega odstavka 3. člena Pravilnika o urejanju mej. Tožena stranka je zaključila, da je tožnik to dejanje storil iz malomarnosti, njegovo ravnanje pa je kršitev po 3. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika in 2. člena Kodeksa.

22. Član IZS stori disciplinsko kršitev po 3. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika, če krši kodeks poklicne etike, pravila stroke, predpise (zakone, tehnične in ostale predpise in standarde) ali akte zbornice. Prvi odstavek 2. člen Kodeksa člane IZS zavezuje, da morajo spoštovati in pravilno uporabljati veljavno nacionalno zakonodajo in zakonodajo Evropske unije, veljavne predpise, tehnična pravila, veljavne in splošno sprejete standarde, norme in pravila stroke po katerih se ravnajo pri opravljanju svojega poklica in pri storitvah, ki so jim zaupane. V konkretnem primeru se tožniku očita, da je v postopku IDPOS X. ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o urejanju mej. Ta določa, da geodet za določitev predlagane meje po podatkih zemljiškega katastra in za ugotovitev, ali se pokazana meja razlikuje od podatkov zemljiškega katastra, uporabi zadnje vpisane podatke zemljiškega katastra in podatke iz zbirke listin. V nadaljnjih odstavkih 3. člena Pravilnika o urejanju mej je opisan način, na katerega se določi predlagana meja in upoštevajo zadnji vpisani podatki ter druge prehodne meritve. Zadnje vpisane podatke o zemljiškokatastrskih točkah uporabi geodet neposredno, če so njihove koordinate določene z natančnostjo, predpisano s Pravilnikom o urejanju mej (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o urejanju mej), v nasprotnem primeru pa mora pred uporabo teh koordinat oceniti zanesljivost in natančnost koordinat zemljiškokatastrskih točk z meritvami pred izvedbo mejne obravnave ali s primerjavo in analizo predhodnih meritev iz zbirke listin (tretji odstavek 3. člena Pravilnika o urejanju mej). Geodet lahko koordinate zemljiškokatastrskih točk iz prejšnjega odstavka pred uporabo transformira na podlagi meritev, predhodnih meritev iz zbirke listin ali ortofoto načrtov tako, da jih lahko uporabi za določitev predlagane meje, izvedena transformacija pa ne sme vplivati na spremembo poteka meje (četrti odstavek 3. člena Pravilnika o urejanju mej), pri čemer mora v elaboratu navesti, katere podatke je uporabil in to na skici ali posebnem listu (peti odstavek 3. člena Pravilnika o urejanju mej).

23. Sodišče soglaša z zaključki tožene stranke, da je tožnik s tem, ko je v postopku IDPOS X. potrdil geodetski elaborat, ne da bi pri določitvi meje upošteval predhodni geodetski elaborat z oznako IDPOS Y., ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika o urejanju mej. V postopku IDPOS X. se je tožnik oprl le na originalni skenogram katastrskega načrta in, kot navaja, na terenu poiskal identične točke. To, da je tožnik vedel za prehodni geodetski elaborat IDPOS Y. iz leta 1956, ni sporno, saj pojasnjuje, da teh podatkov ni uporabil zato, ker postopek po njegovem mnenju ni bil izveden v skladu s takrat veljavnim Zakonom o zemljiškem katastru iz leta 1929 in Pravilnikom za vzdrževanje katastra iz leta 1930. V tem postopku se je namreč parcelirala parc. št. 423/25 k.o. A., lastnik sosednje parc. št. 423/32 k.o. A. pa ni bil navzoč, niti v tem postopku ni bilo omenjeno urejanje meje med tega dvema parcelama. Postopek IDPOS Y. se sicer vodi pod imenom "revizija vrst rabe", kar med strankama prav tako ni sporno.

24. Sodišče meni, da je v zadevi bistveno vprašanje ali je tožnik ravnal pravilno, da pri določitvi meje med parc. št. 324/32 in 324/34 k.o. A. ni upošteval IDPOS Y., četudi ni dvoma, da je ta elaborat zadnji vpisani podatek glede meje, kot ugotavlja Strokovni svet MSGeo. Iz tega mnenja izhaja, da je sodna izvedenka v sodnem postopku določitve sporne meje ugotovila, da cesta, ki je bila izmerjena, poteka vsaj približno po isti trasi kot v letu 1956, medtem ko je tožnik ugotovil, da potek ceste v naravi ni skladen s podatki zemljiškega katastra. Strokovni svet MSGeo je pojasnil, na kakšen način je bilo mogoče izmerjene točke elaborata z oznako IDPOS Y. transformirati v državni koordinatni sistem, pri čemer je, ko je sam uporabil tako metodo, enako kot sodna izvedenka ugotovil, da se trasa ceste od leta 1956 ni bistveno spremenila. Od tega pa bistveno odstopa sporni elaborat, ki ga je potrdil tožnik. Ker je po oceni Strokovnega sveta MSGeo tožnik izhajal iz napačno ugotovljenih identičnih točk, je napačno uporabil tudi grafične podatke zemljiškega katastra. Iz tega razloga zato po oceni sodišča mnenje Strokovnega sveta MSGeo, ki ga je kot dokaz v postopku predložil tožnik in je bil izdan v drugem postopku, za predmetni postopek ni relevantno, saj je šlo v tem postopku pri predhodnih meritvah za odstopanje glede na stanje v naravi, kar pa za konkretni primer, kot je opisano, ne velja.

25. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tako v izpodbijanem, zlasti pa v drugostopenjskem sklepu pravilno izpostavila, da bi moral tožnik, kljub pomislekom, da elaborat postopka IDPOS Y. ni bil izdelan v skladu s pravili stroke, upoštevati podatke tega postopka. Očitno je, da se stranke z mejo, ki jim je bila pokazana po skenogramu katastrskega načrta niso strinjale in so bile zato tudi napotene na nepravdni postopek. Prav zato bi moral tožnik upoštevati tudi podatke iz predhodnega elaborata, in sicer ne na način, da bi jih uporabil neposredno, pač pa bi z mejnimi znamenji in drugimi topografskimi oblikami, ki so bile izmerjene v postopku IDPOS Y., s pomočjo transformacije posredno določil potek takratne meje ter ocenil njihovo natančnost in zanesljivost. Sodišče ne presoja ali je bil postopek IDPOS Y. izpeljan v skladu s takratnimi pravili, pač pa ocenjuje, da v tem postopku obstajajo ključni podatki, ki so lahko pomoč pri določitvi predlagane meje, še zlasti glede na to, da so trditve strank o tem, kje meja poteka, odstopale od skenograma katastrskega načrta, od tega pa odstopala tudi trasa ceste, ki se vse od 1956 ni spreminjala. Četudi se postopek IDPOS Y. pri geodetski upravi vodi pod imenom "revizija vrst rabe" in je bil kot tak vknjižen na podlagi naznanilnega lista, sodišče meni, da ne gre spregledati, da so se v teh postopkih velikokrat izmerila tudi mejna znamenja, ki so lahko pomoč pri določitvi meje, ne uporabijo pa se neposredno.

26. Sodišče soglaša tudi z zaključkom prvostopenjskega organa, da bi drugačno stališče od navedenega pomenilo, da je geodetom prepuščena presoja ali je bil predhodno izvedeni postopek zakonit ali ne, kar bi lahko vodilo v samovoljno ravnanje. Geodet torej prehodnih meritev ne sme spregledati, pač pa jih mora v skladu s Pravilnikom o urejanju mej oceniti, interpretirati in se do njih opredeliti. Koordinat zemljiškokatastrskih točk iz predhodnih postopkov tudi ne sme uporabiti neposredno, če niso določene z natančnostjo, kot jo določa Pravilnik o urejanju mej, pač pa uporabo takih koordinat oceniti ter s pomočjo transformacije uporabiti kot pomoč za določitev predlagane meje, ne pa od uporabe predhodnih meritev brez takega načina izvedbe postopka odstopiti zgolj z utemeljitvijo, da po njegovi presoji postopek ni bil v skladu s takrat veljavnimi pravili, še zlasti glede na to, da zakonitosti tega postopka ni nihče preverjal, oziroma postopek izpodbijal.

27. Sodišče pritrjuje tudi zaključku in utemeljitvi tožene stranke o odgovornosti tožnika (malomarnosti), prav tako tudi soglaša z višino izrečene denarne kazni, kar vse je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega in drugostopenjskega sklepa argumentirala in se temu sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti pridružuje.

28. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče izvede glavno obravnavo in naj, poleg listinskih dokazov, ki so v upravnem spisu ter so bili izvedeni že v postopku pred prvostopenjskim organom, izvede tudi dokaz z njegovim zaslišanjem, vendar pa takega predloga ni utemeljil, torej ni pojasnil, da bi izvedba glavne obravnave, na kateri bi bil zaslišan in ponovna izvedba dokazov, ki so bili že presojani v postopku tožene stranke, vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), še toliko bolj zato, ker navsezadnje dejansko stanje zadeve med strankama niti ni sporno.

K točki II izreka:

29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1442/2017-12
• UPRS Sodba III U 343/2016-8
• UPRS Sodba III U 96/2018-11