UPRS Sodba I U 1498/2019-9

Jedro

Odločba o odobritvi brezplačne pravne pomoči ne more nadomestiti pooblastila stranke oziroma pooblastitelja, saj je upoštevaje določila 94. in 97. člena ZPP izključno le stranka tista, ki lahko (ali pa tudi ne) podeli pooblastilo za zastopanje odvetniku. Glede na to, da je bila z odločbo Bpp tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe in da je tožnik dal odvetniku splošno odvetniško pooblastilo za zastopanje, ki vključuje tudi prevzem odločb, je tožena stranka pravilno presodila, da je bila drugostopna sodna odločba pravilno vročena tožnikovemu odvetniku, ne pa samemu tožniku. Zato je po presoji sodišča v konkretnem primeru tožena stranka pravilno in v okviru svojih zakonskih pristojnosti ocenila, da tožnik v zadevi, v zvezi s katero je zaprosil za brezplačno pravno pomoč, nima verjetnega izgleda za uspeh in s tem tudi ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč v zadevi, ki se pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. IX Ps 2206/2017, ker želi obnovo postopka iz razloga domnevno nepravilne vročitve drugostopne odločbe opr. št. Psp 459/2018, iz česar smiselno izhaja, da želi obnovo postopka po 2. točki 1. odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po vpogledu v zadevni spis opr. št. IX Ps 2206/2017 je ocenila, da za obnovo postopka zaradi nepravilne vročitve drugostopne odločbe Psp 459/2018 z dne 21. 3. 2019, ki jo je prvostopno sodišče vročilo tožniku po pooblaščencu, ki je pritožbo tudi vložil, tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, saj je tožnik za zastopanje v navedenem socialnem sporu podpisal splošno odvetniško pooblastilo Odvetniški družbi A. d.o.o. z dne 21. 8. 2018, v katerem je med drugim izrecno določeno, da je odvetnik pooblaščen tudi za sprejem odločb, tega pooblastila pa tožnik ni nikoli preklical, niti ga ni odpovedal odvetnik. Tožena stranka ugotavlja, da zakonsko podlago za vročitev drugostopne odločbe pooblaščenemu odvetniku nudijo določbe 92. člena ZPP, dolžnost pooblaščenca pa je bila, da odločbo sprejme in z njeno vsebino seznani tožnika.

2. Nadalje v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka v zvezi s tožnikovimi trditvami, da je bil na podlagi odločbe Bpp 447/2018 z dne 29. 10. 2018 odvetnik pooblaščen le za vložitev pritožbe, poudarja, da sama po sebi odločba o odobritvi brezplačne pravne pomoči ne more nadomestiti pooblastila stranke, ker je skladno z določili 94. in 97. člena ZBPP zgolj stranka tista, ki lahko podeli pooblastilo za zastopanje, medtem ko se z odločbo o brezplačni pravni pomoči določa le oblika in obseg procesnih dejanj, za katera bo plačilo izvršeno iz proračunskih sredstev. Razen tega pa odvetniku dano pooblastilo lahko obsega tudi druga dejanja v postopku, saj je podelitev pooblastila obličen dvostranski pravni posel med pooblastiteljem in pooblaščencem v smislu 97. člena ZPP, ki pooblaščenca upravičuje za zastopanje pooblastitelja v obliki in obsegu, kot ga določi pooblastitelj (2. odstavek 94. člena ZPP). Glede na to, da je bila tožniku z odločbo Bpp 447/2018 z dne 29. 10. 2018 dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe, tožnik pa je dal odvetniku splošno pooblastilo, ki vključuje tudi prevzem odločb, je bila po oceni tožene stranke drugostopna odločba (Psp 459/2018 z dne 21. 3. 2019) pravilno vročena njegovemu pooblaščenemu odvetniku, ne pa samemu tožniku kot prosilcu. V skladu z navedenimi ugotovitvami je tožena stranka ob upoštevanju določil 24. člena ZBPP prošnjo tožnika za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči za obnovo postopka zaradi domnevno nepravilnega vročanja drugostopne odločbe v navedeni zadevi zavrnila na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena v povezavi s 24. členom ZBPP.

3. Tožnik v tožbi uveljavlja razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je bila za toženo stranko njegova prošnja za obnovo zadevnega postopka smiselna, vendar jo je po poglobljeni presoji v 3. točki obrazložitve izpodbijane odločbe zavrnila iz tam navedenih razlogov, glede na določila 3. odstavka 24. člena in 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZBPP, čeprav tožnik nasprotno meni, da morajo biti razlogi za zavrnitev prošnje na tej podlagi očitni oziroma spoznavni že na prvi pogled in brez poglobljene analize zadeve, kar naj bi posledično pomenilo, da tožena stranka ni imela zakonske podlage za vsebinsko analizo onkraj standardov očitnosti oziroma za podrobno presojo odločbe, v zvezi s katero tožnik uveljavlja odobritev brezplačne pravne pomoči, češ da je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Tako naj bi tožena stranka nedopustno prekomerno posegla tožniku v ustavno varovano pravico, češ da je opravila podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe onkraj standarda očitnosti, za kar naj ne bi imela podlage v določbah ZBPP in s čimer naj bi prekoračila svoja pooblastila oziroma razsodila namesto sodišča, pristojnega za obravnavo njegovega predloga za obnovo postopka. Tožnik še navaja, da sam nima pravniškega državnega izpita, kar mu onemogoča vodenje nadaljnjih sodnih postopkov, ker sam tudi nima lastnih finančnih sredstev. Zato izrecno vztraja, da je bil z odločbo št. Bpp 447/2018 z dne 29. 10. 2018 njemu dodeljeni odvetnik dolžan opraviti zgolj storitev, ki je bila opredeljena z navedeno odločbo, ne pa kakršnihkoli storitev na osnovi pooblastila, češ da v sami odločbi ni bilo določeno, da mora odvetnik zanj opraviti tudi sprejem sodbe drugostopenjskega sodišča in ga o njeni vsebini obvestiti, ampak le to, da mora vložiti pritožbo. Po stališču tožnika naj bi odvetniku dano odvetniško pooblastilo dajalo odvetniku pravico zgolj za zastopanje pooblastitelja in naj bi mu ne nalagalo dolžnosti, za katere ni bilo posebej določeno. Toženi stranki zato očita, da je zmotno ugotovila, da bi moral odvetnik dejanja pravne pomoči opravljati na osnovi pooblastila, ne pa na osnovi citirane odločbe št. Bpp 447/2018. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni vložila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločba tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je ocenila, da niso izpolnjeni pogoji po določilih 24. člena ZBPP in da je zato zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh.

7. Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna je zakonodajalec opredelil v 3. odstavku 24. člena ZBPP, ki določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari; če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnih dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi dodelitve brezplačne pravne pomoči za obnovo postopka po 2. točki 1. odstavka 394. člena ZPP v zadevi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IX Ps 2206/2017 z dne 10. 9. 2018 v zvezi z zadevo opr. št. Psp 459/2018. Po vpogledu v navedeni spis IX Ps 2206/2017 je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da tožnik z obnovo postopka v navedeni zadevi zaradi domnevno nepravilne vročitve drugostopne sodbe št. Psp 459/2018 z dne 21. 3. 2019 nima verjetnega izgleda za uspeh glede na to, da je dne 21. 8. 2018 podpisal splošno odvetniško pooblastilo za zastopanje Odvetniški družbi A. d.o.o., v katerem je izrecno določeno, da je odvetnik pooblaščen tudi za sprejem odločb, pri čemer med strankama ni sporno, da navedeno pooblastilo ni bilo nikoli preklicano s strani tožnika, niti ni bilo odpovedano s strani pooblaščenega odvetnika. Zato je nedvomno predstavljalo ustrezno podlago v smislu 92. člena ZPP za pravilno vročitev drugostopenjske sodbe št. Psp 459/2018 z dne 21. 3. 2019 pooblaščenemu tožnikovemu odvetniku, čigar dolžnost je bila, da odločbo sprejme in o njeni vsebini obvesti pooblastitelja (sedaj tožnika).

9. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikove trditve, češ da je bil na podlagi odločbe št. Bpp 447/2018 z dne 29. 10. 2018 tožnikov odvetnik pooblaščen le za vložitev pritožbe, ne pa tudi vročitev oziroma sprejem drugostopne sodbe št. Psp 459/2018 z dne 21. 3. 2019, saj je v tej zvezi glede na izpostavljena določila 94. in 97. člena ZPP tožena stranka pravilno zaključila, da sama po sebi odločba o odobritvi brezplačne pravne pomoči ne more nadomestiti pooblastila stranke oziroma pooblastitelja, saj upoštevaje določila 94. in 97. člena ZPP izključno le stranka tista, ki lahko (ali pa tudi ne) podeli pooblastilo za zastopanje odvetniku. Zato je po vpogledu v zadevni spis opr. št. IX Ps 2206/2017, glede na to, da je bila z odločbo Bpp 447/2018 z dne 29. 10. 2018 tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe in da je tožnik dal odvetniku splošno odvetniško pooblastilo za zastopanje, ki vključuje tudi prevzem odločb, pravilno presodila tudi, da je bila drugostopna sodna odločba (št. Psp 459/2018 z dne 21. 3. 2019) pravilno vročena tožnikovemu odvetniku, ne pa samemu tožniku. Zato je po presoji sodišča v konkretnem primeru tožena stranka pravilno in v okviru svojih zakonskih pristojnosti ocenila, da tožnik v zadevi, v zvezi s katero je zaprosil za brezplačno pravno pomoč, nima verjetnega izgleda za uspeh in s tem tudi ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 24. člena ZBPP.

10. Razen tega je tožena stranka logično prepričljivo utemeljila, zakaj tožnik v zadevi, v zvezi s katero je zaprosil za brezplačno pravno pomoč, nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče mora pri tem posebej poudariti, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določilih ZBPP ne ugotavlja le izpolnjevanje finančnega pogoja oziroma premoženjskega položaja prosilca, pač pa tudi drugi pogoji, določeni z ZBPP, ki morajo biti za odobritev zaprošene brezplačne pravne pomoči vsi kumulativno izpolnjeni. Zakonodajalec namreč z določili ZBPP nikakor ne zagotavlja neomejenega dostopa do brezplačne pravne pomoči komurkoli, pač pa zgolj tistim prosilcem, ki izkažejo, da kumulativno izpolnjujejo prav vse predpisane zakonske pogoje, torej ne le finančnega oziroma premoženjskega pogoja, pač pa tudi objektivne pogoje po določilih 24. člena ZBPP v zvezi z zadevo, za katero individualno uveljavljajo odobritev brezplačne pravne pomoči.

11. Do brezplačne pravne pomoči je namreč v skladu s 1. odstavkom 13. člena ZBPP upravičena le oseba, ki glede na svoj materialni položaj in materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči in ki istočasno izpolnjuje tudi predpisane pogoje po določilih 24. člena ZBPP, saj se kot rečeno pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (1. alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP). Pri tem se skladno s 3. odstavkom 24. člena ZBPP šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Pravica do brezplačne pravne pomoči sicer ni izrecno določena v Ustavi, temveč se uresničuje na podlagi in po postopku, predpisanem z določili ZBPP, v skladu s katerimi je tožena stranka v konkretnem primeru tudi ugotavljala izpolnjevanje pogojev za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči in pri tem - glede na okoliščine konkretnega primera, ki izhajajo tudi iz listin predloženega upravnega spisa, pravilno ugotovila, da tožnikova prošnja v konkretnem primeru ne izpolnjuje vsebinskega pogoja po določilih 24. člena ZBPP iz razlogov, s katerimi se sodišče v celoti strinja (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

12. Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v tem primeru sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

03.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1072/2016
• UPRS sodba II U 421/2015
• UPRS sodba I U 1839/2016