UPRS Sodba I U 1138/2019-6

Jedro

V konkretnem primeru ni izpolnjen noben od alternativno predpisanih pogojev iz 33. člena ZSVarPre. Tožnik je v zaporu, kjer je poskrbljeno za njegove osnovne življenjske potrebe oziroma za njegovo preživetje; izredni stroški, za katere je tožnik želel pridobiti brezplačno pravno pomoč, pa tudi po presoji sodišča niso stroški, vezani na preživljanje. To pomeni, da se tožnik ni znašel v položaju materialne ogroženosti, niti ne izkazuje izrednih stroškov, vezanih na preživljanje. Poleg tega se je tožnik znašel v nastali situaciji iz razlogov na svoji strani in sicer iz razlogov, na katere bi bil lahko vplival.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, smiselno za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V Ps 384/2019.

2. V obrazložitvi navaja, da iz navedenega spisa izhaja, da je tožnik dne 31. 3. 2019 vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v zvezi z odločbo tega organa z dne 15. 3. 2019, s katero je navedeni organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo A. z dne 19. 11. 2018. Z navedeno odločbo je Center za socialno delo A. zavrnil tožnikovo zahtevo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči za stroške telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja, ker je ugotovil, da se je tožnik v materialni stiski znašel iz razlogov, ki so na njegovi strani. Prošnjo za dodelitev izredne socialne pomoči je namreč utemeljil z dejstvom, da je v zaporu in za delo nesposoben ter da je z nepoštenim sojenjem ogroženo njegovo življenje, ker je obsojen na dosmrtni zapor za dejanje, ki ga ni storil. Tožena stranka se sklicuje na določbo 33. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki jo tudi povzema in nato ocenjuje, da se izredna denarna socialna pomoč lahko dodeli samo v zares izrednih okoliščinah materialne ogroženosti, v kateri se je oseba znašla iz razlogov, na katere ni mogla vplivati in še to samo za stroške, ki so vezani na preživljanje. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšne okoliščine. V zaporu je poskrbljeno za tožnikove osnovne življenjske potrebe, stroški telefoniranja in dopisovanja pa ne sodijo med stroške, ki so vezani na preživljanje. Zato zaključuje, da tožnik v zadevi, v kateri prosi za brezplačno pravno pomoč, v smislu 24. člena ZBPP nima verjetnega izgleda za uspeh. Ugotavlja še, da je tožnik tudi že sprožil spor z identičnim zahtevkom, pa je sodišče njegov tožbeni zahtevek iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo (sodba V Ps 1367/2018 z dne 29. 5. 2019).

3. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo. V tožbi navaja, da je glede na besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe ta, da organ vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Treba je upoštevati, da organ s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva. Z izpodbijano odločbo pa je strokovna služba za BPP v 4. in 5. točki predmetne odločbe posegla v vsebino sodnega varstva. Strokovna služba njegove prošnje ne bi smela zavrniti, ker je zaprosil za učinkovito pravno sredstvo (pravnega strokovnjaka) v postopku pred sodiščem, ko je tožba že vložena in jo sodišče tudi obravnava (razvidno iz opravilne številke zadeve). Samo dejstvo, da je v zaporu, ni zadosten razlog za to, da zadeva, za katero prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nima verjetnega izgleda za uspeh, saj imajo tudi zaporniki izglede za uspeh v postopkih pred sodišči. Izredna denarna socialna pomoč je zanj življenjskega pomena. Ne glede na razloge, zakaj se je znašel v zaporu, se mu ne sme kršiti pravica do učinkovitega pravnega sredstva. 33. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih tudi ne določa vrste stroškov, ki so vezani na preživljanje. Stroški za uveljavljanje pravnih sredstev, za kar je tudi zaprosil za izredno denarno socialno pomoč, so za zaprto osebo življenjskega pomena. Sodba V Ps 1367/2018, na katero se strokovna služba sklicuje, tudi še ni pravnomočna. Sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi in mu odobri BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji oziroma podredno, da vrne primer pristojni službi za BPP v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila, ker je ocenila, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZBPP in da je zato zadeva očitno nerazumna.

7. Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari; če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke glede dodelitve brezplačne pravne pomoči smiselno za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V Ps 384/2019. Z vpogledom v navedeni spis je tožena stranka ugotovila, da je tožnik dne 31. 3. 2019 vložil tožbo zoper RS, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v zvezi z odločbo tega organa z dne 15. 3. 2019, s katero je ministrstvo zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo A. z dne 19. 11. 2018, s katero je Center za socialno delo A. zavrnil tožnikovo zahtevo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči za stroške telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja, ker je ugotovil, da se je tožnik znašel v materialni stiski iz razlogov, ki so na njegovi strani.

9. Dodelitev izredne denarne socialne pomoči ureja 33. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki ureja namen, pogoje, višino in število dodelitev izredne denarne socialne pomoči v enem koledarskem letu. Po določbi prvega odstavka 33. člena ZSVarPre se lahko samski osebi oziroma družini dodeli posebna oblika denarne socialne pomoči in sicer izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Za dodelitev izredne denarne pomoči mora torej biti izpolnjen vsaj eden od navedenih alternativno predpisanih pogojev.

10. V sodni praksi (npr. sodbi Višjega sodišča Psp 89/2018 in 315/2018) je že bilo pojasnjeno, da gre pri dodelitvi izredne denarne pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga država zagotavlja iz javnih sredstev šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi, vključno z morebitnim zmanjšanjem premoženja. Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, ki je pravni standard in se ugotavlja glede na okoliščine vsakokratnega primera. Odločanje o tej pravici je diskrecijsko. Pristojni center za socialno delo v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odloča o tej pravici v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno ugotovila, da ni izpolnjen noben od alternativno predpisanih pogojev iz 33. člena ZSVarPre. Tožnik je v zaporu, kjer je poskrbljeno za njegove osnovne življenjske potrebe oziroma za njegovo preživetje; izredni stroški, za katere je tožnik želel pridobiti brezplačno pravno pomoč, pa tudi po presoji sodišča niso stroški, vezani na preživljanje. To pomeni, da se tožnik ni znašel v položaju materialne ogroženosti, niti ne izkazuje izrednih stroškov, vezanih na preživljanje, kar se po prvem odstavku 33. člena ZSVarPre zahteva za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči. Poleg tega se je tožnik znašel v nastali situaciji iz razlogov na svoji strani in sicer iz razlogov, na katere bi bil lahko vplival.

12. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik v zadevi, v kateri je zaprosil za brezplačno pravno pomoč, nima verjetnega izgleda za uspeh, ker ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

13. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tožena stranka je prepričljivo utemeljila, zakaj tožnik v zadevi, za katero je zaprosil za brezplačno pravno pomoč, nima verjetnega izgleda za uspeh. Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od alternativno predpisanih pogojev iz 33. člena ZSVarPre in da posledično tudi ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP. Brezplačna pravna pomoč se namreč lahko dodeli le na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (2. člen ZBPP). Dejstvo, da se tožnik ne strinja z odločitvijo upravnega organa in zato zoper njegovo odločitev želi vložiti pravno sredstvo, za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne zadostuje. Tožnik zato ne more uspeti s tožbeno navedbo, da se mu ne sme kršiti pravice do pravnega sredstva. Tožnik tudi zatrjuje, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo posegla v vsebino sodnega varstva, čemur sodišče ne more pritrditi. Tožena stranka je v skladu z določbami ZBPP ugotavljala samo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožnik v navedenem socialnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh. Glede na to, da je v sodni praksi, kot že zgoraj navedeno, pojasnjeno, da se izredna brezplačna pravna pomoč ugotavlja glede na okoliščine konkretnega primera in je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno ugotovila, da tožnik položaja materialne ogroženosti s tem, da je v zaporu, kjer je poskrbljeno za njegovo preživetje, ni izkazal in da tudi ni izkazal izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje in da torej ne gre za okoliščine iz 33. člena ZSVarPre, tožnik tudi ne more uspeti s tožbeno navedbo, da sodba V Ps 1367/2018 še ni pravnomočna.

14. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je tožnik navajal zgolj dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

03.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1497/2019-7
• UPRS sodba I U 1072/2016
• UPRS sodba II U 421/2015