UPRS Sodba IV U 191/2017-17

Jedro

Tožeča stranka je kot izvajalec obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode subjekt, ki okoljsko dajatev za zavezance izračunava, zaračunava in vplačuje. Do razhajanja med dejanskimi podatki in podatki je prišlo, saj so jih tožeči stranki podatke sporočali zavezanci za plačilo okoljske dajatve. Dejanski podatki predstavljajo podlago za višino obračunane in vplačane okoljske dajatve. Tožeča stranka je posledično plačala okoljsko dajatev za predmetno obdobje v prenizkem znesku.

Naknadno določena obveznost plačila okoljske dajatve ne predstavlja kaznovanja tožeče stranke, ampak zgolj zakonito določitev obveznega plačila. Tožeča stranka pa ima na razpolago vsa pravna sredstva za urejanje razmerij med njo in zavezanci, ki so ji sporočali napačne podatke za izračun okoljske dajatve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, št. 42332-1095/2016-65, 04-450-17 z dne 10. 11. 2016, zavezancu za davek, javnemu podjetju A., d.o.o., v tem upravnem sporu tožeči stranki, določila znesek dajatev, ki jih je dolžno plačati iz naslova okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih vod v različnih občinah, s pripadajočimi obrestmi, in sicer v občini B. v višini 708,68 EUR, v občini C. v višini 425,18 EUR in v občini Č. v višini 5.358,77 EUR (točke I, II in III izreka izpodbijane odločbe). Prvostopenjski organ je v točki IV izpodbijane odločbe navedel, da tožeča stranka ni zahtevala povrnitve stroškov in da stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo, v točki V izreka izpodbijane odločbe pa, da pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Prvostopenjski organ je svojo odločitev obrazložil s tem, da je pri preverjanju poslovanja tožeče stranke, povezanega z obveznostjo plačila okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju okoljska dajatev) za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2015 ugotovil obračunavanje in plačevanje te dajatve v prenizkih zneskih za zavezance, pri katerih se poraba pitne vode ne ugotavlja z merjenjem njenega odvzema iz sistema za oskrbo s pitno vodo. V občinah B. in C. se okoljska dajatev ni obračunavala za zavezanca v skladu s šestim odstavkom 12. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju Uredba), tudi za dopolnilno dejavnost, v občini Č. pa se ta dajatev ni obračunavala v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe, za vse stalno prijavljene osebe. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je glede na ugotovljeno obračunavanje in plačevanje okoljske dajatve v prenizkem znesku, po uradni dolžnosti določil pravilne zneske te dajatve, ti zneski pa so povišani za obresti za ohranjanje realne vrednosti.

3. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe) in ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni (točka 2 izreka). V obrazložitvi te odločbe pritožbeni organ pritrjuje razlogom, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da tako iz izpodbijane odločbe kot odločbe drugostopenjskega organa izhaja ugotovitev, da tožeča stranka ni poslovala nezakonito in da ni vsakomesečno in vsakodnevno kontrolirala vseh gospodinjstev in vseh kmečkih turizmov, da bi ugotovila pravilno število oseb. Tako je bila z napadeno odločbo v bistvu kaznovana tožeča stranka z zahtevo po denarnem plačilu, ki izhaja iz premalo obračunane in zaračunane okoljske dajatve. Tožeča stranka nima niti policijskih niti inšpekcijskih pristojnosti in ne more sama vsakodnevno kontrolirati vseh kmečkih turizmov in vseh gospodinjstev, ampak posluje na podlagi podatkov, katere so ji dolžni stalno kot pravilne javljati zavezanci za plačilo okoljske dajatve.

5. Tožeča stranka v tožbi poudarja, da navedenim posameznikom ne zaračunava višine okoljske dajatve na podlagi količine vode, ampak je povsem vezana na podatke, ki ji jih ob vsaki spremembi števila oseb sporočijo posamezni zavezanci. Do podatkov, do katerih je prišla tožena stranka z vpogledom v Centralni register prebivalstva oziroma preko ugotovljene obračunane in plačane turistične takse, tožeča stranka ne more priti. Iz tega razloga na vsakem mesečnem računu poziva osebe, da ji stalno javljajo pravilne podatke o številu oseb. Tako je očitno, da je tožeča stranka od posameznih zavezancev za plačilo okoljske dajatve prejemala napačne podatke, zaradi česar je napačno obračunala, zaračunala in plačala določen del okoljske dajatve. Nikakor ni mogoče krivdno ravnanje zavezancev za plačilo okoljske dajatve prenesti na tožečo stranko. Tožečo stranko čudi ravnanje tožene stranke, da po ugotovitvah, ki jih je izvedla v inšpekcijskem postopku, ni ustrezno ukrepala zoper posamezne zavezance za plačilo okoljske dajatve. Tožeča stranka sklepno zatrjuje, da golo ugotavljanje neplačila določenega dela okoljske dajatve in zahteva za doplačilo le-te, kot ga je izvedla tožena stranka, ni dopustno in je nezakonito.

6. Tožeča stranka predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov tako upravnega kot sodnega postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Ponovno izpostavlja določbe Uredbe, ki določajo, kdo je zavezanec za plačilo okoljske dajatve, kdo za zavezanca izračunava, zaračunava in vplačuje okoljsko dajatev ter kdo je organ, pristojen za nadzor nad pobiranjem okoljske dajatve. V konkretnem primeru je plačnik tožeča stranka, ki jo nadzira prvostopenjski organ. Ugotavljanje izpolnjevanja obveznosti in pravilnosti posredovanih podatkov zavezancev do plačnika ni v pristojnosti prvostopenjskega organa. Tožeča stranka je obračunavala in plačevala okoljsko dajatev v prenizkem znesku, zato je bil tožeči stranki določen znesek za plačilo premalo plačane okoljske dajatve. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožeča stranka se v pripravljalni vlogi opredeljuje do navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo. Navaja, da je tožeča stranka kot plačnik okoljske dajatve dolžna plačati toliko okoljske dajatve, kolikor ji zavezanec sporoči parametre za določitev njene višine. Tožeča stranka ponovno poudarja, da so zavezanci tožeči stranki posredovali nepravilne podatke, za kar je sedaj kaznovana tožeča stranka. Le-ta nima pristojnosti pridobivanja podatkov iz uradnih evidenc in je tako vezana zgolj na tiste podatke, ki ji jih sporočijo zavezanci. Tožeča stranka meni, da Uredba ni skladna z zakonodajo in z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) iz razlogov, izpostavljenih v tem upravnem sporu, ter sodišču predlaga, da v kolikor šteje, da Uredba ni skladna z veljavno zakonodajo in Ustavo, le-to prepusti v presojo Ustavnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče), kateremu naj predlaga, da razveljavi določbe Uredbe v delu, v katerem je tožeča stranka plačnik okoljske dajatve v višini, višji od tiste, glede katere prejme s strani zavezancev za plačilo okoljske dajatve podatke, ki se ne skladajo z dejanskim stanjem.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča sta odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilni in zakoniti, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

11. V zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi tožeči stranki pravilno in zakonito določil zneske, ki jih je dolžna plačati iz naslova okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda v treh občinah, navedenih v izreku izpodbijane odločbe.

12. Kriteriji, povezani s plačilom okoljske dajatve (t. j. okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalne odpadne vode), so določeni v III. poglavju Uredbe (Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda), in sicer je v 11. členu opredeljeno, kdo je zavezanec za komunalno odpadno vodo in kdo plačnik okoljske dajatve. V prvem odstavku tega člena je določeno, da je zavezanec za plačilo okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalne odpadne vode (v nadaljevanju zavezanec za komunalno odpadno vodo) pravna ali fizična oseba, ki je uporabnik stavbe, v kateri nastaja komunalna odpadna voda, in onesnažuje okolje z odvajanjem te odpadne vode. V skladu z drugim odstavkom tega člena je zavezanec za komunalno odpadno vodo tudi pravna ali fizična oseba, ki zaradi izvajanja svoje dejavnosti onesnažuje okolje z odvajanjem industrijske odpadne vode, ki se v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo, šteje za komunalno odpadno vodo. V četrtem odstavku 11. člena Uredbe pa je določeno, da okoljsko dajatev za zavezanca za komunalno odpadno vodo izračunava, zaračunava in vplačuje izvajalec obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, ki je na območju nastajanja komunalne odpadne vode določen za izvajanje obveznih storitev odvajanja komunalne odpadne vode in prevzema komunalne odpadne vode iz nepretočnih greznic ali blata iz obstoječih pretočnih greznic in malih komunalnih čistilnih naprav. V 12. členu Uredbe so določene enote obremenitve za komunalno odpadno vodo. Letni seštevek enot obremenitve za odvajanje komunalne odpadne vode iz enostanovanjske ali večstanovanjske stavbe (tretji odstavek tega člena) oziroma iz stanovanjske stavbe za posebne družbene skupine ali nestanovanjske stavbe (peti odstavek tega člena) je enak količniku med celotno letno količino porabljene pitne vode v tej stavbi, izraženo v m3, in 50 m3. Ne glede na to pa je letni seštevek enot obremenitve za odvajanje komunalne odpadne vode iz navedenih stavb, če se poraba pitne vode ne ugotavlja z merjenjem njenega odvzema iz sistema za oskrbo s pitno vodo, enak številu stalno prijavljenih prebivalcev v tej stavbi (enostanovanjski ali večstanovanjski stavbi – četrti odstavek tega člena) oziroma številu uporabnikov stavbe, ki v njej prebivajo več kot šest mesecev v koledarskem letu, v nestanovanjskih stavbah pa tretjini števila uporabnikov stavbe, pri čemer se pri ugotavljanju števila uporabnikov nestanovanjske stavbe upošteva število stalnih uporabnikov (število zaposlenih) in število razpoložljivih zmogljivosti (število gostov in drugih uporabnikov stavbe). To je določeno v šestem odstavku 12. člena Uredbe in se nanaša na stanovanjske stavbe za posebne družbene skupine. Na podlagi osmega odstavka tega člena se v primeru, da se v stavbi iz četrtega odstavka tega člena izvaja gospodarska dejavnost, letnemu seštevku enot obremenitve iz četrtega odstavka tega člena prišteje število enot obremenitve, določeno na način iz prejšnjega odstavka (po katerem se letni seštevek enot obremenitve za odvajanje komunalne odpadne vode iz enostanovanjske ali večstanovanjske stavbe, v kateri se poraba pitne vode ne ugotavlja z merjenjem njenega odvzema iz sistema za oskrbo s pitno vodo in v kateri ni stalno prijavljenih prebivalcev, v stavbi pa se izvaja gospodarska dejavnost, določi enako kakor za nestanovanjsko stavbo).

13. V konkretni zadevi je nesporno dejstvo, da je tožeča stranka kot izvajalec obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode subjekt, ki okoljsko dajatev za zavezance izračunava, zaračunava in vplačuje. Nesporno je tudi, da je prišlo do razhajanja med podatki, ki so jih tožeči stranki sporočali zavezanci za plačilo okoljske dajatve, in dejanskimi podatki, ki predstavljajo podlago za višino obračunane in vplačane okoljske dajatve. Sodišče kot nesporen ugotavlja tudi zaključek prvostopenjskega organa, da je tožeča stranka vplačala okoljsko dajatev za predmetno obdobje v prenizkem znesku, kar je posledica napačnih podatkov, ki so jih tožeči stranki sporočali posamezni zavezanci. Ker tožeča stranka v tožbi ne izpodbija v izpodbijani odločbi opredeljene višine premalo obračunane in vplačane okoljske dajatve, ta pa je razvidna in ustrezno obrazložena v izpodbijani odločbi, sodišče sledi višini dolgovanih zneskov po posameznih občinah, kot so navedeni v izpodbijani odločbi.

14. Glede na zgoraj opisano nesporno dejansko stanje, da je tožeča stranka vplačnik okoljske dajatve, ki je določen del le-te za predmetno obdobje že izračunala in vplačala, višina razlike do okoljske dajatve, ki bi jo bila tožeča stranka dolžna plačati, sicer po naknadno ugotovljenih podatkih kot podlaga za pravilno obračunano višino okoljske dajatve, pa ni sporna, je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, potrjena z odločbo drugostopenjskega organa, da je tožeča stranka iz predmetnega naslova dolžna plačati še zneske, navedene v izreku izpodbijane odločbe. Na drugačen zaključek ne vplivajo tožbena zatrjevanja, da tožeča stranka pri svojem poslovanju ni kršila predpisov, saj relevantnih podatkov zakonito ne more pridobiti na drug način kot tako, da ji jih sporočajo posamezni zavezanci, ter da je bila z izdajo izpodbijane odločbe kaznovana za napačno posredovane podatke zavezancev. Sodišče sicer ugotavlja, da je bila višina obračunane in vplačane okoljske dajatve takšna, kot je izhajala iz posredovanih podatkov zavezancev za plačilo te dajatve, vendar tožeče stranke to ne odvezuje vplačevanja okoljske dajatve v znesku, ki dejansko predstavlja njeno dolžnost. Sodišče ocenjuje, da takšna naknadno določena obveznost plačila okoljske dajatve ne predstavlja kaznovanja tožeče stranke, ampak zgolj zakonito določitev obveznega plačila. Tožeča stranka pa ima na razpolago vsa pravna sredstva za urejanje razmerij med njo in zavezanci, ki so ji sporočali napačne podatke za izračun okoljske dajatve.

15. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi sodišču predlagala, da zaradi neustavnosti Uredbe predlaga oceno njene ustavnosti v relevantnih delih pred Ustavnim sodiščem. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da sodišče, ki odloča v upravnem sporu, ne more prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta, saj to lahko storijo le subjekti iz prvega odstavka 23.a člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), med drugim državni zbor, tretjina poslancev, državni svet, vlada, med temi subjekti pa sodišče ni navedeno. Sodišče lahko v skladu z določbo prvega odstavka 23. člena ZUstS le v primeru, kadar pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Sodišče tudi nima pooblastila, da bi poseglo v sporne določbe Uredbe na način, kot to velja za Ustavno sodišče (21. člen v zvezi s 45. členom ZUstS) in nima pooblastila razveljaviti oziroma odpraviti neustavna določila podzakonskih aktov oziroma predpisov. Ustavno sodišče ima v pripravljalnem postopku glede na določilo 28. člena ZUstS široka pooblastila, v skladu s katerimi pošlje organu, ki je izdal predpis (nasprotni udeleženec), zahtevo oziroma pobudo oziroma sklep o sprejetju pobude, ter mu določi primeren rok za odgovor, pri tem pa lahko med drugim od drugih udeležencev v postopku ter od državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pridobi tudi vsa potrebna pojasnila. V posledici tega je presoja ustavnosti podzakonskih predpisov v veliki meri prepuščena Ustavnemu sodišču, ki lahko po izvedenem pripravljalnem postopku v vsakem posameznem primeru presodi, ali so sporna določila Uredbe, ki se nanašajo na plačnika okoljske dajatve v višini, višji od tiste, glede katere prejme plačnik s strani zavezancev za plačilo okoljske dajatve podatke, ki se ne skladajo z dejanskim stanjem, protiustavna. Takšnih pooblastil, ki bi Upravnemu sodišču omogočala celovito ustavnopravno presojo podzakonskih predpisov, pa ZUS-1 ne daje in je v posledici tudi omejena njegova možnost presoje ustavnosti teh predpisov. Sodišče pa pripominja, da tudi sicer v relevantnih določbah Uredbe ne vidi protiustavnosti.

16. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilno opravljenem postopku, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožečo in toženo stranko ni sporno, dokazi pa so bili izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Poleg tega glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

18. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

03.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1984/2018-29
• UPRS sodba I U 1502/2014
• VSL sodba I Cp 3918/2010