UPRS Sodba IV U 125/2018-8

Jedro

Predmet upravnega spora je odločitev upravnega organa, da se postopek prenehanja izvrševanja ukrepa odvzema obeh mld. otrok in njune oddaje v rejništvo, začet na tožničino pobudo, ustavi. Organ je v postopku pred izdajo sklepa v celoti upošteval zakonske zahteve, pri čemer je svojo odločitev oprl na mnenje strokovne komisije prvostopenjskega upravnega organa, izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke in izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov ter izvedel ustno obravnavo. Upoštevane so bile vse predpisane določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se nanašajo na sodelovanje strank v postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Center za socialno delo Celje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijanim sklepom ustavil postopek prenehanja izvrševanja ukrepa odvzema mld. A.A. in mld. B.B. ter oddaje v rejništvo (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovil, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka (točka 2 izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitvi predmetnega sklepa navedel, da sta bila navedena otroka, katerih starša sta C.C., v tem upravnem sporu tožnica, in Č.Č., odvzeta staršema in oddana v rejništva, pri čemer so stiki otrok s staršema sodno določeni. Tožnica je podala vlogo za vrnitev otrok njej v vzgojo in varstvo, ki jo je prvostopenjski upravni organ štel kot pobudo za uvedbo postopka prenehanja izvrševanja ukrepa odvzema otrok. Na tej podlagi je uvedel ugotovitveni postopek prenehanja izvrševanja ukrepa odvzema navedenih otrok staršema in oddaje v rejništvo. Prvostopenjski upravni organ je tekom postopka opravil razgovor s tožnico in očetom mld. otrok (slednji se ni strinjal z vrnitvijo otrok tožnici in je izrazil željo, da otroka ostaneta v rejniški družini) ter pridobil izvedensko mnenje dr. D.D. in mag. E.E.. Iz slednjega izhaja, da z vidika odvisnosti od alkohola za tožnico ni ovir za njeno starševsko vlogo, namestitev otrok k materi pa bi bila po oceni izvedenk tvegana z vidika manjše sposobnosti prepoznavanja razvojnih potreb otrok in ustreznega odzivanja nanje. Po mnenju izvedenk je zaradi materine lastne čustvene prikrajšanosti in manjše čustvene zrelosti njena zmožnost za razvijanje dolgotrajnih in harmoničnih odnosov manjša. Izvedenki ocenjujeta, da ima tožnica dovolj kapacitete za starševstvo ob rednih, predvidljivih stikih z otrokoma (v času počitnic, praznikov), ne pa za konsistentno dolgoročno starševsko odgovornost. Po izdelanem izvedenskem mnenju je bil opravljen ponovni razgovor s tožnico in očetom otrok. Imenovana je bila strokovna komisija, ki je podala skupno mnenje, da soglaša z ugotovitvami izvedenk, za tožnico pa predlaga vključitev v svetovanje z namenom krepitve v starševski vlogi. Opravljena je bila ustna obravnava, na kateri je tožnica vztrajala pri predlogu za vrnitev otrok njej v vzgojo in varstvo, ni pa se strinjala z izvedenskim mnenjem. Izvedenki sta na ustni obravnavi podali odgovore na pisne pripombe in predlog za dopolnitev mnenja pooblaščenke tožnice. Glede na mnenje sodnih izvedenk (pisno in na ustni obravnavi) in po vpogledu v spisovno dokumentacijo, je prvostopenjski upravni organ sledil otrokovim koristim kot glavnim vodilom pri odločitvah, povezanih z otroki, in odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

3. Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovilo, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka (točka 2 izreka te odločbe). Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi pritrjuje razlogom, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava z zatrjevanimi kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnica navaja, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi sklicevala zgolj na enostranske zaključke prvostopenjskega upravnega organa, o navedbah tožnice pa se ni izjasnila oziroma jih v pritožbenem postopku ni upoštevala.

5. Tožnica meni, da je prvostopenjski upravni organ ravnal pristransko, ko ni upošteval njenega stališča in je izpodbijano odločitev utemeljil z ugotovitvami izvedenk. Merilo, kot jih za vrnitev mld. otrok materi postavlja prvostopenjski upravni organ in kateremu sta sledili izvedenki, je zagotovo postavljeno preozko, saj bi bilo treba v primeru, če bi sledili ugotovitvam in zaključkom izvedenk, odvzeti mld. otroke vsaki povprečni slovenski družini. Tožnica ne more sprejeti stališča, da ni sposobna zagotoviti normalnega psihičnega in fizičnega razvoja svojih mld. otrok. Predlaga postavitev neodvisnega sodnega izvedenca, ki bo ugotovil, ali so se pri tožnici razmere na vseh področjih življenja spremenile do te mere, da se lahko mld. otroka vrneta k njej. Izvedensko mnenje, na katerega je prvostopenjski upravni organ oprl odločitev, ne more biti podlaga za odločitev, da se mld. otroka tožnici ne vrneta.

6. Tožnica v tožbi nadalje navaja, da ji roditeljska pravica ni bila odvzeta. Tožnica je mati obeh mld. otrok in četudi so v preteklosti obstajali razlogi za odvzem otrok staršema, tožnici njena naravna pravica do otrok ne more biti odvzeta za vselej. Prvostopenjski upravni organ bi moral namreč po tožbenih navedbah narediti vse, da se mld. otroka vrneta k materi, tako pa je očitno, da prvostopenjski upravni organ posluje na način, da se mld. otroka očitno nikoli ne bosta vrnila k materi.

7. Tožnica sodišču predlaga, da po zaslišanju tožnice, branju določenih listin v spisu in pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca klinične psihologije, torej smiselno po opravi glavne obravnave, odločbo prvostopenjskega in pritožbenega upravnega organa razveljavi (pravilno odpravi) ter odloči, da izvrševanje ukrepa odvzema mld. otrok z dnem izdaje sodbe preneha. Tožnica predlaga tudi, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov predmetnega postopka.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da iz razlogov, navedenih v prvostopenjskem sklepu in drugostopenjski odločbi, tožbo zavrne.

9. Č.Č., kateremu je bila tožba poslana kot prizadeti stranki, odgovora na tožbo ni podal.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

12. V obravnavani zadevi sta bila mld. A.A. in mld. B.B. z odločbo prvostopenjskega upravnega organa odvzeta staršema, t. j. tožnici in Č.Č., in sta bila oddana v rejništvo. Predmet upravnega spora je odločitev prvostopenjskega upravnega organa, ki jo je potrdil pritožbeni organ, da se postopek prenehanja izvrševanja ukrepa odvzema obeh mld. otrok in njune oddaje v rejništvo, začet na tožničino pobudo, ustavi. Tožnica se namreč ne strinja z ugotovitvami prvostopenjskega upravnega organa, da je v korist otrok, da še nadalje ostaneta v rejniški družini, kot to ugotavlja pristojni upravni organ.

13. Po določbi 56. člena Ustave Republike Slovenije uživajo otroci posebno varstvo in skrb. Da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, določa 3. člen Konvencije OZN o otrokovih pravicah. Ugotavljanje otrokovih koristi je načelo tudi Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic. Te določbe pa so upoštevane v relevantnih določbah v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). 5.a člen tega zakona določa, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Določba 119. člena tega zakona nalaga centrom za socialno delo, da storijo potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Tako smejo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi, če so starši zanemarili vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist (prvi odstavek 120. člena ZZZDR), oddati otroka, ki nima svoje družine, otroka, ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših in ali otroka, katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi, ali v rejništvo (prvi odstavek 157. člena ZZZDR).

14. Ni sporno, da je otrok na podlagi določbe prvega odstavka 120. člena ZZZDR lahko odvzet staršem in dan v vzgojo in varstvo drugi osebi, vendar pod nadaljnjim pogojem, da je iz drugih pomembnih razlogov to v otrokovo korist. Ta se ugotavlja v postopku, ki ga predpisujejo določbe Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki v 88. členu določa, da kadar odločajo centri za socialno delo o pravicah in koristih otroka, med drugim tudi po 120. členu ZZZDR, si morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo.

15. Sodišče v spornem primeru ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ v postopku pred izdajo sklepa, s katerim je ustavil postopek prenehanja izvrševanja ukrepa odvzema mld. otrok in oddaje v rejništvo, v celoti upošteval navedene zakonske zahteve, pri čemer je svojo odločitev oprl na mnenje strokovne komisije prvostopenjskega upravnega organa, izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke in izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov ter izvedel ustno obravnavo. Upoštevane so bile vse predpisane določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se nanašajo na sodelovanje strank v postopku, glede na to, da je bila tožnici dana možnost podaje izjav o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo izpodbijanega sklepa.

16. Tožnica sicer oporeka ugotovitvam obeh izvedenk (izvedenke psihiatrične stroke in izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov), vendar sodišče ugotavlja, da zgolj pavšalno nestrinjanje z izdelanim izvedenskim mnenjem, ki je sicer po presoji sodišča strokovno in verodostojno, ne more predstavljati zadostne podlage za sklep, da je treba pravilnost ugotovitev izvedenk preverjati z izdelavo novega izvedenskega mnenja. Tožnica niti ne pojasni, zakaj izvedensko mnenje, na katerega je prvostopenjski upravni organ oprl svojo odločitev, ne more biti podlaga za zaključek, da se otroka tožnici ne vrneta. Sodišče v nasprotju s tožnico ugotavlja, da predstavljajo ravno strokovne ugotovitve dveh izvedenk, ki sta najprej izdelali pisno izvedensko mnenje, nato pa na ustni obravnavi še ustno pojasnili in odgovorili na sporna vprašanja, podlago za sprejem zakonite odločitve. Tako po presoji sodišča niso podani razlogi za utemeljen dvom v pravilnost in strokovnost izdelanega izvedenskega mnenja, ker je mnenje jasno, popolno in zadosti obrazloženo.

17. Izvedenski izvid in mnenje, na katerem odločba temelji, se mora ustrezno povzeti v odločbo (dejansko stanje), še prej pa je treba z njim seznaniti stranko (194. člen ZUP), prav tako ga mora z vidika njegove jasnosti in popolnosti glede na zadevo, v kateri je izdano, in glede na njegov namen, oceniti upravni organ (189. in 196. člen ZUP). Vsem tem zakonskim zahtevam je bilo po presoji sodišča v obravnavanem primeru zadoščeno.

18. Sodišče tožnici v zvezi s tožbenimi navedbami o njeni naravni pravici do otrok pojasnjuje, da iz zgoraj navedene materialne podlage izhaja temeljno vodilo vseh organov, ki odločajo o dejavnostih, povezanih z otroki, da sledijo koristim otrok. Tako na prvem mestu ne more biti pravica staršev, ampak se mora le-ta umakniti otrokovim koristim. Na drugačno odločitev, kot je bila sprejeta v obravnavanem primeru, tudi ne more vplivati tožbeno zatrjevano dejstvo, da tožnici roditeljska pravica ni bila odvzeta, ker to ne izpodbija strokovnih ugotovitev o otrokovih koristih.

19. Otrokova korist je nedoločen pravni pojem. Njegova okvirna vsebina je zajeta v 5.a členu ZZZDR, ki določa, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ob upoštevanju njegove osebnosti. Tako se v posameznemu primeru ugotavljajo konkretne ugotovitve o starših, o njihovem odnosu do otroka, o bivalnih razmerah in drugih okoliščinah, ki so specifične za vsak primer posebej. Po presoji sodišča izpodbijani sklep izhaja iz takšnega razumevanja otrokovih koristi in se sodišče v tem delu, na podlagi pooblastila iz zgoraj navedenega drugega odstavka 71. člena ZUS-1, v izogib ponavljanju sklicuje na ugotovitve obeh upravnih organov, ki sta upoštevala vsa strokovna stališča, ki vplivajo na konkretiziranje vsebine zgoraj navedenega nedoločenega pravnega pojma otrokove koristi. Sodišče tako ne dvomi v pravilnost izvedenega ugotovitvenega postopka in je bila po presoji sodišča izpodbijana odločitev sprejeta v okviru naštetih določb ter tudi v skladu z dejanskimi ugotovitvami v postopku.

20. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi sklicevala zgolj na zaključke prvostopenjskega upravnega organa, o navedbah tožnice pa se ni izjasnila oziroma jih v pritožbenem postopku ni upoštevala. Tožnica ni konkretizirala teh navedbah, ki naj bi jih pritožbeni organ spregledal in se do njih ni opredelil, sodišče pa ugotavlja, da je drugostopenjski organ obrazloženo zavrnil pritožbene ugovore in se opredelil do bistvenih pritožbenih navedb, ki jih je štel kot neutemeljene.

21. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter izdan po pravilno opravljenem postopku, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnica poleg branja listin predlagala tudi lastno zaslišanje in pridobitev izvedenskega mnenja. Sodišče ugotavlja, da tožnica dokaznih predlogov ni substancirala, predvsem v delu predlaganega lastnega zaslišanja in pridobitve novega izvedenskega mnenja. Tudi ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

03.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 252/2016-12
• UPRS Sodba I U 1195/2016-21
• VDSS sodba Psp 930/2006