UPRS Sodba IV U 210/2017-10

Jedro

Pri odpisu dolga tožnika po 77. členu ZJF ne gre za upravno zadevo. Prav tako pri odločanju o prošnji dolžnika za odpis dolga ne gre za javnopravno zadevo.

Ker vlogi za odlog plačila dolga niso bile priložene ustrezne listine, ki bi omogočale vsebinsko odločanje o tožničini prošnji, je tožena stranka na podlagi 67. člena ZUP zahtevala, da tožnica te pomanjkljivosti odpravi. Tožnica zahtevi tožene stranke ni sledila in svoje vloge ni dopolnila z ustreznimi podatki in listinami, čeprav je bila poučena o vsebini zahtevane dopolnitve in posledicah v primeru, če tožnica takšni zadevi ne bo sledila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju tožena stranka) je s sklepom, št. 477-148/2017/13 z dne 25. 10. 2017, zavrglo prošnjo A.A., v tem upravnem sporu tožnice, za odpis dolga do Republike Slovenije, ki izvira iz odločbe Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1301/2015 z dne 2. 3. 2017 in znaša 406,35 EUR (točka I izreka), prav tako je zavrglo tožničino prošnjo za odlog plačila navedenega dolga (točka II izreka), pri tem pa ugotovilo, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (točka III izreka).

2. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta navaja, da je tožnica 28. 3. 2017 podala prošnjo za odpis ali odlog plačila dolga, ki ga ima do Republike Slovenije na podlagi navedene odločbe Okrožnega sodišča v Celju. Glede odpisa dolga povzema določilo tretjega odstavka 77. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), iz vsebine katerega izhaja, da v primeru odločanja o prošnji za odpis dolga ne gre za upravno zadevo, kot to določa 2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), prav tako ne gre za odločanje v drugih javnopravnih stvareh, kot to določa 4. člen ZUP, ker takšnih razmerij, kot so pri odpisu dolga, ni mogoče šteti kot javnopravne, temveč zgolj kot civilnopravne zadeve. Iz teh razlogov je tožena stranka prošnjo tožnice v delu, ki se nanaša na odpis dolga, na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla. Glede odloga plačila dolga tožena stranka kot pravno podlago navaja prvi odstavek 77. člena ZJF in Navodilo o načinih zavarovanja in obrestovanja odloga plačila dolga dolžnika do države oziroma občine (v nadaljevanju Navodilo). V skladu s tem Navodilom mora dolžnik vlogi za odlog plačila dolga priložiti pisno izjavo, da do države ne izkazuje neplačanih zapadlih obveznosti iz naslova obveznih dajatev, izjavo o načinu zavarovanja plačila dolga z vsemi potrebnimi dokazili in predlog obdobja odloga oziroma višine mesečnega obroka. Ker tožnica k svoji vlogi ni priložila navedenih listin, jo je tožena stranka pozvala na dopolnitev vloge, njeno vlogo v tem delu pa je na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavrgla zato, ker tožnica kljub pozivu svoje vloge ni ustrezno dopolnila.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da po vložitvi prošnje za odpis oziroma odlog plačila dolga le-te ni dopolnila z vsemi listinami, ker si je napačno predstavljala, da jih mora poslati v primeru, če bi bila še kaj dolžna, kar pa ni. Kot drug problem pa izpostavlja zatrjevano dejstvo, da je bila takrat dva meseca odsotna iz Slovenije, tako da jih v vsakem primeru ne bi mogla pravočasno odposlati. Z zavrženjem njene prošnje se ne strinja, ker lahko še naknadno dokaže oziroma pošlje, da nikjer nima nobenih dolgov. Sodišče prosi, če bi se dalo predmetni dolg odpisati oziroma bi tožnica ponovno poslala potrebne priloge, prosi pa tudi za oprostitev plačila sodne takse.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem najprej opozarja, da je z izpodbijanim sklepom sprejela dve odločitvi z različno pravno podlago. Tožena stranka ponovno navaja že v izpodbijanem aktu navedene okoliščine, iz katerih izhaja sprejem odločitev, da zavrže tožničini prošnji za odpis dolga in odlog plačila dolga. Oporeka tožbenim navedbam v delu, ki se nanaša na odlog plačila dolga, da tožnica ni vedela, da mora posredovati zahtevane listine, ker ji je bila v pozivu za dopolnitev natančno pojasnjena tako pravna podlaga kot potrebne listine, prav tako so ji bile pojasnjene posledice v primeru, če svoje vloge ne bo ustrezno dopolnila. V zvezi z odpisom dolga dodatno pojasnjuje, da upravnopravno razmerje praviloma ne nastane po svobodni volji subjekta, ampak po sili prava, razmerje med upnikom in dolžnikom, iz katerega kasneje izvira težnja po odpisu iz tega razmerja izhajajočega dolga, pa nastane po svobodni volji dolžnika. Poleg tega je upnik pri odločitvi glede odpisa dolga omejen tudi s kvoto in upnik dolga dolžniku ne more odpisati, tudi če so na strani dolžnika izpolnjeni vsi pogoji, ki jih 77. člen ZJF zahteva kot podlago za odpis dolga, če je kvota že v celoti izkoriščena. Poleg tega dolžnik ne more sam predlagati odpisa dolga, kar potrjuje tudi sodna praksa, pri čemer tožena stranka navaja sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. II U 27/2016 z dne 9. 5. 2017. Iz vsega navedenega tako izhaja, da v teh primerih ne gre za upravno zadevo. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, ki je zavrgla tožničino vlogo za odpis dolga, nastalega z odločbo Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1301/2015 z dne 2. 3. 2017, in tožničino vlogo za odlog plačila predmetnega dolga.

8. Iz listin upravnega spisa izhaja, da tožnica na podlagi zgoraj navedene odločbe z dne 2. 3. 2017 Republiki Sloveniji dolguje sredstva iz naslova vračila stroškov postopka, izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči, v višini 406,35 EUR. Tožnica je z dopisom z dne 28. 3. 2017 na Okrožno sodišče v Celju vložila prošnjo za odpis tega dolga in odlog plačila dolga. Na tej podlagi je nato tožena stranka, kateri je bila navedena tožničina prošnja odstopljena v reševanje, izdala sklep, ki ga tožnica izpodbija s predmetno tožbo.

9. Postopek za odpis dolga in odlog plačila dolga ureja 77. člen ZJF (Zakona o javnih financah), ki v prvem odstavku določa, da lahko pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, oziroma župan, na prošnjo dolžnika ob primernem zavarovanju in obrestovanju odloži plačilo, dovoli obročno plačilo dolga dolžnika ali spremeni predvideno dinamiko plačila dolga, če se s tem bistveno izboljšajo možnosti za plačilo dolga dolžnika, od katerega sicer ne bi bilo mogoče izterjati celotnega dolga. Minister, pristojen za finance, predpiše način zavarovanja in obrestovanja odloga plačila dolga dolžnika, države ali občine. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da lahko pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, oziroma župan, do višine, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna za posamezno leto, oziroma v odloku, s katerim se sprejme občinski proračun, odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali če se zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati.

10. Glede na navedene določbe sodišče ugotavlja, da 77. člen ZJF v prvem in tretjem odstavku določa dve različni pravni situaciji, kot to pravilna ugotavlja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Po določbi tretjega odstavka se morebitni odpis dolga izvede po uradni dolžnosti, pri čemer je odpis dolga dolžnika do Republike Slovenije možnost upnika, da v primeru, če so izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje 77. člen ZJF, dolžniku odpiše dolg. Iz tega izhaja, da takšna možnost upnika ne predstavlja pravice dolžnika in tudi ne pravne koristi. Tako sodišče ugotavlja, da pri odpisu dolga dolžnika po 77. členu ZJF ne gre za upravno zadevo. Upravna zadeva namreč pomeni odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (2. člen ZUP). Navedeni pogoji v primeru postopanja po 77. členu ZJF niso izpolnjeni, saj ni predpisano, da organ v zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo. Prav tako pri odločanju o prošnji dolžnika za odpis dolga ne gre za javnopravno zadevo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega akta.

11. V skladu s 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ zadevo ob njenem preizkusu s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Sodišče tako ugotavlja, da je bila odločitev tožene stranke o zavrženju tožničine vloge za odpis dolga pravilna.

12. V delu izpodbijanega akta, ki se nanaša na tožničino vlogo za odlog plačila predmetnega dolga, sodišče ugotavlja, da je bilo postopanje tožene stranke pravilno in zakonito. Ker vlogi za odlog plačila dolga niso bile priložene ustrezne listine, ki bi omogočale vsebinsko odločanje o tožničini prošnji, je tožena stranka na podlagi 67. člena ZUP zahtevala, da tožnica te pomanjkljivosti odpravi. Tožnica zahtevi tožene stranke ni sledila in svoje vloge ni dopolnila z ustreznimi podatki in listinami, čeprav je bila poučena o vsebini zahtevane dopolnitve in posledicah v primeru, če tožnica takšni zahtevi ne bo sledila. Iz teh razlogov je tožena stranka na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 67. člena ZUP tožničino prošnjo za odlog plačila dolga upravičeno zavrgla.

13. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore o napačni tožničini predstavi glede potrebnih podatkov, ki bi ji jih tožnica po pozivu tožene stranke na dopolnitev vloge morala posredovati, in v zvezi s tem zatrjevanem neobstoju dolga. To dejstvo na zakonitost izpodbijanega akta ne vpliva, ker se v tem upravnem sporu (in tudi ne v predhodnem upravnem postopku) ne presoja, ali obstoji tožničin dolg do Republike Slovenije. Predmet presoje je pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke, da zavrže tožničini prošnji za odpis dolga in odlog plačila dolga. Na sklep o ravnanju tožene stranke v skladu s predpisi tudi ne vpliva tožbeno zatrjevanje, da tožnice ni bilo v Sloveniji (kar slednja tudi ni ustrezno izkazala). V tovrstnih primerih je zakon predvidel možnost vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ta institut pa je opredeljen v VIII. poglavju ZUP, vključno z roki, v katerih je možno podati ta predlog (105. člen ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se v skladu s prvim odstavkom 106. člena ZUP vloži pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje, v konkretnem primeru vročitev sklepa. Sicer pa sodišče pripominja, da je bila tožnica očitno seznanjena z vsebino pisanja tožene stranke, s katerim je bila pozvana na dopolnitev prošnje za odlog plačila dolga, ker je v roku, sicer neustrezno, nanj odgovorila. Tožnica pa bi lahko podala tudi prošnjo za podaljšanje roka, ki ji ga je določila tožena stranka v zahtevi za dopolnitev tožničine prošnje, pa tega ni storila.

14. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

15. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

16. O predlogu tožnice za oprostitev plačila sodne takse je sodišče odločilo s sklepom, št. IV U 210/2017-6K z dne 24. 1. 2018.

Datum zadnje spremembe:

03.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 37/2016
• VDS sklep Pdp 263/2000
• UPRS sodba I U 1358/2013