UPRS Sodba I U 1220/2019-6

Jedro

Tožnik, ki je pritožbi zoper odločbi ZPIZ vložil prepozno, tudi v postopku pred sodiščem nima možnosti za uspeh, torej ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot tudi ne subjektivnega pogoja po 24. členu ZBPP, ker kot samska oseba razpolaga s premoženjem, ki presega 18.852,40 EUR. Zato je zaključek tožene stranke, da tožnik v navedenih zadevah nima verjetnega izgleda za uspeh, pravilen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, s katero je smiselno zaprosil za dopolnitev laične tožbe zoper ZPIZ v zvezi z dokončnima odločbama zavoda in sicer št. 10337-13761/2018 in št. 10338-3826/18 z dne 31. 5. 2019, ki se pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vodita pod opravilnima številkama R 14/19 in R 15/2019.

2. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da iz tožnikove prošnje in prilog izhaja, da je ZPIZ, Območna enota A., z odločbama z dne 19. 11. 2018 odločila, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in pravice do invalidnine za telesno okvaro. Navedeni odločbi je tožnik prejel dne 20. 11. 2018 in se je rok za pritožbo iztekel dne 5. 12. 2018, tožnik pa je pritožbi v obeh primerih vložil dne 7. 12. 2018, torej prepozno. Zato ju je Območna enota A. s sklepom z dne 13. 12. 2018 kot prepozni zavrgla. Drugostopenjski ZPIZ-a je pritožbi tožnika zoper sklep o zavrženju pritožb z zgoraj navedenima izpodbijanima odločbama z dne 31. 5. 2019 zavrnil. Zoper navedeni zavrnilni odločbi je tožnik vložil nepopolni tožbi, zaradi česar je bil s sklepoma R 14/19 in R 15/19 z dne 2. 7. 2019 pozvan na dopolnitev, tožnik pa je v zvezi s tem zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je zadeva, za katero je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč, očitno nerazumna, saj je tožnik zamudil rok za vložitev pritožbe zoper odločbi, s katerima je bilo odločeno o njegovi pravici in zato tudi v postopku pred sodiščem nima možnosti za uspeh. Poleg tega tožnik tudi ne izpolnjuje subjektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj kot samska oseba razpolaga s premoženjem, ki presega 18.852,40 EUR.

3. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga laično tožbo, v kateri opisuje svoje zdravstvene težave ter pojasnjuje, da mu je bila postavljena napačna diagnoza in posledično napačno zdravljenje, kar je vse zabeleženo v njegovi zdravstveni kartoteki v ZD Vič in navaja še, da s cca 305,00 EUR mesečno ne more preživeti in ne more plačati odvetnika.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis, medtem ko vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je le-ta na podlagi določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevah R 14/19 in R 15/19, ki se vodita na socialnem oddelku Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

7. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari; če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke glede dodelitve brezplačne pravne pomoči za dopolnitev tožbe v zvezi z dokončnima odločbama ZPIZ. V zvezi s tem je tožena stranka ugotovila, da je ZPIZ, Območna enota A., z zgoraj navedenima odločbama odločila, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in pravice do invalidnine za telesno okvaro. Navedeni odločbi je tožnik prejel 20. 11. 2018 in se je rok za pritožbo iztekel dne 5. 12. 2018, tožnik pa je obe pritožbi vložil dne 7. 12. 2018, kar je prepozno in sta bili zato pritožbi s sklepom zavrženi. Drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi zoper sklep o zavrženju z izpodbijanima odločbama zavrnil. Tožnik je zoper navedeni odločbi ZPIZ-a vložil nepopolni tožbi in potem, ko je bil pozvan na dopolnitev, zaprosil za brezplačno pravno pomoč.

9. Tožnik v tožbi ugotovitev tožene stranke ne izpodbija in ne dokazuje, da bi bile ugotovitve tožene stranke nepravilne. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik, glede na to, da je pritožbi zoper odločbi ZPIZ, Območne enote A., vložil prepozno, tudi v postopku pred sodiščem nima možnosti za uspeh, torej ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot tudi ne subjektivnega pogoja po 24. členu ZBPP, ker kot samska oseba razpolaga s premoženjem, ki presega 18.852,40 EUR. Zato je zaključek tožene stranke, da tožnik v navedenih zadevah nima verjetnega izgleda za uspeh, po presoji sodišča pravilen. Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

10. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je tožnik navajal zgolj dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

03.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1072/2016
• UPRS sodba II U 421/2015
• UPRS sodba I U 1839/2016