<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba IV U 115/2019-16

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:IV.U.115.2019.16
Evidenčna številka:UP00030515
Datum odločbe:04.06.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Gantar (preds.), Melita Ambrož (poroč.), Edvard Ermenc
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - TUJCI
Institut:postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - pogoji za izročitev - odločitev ministra za pravosodje - kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s strani države prosilke

Jedro

Zahtevana stroga presoja zakonitosti v delu, kjer tožnik zatrjuje verjetnost kršitve zaradi osebnih okoliščin, je bila izvedena, saj je toženka proučila vse predložene dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval grožnje, izsiljevanje in druga kazniva dejanja na račun tožnika in njegovih družinskih članov ter njegovega premoženja, s strani dveh sodelavcev ruske policije. Toženka je na podlagi seznanitve s predloženimi dokazi sicer ugotovila, da verjame, da so bili tožnik in njegova družina tarča posameznih incidentov v zvezi z grožnjami in napadi na njihov dom in premoženje ter da je dogodke v obliki izsiljevanj, groženj in fizičnih napadov, ki jih je obdolženi opisoval v svojih izjavah, mogoče šteti za verjetne, ni pa obstoj zatrjevanih dokazov, tudi po presoji sodišča, v zadostni meri izkazal verjetnosti kršitve 3. člena EKČP, to je povezanosti oziroma vpletenosti ruske policije oziroma z njimi povezanimi oseb v opisane incidente, kar bi odločilno vplivalo na presojo verjetnosti kršitve 3. člena EKČP. To velja toliko bolj zato, ker je bil zoper oba policijska sodelavca, ki naj bi bila vpletena v kazniva dejanja zoper tožnika in njegove družinske člane, uveden kazenski postopek, kar kaže na pripravljenost in zavzemanje ruskih preiskovalnih organov, da se storilci takšnih dejanj zlorabe pooblastil, zaposlenih v organih ruske policije, odkrijejo in kazensko preganjajo. Iz navedenega razloga tudi po presoji sodišča zatrjevane osebne okoliščine ne dokazujejo kršitve pravice iz 3. člena EKČP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za pravosodje je v izpodbijani odločbi odločilo, da se dovoli izročitev A.A., državljana Romunije Moldavije in Ruske federacije, pristojnim organom Ruske federacije, zaradi kazenskega pregona, zaradi utemeljenega suma poskusa storitve kaznivega dejanja velike tatvine po točki „b“, tretjega odstavka 30. člena, četrtega odstavka 158. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije (1. točka izreka). V 2. točki izreka je tožena stranka odločila, da se izročitev A.A. dovoli pod pogoji iz 14. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije, in sicer, da se A.A. ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo; da se zoper A.A. ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo; da se A.A. ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev. V 3. točki izreka je tožena stranka odločila, da bo predajo A.A. pristojnim organom Ruske federacije, skladno s drugim odstavkom 523. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije, v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi, izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega akta pojasnila, da je bila 21. 11. 2017 A.A. odvzeta prostost na ozemlju Republike Slovenije na podlagi mednarodne tiralice Interpola Moskva in predloga za začasni pripor sodišča v Sankt Peterburgu št. 46534/FF/261/2017 z dne 12. 7. 2017. V sodni fazi izročitvenega postopka je bilo odločeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev imenovanega pristojnim organom Ruske federacije, zato je bil sodni spis, skladno s 529. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (v nadaljevanju ZKP), dne 12. 4. 2018 predložen Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije, zaradi sprejema dokončne odločitve v zvezi s zaprošeno izročitvijo.

3. V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila, da je tekom upravnega dela izročitvenega postopka 24. 4. 2018 A.A. zoper sklepa prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča vložil ustavno pritožbo, ki je Ustavno sodišče s sklepom št. Up 632/18-11 z dne 10. 9. 2018 ni sprejelo v obravnavo. Dne 24. 1. 2019 je A.A. vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice, s katero je predlagal, da se zadrži izvršitev sklepov Okrožnega in Višjega sodišča v Celju, ter istočasno predlagal, da se zadrži njegova izročitev Ruski federaciji, vse do sprejema odločitve. Odločitev v času izdaje odločbe še ni bila izdana.

4. Dne 25. 1. 2019 je A.A. na podlagi tretjega odstavka 141. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) podal ustno izjavo na zapisnik. Tožena stranka je pri odločanju upoštevala podatke iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Celju, kot tudi dejstva in dokaze, ki izhajajo iz upravnega spisa tožene stranke. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka povzela vsebino izjave A.A., podano na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 21. 11. 2017 ter v nadaljevanju pojasnila pravno podlago za odločanje.

5. Odločitev v zadevi je oprta na določila Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), določbe Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), določila Evropske Konvencije o izročitvi z dne 13. 12. 1957 ter določbe ZKP. Povzela je vsebino prvega odstavka 530. člena ZKP (konkretizirana določba 18. in 17. člena URS), ki določa, da minister pristojen za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. Minister za pravosodje izročitve tujca ne dovoli, če ta uživa pravico pribežališča, če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje, ali če obstaja velika verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečlovečno ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo. Pravno podlago odločanja predstavljajo tudi določbe prvega in tretjega odstavka 15., 17. in 18. člena URS.

6. Glede pravice pribežališča je tožena stranka ugotovila, da je A.A. dne 4. 7. 2018 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila s sklepom z dne 4. 9. 2018 zavržena, Upravno sodišče Republike Slovenije pa je tožbi zoper ta sklep ugodilo in zadevo vrnilo v odločanje prvostopenjskemu organu. V času izdaje izpodbijane odločbe tako prosilec ni užival pravice pribežališča, kar v luči 530. člena ZKP pomeni, da v tem pogledu ni ovir za izdajo odločbe o izročitvi (sodba VS RS I Up 1049/2001 z dne 8. 5. 2002).

7. Glede navedb o političnem kaznivem dejanju je tožena stranka upoštevala določbo prvega odstavka 3. člena Evropske konvencije o izročitvi in ugotovila, da se je A.A. v svoji vlogi z dne 1. 5. 2018 skliceval, da gre v konkretnem primeru za politično kaznivo dejanje, s čimer se tožena stranka ni strinjala. Ugotovila je, da iz prošnje za izročitev in izročitvene dokumentacije izhaja, da je tujec kazensko preganjan zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja, ki je primerljivo s kaznivim dejanjem velike tatvine tudi po slovenski kazenski ureditvi. Gre za kaznivo dejanje, ki je umeščeno med premoženjska kazniva dejanja. Da ne gre za politično kaznivo dejanje, je potrdil v obrazložitvi sklepa tudi senat Okrožnega sodišča v Celju (sklep z dne 8. 3. 2018), ki je izvedel presojo, ali je bilo kaznivo dejanje res izvršeno, predvsem z vidika presoje utemeljenega suma, na podlagi 13. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, v zvezi s 528. členom ZKP. Gre za t.i. sodni del izročitvenega postopka, o čemer je poleg Okrožnega sodišča v Celju dne 8. 3. 2018 odločalo dne 4. 4. 2018 tudi Višje sodišče v Celju.

8. Glede navedb o verjetnosti mučenja in nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja je tožena stranka presodila obdolženčeve navedbe o možnosti izreka kazenske sankcije prisilnega dela in ugotovila, da določba 158. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije (v nadaljevanju KZ RF) predpisuje možnost izreka kazni prisilnega dela za največ dve leti ali obveznega dela za obdobje do 360 ur ali prevzgojnega dela za največ dve leti, in sicer alternativno, namesto izreka zaporne kazni. Ker je v Republiki Sloveniji prisilno delo absolutno prepovedano, bi izročitev tujca Ruski federaciji, kjer obstaja zgolj možnost, da bo obdolženemu izrečena tovrstna kazenska sankcija, kršila četrti odstavek 94. člena URS, obenem pa bi izročitev v takem primeru predstavljala verjetnost nečlovečnega oziroma ponižujočega ravnanja in kaznovanja.

9. Tožena stranka se do pravne kvalifikacije očitanega kaznivega dejanja ni opredeljevala, ker jo je v sodnem delu izročitvenega postopka opredelil že senat Okrožnega sodišča v Celju, ki je presodil, da točka „b“ spada k četrtemu odstavku 158. člena KZ RF, ki opredeljuje očitano kaznivo dejanje „v posebej velikem obsegu“. Takšna pravna kvalifikacija izhaja tudi iz zaprosila Ruske federacije, namestnice Generalnega državnega tožilca Ruske federacije z dne 15. 12. 2017. Izhajala je tudi iz ugotovitve, da v kolikor za v tožbi očitano kaznivo dejanje po KZ RF ni predpisana kazen prisilnega dela, takšna kazen obdolžencu tudi ne grozi. Člen 147. KZ RF za očitano kaznivo dejanje po četrtem odstavku ne predpisuje kazni prisilnega dela, zato ne obstaja verjetnost, da bi bil obdolženi v primeru izročitve Ruski federaciji podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju v obliki prisilnega dela.

10. Glede osebnih okoliščin (povezanosti napadalcev z ruskimi organi pregona) je tožena stranka ugotovila, da sicer po vpogledu v dokaze verjame, da so bili tujec in njegova družina tarča posameznih incidentov v zvezi z grožnjami in napadi na njihov dom in premoženje in da je dogodke v obliki izsiljevanj, groženj in fizičnih napadov, ki jih je obdolženi opisoval v svojih izjavah, mogoče šteti za verjetne, kljub temu pa obdolženi ni uspel z dovolj visoko stopnjo verjetnosti dokazati okoliščin, ki so bistvene z vidika presoje verjetnosti kršitve 3. člena EKČP, to je povezanosti oziroma vpletenosti ruske policije oziroma z njimi povezanimi oseb v opisane incidente. Res je obdolženi dokazal dejstvo glede vpletenosti dveh sodelavcev ruske policije v kazniva dejanja, storjena na škodo obdolženčevega sina in B.B., vendar gre v razmerju do obdolženega za ločen sklop dogodkov. Da naj bi bil obenem od napadov prisoten tudi policijski sodelavec C.C., ni dokazano. Prav tako obdolženi ni uspel dokazati, da so razlogi za opustitev kazenskega pregona v povezanosti policije in napadalcev. Kot pavšalne in posredne je tožena stranka štela navedbe, da bo obdolženi zaradi povezanosti napadalcev z ruskimi organi pregona v Ruski federaciji podvržen mučenju, pri čemur ta povezanost za potrebe zadostitve dokaznemu standardu ni dovolj natančno pojasnjena. V predloženih dokazih sta se omenjali dve uradni osebi oziroma dva policijska sodelavca, navedb in dokazov, da bi bile v izsiljevanje vpletene morebitne druge osebe, ki bi delovale pod njunim vplivom, pa ni ponudil.

11. Tožena stranka je odgovorila tudi na obdolženčeve navedbe, da naj bi se upravičeno bal za svoje življenje, kar naj bi dokazoval s sporočilom ter člankom iz spletnega časopisa D., ki ga je domnevno A.A.. posredoval B.B.. Tožena stranka dokazne vrednosti temu dokazilu ne predpisuje, saj je spletno identiteto nemogoče preveriti, kljub temu pa je štela za verjetno, da je sporočilo poslal E.E.. Kljub temu se toženi stranki ni zdelo verjetno, da bi bil imenovani sposoben svoje grožnje tudi uresničiti, ker ta oseba ni več v položaju, ko bi lahko bila z zlorabo pooblastil, ki jih je imela znotraj organa pregona, uspešna. Zoper dva sodelavca Ruske policije je bil namreč uveden kazenski postopek.

12. Glede navedb o razmerah v ruskih pripornih in zapornih institucijah je tožena stranka, ob upoštevanju določb ESČP, upoštevala informacije, ki izvirajo iz raznovrstnih zanesljivih in objektivnih virov, kot npr. agencij Združenih narodov, uglednih domačih in mednarodni organizacij za varstvo človekovih pravic ter prakse posameznih držav. Upoštevala je dokaze, ki naj bi izkazovali splošne razmere v ruskih zaporih, ki jih je toženi stranki predložil pooblaščenec obdolženega. Pogledala je v spletno dostopna poročila (Poročilo Sveta Evrope za preprečevanje mučenja o stanju v zaporih v Rusiji z dne 17. 12. 2013, Poročilo Odbora Organizacije Združenih narodov proti mučenju za Rusijo, Poročilo Organizacije Human Rights watch za Rusijo iz leta 2018, Zaključne ugotovitve Odbora Organizacije Združenih narodov proti mučenju glede 6. poročila za Rusijo, Poročilo organizacije Amnesty International za Rusijo za leto 2017/2018 ter Poročili organizacije Human Rigts watch iz leta 2016 in 2017).

13. Opredelila se je do navedb obdolženca o splošnih razmerah v priporih in zaporih Ruske federacije in proučila poročila, na katera se je skliceval obdolženi v zvezi s temi navedbami. Tem poročilom ni odrekla verodostojnosti, vendar jih je mestoma ocenila kot splošna, ker iz njih ne izhaja pregled ugotovljenih kršitev po obliki in številu ter po posameznih institucijah, na podlagi katerih bi si ministrstvo lahko ustvarilo zaključek o obstoju tako zatrjevanih splošno razširjenih spornih praks. Obširno je povzela posamezne ugotovitve vseh predlaganih virov ter zaključila, da je iz podatkov navedenih virov mogoče zaključiti, da je v Ruski federaciji vzpostavljen učinkovit sistem zaščite proti mučenju. Ruska federacija je tudi pogodbenica EKČP, kar pomeni, da posamezniki, ki menijo, da jim kršitev pravice grozi, ali da jim je bila pravica kršena, lahko vložijo pritožbo na EKČP.

14. Tožena stranka je tako v določeni meri, predvsem z namenom, da se odvrne tudi najmanjši dvom v možnost kršitve 3. člena EKČP, opravila presojo splošnih razmer v zaporih (priporih) Ruske federacije, vendar so z vidika varstva pravice pred mučenjem in nečloveškim ravnanjem oziroma ponižujočim ravnanjem po mnenju tožene stranke bistvenega in odločilnega pomena predvsem okoliščine in razmere, ki so vezane na konkretno priporno oziroma zaporno institucijo. V ta namen je tožena stranka z dopisom št. 56010-70/2017/15 z dne 18. 5. 2018 Generalno državno tožilstvo Ruske federacije zaprosila za informacijo, v katero institucijo bo obdolženi v primeru izročitve nameščen.

15. Generalno državno tožilstvo je z dopisom št. 81/3-1285-17 z dne 18. 6. 2018, sporočilo, da bo obdolženi med predhodno preiskavo in morebitnim sojenjem pridržan v Federalni državni instituciji Zavod za prestajanje ukrepa pripora, št. 1 Uprave Federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij v mestu Sankt Peterburgu in Leningrajski regiji, ki se nahaja v Sankt Peterburgu v mestu Kolpino. Posredovan je bil tudi podatek o morebitni zaporni instituciji, zvezni javni manj strogi kazenski koloniji # 5 oddelka Zvezne kazenske službe mesta Sankt Peterburg in regije Leningrad (FKU IK-5 UFSIN Rusije za mesto Sankt Peterburg in regijo Leningrad). Oba dopisa sta bila posredovana v seznanitev in opredelitev pooblaščencu obdolženega, ki je podal tudi pripombe.

16. V zvezi z varnostnimi razmerami je tožena stranka ugotovila, da varnost tujca v konkretni priporni (zaporni) instituciji, z vidika njegovi osebnih okoliščin ni ogrožena, saj obdolženi ni uspel dokazati povezave med njegovimi napadalci in pazniki, zaposlenimi v zavodih „KRESTY-2“ in „FKU IK-5 UFSIN“. Glede presoje ostalih varnostnih razmer v omenjenih zavodih pa se je tožena stranka oprla na zagotovila Ruske federacije, proučila je relevantna poročila mednarodnih in nevladnih organizacij ter opravila pregled sodne prakse ESČP. Ob upoštevanju opravljene presoje, skladno s kriteriji oblikovanimi znotraj upravno – sodne prakse in prakse ESČP, je tožena stranka kot verodostojna štela zagotovila pristojnega organa države prosilke. Upoštevala je, da je Ruska federacija podpisnica Evropske konvencije o izročitvi z dne 13. 12. 1957, da imajo tožilci vlogo pri nadzoru nad obravnavo pridržanih oseb ter dolžnost preiskave in pregona kaznivih dejanj mučenja oziroma nehumanega ravnanja. Posredovana zagotovila so bila specifična, ker so se nanašala na konkretnega obdolženega in na konkretna zavoda. Prav tako je na odločitev vplivala ugotovitev, da je med državama sklenjena in z obeh strani nasledena bilateralna pogodba (Pogodba med FLR Jugoslavijo in ZSSR o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah z dne 24. 2. 1962).

17. Glede varnostnih razmer v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora, št. 1 v Sankt Peterburgu oziroma „Kresty-2“, je Generalno državno tožilstvo Ruske federacije v sojem zagotovilu navedlo, da so zaposleni v tem zavodu dolžni sprejeti ukrepe za zagotovitev osebne varnosti obdolženega, v primeru pripornikove zahteve, pa je uprava dolžna nemudoma sprejeti ukrepe za zagotovitev njegove varnosti. V zvezi z Zavodom za prestajanje kazni zapora FKU IK-5 UFSIN pa je Generalno državno tožilstvo pojasnilo, da so pogoji namestitve skladni z EKČP. Zagotovilo je tudi, da ima A.A. v Ruski federaciji vse možnosti za zaščito, v zavodih, v katere bo nameščen, pa ga imajo sodelavci Veleposlaništva Republike Slovenije pravico kadarkoli obiskati. Gre za pojasnila, ki jih je mogoče šteti za verodostojna, podana pa so bila tekom upravnega postopka izročitve. Zagotovilo je podalo Generalno državno tožilstvo Ruske federacije, ki ima v sklopu mehanizmov pravico nadzora nad obravnavo pridržanih oseb. Tako tožena stranka glede varnostnih razmer v zavodu „Kresty-2“ ni zaznala podatkov o ogrožanju varnosti pripornikov, saj gre za razmeroma novo zgradbo.

18. V zvezi z zavodom za prestajanje kazni pa je pooblaščenec obdolženega navedel, da gre v primeru te institucije za zavod „Metalka“ oziroma „Metalstroj“, v katerem vladajo nečloveške razmere, o čemer naj bi pričal tudi posnetek na spletni strani „youtube“. Tožena stranka je po ogledu videoposnetka in ugotovitvi, da verodostojnosti posnetka objektivno ni mogoče preveriti, pojasnila, da naj bi posnetek izkazoval stanje po neredih v letu 2007, prikazuje pa izvrševanje disciplinskega ukrepa oziroma situacijo izrednega stanja po dogodku, ki je očitno zahteval strožji režim vzdrževanja discipline, mestoma tudi raven ponižujočega ravnanja, vendar po presoji tožene stranke ne gre za splošno uveljavljeno prakso oziroma vsakodnevni način obravnave zaprtih oseb. Tudi glede zavoda za prestajanje kazni zapora (FKU IK-5 UFSIN Rusije oziroma „Metalke“ oziroma „Metallstroy“), podobno kot ga pripor „Kresty-2“ ugotavlja, da v praksi ESČP ni mogoče zaznati primerov, ki bi se nanašali na kršitve varnostnih razmer v tem zavodu, zato tožena stranka v luči ocenjenih garanciji in opravljene presoje dokazov zaključuje, da so varnostne razmere v obeh zavodih ustrezne.

19. V zvezi z bivanjskimi razmerami v priporu se je tožena stranka oprla na zagotovilo Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije v dopisu z dne 18. 6. 2018, da bo obdolžencu po nastanitvi v celici na voljo 4 m2 osebnega prostora. Gre za standard, ki se nanaša na celice, ki so namenjene bivanju več osebam. V zvezi z velikostjo in osvetlitvijo celic v Zavodu za prestajanje kazni je tožena stranka prav tako upoštevala zagotovilo glede preostalih bivanjskih pogojev Ruske federacije in zagotovilo, da si lahko osumljene in obdolžene osebe enkrat tedensko privoščijo prho ter da je v celici kopalnica z ločenimi izoliranimi WC kabinami in umivalniki, torej je zagotovljeno vzdrževanje osnovne higiene in uporaba sanitarij v zasebnosti, skladno s prakso ESČP. Tožena stranka je upoštevala zagotovila Ruske federacije tudi glede dostopa do rekreacije. Tako je glede že opravljene presoje verodostojnosti garancij Ruske federacije in ob dejstvu, da tako v praksi ESČP kot tudi v predloženih in po uradnih dolžnostih pridobljenih relevantnih dokazov ni mogoče zaznati ugotovljenih kršitev glede bivanjskih pogojev, tožena stranka zaključila, da so bivanjske razmere znotraj obeh obravnavnih zavodov ustrezne.

20. V zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe pa je tožena stranka upoštevala obdolženčevo navedbo, da ima zdravstvene težave, kronični pankreatitis, zaradi česar rabi redno zdravljenje in zdravstveno oskrbo. V zvezi z izraženo bojaznijo, da mu le ta v Ruski federaciji ne bo zagotovljena, je tožena stranka ocenila garancije podane s strani Ruske federacije kot verodostojne in presodila, da obdolženi ni izkazal, da bi bila v obeh zavodih zdravstvena oskrba neustrezna.

21. Glede navedb o kršitvi 6. člena Konvencije (pravice do poštenega sojenja) se je tožena stranka opredelila do obdolženčeve navedbe, da gre za kršitev, ki v Ruski federaciji predstavlja sistemski problem. Ker obdolženec ni pojasnil oziroma utemeljil svoje trditve, je ta del zahtevka tožena stranka zavrnila kot neutemeljen. Opozorila je tudi na sodno prakso ESČP, v kateri je le to zavzelo jasno stališče, da se varstvo pravice iz 6. člena lahko uveljavlja le izjemoma, v tako imenovanih primerih očitnega odrekanja te pravice v državi prosilki.

22. V zaključku je tožena stranka po izvedenem dokaznem postopku ocenila, da ni izkazana verjetnost, da bi bil A.A. v primeru izročitve Ruski federaciji, bodisi zaradi osebnih okoliščin bodisi zaradi razmer v Ruskih zaporih (priporih) podvržen mučenju, nečloveškemu ravnanju ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma kršitvi 3. člena EKČP. Prav tako ni bila izkazana verjetnost kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije.

23. Ker A.A. v Republiki Sloveniji ne uživa pravice pribežališča niti ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja in ob upoštevanju obveznosti Republike Slovenije, ki jih je prevzela z mednarodnimi instrumenti pravosodnega sodelovanja na področju kazenskega prava v zadevah izročitev ter javnega interesa, da se storilci kaznivih dejanj ustrezno kazensko preganjajo, je tožena stranka ocenila, da mora v konkretnem primeru javni interes prevladati nad interesi posameznika. Iz navedenega razloga je tožena stranka prošnji Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije ugodila in dovolila izročitev A.A. pristojnim organom Ruske Federacije, zaradi kazenskega pregona, zaradi utemeljenega suma poskusa storitve kaznivega dejanja velike tatvine po točki „b“, tretjega odstavka 30. člena, četrtega odstavka 158. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije. Izročitev je skladna s prvim odstavkom 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, v zvezi s 531. členom ZKP, omejena z načelom specialnosti, saj se mu imenovani ni odpovedal.

24. Tožnik vlaga tožbo zaradi procesnih kršitev. Navaja, da izpodbijana odločba nima vseh obveznih sestavin, zaradi česar neobstoječa. Nima podpisa uradne osebe ter žiga organa, kot to zahteva določba 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločbo je namreč podpisala ministrica za pravosodje, opremljena je z žigom ministrstva za pravosodje in ne z žigom upravnega organa, ki bi bil skladno s prvim odstavkom 530. člena ZPP pristojen izdati odločbo. Prav tako odločbe ni podpisala uradna oseba, ki je vodila postopek oziroma pripravila osnutek izpodbijane odločbe, kar je po določbi prvega odstavka 216. člena ZUP obvezna sestavina odločbe. Tudi v uvodu odločbe so pomanjkljivosti, ker ne vsebuje navedbe o načinu uvedbe postopka, osebnega imena stranke in njenega pooblaščenka ter kratke navedbe oziroma označbe zadeve.

25. Izpodbijana odločba je izdana brez popolne zahteve upravičenega predlagatelja, zaradi tega je nična. V uvodu določbe ni navedeno, na kakšen način se vodi postopek oziroma je iz obrazložitve izpodbijane odločbe mogoče razbrati, da se je pričel na prošnjo Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije. Slednja prošnje in prilog ni priložila v slovenskem jeziku, overjenih s strani sodnega tolmača, iz prošnje in vlog pa ne izhaja, kdo je dokumente prevedel. Sklicuje se na 11. člen Ustave RS ter prvi odstavek 8. člena Pogodbe o pravni pomoči z Rusijo, po kateri zaprošeni organ nudi pravno pomoč skladno z zakonodajo svoje države. Skladno z določbo 523. člena ZKP morajo biti k prošnji priložene priloge, če so sestavljene v tujem jeziku, pa priloženi overjeni prevodi v slovenskem jeziku. V konkretnem primeru podana zahteva ni bila popolna, zato bi jo morala tožena stranka na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči. Ker tega ni storila, je izpodbijana odločba nična (gre za kršitev 4. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o pravnem sporu, ZUS-1). Po mnenju tožnika je zato, ker država prosilka ni vložila prošnje za izročitev v skladu z 523. členom ZKP, zamudila rok po tretjem odstavku 525. člena ZKP in 46. člena Pogodbe o pravni pomoči z Rusijo, zato je treba tožnika nemudoma izpustiti iz pripora. Prav tako se upravni organ do popolnosti zahteve upravičenega predlagatelja ni opredelil v obrazložitvi odločbe, zato le ta nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, torej gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po tretjem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

26. Izpodbijano odločbo je treba odpraviti tudi zaradi posameznih in konkretnih procesnih kršitev, ni je mogoče preizkusiti, tožnik pa se zoper njo ne more učinkovito braniti. Tako je tožena stranka zatrjevala, da je sledila domnevno prepričljivi argumentaciji pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Šorlija v zadevi Up-632718-13 z dne 19. 8. 2018, spregledala pa je, da je Ruska federacija sama izrazila možnost izreka prisilnega dela v dopisu Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije št. 81/3-1285-17 z dne 8. 6. 2018. Jamstva Ruske federacije nasprotujejo ustavi RS, zato je odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka po tretjem odstavka 27. člena ZUS-1. Tožniku tudi ni bil predložen dopis, ki ga je tožena stranka posredovala Ruski federaciji in v katerem jo je zaprosila za informacijo, v katero priporno oziroma zaporno institucijo bo tožnik nameščen. Tožnik bi se namreč iz tega dopisa lahko prepričal o tem, ali je upravni organ sploh poizvedoval o bistvenih razlogih za izdajo izpodbijane odločbe.

27. Izpodbijana odločba je obremenjena tudi z materialnimi kršitvami, in sicer zmotno uporabo 2. in 3. člena EKČP. Tožena stranka je sicer pri presoji tretjega odstavka 530. člena ZKP pravilno izhajala iz sodne prakse ESČP, v zvezi z razlago 2. in 3. člena EKČP, vendar je (upoštevaje nesporna dejstva) napravila napačen materialno pravni zaključek. Tožena stranka je nesporno ugotovila, da je bilo tožniku zagroženo s smrtjo (grožnja E.E.), napačno pa je zaključila, da ta oseba svoje grožnje ni objektivno sposobna uresničiti oziroma ni dokazala povezave med delavci policije in delavci (pazniki) v konkretni priporni oziroma zaporni instituciji. Prav tako je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal konkretne osebne razmere, iz katerih izhaja možnost, da mu bo v Rusiji kršena pravica do življenja, oziroma najmanj to, da bo mučen s strani oseb, povezanih s policistom visokega čina in položaja. Za toženo stranko ti ugovori niso bili utemeljeni. Tožnik opozarja, da mu ni treba, niti ne more posebej dokazati, da bo E.E. svoje grožnje dejansko uresničil oziroma ali jih je sposoben uresničiti na drugačen način, saj je dokazno breme, da izključi sleherni dvom, da bo izročitev vodila v kršitev 2. in 3. člena EKČP na upravnem organu. Sklicuje se na sodno prakso Upravnega sodišča RS, ki se je postavilo na stališče, da če tožnik nima očitno neutemeljenih ugovor zoper izročitev v zvezi s tveganji za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, potem mora sodišče opraviti strogo presojo zakonitosti izpodbijanega akta, ki pa nujno vsebuje tudi oceno stanja v državi in če je treba mora sodišče pridobiti ustrezne informacije tudi po uradni dolžnosti.

28. Tožnik uveljavlja tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in materialne kršitve. Navaja, da je tožena stranka nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje v delu, kjer se sklicuje na splošno stanje oziroma splošne razmere v zavodih za prestajanje pripora in zapora v Ruski federaciji. Pojasnjuje, da v sodnem postopku tožnik ni moral vedeti, kje bo v primeru izročitve pridržan oziroma zaprt, niti ni mogel navesti oblik in števila kršitev v konkretnih zavodih oziroma se od njega ne more pričakovati, da bo zatrjevane kršitve opredelil za vse zapore v Ruski federaciji. Upravni organ po prejemu dopisa Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 8. 6. 2018 ni opravil nobene poizvedbe v smeri konkretnih razmer v kazenski koloniji „Metalka“ kljub temu, da je tožnik predložil verodostojne dokaze o nevzdržnih razmerah v tem zavodu. Obširno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da je upravni organ omalovaževal podatke v zvezi z izjemno visokim številom smrtnih žrtev v zaporih Ruske federacije. Prav tako ni upošteval podatka, da iz poročila Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja z dne 17. 12. 2013 izhaja, da je premeščanje zapornikov oziroma pripornikov v druge zavode razširjena praksa, kar potrjujejo tudi druga predložena poročila. Kot neutemeljene je štel navedbe tožene stranke, da tožnik ne bo premeščen zaradi udeležbe pri preiskovalnih aktivnosti in da ne bo obravnavan s strani policije. Gre za ugibanja upravnega organa, ki nimajo opore v nobenem predloženem dokazu, niti zagotovilu Ruske federacije. Sklicuje se na dokumentacijo o izročitvi, ki jo je izdala policija, in podatek, da na ruski strani izročenega tujca prav tako sprejme policija. Zato je neresnična navedba upravnega organa, da tožeča stranka ne bo več obravnavana s strani policije. Opozarja, da je tožnik in njegova družina, že zato, ker je bil v preteklosti izpostavljen izsiljevanju dveh policistov na visokem položaju, po izročitvi dejansko izpostavljen tveganju fizičnega nasilja. Do tega se upravni organ ni opredelil. Kot dejansko zgrešene šteje navedbe tožene stranke, da tožnik ne bo podvržen obravnavi in uvodnim zasliševanjem s strani policije, ker temeljijo na ugibanjih upravnega organa, vsa predložena poročila pa dokazujejo oziroma opozarjajo na pomanjkanje zaščitnih ukrepov oziroma formalnih valov pred trpinčenjem. Vsa tveganja, ki jih tožnik obširno našteva v tožbi, so toliko bolj utemeljena v primeru, ko kljub ugovoru in dveh pritožbah pooblaščenca tožnika v Ruski federaciji, odvetnika F.F., sodišče še zmeraj ni odločilo o priporu zoper tožnika, kljub temu, da je tožnik v priporu skupno več kot 16 mesecev, torej daljše obdobje kot ga dopušča ZKP Ruske federacije. Prav tako je pomembna v zadevi okoliščina, da se ugotovitve Odbora sveta Evrope, Odbora OZN in Amsty International, ne nanašajo samo na ravnanja policistov – operativcev, ob pridržanju oziroma premeščanju priprtih ali zaprtih oseb, temveč predvsem na razmere v zavodih za predhodno preiskavo ter zavodih za prestajanje kazni. Oporeka tudi ugotovitvam oziroma zaključkom tožene stranke, ki se nanašajo na standard 4m2 osebnega prostora kot neživljenjski in pod priporočilom Sveta Evrope, zato bi upravni organ moral z višjo skrbnostjo preveriti ostale pogoje.

29. Prav tako se upravni organ ni opredelil do argumenta tožnika, da se v skladu z pravili higiene, določenimi v točki 19.4. Evropskih zapornih pravil Sveta Evrope, morajo zapornikom zagotoviti primerni prostori, tako da ima vsak zapornik banjo ali tuš, temperaturo pomembno podnebju, če je možno dnevno, vendar najmanj dvakrat tedensko zaradi zagotavljanja splošne higiene. Kot neresnično šteje navedbo tožene stranke, da je standard, ki ga jamči Ruska federacija, skladen s sodno prakso ESČP. Prav tako se tožena stranka ni opredelila do argumenta tožnika, da je sprehod eno uro na dan pod standardom oziroma priporočenim standardom Sveta Evrope, ki znaša najmanj osem ur dnevno.

30. Ne strinja se niti z ugotovitvijo tožene stranke, da naj bi bilo tožniku v zavodu „Kresty 2“ zagotovljeno zdravstveno varstvo. Poudarja, da ta zavod v času, ko so bila izdana poročila Odbora Sveta Evrope, Odbora OZN in Amesty International in Human Rights Watch in drugih organizacij, ni bil zgrajen, zato razmere v njemu še niso bile raziskane in tudi tožnik ni mogel zanj navesti podrobnejših podatkov. Vpogled v nekatere javno objavljene podatke pa kaže (članek „Kresty-2“: dim in ogledala z dne 10. 5. 2018), da največja kazenskega ustanova v Evropi ni zgrajena in da so vse „lepe ugodnosti“ tega zavoda le „nova različica Potemkinovih vasi“. Sklicuje se na vsebino tega članka, nevzdržne razmere v njem in razloge za izbruh izgredov po namestitvi v novem zavodu. Prav tako se sklicuje na članek „12 zapornikov pretepenih v zavodu za pridržanje Kresty-2 v Sankt Peterburgu“ z dne 18. 1. 2018. Oba članka potrjujeta ugotovitve Odbora Sveta Evrope v zavodu Kresty-1 o slabo urejenem zdravstvenem sistemu. Izpodbijana odločba je v temu delu utemeljena izključno z zagotovilom Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 8. 6. 2018. Obširno se sklicuje na ugotovitve Odbora Sveta Evrope in dejstvo, da so jamstva Ruske federacije, da bo pridržani osebi zagotovljeno zdravstvena oskrba, navidezna, ker pridržane osebe v Ruskih zavodih za prestajanje kazni nimajo pravice do zdravnika, ker jim zakon te pravice ni dodelil, temveč je to prepuščeno diskreciji organov pregona. Kadar so bili zdravstveni pregledi opravljeni, pa so jih izvršile osebe, ki niso zdravstveno osebje. Glede na zdravstveno stanje tožnika le ta s stopnjo verjetnosti izkazuje, da ne bo deležen ustrezne zdravstvene oskrbe. Predvsem tožnik poudarja, da bo v primeru izročitve in glede na navedbe Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije, v zavodu Kresty-2 nameščen zgolj začasno, pred in med predhodno preiskavo in morebitnim sojenjem, medtem ko bo v primeru obsodbe na kazen zapora to prestajal in kazen večino časa preživel v kazenski koloniji „Metalka“. Glede varnostnih, bivanjskih oziroma zdravstvenih razmer so navedbe tožene stranke v tem delu pavšalne in nekonkretizirane, niti se to jamstvo ne nanaša na tožnika. Ne strinja se zavrnitvijo ocene verodostojnosti video posnetkov kazenske kolonije, toliko bolj, ker je bila verodostojnost video posnetkov potrjena s strani Odbora Sveta Evrope. Kazenska kolonija št. 5 oziroma Metalka ni manj strog zavod za prestajanje kazni, kot je poskušalo prikazati Generalno državno tožilstvo Ruske federacije v svojem dopisu z dne 2. 7. 2018 in kar je nekritično povzel upravni organ, ampak gre dejansko za enega najstrožjih zavodov v regiji. Toženi stranki očita, da trditev tožnika o primernosti razmer v kazenski koloniji Metalka ni primerjala z drugimi razpoložljivimi dokazi. Razmere v kazenski koloniji Metalka so tako bivanjsko, kot prostorsko, kot tudi z vidika ravnanj paznikov nevzdržne do te mere, da ustrezajo pravnemu standardu mučenja, nečlovečnega in ponižujočega ravnanja oziroma prav takim kaznim, kar narekuje odpravo izpodbijane odločbe. Tožena stranka dejansko ni niti ugotavljala razmer v teh zavodih, ampak se je naslonila na dopis Ministrstva za pravosodje z dne 18. 5. 2018.

31. V zvezi z osebnimi razmerami je tožena stranka pri presoji utemeljenosti kršitve uporabila dokazni standard onkraj razumnega dvoma, čeprav bi v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnik zatrjuje, da bo zaradi bivanja v priporu oziroma zaporu po izvedeni izročitvi šele prišlo do kršitve 2. in 3. člena EKČP, morala uporabiti standard velike verjetnosti. Tožena stranka je spregledala soobstoj nekaterih pomembnih, jasnih in ujemajočih se elementov oziroma neizpodbitnih domnev, ki izkazujejo veliko verjetnost, da bo tožnik podvržen najmanj nečloveškemu ravnanju. Kot nesporna je ugotovila dejstva v zvezi s izvršenimi kaznivimi dejanji zoper tožnika in njegovo družino ter okoliščine in dejstva, ki se nanašajo na razloge za pridržanje G.G. in razlogov za pobeg E.E.. Kazniva dejanja obeh za toženo stranko nista sporna, prav tako je nesporno, da sta tožnik in E.E. bila osebno sprta zaradi poslovnega sodelovanja. Tožena stranka je kot verjetno štela tudi dejstvo, da je E.E. tožniku grozil v elektronskih sporočilih, zato je toliko manj verjetno razumno ravnanje upravnega organa, ki tožniku očita, da ni dokazal kaznivih dejanj dveh sodelavcev Ruske policije zoper tožnika. Prav tako tožnik ne razume navedbe upravnega organa, da okoliščina zaposlitve posameznika v policiji sama po sebi ne more biti dovolj velik razlog za zavrnitev izročitve. Gre za policista, ki bi glede na svoj položaj dejansko lahko vplivala na druge osebe. Navaja, da policista pri izsiljevanju nista ravnala samostojno, ampak je sodeloval tudi C.C., ta okoliščina pa ni ustrezno ovrednotena. Prav tako se upravni organ ni opredelil do zatrjevanja tožnika, da je kazenska ovadba zoper njega prirejena, prav tako je pravno zgrešena ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da naj bi bil E.E. sploh objektivno sposoben uresničiti svoje grožnje. Že dejstvo, da ga kljub kazenskem postopku in mednarodni tiralici policija še ni pridržala, dokazuje močan vpliv te osebe v policiji. Upravni organ je tožnika postavil pred nemogoč dokaz, saj konkretnega vpliva omejenih policistov na delavce policije in povezave s pazniki v konkretni priporni oziroma zaporni instituciji, kamor bo tožnik nastanjen, ne more dokazati. Upravni organ je uporabil dokazni standard onkraj razumnega dvoma napačno, saj njegova uporaba pri presoji osebnih okoliščin tožnika pride v poštev v situaciji, ko je tožniku že bila kršena pravica iz 3. člena EKČP. V okoliščinah konkretnega primera pa tožnik zatrjuje drugo situacijo, da bo šele prišlo do kršitve 2. in 3. člena EKČP zaradi bivanja v priporu oziroma zaporu po izvedeni izročitvi in bi v taki situaciji od tožnika zahtevati predložitev nespornega dokaza o tveganju za uresničitev grožnje po smrti oziroma nečloveškega ravnanja, dejansko pomenilo, da organ od tožnika zahteva dokaz o prihodnjem dejstvu, ki ga je nemogoče dokazati in bi to pomenilo nesorazmerno dokazno breme za tožnika. Sklicuje se na postopek v zvezi s krivo izpovedbo H.H., ki je v priporu več kot 16 mesecev, torej dlje kot to dopušča zakonodaja. Glede na navedeno in okoliščine očitanega kaznivega dejanja H.H. ne more biti posebej utemeljenega dvoma, da Ruska federacija tožniku očitno odreka pravico do obrambe, pravico do neodvisnega in nepristranskega sodišča, da bi to sodišče presodilo zakonitost pripora ter ji sistematično onemogoča dostop do odvetnika. Gre za ravnanja, ki upoštevaje sodno prakso ESČP, tudi po mnenju tožene stranke dosegajo standard očitnega odrekanja pravice do poštenega sojenja, kar zahteva odpravo izpodbijane odločbe.

32. Upoštevaje splošno stanje in osebne razmere tožnika obstaja velika in realna verjetnost, da bo tožnik v primeru izročitve Ruski federaciji umorjen oziroma najmanj mučen, oziroma se bo z njim nečloveško ravnalo, prav tako pa mu bo odvzeta pravica do poštenega sojenja. Tožena stranka je pri izdaji izpodbijane odločbe zagrešila več bistvenih kršitev določb upravnega postopka, nepravilno uporabila materialno pravo in deloma nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Kljub temu, da je tožena stranka v celoti sledila pričanju tožnika, je samovoljno in izrazito v njegovo škodo zaključila, da tožnik naj ne bi dokazal izpostavljenosti kršitvi 2., 3. in 6. člena EKČP. Prepričan je, da predloženi dokazi in trditve narekujejo odpravo izpodbijane odločbe, ne da bi se zadeva hkrati vračala v odločanje pred upravnim organom. Taka odločitev bi bila smiselna zato, ker ponovljeni postopek ne more odpraviti tveganja, ki ga tožnik zatrjuje za primer izročitve. Javni interes v takem primeru, seveda po izvedbi celotnega postopka odločanja pred slovenskim sodiščem ne bi bil v ničemer prizadet, izvedba postopka pred slovenskim sodiščem pa bi bila tudi skladna z določbo 12. člena KZ-1. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

33. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem obširno odgovarja na tožbene navedbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne ter zavrne tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka:

34. Tožba ni utemeljena.

35. V obravnavani zadevi je sodišče vpogledalo v listine priloženega sodnega spisa. Iz listine št. 1 izhaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Generalna policijska uprava, Uprava kriminalistične policije, Sektor za mednarodno policijsko sodelovanje, dne 21. 11. 2017 pristojne organe obvestila o prejemu mednarodne tiralice, št. 46534/FF/261/2017 zoper osebo A.A., ki jo je izdalo sodišče v Sankt Petersburgu, zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 158 in 30. členu Kazenskega zakonika Rusije. V zadevi ni sporno, da je bil A.A. na ozemlju Republike Slovenije prijet 21. 11. 2017 ter dne 22. 11. 2017 zaslišan pri Okrožnem sodišču v Celju. Dne 22. 11. 2017 je Okrožno sodišče v Celju izdalo sklep, št. I Kpd 52398/2017, s katerim mu je odredilo pripor, zoper katerega se je obdolženi pritožil. Pritožbo je Okrožno sodišče v Celju s sklepom št. II Ks 52398/2017 z dne 24. 11. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno.

36. Listine predloženega spisa nadalje izkazujejo, da je Ministrstvo za pravosodje, Sektor za mednarodno pravno pomoč, dne 22. 12. 2017 Okrožno sodišče v Celju obvestilo, da je Generalno tožilstvo Ruske federacije, skladno z 12. členom Evropske konvencije o izročitvi, po diplomatski poti dne 22. 12. 2017 posredovalo prošnjo za izročitev A.A., ki ji je bila priložena dokumentacija (št. 81/3-1285-17 z dne 15. 12. 2017) za izvedbo postopka izročitve, s prevodom v slovenski jezik. O prošnji za izročitev je Okrožno sodišče v Celju odločilo 8. 3. 2018, s sklepom št. II Ks 52398/2017, s katerim je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca Ruski Federaciji, zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine po točki „b“, tretjega odstavka 30. člena, četrtega odstavka 158. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije. O pritožbi zoper navedeni sklep je odločilo Višje sodišče v Celju in dne 4. 4. 2018 pritožbo s sklepom št. I Kp 52398/2017 zavrnilo kot neutemeljeno. Iz obeh odločitev, ki temeljijo na določbi 522. člena ZKP, in tudi listin predloženega spisa izhaja način vložitve prošnje po diplomatski poti, skladno z določbami Evropske konvencije o izročitvi oseb in prvim odstavkom 523. člena ZKP. Določba 523. člena ZKP se nanaša na uvedbo postopka za izročitev, katerega namen je sodno ugotoviti obstoj zakonskih pogojev za izročitev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi in se je v predmetni zadevi končal s sklepom Višjega sodišča v Celju št. I Kp 52398/2017 z dne 4. 4. 2018.

37. V prej navedem postopku je bil presojen tudi pritožbeni ugovor, da prošnji za izročitev in njenim prilogam v ruskem jeziku ni bil priložen overjen prevod v slovenski jezik. Gre namreč za pogoj iz četrtega odstavka 523. člena ZKP, ki določa, da če so prošnja in priloge sestavljene v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod v slovenskem jeziku. Po presoji sodišča gre za tožbeni ugovor, ki se nanaša na vprašanje izpolnjevanja pogojev za izročitev po 522. členu ZKP. O izpolnjevanju zakonskih pogojev za izročitev je pristojno odločati okrožno sodišče in ne minister za pravosodje. Višje sodišče v Celju je v sklepu št. I Kp 52398/2017 v okviru presoje izpolnjevanja pogojev za izročitev na podlagi 523. člena ZKP ugotovilo, da je bilo temu pogoju zadoščeno, ker je bil prošnji za izročitev priložen overjen prevod v slovenski jezik. Iz tega razloga, ker so bili torej pogoji za začetek teka postopka izročitve že presojeni, saj šele po tem, ko pristojno sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev (528. člen ZKP), minister odloči, ali bo izročitev z določbo dovolil, ali ne in tudi zato, ker te ugotovitve temeljijo na spisu priloženih listinah, sodišče zavrača tožbeni ugovor, da izvedeni postopek ne temelji na popolni zahtevi upravičenega predlagatelja.

38. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nima vseh sestavin. Sodišče ugotavlja, da je iz uvoda odločbe razvidno, da pooblastilo za odločanje v obravnavani zadevi temelji na določbi 530. člena ZKP ter podatek, da se je postopek začel na prošnjo Ruske federacije, torej je uvod skladen z določbo 212. člena ZUP. Z določbami ZUP (216. člen) je skladen tudi podpis uradne osebe, ki je v zadevi izdala odločbo. Navedena določba sicer določa, da odločbo podpiše uradna oseba, ki jo izda, podpiše pa jo tudi uradna oseba, ki je vodila postopek oziroma je pripravila osnutek odločbe. Izpodbijano odločbo je podpisala za odločanje pristojna oseba, ministrica. Tožbene navedbe, da je zato, ker je ni podpisala uradna oseba, ki je vodila postopek, odločba neobstoječa, so po presoji sodišča neutemeljene. ZUP izostanka podpisa odločbe (četudi je ne bi podpisala oseba pristojna za odločanje) izrecno ne sankcionira, torej bi odsotnost tega podpisa v konkretni zadevi lahko predstavljala relativno kršitev določb postopka, kar pomeni, da bi bilo treba posledice tega izostanka treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera posebej oziroma ugotavljati, ali je ta kršitev vplivala ali bi lahko vplivala na odločitev, takih posledic pa tožnik v tožbi ne zatrjuje.

39. ZKP uvršča postopek izročitve obdolžencev in obsojencev med posebne postopke. Izročitveni postopek je sestavljen iz odločitve sodišča o izpolnjevanju zakonskih pogojev za izročitev in iz odločbe ministra za pravosodje o (ne)dovolitvi izročitve. Slednja s kronološkega vidika sledi odločitvi (kazenskega) sodišča, ki v ekstradicijskem postopku ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca tuji državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni, določeni v domačem in mednarodnem pravu.

40. Pravno podlago odločanja v obravnavani zadevi predstavlja določba 530. člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. Lahko izda tudi odločbo, da se izročitev odloži zaradi tega, ker teče zoper tujca, katerega izročitev se zahteva, pri domačem sodišču kazenski postopek zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja ali ker prestaja tujec kazen v Republiki Sloveniji in v tretjem odstavku, da minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če ta uživa pravico pribežališča, če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje ali če obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečlovečno ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo. Samo če je podana katerakoli izmed navedenih dveh okoliščin iz drugega odstavka 530. člena ZKP, tožena stranka ne sme izdati odločbe o dovolitvi izročitve.

41. Ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 530. člena ZKP je torej v obravnavani zadevi odločilno, ali je imel tožnik v času, ko je minister za pravosodje izdal odločbo, s katero je dovolil izročitev tožnika, v Republiki Sloveniji pravico pribežališča. Tožniku ta pravica v času izdaje odločbe ni bila priznana, niti mu ni bila priznana v času odločanja sodišča. Navedeno pomeni, da v luči 530. člena ZKP, v tem pogledu ni ovir za izdajo odločbe o izročitvi.

42. Nadaljnji pogoj za izdajo zavrnilne odločbe bi bila lahko tudi ugotovitev, da gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za politično kaznivo dejanje. Že iz prošnje za izročitev in izročitvene dokumentacije izhaja, da se tožniku očita storitev poskusa premoženjskega kaznivega dejanja, kar je ugotovil tudi senat Okrožnega sodišča v Celju dne 8. 3. 2018 in dne 4. 4. 2018 tudi Višje sodišče v Celju (7. točka obrazložitve sklepa), sodišči pa sta na podlagi 13. točke prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi s 528. členom ZKP presodili tudi utemeljenost suma, da je bilo očitano kaznivo dejanje res storjeno. Iz navedenega razloga je po presoji sodišča tožena stranka pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja pravilno povzela po prej navedeni presoji sodišč v sodnem delu izročitvenega postopka in utemeljeno sklenila, da se tožniku ne očita storitev političnega ali vojaškega kaznivega dejanja.

43. Navedeno pomeni, da je bila v nadaljevanju tožena stranka dolžna presoditi, ali je izpolnjen nadaljnji pogoj iz tretjega odstavka 530. člena ZKP, da obstaja velika verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečlovečno ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo. Pri navedeni presoji je tožena stranka upoštevala tožnikove navedbe, ki jih uveljavlja tudi v tožbi, da obstaja velika verjetnost, da bo po izročitvi mučen oziroma se bo z njim nečloveško oziroma ponižujoče ravnalo, kar naj bi se izražalo (tudi) v sankciji prisilnega dela.

44. V okviru prej navedene presoje je zato tožena stranka tožnikove navedbe o mučenju oziroma nečloveškem oziroma ponižujočem ravnanju presojala tudi z vidika zatrjevane možnosti izreka prisilnega dela. Sodišče se strinja s tožnikom, da možnost izreka prisilnega dela nasprotuje določbi 49. člena Ustave RS, ne pritrjuje pa mu, da navedbe Vrhovnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 18. 6. 2018, izražene v dopisu št. 81/3-1285-17, za očitano kaznivo dejanje, v skladu z določbo 53.1 člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, dopuščajo možnost izreka prisilnega dela tudi v obravnavanem primeru. Možnost izreka prisilnega dela je namreč tožena stranka oprla na pravno kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja (42. točka obrazložitve te sodbe) in ugotovitev, da za očitano kaznivo dejanje po Kazenskem zakoniku Ruske federacije ni predpisana kazen prisilnega dela. Slednja je predpisana za kazniva dejanja iz prvega do tretjega odstavka 158. člena zakonika in ne za tožniku očitano kaznivo dejanje po četrtem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika, za katerega je zagrožena kazen do deset let zapora, globa v višini do enega milijona rubljev ali višini plače ali drugega dohodka obsojene osebe za obdobje do pet let ali brez nje in z omejitvami prostosti za največ dve leti ali brez nje. Višje sodišče v Celju je v sklepu št. I Kp 52398/2017 izrecno pojasnilo, da so pritožbeni očitki (sodni del izročitvenega postopka), da bo tožnik ob morebitni obsodbi izpostavljen kršitvam človekovih pravic glede svobode dela (49. člen Ustave RS), neutemeljeni. Tožena stranka se je oprla tudi na argumentacijo pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Šorlija k sklepu št. Up-632/18-13 z dne 19. 9. 2018, podanega k sklepu št. Up-632/18-11 z dne 10. 9. 2018, da pritožniku kazen prisilnega dela, če ni predpisana za v obtožbi očitano kaznivo dejanje, ne grozi. Z navedenimi razlogi za zavrnitev tožbenega ugovora prisilnega dela, ki jih je tožena stranka izčrpno obrazložila v izpodbijani odločbi, se sodišče strinja in tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen.

45. V nadaljevanju tožnik toženi stranki očita, da je presojo tretjega odstavka 530. člena ZKP, glede osebnih okoliščin, sicer pravilno izvedla ob upoštevanju sodne prakse ESČP in EKČP, vendar je, upoštevaje nesporna dejstva, napravila napačen materialno pravni zaključek. Navaja, da je tožeča stranka z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazala konkretne razmere, iz katerih izhaja možnost, da ji bo v Rusiji kršena pravica do življenja oziroma najmanj to, da bo mučena s strani oseb, povezanih s policistom visokega čina in položaja.

46. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je Upravno sodišče na podlagi sodne prakse ESČP, v upravno-sodni praksi v zvezi z izročitvami že postavilo stališče (sodba v zadevi I U 272/2015-17 z dne 14. 5. 2015), da če tožnik nima očitno neutemeljenih ugovorov zoper izročitev, v zvezi s tveganji za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, potem mora sodišče (oziroma tožena stranka), opraviti strogo presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Ta presoja vključuje tudi presojo utemeljenih razlogov za verjetnost, da bo tožnik v državi prejemnici izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja ter dejanskim kršitvam človekovih pravic (sodba Upravnega sodišča, št. I U 684/2015 z dne 20. 1. 2016). Sodišče meni, da je bila zahtevana stroga presoja zakonitosti v delu, kjer tožnik zatrjuje verjetnost kršitve zaradi osebnih okoliščin, izvedena, saj je tožena stranka proučila vse predložene dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval grožnje, izsiljevanje in druga kazniva dejanja na račun tožnika in njegovih družinskih članov ter njegovega premoženja, s strani dveh sodelavcev ruske policije. Tožena stranka je na podlagi seznanitve s predloženimi dokazi sicer ugotovila, da verjame, da so bili tožnik in njegova družina tarča posameznih incidentov v zvezi z grožnjami in napadi na njihov dom in premoženje in da je dogodke v obliki izsiljevanj, groženj in fizičnih napadov, ki jih je obdolženi opisoval v svojih izjavah, mogoče šteti za verjetne, ni pa obstoj zatrjevanih dokazov, tudi po presoji sodišča, v zadostni meri izkazal verjetnosti kršitve 3. člena EKČP, to je povezanosti oziroma vpletenosti ruske policije oziroma z njimi povezanimi oseb v opisane incidente, kar bi odločilno vplivalo na presojo verjetnosti kršitve 3. člena EKČP, to velja toliko bolj zato, ker je bil zoper oba policijska sodelavca, ki naj bi bila vpletena v kazniva dejanja zoper tožnika in njegove družinske člane, uveden kazenski postopek, kar kaže na pripravljenost in zavzemanje ruskih preiskovalnih organov, da se storilci takšnih dejanj zlorabe pooblastil, zaposlenih v organih ruske policije, odkrijejo in kazensko preganjajo. Iz navedenega razloga tudi po presoji sodišča zatrjevane osebne okoliščine ne dokazujejo kršitve pravice iz 3. člena EKČP.

47. Tožnik je že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, enako kot v tožbi, zatrjeval tudi, da je stanje človekovih pravic v zaporih Ruske federacije porazno in da, v povezavi z osebnimi okoliščinami, obstaja velika verjetnost, da bo umorjen, mučen oziroma bi se z njim nečlovečno in ponižujoče ravnalo oziroma ga na tak način kaznovalo.

48. V zadevi št. I U 684/2015 z dne 20. 1. 2016 je Upravno sodišče v okvir stroge presoje, če tožnik nima očitno neutemeljenih ugovorov zoper izročitev v zvezi s tveganji za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, vključilo tudi oceno stanja v državi in pojasnilo, da če je potrebno, mora sodišče pridobiti ustrezne informacije tudi po uradni dolžnosti. Pojasnilo je, da če ta standard velja za postopek pred ESČP, potem zaradi načela subsidiarnosti varstva človekovih pravic v okviru sistema varstva človekovih pravic, ki ga zagotavlja ESČP, še toliko bolj velja za organe in sodišča, ki so primarno odgovorni v državah podpisnicah EKČP za varstvo človekovih pravic iz EKČP. V zadevi I U 272/2015-17 je Upravno sodišče iz sodne prakse ESČP povzelo stališče, da kadar tožnik uveljavlja, da bi po izvedeni izročitvi lahko prišlo do kršitve 3. člena EKČP zaradi bivanja v priporu oziroma zaporu, od tožnika ni mogoče zahtevati, da predloži nesporni dokaz o tveganju za nečloveško ravnanje, ker bi to dejansko pomenilo, da organ od tožnika zahteva dokaz o prihodnjem dejstvu, kar pa je nemogoče dokazati in bi to pomenilo nesorazmerno dokazno breme za tožnika, zato je treba od pritožnika v taki situaciji le zahtevati, da izkaže dejstva, vezana na njegove značilnosti ali skupino, ki ji pripada. Izkazati mora zadosti veliko verjetnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju. V tem smislu je treba razlagati dokazni standard „verjetnosti“ iz 3. odstavka 530. člena ZKP.

49. Po presoji sodišča je tožena stranka tožnikova zatrjevanja, da splošne razmere v ruskih zaporih z vidika varstva pred kršitvami 3. člena EKČP zahtevajo zavrnitev prošnje za izročitev Ruski federaciji, ocenila skladno s prej navedenimi smernicami in pri navedeni presoji upoštevala informacije, ki jih je organu predložil tožnik in ki jih je pridobila sama po uradni dolžnosti (Poročilo francoske nevladne organizacije za boj proti mučenju in odpravo smrtne kazni ACAT-Poročilo ACAT, Poročilo organizacije Amnesty International za Rusijo za leto 2017/2018, članek iz spletne strani „The Moscow Times“ z dne 8. 3. 2016, Poročilo Sveta Evrope za preprečevanje mučenja o stanju v zaporih v Rusiji z dne 17. 12. 2013, Poročilo Odbora Organizacije Združenih narodov proti mučenju za Rusijo, Poročilo Organizacije Human Rights watch za Rusijo iz leta 2018, Zaključne ugotovitve Odbora Organizacije Združenih narodov proti mučenju glede 6. poročila za Rusijo ter Poročili organizacije Human Rigts watch iz leta 2016 in 2017).

50. Tožena stranka predloženim poročilom ni odrekla verodostojnosti, vendar jih je ocenila kot splošne, ker iz nobenih od poročil ne izhaja pregled ugotovljenih kršitev po obliki in številu ter po posameznih institucijah, na podlagi katerega bi ministrstvo lahko ustvarilo zaključek o obstoju tako zatrjevanih splošno razširjenih spornih praksah. Ocenila je tudi, da je iz podatkov navedenih virov mogoče zaključiti, da je v Ruski federaciji vzpostavljen učinkovit sistem zaščite proti mučenju ter upoštevala tudi dejstvo, da je Ruska federacija tudi pogodbenica EKČP, torej imajo posamezniki, ki zatrjujejo kršitev, pravico vložiti pritožbo tudi na EKČP.

51. Sodna praksa pa je v zvezi z zatrjevanimi kršitvami v zavodih za pridržanje in prestajanje zaporne kazni, zaradi varstva absolutne pravice iz 3. člena EKČP, kot ključnega pomena izpostavila tudi podatek, da mora tožena stranka pridobiti od države, ki prosi za izročitev, v kateri zapor bo oseba nameščena, da bi bilo mogoče na tej podlagi ugotavljati razmere v tem zaporu, ob upoštevanju osebnih okoliščin tožnika.

52. Tožena stranka je za navedeno informacijo Generalno državno tožilstvo Ruske federacije zaprosila z dopisom št. 56010-70/2017/15 z dne 18. 5. 2018 in dne 18. 6. 2018 pridobila informacijo, da bo obdolženi med predhodno preiskavo in morebitnim sojenjem pridržan v Federalni državni instituciji Zavod za prestajanje ukrepa pripora, št. 1, Uprave Federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij v mestu Sankt Peterburgu in Leningrajski regiji, ki se nahaja v Sankt Peterburgu v mestu Kolpino. V zvezi s podatkom o morebitni zaporni instituciji pa naj bi tožnik kazen prestajal v kazenski koloniji # 5 oddelka Zvezne kazenske službe mesta Sankt Peterburg in regije Leningrad. Pridobljena podatka je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ocenila tako z vidika varnostnih razmer v obeh zavodih, kot tudi vidika bivanjskih in zdravstvenih pogojev.

53. Tožena stranka je sicer sprejela oceno, da tožnik zaradi zatrjevanih osebnih okoliščin ni uspel dokazati povezave med njegovimi napadalci in pazniki, zaposlenimi v zavodih „KRESTY-2“ in „FKU IK-5UFSIN“, vendar je izvedla nadaljnjo oceno varnostnih razmer v obeh zavodih ter jo oprla na zagotovila Ruske federacije, relevantna poročila mednarodnih in nevladnih organizacij ter opravila pregled sodne prakse ESČP. Ob upoštevanju opravljene presoje, skladno s kriteriji, kot so se oblikovali znotraj upravno – sodne prakse in prakse ESČP, je tožena stranka kot verodostojna štela zagotovila pristojnega organa države prosilke, upoštevala, da je Ruska federacija podpisnica Evropske konvencije o izročitvi z dne 13. 12. 1957, da imajo tožilci vlogo pri nadzoru nad obravnavo pridržanih oseb ter dolžnost preiskave in pregonov kaznivih dejanj mučenja oziroma nehumanega ravnanja. Po presoji sodišča je, zato ker se je ta presoja nanašala na tožnika in konkretna zavoda, zadostila prej navedenim kriterijem in tudi po presoji sodišča varnostne razmere v obeh zavodih ocenila kot ustrezne.

54. Sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na bivanjske razmere v zavodih za prestajanje kazni, ki morajo obsojenemu zagotavljati ustrezne bivanjske pogoje, kot so zadostni osebni prostor, dostop do naravne svetlobe in zraka, omogočanje gibanja zunaj celice ter možnost osebne higiene in zasebnosti pri uporabi sanitarij.

55. Odločitev je oprla na zagotovilo Generalnega državnega tožilstva Ruske federaciji v dopisu z dne 18. 6. 2018 in ugotovitev, da v predloženih in po uradni dolžnosti pridobljenih podatkih, ni zaznati kršitev glede bivanjskih pogojev. Sodišče se z navedeno presojo v celoti strinja. Tožena stranka je tožniku pojasnila tudi, zakaj je upoštevala standard 4m2 osebnega prostora, ker bo po zagotovilu Ruske federacije tožnik nastanjen v celici velikosti 30m2, ki je namenjena 4 osebam, 6m2 osebnega prostora pa se nanaša na celico, v kateri je samo ena oseba. Tudi v zvezi z velikostjo in osvetlitvijo celic v zavodu za prestajanje kazni ter zagotavljanjem ostalih bivanjskih pogojev je tožena stranka upoštevala prej navedeno zagotovilo in dejstvo, da v praksi ESČP kot tudi v predloženih in po uradnih dolžnostih pridobljenih dokumentih ni mogoče zaznati ugotovljenih kršitev glede bivanjskih pogojev, zato je zaključila, da so bivanjske razmere znotraj obeh obravnavnih zavodih ustrezne.

56. Tožnik v tožbi oporeka tudi ugotovitvi tožene stranke, da bo tožniku v obeh zavodih, glede na njegovo nesporno zdravstveno stanje, zagotovljena zdravstvena oskrba in zdravljenje. Meni, da so jamstva, na katera je tožena stranka oprla svojo odločitev, zgolj navidezna, zato ker pripornikom ta pravica ni zagotovljena s predpisom, niti te pravice, zaradi nevzdržnih razmer v zavodu za prestajanje kazni tožnik ne bo mogel uresničevati v zavodu „Metalka“. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da njena presoja tudi v tem primeru temelji na garancijah, podanih s strani Ruske federacije, ki jih je štela kot verodostojne, zato je bila njena presoja, da tožnik ni izkazal, da bi bila v obeh zavodih zdravstvena oskrba neustrezna, pravilna.

57. Tožnik v tožbi zatrjuje tudi kršitev pravice do poštenega sojenja, ki jo utemeljuje z okoliščinami, ki se nanašajo na izjavo H.H., zaradi katere bi tožniku že moral biti odpravljen pripor, ter podatek, da do dneva vložitve tožbe rusko sodišče še ni odločalo o vlogah tožnikovega odvetnika. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da navedeni podatki kažejo, da Ruska federacija tožniku odreka pravico do obrambe, pravico do neodvisnega in nepristranskega sodišča in da gre za ravnanja, ki dosegajo standard očitnega odrekanja pravice do obrambe. Kot je tožniku že pojasnila tožena stranka, pri čemur se je sklicevalo na prakso ESČP, mora biti odrekanje pravici iz 6. člena EKČP v zadevah izročitve očitno in v izrecnem nasprotju z določbo 6. člena EKČP. Tožnik z zatrjevanimi okoliščinami kršitve tega standarda tudi po presoji sodišča ni izkazal.

58. Ker med strankama upravnega spora dejansko stanje ni sporno, sodišče ob upoštevanju določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ni sledilo predlogu za izvedbo glavne obravnave. Po presoji, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena in ker sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

59. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 530

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2ODQy